Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarec Bojevita kraljica noči režiserja Mateja Vraniča prikazuje življenje ene največjih evropskih sov – sove kozače. Recenzijo filma, ki bo zanimiv tako otrokom kot odraslim, je pripravila Miša Gams. Bere Maja Moll.
Dokumentarec Bojevita kraljica noči režiserja Mateja Vraniča prikazuje življenje ene največjih evropskih sov – sove kozače. Recenzijo filma, ki bo zanimiv tako otrokom kot odraslim, je pripravila Miša Gams. Bere Maja Moll.
S koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je sklenil 72. ljubljanski festival.
Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Zbirka Prišleki Literarno-umetniškega društva Literatura že več kot dvajset let načrtno in kontinuirano skrbi za izdajo prvencev s področja izvirne slovenske poezije in prozaistike. V letošnji ediciji sta knjižni krst doživeli kar dve "prišlekinji", ena od njiju je mlada pisateljica Liu Zakrajšek z romanom Zajtrk prvakinj. Naslov je domiselna parafraza naslova romana Kurta Vonneguta Zajtrk prvakov ali Zbogom, plavi ponedeljek. To postane kmalu jasno tudi tistim bralcem, ki Vonnegutovega opusa nimamo v mezincu, saj je omenjeno besedilo obvezno branje na tečaju kreativnega pisanja, ki ga obiskuje pripovedovalka romana Zajtrk prvakinj. Neimenovana pripovedovalka je namreč študentka književnosti, ob študiju pa si denar služi s kar tremi študentskimi zaposlitvami: dela v knjigarni, je biljeterka v kinu in hostesa v kulturnem domu. Tri službe opravlja, ker se je odselila od doma in potrebuje sredstva za samostojno življenje, pri čemer poglavitni del požre najemnina. Najemniško stanovanje si deli z dvema sostanovalkama, z najboljšo prijateljico Vesno, nekaj let starejšo študentko slikarstva, ki dela kot receptorka v majhnem hotelu, in s Pio, falirano študentko prava, ki je redno zaposlena kot šefinja strežbe v petični restavraciji. Ni nam treba brati skoraj do polovice romana, kjer v že omenjeni epizodi profesor Marinšek razloži ironični pomen naslovne fraze Vonnegutovega teksta. Že po nekaj straneh postane jasno, da omenjene cimre, glavne figure in dogajalno vozlišče romana Liu Zakrajšek, niso nikakršne "prvakinje" in "junakinje", temveč tri dokaj običajne mlade ženske, ki se vsaka po svoje odzivajo na življenjske okoliščine, v katere so jih porinile družinske razmere, lasten značaj in osebne želje, predvsem pa ekonomski pogoji sodobne slovenske družbe in duh časa, ki takšne razmere upravičuje in perpetuira. Zajtrk prvakinj se dogaja tako rekoč tukaj in zdaj. Čeprav prizorišča niso konkretizirana v realni topografiji Ljubljane, si zlahka zamišljamo ljubljanski kino, kulturni dom, knjigarno, meščansko vilo, blok v spalnem naselju, kafič za vogalom ali pa najemniško stanovanje na vroči podstrehi v centru starega mesta. Še bolj eksplicitna je časovna umestitev v leto po prisilnem koronskem "zaprtju". Ampak kronotop v tem romanu v svoji zunanji, predmetni navzočnosti niti ne pride do pravega izraza; je le v nekaj potezah skicirano prizorišče, na katerem vstaja prava vsebina pripovedi o ljudeh in njihovih odnosih. Poleg neimenovane pripovedovalke in njenih cimer srečamo za ducat sorodstveno, prijateljsko in službeno povezanih likov, ki jih roman orkestrira v dinamično sosledje situacij. Situacijsko razpletanje dogajanja je bržkone ena od poglavitnih značilnosti pripovedne tehnike Zajtrka prvakinj: vsebina zgodbe je včasih sicer podana tudi kot retrovizija nečesa, kar se je bilo že dogodilo, ampak praviloma v dogajanje stopimo od znotraj, kot nevidne priče nečesa, kar se pravkar dogaja. In to, kar se dogaja, se pretežno razkriva ob pogovoru protagonistk in protagonistov ali pa skozi notranji samogovor glavne protagonistke. Mimogrede, njen introvertirani in nesamozavestni, hkrati pa kljubovalni in vztrajni značaj je večkrat duhovito in zelo posrečeno okarakteriziran prav z govorno repliko, za katero pa se šele post festum izkaže, da v resnici ni bila izgovorjena oziroma jo je izrekla "le v svoji glavi". V tem sosledju učinkovito insceniranih in zelo naravno, živo razvijajočih se pogovorov se postopoma izrišejo glavne teme romana: izkoriščevalska delovna razmerja, v katera so vpeti mladi na pragu odraslosti, disfukcionalnost primarne družine, duševne bolezni med mladimi, ekonomska vrednost kot edina družbena vrednota, povzpetništvo, literarni snobizem, hipokrizija, osamljenost, družbeni stereotipi, predvsem pa hipnost in površinskost odnosov in fluidnost osebnih identitet. Intenca romana, ki jo skoraj nezaznavno kroji pripovedna optika prvoosebne pripovedovalke, se vpričo vseh teh glavnih tem kaže kot radovedna, včasih že skoraj prostodušna odprtost, ki se sproti, po nareku te iste lucidne prostodušnosti preobraža v spontano, nenarejeno kritičnost. Kritičnost do tematik, ki so verjetno izpostavljene teme zdajšnje generacije mladih odraslih (Zajtrk prvakinj bi lahko imel tudi oznako generacijski roman), je zadržana, ironična in sarkastična, toda zato nič manj določna; zaradi jedke ironije je le še bolj sveža, deluje življenjsko in z lahkoto sprevrača nekatere klišeje in stereotipe. Če predvidljivo privoščljivo izpostavim en primer: lik Nataše Sever, uspešne pisateljice, kresnikove nagrajenke, je prav posrečeno zabavna karikatura, ki v nekaj potezah razkrinka pozo sodobnega feminizma, ki ga zanimajo predvsem boj za simbolni kapital in s tem povezano pozicijo moči, za ukvarjanje s kompleksno realnostjo življenja in resnično enakopravnostjo spolov pa mu zmanjkuje volje in interesa. Zajtrk prvakinj ni po obsegu nič kaj začetniško skromno branje, ampak knjiga z dosti "mesa" med platnicami, ki drži suveren pripovedni tempo od prvega do zadnjega, petinštiridesetega poglavja in dodatnega epiloga. Glavno odliko romana vidim v zelo spretni dramaturški organizaciji dogajanja, zelo prepričljivih pogovornih sekvencah, ki subtilno krmarijo med eksplicitnim in neizrečenim, v opisni natančnosti, pozornosti na drobne, vsakdanje detajle, pri čemer imajo izpostavljeno mesto tisti, ki navdajajo z nelagodjem, celo s fizičnim odporom, pa v duhovitosti in humorju, s katerim pripovedovalka jadra čez številne sentimentalne čeri zgodbe, in v čustveni neposrednosti. Ta se sicer na nekaterih točkah ujame v past melodrame, kar se zgodi zlasti v epilogu, ki ga po mojem skromnem mnenju lahko tudi ne bi bilo, a celota ne bi ničesar pogrešala. Ampak če potegnem črto, je Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek polnokrvno branje in bi ga bilo krivično imenovati obetavni prvenec, saj prepriča že s tistim, kar daje, ne le s tistim, kar morebiti obeta.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Do konca odprto nebo, brezmejnost, popolna praznina, vseobsegajoča luknja prostora, kot jo dojemamo v naši vsakdanji percepciji, ali pa magično nebo, ki se pesniku ponuja, da bi pokukal vanj, pogledal čez, v brezčasje trenutka. Brezmejnost, ki pesnika motivira, mogoče celo sili, da bi si organiziral izlet v astralno realnost, da bi uvidel, kje se vse začne in konča. Kje je prabit začetka in konca. To je prva dilema, ki nas povleče in navduši za branje. Nebo je v principu živahna platforma, poetična prispodoba, nekaj, kar si od pamtiveka predstavljamo kot pot v brezmejnost, neskončnost, svobodo, večnost ... V pesniški zbirki Do konca odprto nebo, ki ji lahko nadenemo krono najbolj iskrenih in žlahtnih pesniških tipanj, se iskrijo pesniški momenti, zrenje v praznino večnosti, ki seveda nujno vključujejo tudi nasprotja, kot so zaprtost, intima in osama, ki so ujete, nemara celo zaklenjene v sistem človekove božjastne želje po božjem. Edino jaz je zakoličen s poezijo in upanjem, da beseda lahko predre membrano, ki nas veže na mračen svet. Pesniški jaz, ki se edini lahko sooči z resnico ter ji pogleda v oči. A tudi tu je veliko potk. V poeziji Ivana Dobnika tavamo sem ter tja – od pritlehne realnosti do kozmične fluidnosti, od prašnosti lastne podobe do božje zlitosti z univerzalnim, celo s kozmičnim. Dobnikovo poezijo je težko je opredeliti, kar je tudi sicer ena od zagonetnejših nalog, ki jih terja poetsko izrekanje; nikakor ne moremo mimo dejstva, da pesnik, literarni subjekt, ostro reže vase, v svojo nebeško odprtost, obenem pa zelo nazorno pove, da je zgolj bit(je): »V na pol razprtem gnezdu stare hruške« in niti ne ve, »če ga sploh še kdo posluša ... « Pesnikova akcija ima jedrno misel, ta pa je že sama po sebi metafora, in je nekakšna strastna nuja in želja po presežku telesa, podvig, da z besedo izstopi v brezmejnost odprtega neba in lirično izriše svojo resnico. Tu smo, v blaženem stanju, ki je dano pesniku, da zre tudi tja, kjer je nebo, ki ga drugi ne vidijo, nebo, ki je planjava, pašnik poetove duše, ranč, kjer rastejo metafore in se svobodno sprehajajo misli: »Vse je / Nanizano v ritem zemljevida,” Ali bolj profano: relief kozmosa je zemljevid, ki nas določa in vsi smo samo zaznamek na platnu. Človek je le bežen utrip, nemara utrinek, in v tej samoniklosti, ki ga spreleti skozi poetično zavest, nikakor ne more zastaviti več, saj je ujet v manj, v zrenje odprtega neba, ki mu ostaja eksistenčno tuje. Nebo je preprosto predaleč, saj je samo iluzija, utvara možnosti. Le ko se fokus iz onstranstva dotakne drugega, se zdi, da se nebo tudi v resnici za hip odpre. Neskončno odprto nebo je – med branjem kmalu ugotovimo – ljubezen, dotik dveh duš, spoj teles, energij, pogledov ... utrinek, ko samota za hip postane znosna in družabna. Citat iz pesmi Zadnji drevesni list je nadvse konkreten. Pesnik hrepeneče išče, tipa po njej: »In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«. Tu smo torej, v iskanju poslednjega lista, ki se še dotika neba in tal, ki odmirajoče drvi z višine k tlom, k nogam, k temeljem rasti. Navsezadnje, tale list, ki sedaj pada, bo humus novega lista, bo vzbrst novega življenja. Upanja, da bi bil to univerzum, seveda ni, kajti igra je nekako moderna, v smislu borbe »catch as catch can«, in se vrti kot poker, suče se od biti do smrti, od sem do nisem. Ena sama fascinacija je vse skupaj, poezija kot poslednji čisti dih, ki to beleži, oznanja, riše v verze. V pesmi 21, videc resignirano (ali pa tudi ne) izpove: »Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ... « Formalno branje nam ponudi nekakšno sinkopiranje. Pesnik se ne ukloni jezikovnemu substratu, ki je korpus pravil in konvencij, pač pa svoje verze nekako sinkopirano podaja. Celo v jazzovskem ritmu. Vsak verz se začne s kapitalko, kar uvid in sporočilnost predhodnega verza absolutno prekine, preseka, relativizira, ker se pač z vsakim verzom vse začne od začetka. Misel je lahko sintaktično jasna, stavčno »normalna«, se pa z menjavanjem ritma in nenavadnimi preskoki iz verza v verz bralcu rada izmakne. Pesnik prefrigano sega po pesniški svobodi in manipulira z našo percepcijo. Seveda upravičeno, tudi njegov pogled je subjektiven, rahlo nevrotičen, vse je pač vezano na občutek, ki zazna ali pa spregleda »do konca odprto nebo«. Govorimo o vrhunski in čisti poeziji z bogatim besediščem, ki ji bo nevešč bralec le stežka sledil, zgodba pa se pomenljivo konča s »priznanjem«, ki potrdi tudi bralca z manj potrpljenja: »V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Anja Mugerli, letošnja prejemnica nagrade kresnik za roman Pričakovanja, v katerem odkrito piše o zagatah, s katerimi se mlad par spopada ob umetni oploditvi, je tudi avtorica več kratkoproznih zbirk – s knjigo Zeleni fotelj je bila pred slabim desetletjem nominirana za najboljši knjižni prvenec, za zbirko Čebelja družina pa je pred tremi leti prejela evropsko nagrado za književnost in bila nominirana na nagrado Novo mesto short. Zbirka Plagiat je tako njena tretja knjiga kratke proze in peta leposlovna knjiga po vrsti, če vključimo še romaneskni prvenec Spovin, za katerega je bila leta 2018 prav tako nominirana za kresnik. Diplomantka slovenistike na Univerzi v Novi Gorici in magistrica uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Primorski univerzi je v šestih letih dodobra izoblikovala svoj stil pisanja, njena ljubezen do literature pa veje tudi iz vseh devetih zgodb v pričujoči zbirki. Gre za zgodbe o razočaranju zaradi takšne in drugačne izdaje, zgodbe o demenci in osamljenosti, zgodbe o predanosti, ljubezni in umiranju. Protagonisti in protagonistke zgodb v zbirki Plagiat so večinoma odraščajoče najstnice, ki gradijo identiteto na družbenih omrežjih in si z njo utirajo virtualno pot v odraslost, medtem ko z zahrbtnimi udarci staršev in prijateljev dobivajo prve izkušnje o ljubezni in ambivalentnih odnosih. Po drugi strani pa se nam v zgodbah odpira tudi poglobljen pogled v razmerje med materjo in hčerko, profesorico in učenko ter lastnico stanovanja in njeno podnajemnico. Tako v zgodbi z naslovom Tatica spremljamo odnos med hčerjo in dementno mamo, ki tava izgubljena po soseski, po kateri sta še nedavno skupaj sprehajali, zdaj pa jo zaradi izgube spomina doživlja kot ječo: “Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.” Zgodba Na vdih se osredotoča na potapljačko, ki se zaganja v morsko globino, medtem ko se njena mati bojuje z rakom na pljučih – vsaka na svoj način hlastata za zrakom ob zavedanju, da je vsak vdih lahko zadnji. Tudi glavni junakinji zgodbe Plagiat, pisateljici in profesorici Ani, zmanjkuje zraka, ko ugotovi, da jo je študentka dobila pri kraji zgodbe in da bo do konca terjala pravico – knjižna polica, v katero postopoma zlaga svoje knjige, med katerimi se znajdejo tudi plagiati, se pod težo laži vse bolj trese, dokler na koncu ne popusti. Medtem ko se Ani ne zdi nič spornega, da v sklopu umetniških rezidenc počiva, saj ji študentje ne nazadnje kar sami preskrbijo manjkajoče dele njenih knjig, pa se protagonistka zgodbe Motovilka udeleži literarnega simpozija v Lihtenštajnu, kjer jo prostor in hrana spomnita na pravljico o Motovilki. Po ogledu filma o duhovih, si v rjuhi izreže oči, da bi jo bilo manj strah: “Sprašujem se, ali je bilo Motovilko strah teme. O tem sem skoraj stoodstotno prepričana. Kako je premagovala svoj strah pred temo? Je na ves glas prepevala? Si je predstavljala, da stoji sredi zelenega travnika, obsijanega s soncem? Je masturbirala?” Tudi junakinja zgodbe Zofi si krajša čas z nenavadnim hobijem, ki vključuje glasno branje knjig travmatiziranim psom – ob branju Sreče na vrvici se približa zlorabljeni kužki ter z njo po nizu nenavadnih okoliščin preživi novoletni večer daleč od petard in mestnega vrveža. Protagonistka zgodbe Siva pega, ki ji je zaradi epidemioloških ukrepov onemogočeno nastopanje na gledaliških odrih, postane ljubosumna na svakinjo, ki prav takrat prvič v življenju pride do službe varnostnice lokalnega zdravstvenega doma. Statusni simboli se tako “premešajo”; koncept službe, družine, zdravja in sreče se postavi na glavo, domači postanejo tujci, ki le tu in tam skupaj molče pokadijo cigareto. V še bolj tragične vode zabrede zgodba Stanovanje, v kateri se izpoved hčerke lastnice ljubljanskega stanovanja izmenjuje z izpovedjo njene podnajemnice, ki za sobo plačuje 250 evrov na mesec, dokler se lastnica stanovanja ob hčerinem prigovarjanju ne odloči, da bo Srbkinjo po hitrem postopku izgnala iz stanovanja, saj bo od turistov prejela po 70 evrov na noč. Hči, ki je prav tako kot slednja šla s trebuhom za kruhom v Berlin, je do Srbkinje pokroviteljska, čeprav ima sama zaradi slovenskega potnega lista in družinskih nepremičnin prednost že v izhodišču: “Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?” Posebnost pisanja Anje Mugerli je v tem, da počasi in temeljito gradi psihološke like, ki na začetku dajejo vtis enoličnosti, dokler prek drobnih detajlov ne odkrijemo njihovih temnih plati. Pa vendarle jih avtorica moralno ne obsoja niti jih ne kuje v zvezde – večkrat jih niti ne poimenuje ali pa bralcu poda ime in priimek z opisom knjig ali med povzemanjem pogovora s prijatelji. Pod gladino malomeščanske urejenosti in zlaganih vrednot se skozi razpoke vsakdanjega življenja postopno prebija tisto, kar bi Freud opredelil kot Das Unheimliche bodisi skozi ponovitev nasilnega dejanja iz otroštva bodisi skozi diskrepanco med pravljicami oziroma virtualnim svetom in travmatično sedanjostjo. Vdor duhov, ki opozarjajo na potlačene in nerazčiščene vsebine iz nezavednega, je možen tako v obliki privida pokojne prijateljice, do katere protagonistka razvije občutke krivde, kot tudi v razmajani knjižni polici in rjuhi z luknjama, namenjenima potešitvi strahov in spolnega vznemirjenja. Strukturo posamezne zgodbe Anja Mugerli dodatno popestri z navajanjem pisem, sporočil, asociacij iz nezavednega in izmeničnim podajanjem monologa glavnih junakov, ki se načeloma zelo pristransko, lahko bi rekli narcisoidno, bojujejo za prevlado svoje doktrine. Literarni verizem s primesmi družbene kritike in numinozne intrige je prav gotovo kombinacija, ki bo bralca za dolgo prikovala h knjigi.
Odrešitev za začetnike, film vedno bolj mednarodno prepoznavne slovenske režiserke Sonje Prosenc, izhaja iz idejnih in oblikovnih izhodišč filma in romana Pierra Paola Pasolinija. V svoji dramatsko na prizore razdeljeni pripovedi je obravnaval buržoazno zavest povojnega Zahoda, ki se razkrije prek stika z neznanim obiskovalcem nadnaravnega izvora. Pasolini je bil tudi glasen kritik nove levice, ki je po njegovem mnenju poblagovila levo teorijo in delavski boj v korist potrošniškega načina življenja. Tovrstna kritika se v Odrešitvi pojavlja ves čas. V prizoru, ki se bo morda še dolgo ohranil v zavesti gledalcev, bogata, odtujena družina v dragem avtu posluša izjave Slavoja Žižka, in ko sredi gozdne ceste pripelje mimo revnejše družine, ki se ji je pokvaril avto, gre brez besed naprej. Prikaz življenja »jare gospode« je uspešno prenesen na slovenske razredne odnose; višji sloji namreč domnevno radikalne filozofije in kulture pogosto ne konzumirajo zaradi solidarnosti do zatiranih, temveč zaradi pripadanja eliti in nabiranja socialnega kapitala. Žena, ki jo upodablja Katarina Stegnar, in mož, ki ga igra Marko Mandić, sta umetnica in pisatelj, ki svojo dejavnost financirata iz predhodno nabranega kapitala. Tu pa povezave sežejo tudi onkraj Pasolinija, saj je kritiziranje povezav med umetnostjo in buržoazno dekadenco po velikem uspehu švedskega Kvadrata postalo že nekoliko trendovsko. Film Sonje Prosenc zaznamujeta absurdnost pripovedi, ki se gradi na simbolih in referencah, ter humor. V pripovedi ni nadnaravnih elementov, ki so prisotni pri Teoremi, ohranjeno pa je dobro delujoče razmerje med skrivnostnim in prizemljenim, vsakdanjim, ki potujuje vsakdanje zato, da bi ga jasneje videli v njegovi realnosti. Kljub temu pa je uporaba omenjenih postopkov tu in tam pretirana. Sklicevanja, absurdnost in simbolizem ponekod vodijo v samonanašalnost, ki ustavlja organski tok nekaterih sicer precej dobrih prizorov. Humor pa se ves čas giblje med učinkom cringea, skremža, ki poudarja bedo družinskih in razrednih odnosov, ter klišejskostjo, ki ustvarja vtis suhosti in nezanimivosti. Film, ki kritizira elitizem, tako občasno tudi sam daje elitističen vtis. Prepriča predvsem kot celota pripovedi in sporočila, v kateri so drobni trenutki absurdne briljantnosti. Marko Mandić, ki smo ga vajeni v drugačnih vlogah, se tokrat prelevi v lik, ki je oportunističen, mevžast, neroden in distanciran od otrok, ter v nekaterih trenutkih s svojo natančno uprizoritvijo ustvari odlične prizore. Uporaba mešanice suspenza in komičnih elementov ustvarja tesnobno vzdušje, ki ima samo po sebi kritičen naboj, vendar lahko deli filma delujejo premalo povezani med seboj v organski tok. A to ne pomeni, da je raztreščen tudi dogajalni svet sam, ki je v resnici zelo enoten.
Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih »v mojih sanjah rase vsako noč drevo«. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase – in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju. Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljene vase zrejo skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne »haloze«. Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo. Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov. Ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije –, pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.
Slovenska premiera: Mini tetater, 28. avgust 2024 Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 29. avgust 2024 Po junijski puljski premieri je bila sinoči V Mini teatru slovenska premierna uprizoritev predstave Dolgega dneva potovanje v noč, ki je nastala po znamenitem besedilu Eugena O'Neilla, od nastanka katerega je minilo že več kot 80. let. Predstavo z mnogimi dramatikovimi avtobiografskimi elementi in s psihoanalitičnimi značilnostmi, je režiral Ivica Buljan. Režija: Ivica Buljan Igrajo: Marko Mandić Alma Prica Rok Juričić Luka Grbić Adaptacija besedila, dramaturgija: Vid Adam Hribar Kostumografinja: Ana Savić Gecan Scenograf: Aleksandar Denić Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje svetlobe: Elvis Butković Asistent režije: Gabrijel Lazić
Muzikal Naša familija, ki so ga soustvarili Slovensko stalno gledališče, Italijanska drama HNK Ivana plemenitega Zajca Reka in Gledališče Koper, je sinoči navdušil občinstvo v veliki dvorani koprskega gledališča. Zgodba o družini, odraščanju in moči skupnosti makedonsko-slovenskega skladatelja in režiserja Marjana Nećaka in avtorice besedila in songov Saše Eržen je bila premierno prikazana v sklopu 4. mednarodnega otroškega festivala Pri svetilniku, ki gradi gledališko skupnost, v kateri so otroci in mladi slišani in lahko najdejo svoj glas. Kvalitetna mednarodna igralska zasedba, živahen jezikovni preplet in barvit skladateljev glasbeni jezik so prave sestavine za uspeh družinske predstave, ki gledalcu nevsiljivo nastavlja ogledalo. Med občinstvom je bila Katja Ogrin.
Piše Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva. V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost. Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila. Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije. "Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo." Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev. "Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?" Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes. Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec." Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega. Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku. Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah. V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost. Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Pred kratkim smo si lahko v kinih ogledali izvrstni film Wima Wendersa Popolni dnevi, zdaj pa je v kine prišel njegov dokumentarec Anselm o nemškem umetniku Anselmu Kieferju, ki se v svojih velikopoteznih delih vztrajno sooča s problematično nemško zgodovino. Film je, kar je za dokumentarec presenetljivo, posnet v 3D tehnologiji. Wenders je pred 13 leti že posnel dokumentarec o še eni od največjih nemških umetnic – namreč o plesalki in koreografinji Pini Bausch. Film o Anselmu Kieferju si je ogledal tudi Igor Harb, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Prvi film iz serije del o ksenomorfu, ki pride v vesolju v stik z ljudmi oziroma ljudje z njim, je prišel v kine pred 45 leti, zdaj si lahko ogledamo novi del Osmega potnika s podnaslovom Romul. Režiral ga je Fede Alvarez, ki je tudi sicer specializiran na grozljivke. Recenzijo filma je pripravil Žiga Brdnik, bere Renato Horvat.
Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.
Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.
Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič, prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier. Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega. Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.« V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti. Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar. Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.« Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa. Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.
Film Kneecap, postavljen v svet irskega rapa, je na festivalu Sundance prejel nagrado občinstva, kar ne preseneča, ker gre za film s sporočilnostjo, ki je dragocena za naš čas, zagovarja namreč svobodo izražanja in drznost, to sporočilo pa je vendarle podano nevsiljivo in začinjeno z veliko jedkega humorja. O filmu Kneecap razmišlja Gaja Pöschl, besedilo bere Lidija Hartman.
Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.
Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Carlos Pascual je v slovenski prostor vnesel svežino latinskoameriške kronike, žanra, ki se naslanja na dokumentarno podlago in jo domišljeno spaja s fikcijo, včasih tudi takšno, da je na meji fantastičnega. Kronika ali testimonio je pravzaprav oblika literarnega ali narativnega novinarstva, ki pa ima, v latinskoameriški preobleki, malo drugačno, bolj fikcionalizirano podobo. Pascual je avtor več knjig in tudi kolumn v Dnevnikovi prilogi Objektiv. Največ bralcev in bralk je v Sloveniji brez dvoma dosegel prav s temi članki, vsekakor pa so odmevne tudi njegove knjige. Roman V pričakovanju Kitajcev je njegova peta knjiga. Prejšnja dela so nosila drugačne žanrske oznake: knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (2015) je označena kot knjiga esejev, Debeli zidovi, majhna okna (2017) so potopis, z Nilskimi konji v puščavi je Pascual še enkrat vstopil v esejistiko, knjiga Nezakonita melanholija iz leta 2022, ki je prejela nagrado novo mesto short (od 2023 nagrada Maruše Krese), pa je dober primer kronike. V knjigi V pričakovanju Kitajcev nas Carlos Pascual seznani, da gre za prvi del romanesknega diptiha Nao, “fikcije, ki je osnovana na resničnih dejstvih”. Pred nami je torej prvi zvezek zapisa o življenju Lucia Artura Navarra, glavnega protagonista romana, ki se lahko, kot pravi junak, razplete v svarilno priliko. Izvemo, da Lucio nekoč prijatelju Carlosu Pascualu v nekem baru v Bratislavi obljubi, da bo svojo življenjsko zgodbo spravil v knjižno podobo. Skozi zgodbo se občasno kot lik pojavi tudi Pascual in zdi se, da se Lucio in Pascual tu in tam zlijeta v en lik, da je nagovor enega drugemu pravzaprav notranji monolog ali bolje dialog. Poleg Lucia se v romanu pojavi precejšnje število oseb, ki se prek različnih situacij in dogodkov znajdejo v njegovi bližini. Lucio je sin vplivnega mehiškega odvetnika, ki je tudi povezan s tem, da Lucio nekega dne prejme klic nekega Kitajca, ki mu ponudi delo podpredsednika mehiško-kitajske finančne družbe Nao International. To je iztočna točka za osnovno dogodkovno premico, za dogodke pred tem in po sprejemu tega delovnega mesta. Delo s Kitajci je za Lucia vsekakor pomembno, vendar z razvojem zgodbe spoznamo veliko različnih vidikov njegovega življenja, ki ga oblikujejo v odraslega moškega. Pripovedni način ni preprost, pisatelj se je odločil za menjavanje prve in tretje pripovedne perspektive in tudi za vnos misli Lucijevih prijateljev in prijateljic v obliki nekakšnih dnevniških navedb, ki delujejo kot izjave prič in podrobneje orisujejo Lucijev značaj. Roman je deloma kronološki, vendar se lahko v enem samem odstavku ali pa celo stavku včasih preselimo iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, pripovedni čas se iz sedanjega v hipu spremeni v preteklik ali v prihodnjik. Zdi se, da je pripovedovalec (kadar je tretjeosebni) skoraj vsevedni, spet drugič pa vidimo, da mu ne moremo zaupati, saj izraža dvom o tem, kako se bo zgodba razvila. Lucio je poročen z Američanko Tiano, slikarko, ki jo je spoznal v Bostonu, zdaj pa živita v Mehiki, v manjšem mestu Oaxtepec [uahtepèk]. Ko Lucio sprejme službo v finančni družbi, se mora preseliti v Ciudad de México, Tiana pa ostane v njuni hiši, kjer ima tudi svoj atelje. Lucio v prestolnici stanuje pri prijateljih Danu in Stacy, ki sta, poleg Tiane, tudi stalnici zgodbe. Pisatelj nas z Lucijevo potjo seznanja skozi različne, tudi nevarne pustolovščine, obenem pa nas uči o zgodovini Mehike in delno Kitajske. Avtor sopostavlja sedanjost, preteklost in prihodnost, hitro menjava scene in dogajalno ozračje, to pa je za bralca lahko naporno. V primerjavi s prejšnjimi deli uporablja kompleksnejšo sintakso, ki terja veliko pozornosti. Vrinjeni stavki so polni detajlov in opisov, ki zahtevajo stoodstotno osredotočenost. V knjigi so mestoma uporabljeni tudi španski izrazi, kot so na primer argamasa, palapa, equipal in podobno. Prevajalka Mojca Medvedšek, ki gotovo ni imela lahkega dela, je na koncu knjige dodala tudi opombe, kjer tuje besede razloži. Knjiga V pričakovanju Kitajcev se bolj kot s Kitajci ukvarja z razmišljanjem in doživljanjem Lucia (in Pascuala), ki išče svojo pot skozi življenje, Kitajci in z njimi povezano dogajanje pa so okvirna pripoved. Zgodba zaradi razmeroma zapletene stavčne strukture in zgoščenega dogajanja ne omogoča hitrega in lahkotnega branja, ponuja pa barvito in razplasteno slike mehiške realnosti v preteklosti in danes.
Piše Jure Jakob, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Pesmi v peti pesniški zbirki Anje Zag Golob Watson uvaja moto "cave canem", kar je citat napisa z ohranjenega mozaika v preddverju tako imenovane hiše tragičnega poeta v petrificiranih Pompejih. Napis, ki je slovenskemu bralcu v variacijah na temo "pozor, hud pes" gotovo domač, saj ga je mogoče videti skoraj na vsakih drugih dvoriščnih vratih naših mestnih, predmestnih in podeželskih domov. S tem uvodom Anja Zag Golob nakaže, da bo motiv psa središčni motiv zbirke in da je Watson bržkone pasje ime. Ob tem pa vsaj še duhovito opomni, da naj bo bralec med branjem, med postopanjem po dvorišču teh verzov čuječ in spoštljivo pozoren. Čeprav zbirka ni zelo obsežna, naštejemo 32 srednje dolgih do kratkih pesmi, je semantično tako zgoščena, pod tako visoko napetostjo, da brez temu primerne pozornosti tu resnici na ljubo nimamo kaj početi. Semantično zgoščenost teh pesmi je mogoče opredeliti vsaj po dveh plateh. Prva zadeva pesniške postopke, s katerimi so pesmi oblikovane. Vse pesmi so nenaslovljene oziroma naslovljene številčno v skladu z zaporedjem, po katerem se v knjigi pojavijo, in skoraj vse (izjema so pesmi 1, 18 in 32) so kitično nečlenjene, verzi se od začetka do konca zvrstijo v eni sapi – v intenzivnem, nalomljenem ritmu, ki sledi semantičnim lomom. Ti so ustvarjeni z za to zbirko gotovo najbolj značilnim retoričnim sredstvom – verznim lomom besed oziroma znotrajbesednim enjambementom. Z njim je dosežena izrazita polisemija pesmi, saj je mogoče, pravzaprav potrebno pesem brati po različnih pomenskih pramenih, na katere se cepi in v katere se razveja. Anja Zag Golob bralca tako na izviren, avtorsko suveren način z znotrajbesedilno destabilizacijo pomena in večpomenskostjo uvede v eksistencialni prostor načelne odprtosti in nepristajanja na dokončne pomene in odgovore. V tej pesniški drži je veliko igrivosti, duhovitega ludizma, tudi zajebantstva in nagajanja iz upornosti, ki hoče biti videna in slišana. Vse to ni samo sebi namen, neobvezno in poljubno spretno opletanje z jezikom, temveč zaveza in stava, ki izvira iz nerazpoložljivo osebne danosti. O tem denimo govori pesem 27, ki se začne z verzi "pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve". Verze pa lahko preberemo tudi takole: "pes je to temno med drevesi in gladino / pes / pas nepričakovane zmračitve." Malo pozneje nadaljuje: "to je / pes brez / pogojna zaveza / nost ne ne / hnemu nes / končnemu pre / obražanju las / tne biti". Oziroma: "to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti." Še nekaj verzov naprej pa izpostavljeno beremo, da je to temno (v zadnjih verzih pesmi tudi goltajoče) brezpogojno in neskončno preobražanje lastne biti tudi "vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje". Oziroma: "vir šepetanja, nemir, brezkončna kot misli, izvir, dotikanje." Obstaja neki zavezujoči "vir šepetanja", iz katerega se napaja napeta energija Watsonovih pesmi. Ob njem se kalijo kot nož ostre in odločne misli verzov in ta vir ne nazadnje kaže, kam se naj vse skupaj usmeri: ven iz inercije in solipsizma, v drugega, v drugo, med druge, v svet. S tem pa smo že pri naslednjem vidiku semantične zgoščenosti zadnje zbirke Anje Zag Golob. To so izrazito medbesedilne pesmi, polne literarnih in splošnokulturnih referenc. Pesmi, ki z briljantno jezikovno veščino ne ustvarjajo le znotrajjezikovnih, estetsko vznemirljivih in presenetljivih pre-obratov, ki so jezikovno kompetentnemu bralcu v čisti užitek, temveč z gosto in pogosto prav tako presenetljivo zastavljeno mrežo referenc zategujejo intelektualno tehtne in tudi eksistencialno zahtevne vozle, ki bralca silijo, da se ustavi, razmišlja in – še razmišlja. In se domisli, ko zatipa kraj in konec svojega miselnega obzorja, da bi se bilo dobro vživeti tudi v miselno obzorje drugega človeka, mogoče drugega časa, dobe, v obzorje drugače razporejenih resničnosti in bitij – mogoče kar v obzorje psa. Ampak ne le psa, kajti pes v tej zbirki ni le Watson, Floki ali Reks, temveč predvsem meta-fora, prispodoba, ki je hkrati hec in božanje, zaušnica predvidljivosti in slavospev viharju, nagobčnik truda in discipline, vedno vlažni gobček svobode. Čeprav je vsaka od dvaintridesetih pesmi avtonomna in povedna, bi ob že izpostavljeni 27. in 6. pesmi (tu je pes "meta/ fora") izpostavil vsaj še pesmi 1 in 3. Pesem 1 je likovna pesem in sijajno preprost, skoraj šolski primer performativne moči pesniškega jezika, saj na dvojen, besedno-likovni način uprizarja čudežno moč (pesniške) govorice, ki z enim imenuje drugo: pes, ki seveda ni vran, v pesmi "dobesedno", resnično postane vran. Pesem 3 pa bi mogoče lahko označil kar za izpovedno-programsko: "pes je jaz / moja lirična narava" … pravita prva dva verza, in s tem brez dvoma eksplicirata, kajti pes je metafora in torej pesem, kako je pesnica v svoji temeljni plasti seveda zavezana le slednji, tvegani svobodi kreacije. Je pa ta, ustvarjalna svoboda namreč, potem ko se ozremo na zaključek pesmi 3, bolj podobna utrdbi (s katero se pesnica brani pred raznoraznimi pošastmi tega sveta) kot pa razbremenjeni prostosti. V tej ambigviteti izzveneva tudi prevladujoči ton zbirke. Ob vsej radoživosti, ki veje iz jezikovnih vragolij in imaginativnega obilja, kljub humorju, topli telesnosti, ki jo seva figura vseprisotnega psa, navzlic učinku dražestne taktilnosti, ki mi ga je sprožilo vrato-lomje besed, je z dna skoraj vsake pesmi mogoče postrgati grenko usedlino; to so vendarle pasje pesmi. Ni le svet pogosto pasji, tudi vsak pri sebi je, in človekova usoda se tako hitro znajde na psu. Watson je dobra zbirka ne le za zagatno vroče poletne tedne, njen rok trajanja je neomejen. Dobro bi bilo, če bi vanjo kdaj pokukali tudi vsi tisti, ki imajo svoje mestne, predmestne in podeželske domove skrbno obdane z ličnimi ograjami in diskretno zavarovane z opozorilnim "cave canem".
Srhljivi triler Zbiralec duš med oboževalci žanra velja za presežek zadnjih let, pri ustvarjanju filma pa je sodelovalo nekaj zelo zanimivih imen v svetu filma – na primer igralec Nocolas Cage in režiser filma Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa, ki je igral morilca v slovitem Psihu Alfreda Hitchcocka. Tudi Igorja Harba je film Zbiralec duš navdušil. Njegovo recenzijo bere Renato Horvat.
Neveljaven email naslov