Piše: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Že naslov zbirke pesmi Vinka Möderndorferja Samota in uvodna pesem z enakim naslovom povesta, kaj je vodilna tema. Samostojni uvodni pesmi sledijo trije cikli z naslovi: Vzdih, izdih, V tej deželi se ne bo dalo več živeti in Nekdo drug in na koncu še pesem Nemoč poezije. Pesmi so nastajale od leta 2018 do 2021 v Parizu in na ljubljanskih Prulah. Naslova Samota in Nemoč poezije nas pri branju ne smeta zavesti, pesmi v zbirki niso ubrane samo molovsko ali pesimistično. Celotno zbirko zaznamuje oddaljenost, ki je krajevna in časovna, torej stvarna: oddaljenost od domovine in preteklosti, a tudi od sebe samega, sedanjega. Oddaljenost, ki daje krajem, ljudem in dogodkom novo perspektivo, nov zorni kot, distanco v samoti, ki izostri pogled, poglobi ranljivost in ustvari otožne pesmi, polne modrosti. Spomini, ki so hrana samote, jo polnijo ne le s podobami preteklosti, polnijo jo tudi z neminljivim hrepenenjem po dotiku, božanju, po znoju in krvi, po bližini, ki je ni več. V samoti je tudi kesanje in obsojanje. Pesnikov jezik s svojo močjo, nazornostjo in eruptivnostjo tudi v tej zbirki pričara strast ljubljenja, strast razhajanja, moč hrepenenja in poželenja, vendar tokrat z dodatkom rahločutnosti in razumevanja, ki na skrajnih mejah burnih čustev navadno umanjkata. Kot bi slavospev ljubezni s polno močjo pel šele v zrelosti jeseni. „tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.“ Tako kot Ciril Zlobec opeva ljubezen dvoedino, tudi Vinko Möderndorfer pojmuje ljubezen kot eno telo in ga poimenuje z besedama jazti. tijaz. Morda je prav resnična krajevna oddaljenost dodala pesmim drugega cikla takšno ostrino, bridkost, nemoč in jezo. Dom, domača ulica, mesto in domovina, zemlja sama, črna prst … niso več prostor za razkošje brstenja in cvetenja, za naravno minevanje in menjavanje letnih časov, za pesmi, za zaupanje. Ob krivicah, sredi sovraštva, ki se razrašča, pesnika motijo brezbrižnost, gledanje vstran, molčanje in izmikanje problemom sedanjosti, zato spregovori ogorčen in sam. To je „volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš“. Njegov gnev kipi iz pesmi v pesem, puščice letijo na vse strani, toda svoje samobitnosti ne da. Zato izročilo, ki ga kot oče piše hčeri, izvira iz njegovih vrednot: ljubi strastno, bodi samosvoja, druži se s knjigami, kajti knjige so zveste, čakajo, so okna v preteklost, v sedanjost in prihodnost. Tam nekje med besedami me boš našla, zapiše. Njegovo razočaranje nad aktualnim stanjem v domovini vodi v apatijo, saj glas poezije ni slišan. Zato resignirano ugiba: »če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.« Toda strast in vitalnost, ljubezen in upanje pesnika ne zapuščajo, radost in svetloba sta mu preblizu. Radost si želi dotika, »rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.« Takoj za besedo sta pesniku pomembna dotik in objem. Čeprav pesnik Vinko Möderndorfer ni zelo metaforičen in ne mističen, je virtuozen v postavljanju besed. Njegove pesmi so polnokrvne, zadevajo naravnost v srce in v srčiko pojavov in problemov. Tako kot je neutruden ustvarjalec na številnih področjih ustvarjalnosti, se tudi v pesmih dotika življenja v vseh pojavnih oblikah: svojega, bližnjega, tujega, skupnostnega in skupnega. Kritično in ironično, kadar si to zasluži, rahločutno in obzirno, kadar se za takšno izkaže. Pravzaprav po tem zadnjem hrepeni in si zanj prizadeva. Tako kot si nemoč poezije prizadeva dobiti nova krila za besede, dotike, objeme.