Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Passages
Režiser: Ira Sachs
Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Igor Velše
Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti.
Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit.
Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti.
K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega.
Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Ocena filma
Izvirni naslov: Passages
Režiser: Ira Sachs
Nastopajo: Franz Rogowski, Ben Whishaw, Adèle Exarchopoulos, Erwan Kepoa Fale
Piše: Gorazd Trušnovec
Bere: Igor Velše
Vihravi nemški filmski režiser Tomas deluje v Parizu, kjer živi s svojim umirjenim soprogom Martinom. Je v stresu zaradi svojega novega filma, na zabavi ob koncu snemanja pa spozna mlado in privlačno učiteljico Agathe, s katero se zaplete sprva v bežno razmerje, ki preraste v obojestransko zaljubljenost. Kljub razumevajočemu Martinu in iskanju nekakšnega ravnovesja pri sobivanju v troje se začnejo njihova razmerja in življenja vzajemno rušiti.
Film Prehodi, ki ga je režiral izkušeni ameriški avtor srednjih let Ira Sachs, je nekakšna observacijska črna komedija človeških odnosov ob izteku mladostniških let. V pristopu ves čas pazi, da ne bi prekoračil meje karikature ali posmehovanja in vzdržuje napetost z nepredvidljivimi preobrati, čeprav je za Tomasovo človeško in ustvarjalno egomanijo in manipuliranjem ves čas slutiti propad in nesrečo za vse, ki mu prekrižajo pot. Človekov značaj je njegova usoda, bi rekel dobri stari Heraklit.
Liki filma Prehodi so taki, kot so, in čeprav nihče od njih ni izrazito simpatičen, še najmanj pravzaprav osrednji lik Tomas, nam jih Ira Sachs približa do te mere, da lahko razumemo njihove reakcije in delovanje. In do neke mere čustvovanje, ki znotraj toka življenj ni nujno zmeraj preprosto, načrtovano in predvidljivo. Hkrati se zdi, da nas avtor ves čas izziva z vprašanjem, če je umetnikom res dovoljeno več kot drugim smrtnikom in kje so meje strpnosti.
K temu razumevanju notranjega kaosa ogromno pripomorejo osrednji trije igralci, vzhajajoča zvezda evropskega filma Franz Rogowski, njegov filmski partner Ben Whishaw in sijajna Adèle Exarchopoulos v nehvaležni vlogi tretjega vogala. Ta kaos je subtilno prikrit s precejšnjo mero francoske filmske klepetavosti, če lahko temu tako rečemo. Film Prehodi deluje kot da bi Éric Rohmer posnel kratko epizodo iz življenja Rainerja Wernerja Fassbinderja, pri čemer bi ohranil realistična, prepoznavna prizorišča in svoje racionalno-dialoške pasuse, hkrati pa se ne bi zadrževal pri prikazu strastnih prizorov seksa, tako homo- kot heteroseksualnega.
Še ena referenca, ki mi je zaradi spolne fluidnosti v pripovedi in zaradi flirtanja s francoskim novim valom prišla na misel, je Xavier Dolan, le da Ira Sachs ni tako zaljubljen v filmsko eksperimentiranje, in resnici na ljubo, tudi ni tako predrzno nadarjen. Kljub temu pa je filmu Prehodi šteti v dobro, da deluje kot uravnotežena ter slogovno in vsebinsko zaključena celota, predvsem pa, da v nasprotju s sodobnimi dramskimi trendi ni predolg in ostaja v spodobnih okvirjih ure in pol. V tem času z aristotelovsko pripovedno logiko zaključi v uvodu zasejane nastavke, hkrati pa v skladu z znamenito Lacanovo formulo »Ni spolnega razmerja« pusti Tomasa na koncu zagonetno kolovratiti s kolesom po pariških ulicah ...
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Neveljaven email naslov