Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase.
Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert.
Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi.
Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase.
Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert.
Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi.
Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše
Neveljaven email naslov