Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Serre moi fort
Režiser: Mathieu Amalric
Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka Marušič
"Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino.
Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo.
Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Ocena filma
Izvirni naslov: Serre moi fort
Režiser: Mathieu Amalric
Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka Marušič
"Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino.
Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo.
Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov