Piše: Katarina Mahnič, bereta: Bernard Stramič in Mateja Perpar Saša Pavček, znana in cenjena slovenska dramska in filmska igralka, prvakinja ljubljanske Drame, se s knjigo Živi ogenj gledališča pridružuje skupini gledaliških kolegov – igralcev, režiserjev, lektorjev – ki so svoje umetniške izkušnje in odnos do govorjene besede tako ali drugače, sami ali s pomočjo nadomestnih pisateljev, popisali v knjigah. Pavčkovi sicer pisanje ni tuje – tako dramskih besedil kot pesmi in esejev. Leta 2005 je v knjižnem prvencu Na odru zvečer objavila tri drame in nekaj esejev, sledili sta pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas, napisala pa je tudi nekaj knjig za otroke. Knjigo Živi ogenj gledališča odpira obdobje korone, ko je gledališče izgubilo svoj ritual. Pavčkova se je v tem ustavljenem času zatekla med svoje zapiske in se tolažila z mislijo, da je “pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave”, ter z vero v “živo vakcino umetnosti”, kot posrečeno imenuje, ki bo v prihodnosti spet vse postavila na svoje mesto. Nato se vrstijo spomini na zgodnje otroštvo in začetke igralske poti. Bila je vase zaprt, plašen in zasanjan otrok; svojci so jo opisali kot “krhko, šibkega zdravja in z bolj malo telesne moči”. Njen prvi spomin na gledališče je obisk lutkovnega teatra pri treh ali štirih letih, ki se ji je zdel majhen kot škatlica za vžigalice, a poln netiva. Zvezdica Zaspanka in razbojnik Ceferin, ki bi rad omehčal kamnito srce, sta ostala z njo za vedno. Spominja se Mladinskega gledališča, kjer je bil nekaj let umetniški vodja njen oče in kjer sta jo kot otroka zasvojila vonj gledališke garderobe, šminke in prepotenih igralskih teles ter oder, ta svet neskončnih možnosti. Začutila je, da je gledališče njen dom, nelagodno pa se je počutila v vrtcu in osnovni šoli. Bila je dislektik v času, ko se o disleksiji še ni govorilo, ampak so drugačne otroke preprosto razglasili za lene in butaste. Staršem so učitelji celo predlagali, naj gre po osemletki na kakšno lažjo poklicno šolo. “Disleksija pa je po mojem samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne,” piše Pavčkova. Dramski krožek v Pionirskem domu, gimnazija Poljane, Šentjakobsko gledališče, sprejemni izpiti na Akademiji, prve vloge, zgodnje materinstvo, režiserji, s katerimi je sodelovala, predavanje umetniške besede na AGRFT-ju … Ta avtobiografski del je Pavčkova skladno prelila v bolj esejistične zapise, ki so nastali ob različnih priložnostih, za razna glasila ali prireditve, in se jim ponekod pridruži kakšna njena pesem. Govorijo o svobodi umetniškega izražanja, kulturi, knjigi, predsedovanju Združenju dramskih umetnikov Slovenije … V drugem, posebnem delu knjige imenovanem O ljudeh, gorečih za gledališče, pa predstavi še šestnajst portretov njej ljubih gledališčnikov, med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Dušana Jovanovića …, saj “brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva”. Eni so bolj živi in domišljeni od drugih, saj je pri tistih, ki jih je osebno bolje poznala, lahko vpletla tudi posrečene anekdote. Mene je najbolj “zadela” predstavitev velikega igralca Poldeta Bibiča, pravzaprav razmišljanje o njegovi umetniški besedi in interpretiranju. Avtorica se je dotaknila treh Bibičevih interpretacij: Menartove balade Galeja, Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici in Levstikovega Martina Krpana. Opisuje jih tako sočno in preprosto, da bralec res zasliši izjemno moč in modrost interpreta. In dojame, da še zdaleč ni dovolj, da nekaj samo tekoče prebereš in malce pomolčiš vmes. Še tako lep glas, nas opozarja Pavčkova, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti. Živi ogenj gledališča je na prvo branje zahtevna knjiga; seveda če bralec ni vsaj malo posvečen v skrivnosti gledališke in govorne umetnosti. Če jo primerjam z nekaterimi knjigami o teaterskih ljudeh, ki so jih bralci vzeli za svoje, na primer z Racem, Cavazzo in Mileno Zupančič, je Saša Pavček veliko bolj zadržana v razkrivanju osebnega življenja in veliko bolj detajlna in precizna v poglabljanju v igralčevo poslanstvo – v njegov govor, moralno držo, smisel za sodelovanje z drugimi. To je tudi knjiga, ki jo je, v nasprotju s prej naštetimi, napisala igralka sama, zato slog pisanja jasno izžareva njeno osebnost, ki se kot rdeča nit lesketa skozi raznovrstno strukturo zapisanega. In je, preprosto, lepa. Skromna. Zadržana. Humorna – nič čudnega, saj ji je od vseh dramskih zvrsti najbližja komedija. Jasna in preprosta, tudi ko piše o zapletenih stvareh. Polna človeškega etosa. Stalno na preži, da ne bi komu naredila krivice, koga spregledala, da njena svoboda ne bi stopila na pot drugega. “Umetnik vedno postavlja v ospredje človeka. Bo postavil sebe ali drugega? Če denimo v dramatiki postavi sebe v ospredje, bo potreboval tudi drugega, da mu nasprotuje in ga s tem osvetli, mar ni tako? Kako pa bo ravnal v življenju? Bo v življenju postavil sebe na prvo mesto, kar pravijo, da je dobro in prav. Tega se skušam (pozno sicer, a nikoli ni prepozno) naučiti. Kako pa je, če si sam sebi vedno prvi in edini, pri tem pa ignorantski do drugih? Umetnik mora imeti svobodo, le-ta mu omogoča izražanje; do kod sega ta svoboda, da ne omejuje svobode drugega, da daje rast tudi drugemu, pa je zame zelo važno vprašanje.” Saša Pavček v Živem ognju gledališča izpostavlja še dve za vse pomembni temi. Prva je materinstvo, ki je bilo v umetniškem poklicu zanjo zahteven izziv, sploh ker je bila mlada mati samohranilka. Hkrati pa ji je pomagalo držati smer, pomagalo ji je pri vztrajnosti in disciplini. “Nenadoma sem razumela in občutila življenje bolj polno, bolj globoko, bolj zares, bolj naravno in preprosto.” Druga je predavateljstvo, saj je imela svoje študente resnično rada, verjela je vanje, verjela, da je treba z mladimi ljudmi, enako kot z besedami, ravnati previdno in čuječe. Nekoč jo je nekdo vprašal, kakšno korist ima kdo od študija predmeta umetniška beseda. Tisti trenutek je ostala brez odgovora, pri sebi pa si je ves čas tiho prizadevala in si resnično želela, da bi bila korist tega študija: postati boljši človek: “Ne zgolj vešč recitator, virtuozen igralec, marveč plemenitejši človek!” Naj končam z anekdoto, ki jo je Saša Pavček zapisala pri portretu režiserja Dušana Jovanovića. Po neki premieri jo je pobožal po licu in rekel, da je en tako občutljiv zračen človek. Nikoli ni ugotovila, kaj je mislil z zračnostjo, vprašala pa ga tudi ni. Po prebranem Živem ognju gledališča me je obšlo, da je Jovanović besedo transparentnost, ki jo tako radi uporabljajo politiki, nadomestil z bolj estetsko zračnostjo. Prepričana sem, da sem v knjigi spoznala odkrito, čisto in jasno Sašo Pavček, zračno Sašo, zasvojenko z besedami, ki na vprašanje, kako pravilno kaj povedati, odgovarja: govorite čiste misli. Čudovit in dragocen prispevek h kulturi slovenskega gledališča in splošni kulturi slovenskega naroda.