Piše: Ana Geršak Bere: Eva Longyka Marušič Zdi se, da se pri obravnavanju romana Lenarta Zajca Odred ni mogoče izogniti faktografiji, ki delo tako vsebinsko kot idejno kontekstualizira. Na začetku romana se avtor namreč zahvaljuje »vsem, ki so pomagali pri prilagajanju zgodbe zgodovinskim dejstvom«, kar že napoveduje besedilo z močno mimetično, če ne že kar didaktično komponento. Zvestoba dejstvom je tu še kako pomembna, Odred je namreč prvi del ambiciozno zasnovane trilogije o slovenski partizanski gverili in organiziranju prvih upornikov. Ozadje nastanka romana je podrobneje opisano v spremni besedi, v kateri Tone Kregar vzpostavi navezavo (kot zapiše: »bolj karakterno kot ideološko«) s slovenskim partizanskim komandantom Stanetom Semičem – Dakijem, avtorjem spominov Najboljši so padli. Avtobiografija je bila Zajcu osnova za pripoved in Daki se pojavlja tudi v romanu, a vsaj zaenkrat še kot stranska figura. V prepletu zgodovinsko preverljivih elementov in fikcije, zgodovinske osebnosti ohranjajo svoje vloge, spremlja pa jih kopica izmišljenih likov, ki karakterno še niso povsem zaživeli. Povezave med njimi se namreč šele vzpostavljajo, ozadje njihovega značaja in delovanja napolnjujejo podrobnosti, ki bodo verjetno imele večjo vlogo v nadaljevanjih. Nasploh je Odred zastavljen kot uvod, zato je ekspozicija razpotegnjena. Dogajanje je prostorsko in časovno zgoščeno na okolico Ljubljane od pomladi 1941 do januarja 1942. Lenart Zajc se v Odredu osredotoča na človeško plat boja, kar pomeni, da se, gotovo premišljeno, izogiba politizaciji. Ideje socializma oziroma komunizma se razvijajo skozi dialoge, o njih najpogosteje govorijo posamezniki, ki se s politično teorijo ukvarjajo po sili razmer in za katere se zdi, da lahko hitro zapadejo v nekritično idealiziranje ali apriorno sovražno zavračanje. O politiki govorijo površinsko, naučeno, lik, ki je predstavljen kot najbolj načitan, pa se hitro izkaže za teoretskega prenapeteža brez občutka za tako imenovano »resnično življenje«. V ospredju zanimanja romana je torej dinamika različnih značajev, ki se kakor po naključju znajdejo v skrajni situaciji, ki jih sili v odločanje o življenju in smrti. Osebni trki so vsaj zaenkrat pogosteje povezani z individualnimi značajskimi potezami kot z ideologijo, čeprav se v zadnjem poglavju odnosi tudi na tej ravni začenjajo zaostrovati, kakor napoved bodočih razkolov. Odred je nemara vsaj malo generacijski roman, saj so osrednji liki precej mladi, tako kot so bili mladi tudi prvi borci, na kar dodatno opozarja Kregar. Mladost Zajc povezuje z nekakšnim nereflektiranim zanosom, ki se pogosto spaja z naivnostjo neizkušenosti. Čeprav gre po svoje za kolektivni roman, je v prvem delu bodoče trilogije junakinja ljubljanska gimnazijka Fani kot utelešenje osrednjih lastnosti borcev, v pripoved pa vnaša tudi njihovo razredno raznolikost. Fani je pač iz premožne družine, izkaže se celo, da je njen oče eden glavnih organizatorjev četniškega upora, a ideološko soočenje med hčerjo in očetom nas, kot kaže, čaka v naslednjem delu. Zajc večkrat spretno opozori na zmedo v naslavljanju, ki je vladala na začetku, ko ni bilo zares jasno, kdo se bori proti komu in kako se imenuje, tako da se liki večkrat namerno zmotijo, ko rečejo, da grejo k četnikom namesto k partizanom. Kot lik je Fani zamujena priložnost: veliko prostora je namenjenega opevanju njenega junaštva, vendar v večini pogledov ostaja stereotipno zasnovana. Medtem ko se romaneskni fantje za boj odločajo po sili razmer, iz ideoloških, avanturističnih, eksistencialnih ali celo sadističnih vzgibov, se Fani na bojišče poda kar zaradi izgubljene ljubezni, in seveda ni treba dolgo čakati, da najde novo. Pričakovano se tako zasnovani lik sprva otepa orožja in ubijanja, dokler se temu ni več mogoče izogniti, prav tako je pričakovano, da bo Fani, kljub izpričanemu pogumu in odločnosti, kot ženski lik predvsem simbol humanističnih vrednot. Tako kot je pričakovano tudi, da bo kot edina ženska v odredu poskrbela za nekaj »erotične napetosti«. Spolnost, ki naj bi bila novatorska plat tega sodobnega partizanskega romana, je prikazana precej klišejsko. Težava Odreda je vsaj delno tudi v njegovi zgovornosti. Dogajanje je razpršeno, kot bi šlo za niz anekdot, dialogi pa ponavljajo informacije pripovednega dela besedila. Zdi se, da je skušal avtor zadevo predstaviti čim bolj predočeno oziroma, kot bi se reklo, »realistično« v smislu mimetičnosti. Zadrega z romanom Lenarta Zajca Odred je morda v tem, da skuša temo narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji predstaviti v novi luči, vendar za to uporablja preživele literarne postopke, kot bi želel nadaljevati linijo povojnega realizma. Kot da se mu pri takšni tematiki ne bi bilo mogoče izogniti. V tem smislu bo zanimivo videti, kako se bo razvijalo nadaljevanje.