Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bralka: Maja Moll
Marija Švajncer
Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022
Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.
Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.
Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.
Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.
Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.
Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.
Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bralka: Maja Moll
Marija Švajncer
Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022
Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.
Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.
Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.
Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.
Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.
Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.
Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov