Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Ljubljana: Beletrina

Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki Marmor izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu Lepo in prav je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom Užij dan in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.

V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi Lubenica, Rožiči in Koromač. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. »Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v Marmorju pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: »Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« Tako je pesem Valentinovo razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.

Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi Aerosoli in Fotoni precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi Aerosoli pravi: »Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.«

Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.

Tako kot pesmi v prvencu Lepo in prav tudi pesmi v Marmorju ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi Psalm in J. S. Bach: Matejev pasijon. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka Marmor prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.