Piše Andrej Lutman. Bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Starodavni pesnik Orfej z liro pošilja svojo žalost ob izgubi ljubljene Evridike tudi v nove pesmi Sonje Koranter. Je osrednji lik, je predmet ljubezni, je odsotni subjekt, s katerim pesnica vzpostavlja vez do vsega pesniškega. Svoj odnos do mitološkega lika izpove v pesmi, ki je naslovila zbirko: „Ker on ve, da bi / rada pela z njim; mu povedala o vseh sanjah, se učila / igrati na liro. A moja žalost ne domuje v podzemlju, / moj dom je poln glasbe in spominov še iz časov, ko / se nisva ne poznala ne spoznala.“ Sonja Koranter je pesmi objavila v več kot štiridesetih zbirkah. Mnoge od njih so izhajale v samozaložbi in v soavtorstvu z Valentinom Cundričem. Objavila je tudi precej knjig za otroke, uspešno sodelovala na domačih in tujih natečajih, pesmi je objavljala v oddaji Literarni nokturno, za umetniško delovanje pa je prejela vrsto priznanj. Pesni na samosvoj način in predstavlja posebnost v slovenskem pesništvu. Kot že v njenih prejšnjih pesniških zbirkah se tudi v zbirki Orfejeve solze osebnoizpovedna lirika prepleta v sozvočju s splošnimi temami, tu so različni predmeti, na primer skodelica kave, zlata kletka, pristanišče, trnov grm, ali pa so te teme občutja in stanja, kot sta tavanje ali pričakovanje. Primer tega je pesem Vsakdanjosti: „Ogenj v očeh, / prah v dlaneh, / telo kot soha, / v krču in bolesti – / suho drevo na novo / poganja v nebo.“ V mnogih pesmi se pojavlja antični motiv, ki je navdihnil in naslovil celotno zbirko. Čarobnost preteklosti je pesničina povezava z izgubljeno navzočnostjo svetega in tudi svetlega. Poistoveča se z Evridiko, ko v pesmi Sedma stopnica sporoča: „Orfej / je hodil pred menoj, njegova lira je molčala, oči žarele / in tihe stopinje so rezale moj čas, željo, da vidim in / občutim neskončnost.“ Posebne pesničine pozornosti je deležno nebo s svojimi pojavi. Predstavlja ji nekakšen izhod iz turobnosti, žalosti in tudi trpljenja, s katerimi se sooča. V takšnih pesmi je najiskrenejša, še najbolj se približa neizrekljivemu. Prav neizrekljivo in neskončnost sta področji, ki pesnici nudita odmik od melanholije, odmik od pritiskov, ki jih sprožajo vsakodnevnosti. Mlečna cesta, kar celotno vesolje poganja njena hrepenenja. V pesmi Sejalec zvezdnega prahu izpove: „In kakor čas od večnosti biča moje telo, / slabi duha, preganja temo, ustvarja sejalec / nov prag, nov svet, zahteva plačilo, nov roj zvezd.“ Orfejeve solze so napisane v povsem prostem verzu, ki v nekaterih pesmih prehaja v pesem v prozi in s tem postaja nekakšen inštrument za kroniko časa in dokument spomina. Prosti verz, ki deluje kot vzmet, kot poganjalo, kot vztrajnik v gradnji pesmi, dopušča, da se pesmi prelivajo, pretakajo in pravzaprav sestavljajo pesnitev, ki se vleče iz trenutnosti v trajanje. Nekaj tega je v prvi pesmi iz cikla z naslovom Anekumena: „In sem dočakala, omamljena / in sama, tih piš vetra, / kamnito besedo, ukaz za vse / naslednje dni.“ Pesniška zbirka Sonje Koranter Orfejeve solze dosledno zaznamuje pesničino obdobje, ko so stvari nekako jasne, osmišljene, celo dognane, a hrepenenje po izpovedovanju ostaja in nudi še možnosti za pesem, za spevnost, za tisto, kar dela ustvarjalnost.