Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Ljubljana: Beletrina
Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki Marmor izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu Lepo in prav je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom Užij dan in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.
V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi Lubenica, Rožiči in Koromač. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. »Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v Marmorju pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: »Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« Tako je pesem Valentinovo razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.
Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi Aerosoli in Fotoni precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi Aerosoli pravi: »Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.«
Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.
Tako kot pesmi v prvencu Lepo in prav tudi pesmi v Marmorju ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi Psalm in J. S. Bach: Matejev pasijon. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka Marmor prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Ljubljana: Beletrina
Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki Marmor izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu Lepo in prav je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom Užij dan in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.
V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi Lubenica, Rožiči in Koromač. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. »Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v Marmorju pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: »Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« Tako je pesem Valentinovo razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.
Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi Aerosoli in Fotoni precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi Aerosoli pravi: »Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.«
Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.
Tako kot pesmi v prvencu Lepo in prav tudi pesmi v Marmorju ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi Psalm in J. S. Bach: Matejev pasijon. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka Marmor prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov