Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Jezdeca
Režiser: Dominik Mencej
Nastopajo: Timon Šturbej, Petja Labović, Anja Novak, Nikola Kojo, Peter Musevski
Piše: Igor Harb
Bere: Renato Horvat
Jezdeca je dolgo pričakovani celovečerni prvenec Dominika Menceja, ki je pred devetimi leti s študentskim kratkim filmom Prespana pomlad na Festivalu slovenskega filma odnesel kar devet nagrad vesna. Zgodba Jezdecev se osredotoča na Tomaža in Antona, ki se po ogledu filma Goli v sedlu iz rodne Prlekije na predelanih Tomosovih mopedih odpravita v Ljubljano in nato naprej proti morju. Gre za klasičen film ceste, v katerem skozi spreminjajočo se krajino spremljamo spreminjanje junakov: njuno odraščanje. Na poti se jima najprej pridruži Ana, njuna vrstnica, ki je ugotovila, da samostansko življenje ni zanjo, in do katere fanta eden za drugim razvijeta romantična čustva. Nato srečajo še motorista Petra, v katerem Anton kljub prvotni sovražni nastrojenosti sčasoma najde nadomestek za očeta, ki ga nikoli ni spoznal.
Mencej z režiserskimi prijemi in montažo zgodbo nadgradi z vpogledi v mentalni svet protagonistov, predvsem Tomaža, pri katerem globok vpliv katolicizma postopoma zamenjuje zaljubljenost. Film to predstavi s preskoki na spomine, na sanje in religiozne oziroma psihedelične vizije, ki se gladko vklopijo v splošno naracijo in tempo dogajanja. To je v omejenem obsegu podoben pristop, kot ga je ubral v Prespani pomladi, ki je sicer precej bolj eksperimentalen film, saj prikazuje duševno stanje najstnice v obdobju krize. Tukaj ta montažna tehnika omogoča dodaten vpogled v čustveno stanje junaka, ki nadgradi že tako odlično igro Timona Šturbeja. Navdušita tudi Petja Labović in Anja Novak, saj se trije mladi igralci povsem kosajo s prekaljenim srbskim zvezdnikom Nikolo Kojem.
Jezdeca je film o odraščanju, a skozi zgodbo nagovarja tudi nekatera družbena vprašanja. Postavitev začetka dogajanja v Prlekijo na prelomu tisočletja ustvari nostalgični patos ter potencira razkorak med podeželskim okoljem vasi in urbano Ljubljano. Kljub temu obe lokaciji prikaže kot zaplankani in nerazumevajoči do junakov, nasprotje in odrešitev pa predstavlja sama cesta. S tem izpostavi, da je pečat, ki ga je na junakih pustilo okolje, mogoče tudi izbrisati, ali vsaj dovolj omiliti, da si lahko ti mladi ljudje vzpostavijo nova, neobremenjena življenja.
Še en zanimiv vidik je močna prisotnost katoliške simbolike. Tako kot premiera filma se tudi dogajanje namreč začne v velikonočnem tednu in Tomaž na pot s seboj odnese žegen. Med scenami na vasi je jasno prikazana prepletenost verskih obredov z vsakdanjim življenjem, ko se fanta oddaljujeta od doma, pa je tudi Cerkev vse manj prisotna. Kljub temu ne izgine, saj vsako prelomnico zgodbe, ki nekako predstavlja obred prehoda, zaznamuje duhovnik ali kak verski simbol. Posledično religija in njena vloga v življenju v Jezdecih ni prikazana ne v negativni ne v pozitivni luči, temveč kot stvar osebne izbire. Kar je v razklanem slovenskem kulturnem prostoru dobrodošla sprememba.
Ocena filma
Izvirni naslov: Jezdeca
Režiser: Dominik Mencej
Nastopajo: Timon Šturbej, Petja Labović, Anja Novak, Nikola Kojo, Peter Musevski
Piše: Igor Harb
Bere: Renato Horvat
Jezdeca je dolgo pričakovani celovečerni prvenec Dominika Menceja, ki je pred devetimi leti s študentskim kratkim filmom Prespana pomlad na Festivalu slovenskega filma odnesel kar devet nagrad vesna. Zgodba Jezdecev se osredotoča na Tomaža in Antona, ki se po ogledu filma Goli v sedlu iz rodne Prlekije na predelanih Tomosovih mopedih odpravita v Ljubljano in nato naprej proti morju. Gre za klasičen film ceste, v katerem skozi spreminjajočo se krajino spremljamo spreminjanje junakov: njuno odraščanje. Na poti se jima najprej pridruži Ana, njuna vrstnica, ki je ugotovila, da samostansko življenje ni zanjo, in do katere fanta eden za drugim razvijeta romantična čustva. Nato srečajo še motorista Petra, v katerem Anton kljub prvotni sovražni nastrojenosti sčasoma najde nadomestek za očeta, ki ga nikoli ni spoznal.
Mencej z režiserskimi prijemi in montažo zgodbo nadgradi z vpogledi v mentalni svet protagonistov, predvsem Tomaža, pri katerem globok vpliv katolicizma postopoma zamenjuje zaljubljenost. Film to predstavi s preskoki na spomine, na sanje in religiozne oziroma psihedelične vizije, ki se gladko vklopijo v splošno naracijo in tempo dogajanja. To je v omejenem obsegu podoben pristop, kot ga je ubral v Prespani pomladi, ki je sicer precej bolj eksperimentalen film, saj prikazuje duševno stanje najstnice v obdobju krize. Tukaj ta montažna tehnika omogoča dodaten vpogled v čustveno stanje junaka, ki nadgradi že tako odlično igro Timona Šturbeja. Navdušita tudi Petja Labović in Anja Novak, saj se trije mladi igralci povsem kosajo s prekaljenim srbskim zvezdnikom Nikolo Kojem.
Jezdeca je film o odraščanju, a skozi zgodbo nagovarja tudi nekatera družbena vprašanja. Postavitev začetka dogajanja v Prlekijo na prelomu tisočletja ustvari nostalgični patos ter potencira razkorak med podeželskim okoljem vasi in urbano Ljubljano. Kljub temu obe lokaciji prikaže kot zaplankani in nerazumevajoči do junakov, nasprotje in odrešitev pa predstavlja sama cesta. S tem izpostavi, da je pečat, ki ga je na junakih pustilo okolje, mogoče tudi izbrisati, ali vsaj dovolj omiliti, da si lahko ti mladi ljudje vzpostavijo nova, neobremenjena življenja.
Še en zanimiv vidik je močna prisotnost katoliške simbolike. Tako kot premiera filma se tudi dogajanje namreč začne v velikonočnem tednu in Tomaž na pot s seboj odnese žegen. Med scenami na vasi je jasno prikazana prepletenost verskih obredov z vsakdanjim življenjem, ko se fanta oddaljujeta od doma, pa je tudi Cerkev vse manj prisotna. Kljub temu ne izgine, saj vsako prelomnico zgodbe, ki nekako predstavlja obred prehoda, zaznamuje duhovnik ali kak verski simbol. Posledično religija in njena vloga v življenju v Jezdecih ni prikazana ne v negativni ne v pozitivni luči, temveč kot stvar osebne izbire. Kar je v razklanem slovenskem kulturnem prostoru dobrodošla sprememba.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.
Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov