Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bralka: Maja Moll
Marija Švajncer
Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022
Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.
Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.
Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.
Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.
Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.
Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.
Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bralka: Maja Moll
Marija Švajncer
Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022
Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.
Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.
Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.
Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.
Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.
Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.
Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Neveljaven email naslov