Piše Tonja Jelen, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je precizno upesnjenje videnega, premišljenega in občutenega. Pesnik, pisatelj, esejist, umetnostni zgodovinar, kritik in kustos Robert Simonišek v njej z natančnim opazovanjem izrisuje krajino, po kateri se fizično premika subjekt. Pred nami se razgrnejo podeželske pokrajine, v katerih mrgoli življenje. Zdi se, kot da subjekt stoji sredi dogajanja, a je najprej opazovalec. Motivi so mu zelo pomembni, najsi bodo to oblaki ali živali. Te so pomembni viri sveta, ki prav tako gledajo, dihajo in čutijo. Prefinjen odmik od neposredne angažiranosti je pretanjeno vpeljevanje ekokritike. Med vsem tem potovanjem subjekt zahaja v notranje svetove, prepletene s spomini, refleksijami in vpogledi. Gre za natančno poigravanje vidnega, čutnega in filozofskega sveta, ter za zavezanost preprostosti žitja in bitja. Pesnik je predan in zavezan naravi, njeni lepoti in zakonitostim: »Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].« V pesmih se mešata zdajšnjost in spomin na nekoč, ki pa je še vedno zelo živ in ga subjekt želi živeti, se vanj vračati in tudi dokončno vrniti. To ni samo pobeg v otroštvo, je tudi del na poti v zrelost in odmik od vse bolj srkajočega tempa in umetelnosti življenja. To je drugi močan temelj zbirke. Pesmi so namreč tudi odsev potovanja po notranjih svetovih, razmišljanja in analiziranja življenja. Pri tem Simonišku uspeva združevati pristnost in modrost s pradavnim vzgibom in razumskostjo. O tem seveda sploh ne bi smeli govoriti, saj bi vse to moralo vseskozi obstajati kot nekaj običajnega in sprejetega. Nenaslovljene, zgolj oštevilčene pesmi so resnično zavezane jasni čistosti, kot pravi naslov zbirke. Subjekt se vrača k prvinskosti, kar je pomemben presežek v trenutni sodobni poeziji. Pesmi s prav posebnim občutenjem in upanjem delujejo brezčasno. Razporejene so v posamezne sestavne dele: Dolge ure, Zasilni izhodi, Zakrita razmerja in Med staroselci. Vsak sklop se odmika v svetove, za katere je subjekt prepričan, da so dobri in zmožni boljšega in zanesljivega: »Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […]. Simoniškovim pesmim uspeva želja po vrnitvi k izviru vsega naravnega. Subjekt namreč ruši moč zgrajenega, sestavljenega modernega sveta in hkrati vzpostavlja naraven habitat vsega, česar sodobni človek ne zmore več slišati. Subjekt pri tem ne želi biti naivnež, ampak dejaven glasnik v središču življenja. Vse to prepreda tudi premisleke o poeziji, umetnosti in filozofiji, skratka o vsem, o čemer premišljuje in kakor deluje subjekt kot pesnik. Pomembno je tudi to, da so pesmi jezikovno prečiščene, jezik je mehak in gibek. Lahko bi rekla, da je to spokojnost s prav posebnim valovanjem. Brez odvečnega balasta tudi s tega vidika, kot se mu v pesmih upira pesniški jaz. Vračanje k čistosti Roberta Simoniška je pesniška zbirka, ki sega v nekaj majhnega, skromnega in večnega. Prav to ji daje posebno veličino, ki pa ni privzdignjena.