Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.
V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.
A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk
Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.
V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.
A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov