Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Pisateljica Mateja Gomboc piše za otroke, mladino in odrasle, lani je za roman Balada o drevesu prejela desetnico za najboljše mladinsko delo. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči v italijanski goriški pokrajini. Roman Gorica se začne sredi druge svetovne vojne na območju, ki je bilo tedaj še enotna entiteta Slovencev, Italijanov in Furlanov. Leta 1947 je območje pripadlo Italiji in še istega leta se je na strani, ki je pripadla Jugoslaviji, začela gradnja Nove Gorice. Pred pisanjem romana je pisateljica izčrpno raziskovala pisne vire in se pogovarjala s strokovnjaki in lokalnimi prebivalci. Zgodovina obeh Goric je tudi podstat romana, človeške usode imajo skorajda obrobno vlogo, ki vsakič znova pokaže, kako imajo zgodovinske okoliščine odločilen vpliv na nemočne posameznike. Ali kakor beremo v poglavju Čuvarka lastovic: »Vojna poseže v veselje do življenja in ošabno skušnjavo prepričanja, da lahko odločamo o svojem življenju.« Gorica je tako predvsem zgodovinski roman, v katerem se v ozadju v vedno enakem vrstnem redu vrstijo usode ljudi, kot da je to naravni red stvari. Gre za vedno enak življenjski krog. Najstniški zaljubljenosti sledi ljubezensko razočaranje, temu pa pretežno srečen zakon. Zaradi monotonosti medosebnih odnosov so zgodovinske premene še bolj v ospredju. Glavni lik tako brez dvoma postane zgodovina, ki nasilno posega v sicer skorajda nespremenljiv red stvari. To na trenutke ozavesti tudi še ne polnoletna Lili: »Tisto, kar je obstajalo mimo mene in na videz ni bilo pomembno za moje življenje, je zdaj postalo ključno«. Vse štiri pripovedovalke poleg zgodovinskih danosti formira predvsem odnos do ljubljenega moškega. Oziroma kot odrasla Dora trdi za svojega moža: »Eva sem, narejena iz njegovega rebra.« Pri tem lahko vidimo vzporednico s poimenovanjem Nove Gorice kot Adamovega rebra Gorice, kakor jo avtorica poimenuje v uvodnem posvetilu. Gorica, Adamovo rebro je bil tudi prvotni naslov romana. Jezik je preprost, vendar se prilagaja pripovedovalki. Roman je razdeljen na šest obsežnih poglavij, ki zajemajo različna zgodovinska obdobja. Pripoved vseh štirih pripovedovalk je prvoosebna. Dojemanje literarnih likov je mestoma poenostavljeno, še zlasti nesorazmerno pri otrocih, kot je videti v poglavju Nabiralka jezikov, kjer si desetletna Furlanka Pina predstavlja, zakaj bo Nova Gorica lepša od stare: »V zidove hiš bodo najbrž dodali zlato, da se bodo svetlikali.« Pripovedovalke govorijo in razmišljajo v knjižnem pogovornem jeziku, vanj se vpletajo narečne posebnosti, kot na primer »gremo k nonotom« ali dosledna raba »ma« namesto »ampak«. Še bolj očitna pa je raba izrazov, prevzetih iz italijanščine, ter furlanskih, povprečnemu bralcu nerazumljivih besed, kot je npr. birbant. V poglavju z zgovornim naslovom Nabiralka jezikov jezikovno prepletanje opiše Furlanka Pina: »Nabirala sem jezike kot pisano ogrlico, ki se ujema z vsakršnim oblačilom.« Romanu sledi dobrodošel slovarček narečnih besed in seznam pomembnih zgodovinskih dogodkov v obdobju med kapitulacijo Italije in vstopom Slovenije v EU, s čimer se roman tudi konča. Prednosti romana so vsekakor nadrobno poznavanje zgodovine, prikaz, kako arbitrarne odločitve z vrha uničujejo življenja ljudi, ki že generacije živijo v simbiozi narodno mešanega okolja, ter raba narečja in ogroženega furlanskega jezika ali friulana, zaradi česar je roman Mateje Gomboc Gorica tudi jezikovni spomenik nekega okolja.