Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbogom, Leonora

03.06.2023

Ocena filma Izvirni naslov: Leonora addio Režiser: Paolo Taviani Nastopajo: Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas) Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Luigi Pirandello, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1934, je eden največjih eksistencialistov prejšnjega, z novimi vprašanji o eksistenci zaznamovanega stoletja. Stoletja, zaznamovanega tudi z neobičajno epiko, trpljenjem, herojstvom in zločinstvom. Dramatik in romanopisec je umrl dve leti po prejemu Nobelove nagrade, v navodilih o svojem pogrebu pa je izrazil željo, da bi njegova smrt minila v tišini. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sam, ki je z lastnim odnosom do smrti odstopal od pompa svojega zgodovinskega obdobja, se je po njej znašel sredi simbolnih vojn. Njegov pepel je doživel tri pogrebe, toda tiste, ki so si želeli udomačiti njegovo smrt, je s svojim delom in idejami nagovarjal še pozneje. Tudi potem, ko je umrl, je bil močnejši od tistih, ki so rokovali z njegovim pepelom. Nobeno prestavljanje žare ni moglo preglasiti njegovega sporočila, ki je tudi v jedru filma Zbogom, Leonora. Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru. V njem je vse polno navidezno enostavnih in statičnih prizorov. Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari. Glavna statična scena izpostavi detajl, ki se odvije na drugem koncu »odra«, v novi mikrosceni. Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojstvene dramatične učinke. Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno. Poudarek na zgovornih mikrodogodkih, ki gradijo veličasten vtis o obdobju, izhaja tudi iz dejstva, da je dialogov in sploh besed malo. Tudi te, ki so, so vsakdanje, izhajajo iz nesporazumov ali običajnih dilem, čeprav od njih vsakokrat znova pričakujemo nekakšno veličino. Zgovorne so ravno v svoji nepričakovani skromnosti. V svoji običajnosti še bolj poudarjajo živost oživljenega časa. Odnosi med ljudmi v večji meri temeljijo na gestah in izrazih obraza. Film Zbogom, Leonora uporabi elemente gledališča, vendar to stori tako, da še bolj poudari svojo filmsko naravo. Svojega sporočila nam nikoli ne moli pod nos. Včasih se zazdi, da je poetizacija z zamolki, ki se vlečejo v navidezno vsakdanje prizore, celo pretirana. Na koncu pa se s kratko, a umetniško nabito ekranizacijo Pirandellove zgodbe, napisane pred samo smrtjo, zgodbe o italijanskem dečku, ki je v New Yorku ubil deklico, soočimo s temeljnim problemom. Iz njega lahko potegnemo vprašanje – ali bi bilo življenje brez obzorja smrtnosti zanimivo? Ali bi lahko razumeli neminljivo, če ne bi bili minljivi? Sredi sličic, ki ustvarjajo fresko dobe, so majhne zareze, v katerih bivamo sami, vedno znova, in vsak med nami, v kateremkoli času. V morju časa se nikoli ne utopimo ravno zato, ker mu vsakič znova vse generacije zastavljamo ista vprašanja.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zbogom, Leonora

03.06.2023

Ocena filma Izvirni naslov: Leonora addio Režiser: Paolo Taviani Nastopajo: Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas) Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Luigi Pirandello, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1934, je eden največjih eksistencialistov prejšnjega, z novimi vprašanji o eksistenci zaznamovanega stoletja. Stoletja, zaznamovanega tudi z neobičajno epiko, trpljenjem, herojstvom in zločinstvom. Dramatik in romanopisec je umrl dve leti po prejemu Nobelove nagrade, v navodilih o svojem pogrebu pa je izrazil željo, da bi njegova smrt minila v tišini. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sam, ki je z lastnim odnosom do smrti odstopal od pompa svojega zgodovinskega obdobja, se je po njej znašel sredi simbolnih vojn. Njegov pepel je doživel tri pogrebe, toda tiste, ki so si želeli udomačiti njegovo smrt, je s svojim delom in idejami nagovarjal še pozneje. Tudi potem, ko je umrl, je bil močnejši od tistih, ki so rokovali z njegovim pepelom. Nobeno prestavljanje žare ni moglo preglasiti njegovega sporočila, ki je tudi v jedru filma Zbogom, Leonora. Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru. V njem je vse polno navidezno enostavnih in statičnih prizorov. Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari. Glavna statična scena izpostavi detajl, ki se odvije na drugem koncu »odra«, v novi mikrosceni. Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojstvene dramatične učinke. Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno. Poudarek na zgovornih mikrodogodkih, ki gradijo veličasten vtis o obdobju, izhaja tudi iz dejstva, da je dialogov in sploh besed malo. Tudi te, ki so, so vsakdanje, izhajajo iz nesporazumov ali običajnih dilem, čeprav od njih vsakokrat znova pričakujemo nekakšno veličino. Zgovorne so ravno v svoji nepričakovani skromnosti. V svoji običajnosti še bolj poudarjajo živost oživljenega časa. Odnosi med ljudmi v večji meri temeljijo na gestah in izrazih obraza. Film Zbogom, Leonora uporabi elemente gledališča, vendar to stori tako, da še bolj poudari svojo filmsko naravo. Svojega sporočila nam nikoli ne moli pod nos. Včasih se zazdi, da je poetizacija z zamolki, ki se vlečejo v navidezno vsakdanje prizore, celo pretirana. Na koncu pa se s kratko, a umetniško nabito ekranizacijo Pirandellove zgodbe, napisane pred samo smrtjo, zgodbe o italijanskem dečku, ki je v New Yorku ubil deklico, soočimo s temeljnim problemom. Iz njega lahko potegnemo vprašanje – ali bi bilo življenje brez obzorja smrtnosti zanimivo? Ali bi lahko razumeli neminljivo, če ne bi bili minljivi? Sredi sličic, ki ustvarjajo fresko dobe, so majhne zareze, v katerih bivamo sami, vedno znova, in vsak med nami, v kateremkoli času. V morju časa se nikoli ne utopimo ravno zato, ker mu vsakič znova vse generacije zastavljamo ista vprašanja.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.01.2022

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Andrzej Stasiuk: Fado

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.


31.01.2022

Željko Kozinc: Ledina neba

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


28.01.2022

Vzporedni materi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


Stran 46 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov