Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj malenkost drugačnega je naslov filma režiserja Artusa, komika, ki je odigral tudi eno od glavnih vlog v njem. V filmu igra tudi več ljudi s posebnimi potrebami – o tem, ali film njihovo navzočnost izkoristi za posmeh ali gre, prav nasprotno, za nekakšno opolnomočenje, razmišlja Gorazd Trušnovec. Njegovo besedilo bere Lidija Hartman.
Nekaj malenkost drugačnega je naslov filma režiserja Artusa, komika, ki je odigral tudi eno od glavnih vlog v njem. V filmu igra tudi več ljudi s posebnimi potrebami – o tem, ali film njihovo navzočnost izkoristi za posmeh ali gre, prav nasprotno, za nekakšno opolnomočenje, razmišlja Gorazd Trušnovec. Njegovo besedilo bere Lidija Hartman.
Premiera v PG Kranj 27. 3. 2024 NAPOVED: Boj na požiralniku je eno izmed osrednjih besedil Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Sinoči je bilo uprizorjeno na odru Prešernovega gledališča v Kranju kot otvoritvena predstava 54. Tedna slovenske drame. Režiser Boja na požiralniku je Jernej Lorenci, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek. Predstava je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Sinočnjo predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Režiser Jernej Lorenci Koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek Dramaturginja Marinka Poštrak Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe in zvoka Branko Rožman Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Nejc Plevnik Oblikovalca zvoka Matija Zelič, Stefan Gladović Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent dramaturginje Tilen Oblak Asistent avtorja glasbe in zvoka Jure Žavbi Igrajo Darja Reichman Živa Selan Gregor Luštek/Blaž Setnikar Branko Jordan k. g. Pesem Zdaj smo delo dokončali na posnetku pojeta Varja Mihajlović Cerar in Daša Selan.
Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prepletanje zgodovine in fikcije je nekakšen temelj Kodričevega opusa, še posebej če gre za osebe in dogodke, ki jih je čas postavil na obrobje. V romanu Pet ljubezni so bile to izpovedi petih žensk, Judinj, ujetih v kolesje zgodovine. Ali pa se zdi, da je napočil čas za prevrednotenje preteklosti, včasih tudi zaradi spogledovanja z robovi zakonov, tistih državnih oziroma pravnih ali etično-humanističnih. Na tem mestu se Kodričeve pripovedi neredko staknejo z zasnovo kriminalnega žanra, tako kot v romanu Zadnja noč v Teheranu, v katerem pravkar izpuščeni zapornik znova sproži pravni postopek, da bi dokazal svojo nedolžnost. Roman Ladja Maribor je v marsičem nadaljevanje avtorjevih prejšnjih del. Tako kot v Petih ljubeznih zgodba temelji na predmetu, tam zlati menori, tu temelji na zlatih palicah, ki usodno zaznamujejo življenje treh pripovedovalcev. In podobno kot Maks Urbanec iz Zadnje noči morajo tudi Albert Zavadlav, Gorazd Mithans in Ljubo Belšak znova zagovarjati svojo resnico – le da se vse bolj zdi, da so zajadrali v napačne vode. Ladja Maribor pluje v preteklost, natančneje v čas Jugoslavije in neuvrščenih, še bolj točno pa v leto 1960, prvo leto Kennedyjeve predsedniške kampanje, ki bi brez podpore neuvrščenega zlata in jugoslovanskih hrastovih hlodov najverjetneje splavala v pozabo. Tako vsaj pravi Kodričeva obdelava zgodovinskih dogodkov, njena verodostojnost pa, skladno s pravili metatekstualne igre resničnosti in fikcije, ostaja nepreverljiva. Predstavniki oblasti so seveda trdili, da plovilo uradno ni nikoli obstajalo, čeprav je bilo težko prikriti nenavadne preobrate nekaterih zastopnikov zakona. In tako so nekateri skrivnostno obogateli, drugi manj skrivnostno propadli, tretji pa so se povsem nepričakovano prepustili duhovnim tokovom, ker jih je prebujena vest zanesla na obale otroštva in neporavnanih krivic. Simono Zavadlav, hčer enega od vpletenih, prigoda očitno tako pritegne, da se o ladji odloči posneti dokumentarec, a pravi razlogi za njeno zanimanja niso nikoli razkriti. Ostajajo v temnih vodah, bi se reklo, zato pa njena pobuda priskrbi okvirno pripoved, ki resnici omogoči, da končno priplava na plan, čeprav ne drži povsod vode. Pravzaprav v zadnjem, sklepnem dejanju začne precej puščati, saj se obrobnim likom pripisuje veliko večje vloge, kot bi bilo mogoče razbrati iz povedanih zgodb; zgodbe, ki se zdijo pomembne, recimo tista o preprečenem atentatu, so reducirane na anekdoto, včasih pa se pomešajo tudi besede, da ni vedno jasno, kdo govori. Konec, ki naj bi tri perspektive povezal v celoto in med udeležence vnesel spravo, zajadra v nekaj odvečnih podrobnosti in s tem odpira nova vprašanja, ki pa ostanejo dokončno brez odgovora. Pravzaprav je Ladja Maribor eden tistih romanov, kjer je idejna zasnova zanimivejša od izvedbe. Roman uprizarja klasično rašomonsko strukturo. Vsak lik predstavi svoje razumevanje dogodkov, pripovedi se ponekod dopolnjujejo, drugod spodbijajo, bolj kot ladji in dragocenemu tovoru, ki ga prenaša, pa je pripoved treh protagonistov namenjena osvetlitvi nekega zgodovinskega časa ter odnosu med oblastjo, močjo in zlorabo položaja. Zavadlav, Mithans in Belšak so pripadniki organa za javno in državno varnost, prav slednjo pa s svojimi dejanji nenehno spodkopavajo in z nasilnim ravnanjem po nepotrebnem ogrozijo življenje državljanov. Izneverijo pa se tudi svojemu poklicu, saj namesto da bi izpolnjevali dano nalogo priložnostno plovbo v Ameriko izkoristijo za polnjenje lastnih žepov na račun države. Ladja Maribor tako postane nekakšen ante factum razpada Jugoslavije, s pripisovanjem korupcije oblásti in njenim predstavnikom pa se kritika raztegne v sodobnost. Zavadlav, Mithans in Belšak so zanimivi kot simboli, kot tisto, kar predstavljajo, medtem ko so njihove osebne zgodbe mestoma krinka za umanjkanje karakterja, predvsem v primeru Belšaka. Najbolje je izpeljana razlika med Zavadlavom in Mithansom, predvsem na ravni sloga, ki vsaj delno odstira njuna značaja, čeprav se v zadnjem poglavju njuna podoba zamaje. Zavadlav, ki se je sprva zdel dolgovezen, pridigarski in morda tudi namerno pozabljiv, v zadnjem poglavju niha med dobrodušnostjo in napadalnostjo; Mithans, ki je z umirjeno, faktografsko pripovedjo ustvarjal občutek sicer bojevitega, a tudi metodičnega človeka, pa je reduciran na nasilneža. Sprememba je sicer pričakovana, ne nazadnje je napovedana že s pripovednim okvirom snemanja dokumentarnega filma, ki naj bi spreobrnil domnevno resnicoljubnost treh pripovedovalcev, a zadnje poglavje v zgodbo vnaša nove nekonsistentnosti. Ideja o tajnem podvigu, ki pod svoje okrilje zajame medčloveške, družbene in politične odnose, ima svoj čar in malo manj očarljivo podobo.
Piše Bojan Sedmak, bere Jure Franko. Uroš Zupan že desetletja poleg prevladujoče poezije pri različnih založbah objavlja tudi prozo, esejistiko in spominske zapise, pregnetene s premisleki o literaturi in popularni kulturi. Zbirka Strašen Kitajec pa se tokrat izkazuje z umetniškim pripovedništvom v triindvajsetih črticah in kratkih zgodbah. Za prve je značilna tematska in motivna osredotočenost na en sam pripetljaj, obdan z ustrezno meditacijo, za kratke zgodbe pa velja vsaj toliko določitev, kot je praks v delavnicah kreativnega pisanja. Kakšni so zastavki, rezultati in učinki novega Zupanovega pisnega podviga? Premalo je reči, da se skoraj polovica besedil začenja z besedo »nekoč«, da so vse zgodbe v pretekliku ali da se vijejo iz anekdot v fantastične vinjete. Elementov, ki izstopajo, je več: postopno sintetično pripovedovanje neverjetnih dogodivščin z realistično dikcijo; farsičen nadev v večini zaokroženih enot; humor, ki temelji na pretiravanju z nemogočim, vseprisotna dvoumna perspektiva ter mnogo imen z domače in svetovne literarne in glasbene scene … Prav slednje sicer ni najbolj značilno za črtice in kratke zgodbe, a Zupan se v njih ne odtegne od obilnega nanašanja na bližnje in daljne ustvarjalce, ki mu veliko pomenijo. Vrstijo se stanovski prijatelji in znanci, predstavljeni skozi hudomušno optiko avtorja, ki jih prosto uporablja za izvedbo svojih idej. Podobno so drug drugega v prejšnjem stoletju obdelovali nadrealisti, med slovenskimi pisci pa je tovrstni koncept enkrat uporabil Goran Gluvič. Najsi gre pri tem za tipološko analogijo z Daniilom Harmsom, s podobnimi zabavnostmi iz modernizma ali celo s kakšno avtorjevo lastno pesmijo, v kateri je na primer nekoč karikiral domačega pop estradnika, Zupanovi ironični posegi izbranim modelom ne bi smeli biti moteči, saj so prostodušno iskrivi. A zaradi plejade intelektualcev v teh besedilih knjige Strašen Kitajec ne bi bilo smiselno priporočiti komu, ki bi ga kot neukega bralca hoteli navdušiti za umetniško pripovedovanje. Ta bi v njej prepoznal Bruca Leeja, Sylvestra Stallona ali Diega Maradono, številnih domačih slovstvenih svetih duhov, vključno z očetom in s sinom Kos, pa najbrž ne. A nič hudega. Dobesedno, saj se v teh zgodah ne zgodi nič zares hudega. V avtorjevo areno življenja mirno vstopajo osebe iz hramov kulture, ne da bi se pri tem zgodilo karkoli usodnega; na primer kaj bolj pretresljivega v skladu z dobo vojn, ki trenutno potekajo po svetu; hvala naključjem, tukaj in zdaj za zdaj le za zasloni. Avtor si ne beli glave z aktualno politično in ekonomsko stvarnostjo, nenehno navaja tipe iz knjig, filmov, plošč in ploščkov. V najdaljšo, edino tretjeosebno, vojaško prigodo v zbirki poseže glas pevca White snakes. V pretresljivo zgodbo o nesreči na nekem kopališču Človek ptica je vstavljena neka Audnova pesem. V zaključni črtici z nadihom znanstvene fantastike Obljubljeni svet se pojavi hit iz osemdesetih Simply Irresistable; ko naj bi se prvoosebni junak izkrcal v neznano, raje obsedi v medgalaktičnem plovilu in začne koketirati s stevardesami, morebitno apokalipso čaka na zložljivem lovskem stolčku, s smrekovim mazilom in pletilkami v rokah. Pri tem se Zupan vztrajno nanaša na slavna imena v fantazijskih humoreskah; ko na primer v črtici Deja Vu v trboveljski gostilni pije s trojico Crosby, Stills, Nash in z Neilom Youngom. Temu v nekem trenutku začne govoriti v uho »helpless, helpless, helpless«, Young pa mu početje dobrodušno komentira, češ da »to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«. In ko v blagi srhljivki Polnočna maša avtor skrivaj spremlja seanso anonimnih spletnih komentatorjev, se mu ob opisu morbidnega dogajanja pojavijo Široko zaprte oči Stanleyja Kubricka. Če so ti teksti podobe iz sanj, očitno nimajo zveze z resničnostjo, kakršno so imele na primer Cankarjeve s prvo svetovno morijo; Zupanov Strašen Kitajec pač oživlja Šalamunovo ludizem. V tekstu Majhen razposajen psiček kot tak stopa po Ljubljani ob svojem idolu in vizualizira vse tiste pesnike, ki so mu pozneje po obrednem sprejemanju v pesniški Parnas oblikovali tesnobo vplivanja. V naslovni črtici si privošči kritiko kritikov literature in manijo pisanja romanov v liku univerzitetnega profesorja, ki se, naveličan teoretičnega dela, odloči napisati nekaj konkretno iskrenega o sebi, predvidoma o svojem alkoholizmu in perverzijah, kakopak v romanu. Tega protagonista uporablja tudi avtorica spremne besede Tina Kozin, ko v njej parafrazira slog, s katerim Uroš Zupan obdeluje slovenski slovstveni milje. In ko piska zaključi svojevrstno izvajanje z izstopajočim stavkom »na tej točki se pričnem dolgočasiti«, je čas za razmislek, ali se je mogoče z njo strinjati. Spremne besede naj bi se načeloma ločile od kritik, tako kot v recenzijah povzetki vsebin opravljajo bolj vlogo oglaševanja in pravzaprav niso ocene. Te namreč s subjektivnim vrednotenjem tvegajo, da z ostrino škodujejo avtorju ali povzročijo celo pretepe. Matej Bogataj, ki je nekoč objavil nekaj tehtnih odstavkov o kriterijih literarne kritike in pri tem ni pozabil omeniti fizičnih spopadov prizadetih kulturnikov, se v zgodbi Skrivnosti predmestnih gostiln družno z Janijem Virkom pojavi kot pretepač, ki se mlati z nekim Švedom. In potemtakem ni nenavadno, da se v pričujočih besedilih pojavijo tudi pisci à la Rebolj, Kleč, Filipčič kot odstopniki od povprečnega in normalnega vedênja. In še mnogi drugi z domače kulturne scene, ne nujno jasno imenovani, a poznavalcem znani. V črtici Mrtva riba tako nastopata bradača, dvakrat se lahko ugiba, kdo sta, ki skupaj napišeta kultno Peto nadstropje trinadstropne hiše, nakar gresta njuni življenjski poti vsaksebi, Zupan pa enemu njegovo smer politične kariere zameri tako, da rokovanje z njim na neki avdienci primerja z oprijemom mrtve ribe. To je popolnoma nasprotno »stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega, vitalističnega štajerskega heideggerjanca«, ob čemer le popoln laik v slovenski književnosti ne bi prepoznal Andreja Brvarja. Anekdote iz literarnih okolij so nasploh v veliki meri podlaga za pripovedne poante, ki se v črticah raztezajo od prešerne zafrkljivosti do grotesknih nesmislov. V besedilu Skrivnosti knjižnic NUK obvladujejo brhke hostese, ki pivnajo »znoj s čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige«, v Slovanski knjižnici pa po čitalnici namesto erotičnih hostes krožijo psi, med katerimi določene pasme znajo na pamet določene avtorje – Prešerna, na primer, gorenjski, Pavčka dolenjski, Kosovela kraški ovčar, B. A. Novaka pa rokokojsko sfriziran pudelj. V lahkotnih komičnih portretih brez večjih prask preživijo predstavitve Blatnik, Čar, Čučnik, Zajc, Živadinov, med redkimi ženskami Manca Košir in Barbara Pogačnik, seznam tujih ustvarjalcev bi bil na tem mestu predolg … Potreba uveljavljenega pesnika in esejista, da se loti pripovedovanja in ga pretežno napolni s komičnimi podobami iz intelektualne srenje, ima svoj smisel. Vprašanje je le, za koga bolj – za avtorja ali za bralce, med katerimi bodo morda najbolj bralno uživali tisti, ki so v tem pisanju omenjeni. Če se odmisli Zupanov izziv, da na pragu svojega sedmega desetletja preveri lastno duhovitost, kar mu prav dobro uspeva, je odgovor morda v želji, da svoj nepesniški opus preusmeri drugam od dosedanjega proznega iskanja izgubljenega časa med knjigami, ploščami, ploščki, potovanji, festivali, nagradami in duhovi, ki oplajajo njegovo delo. Ali pri tem kakšna besedila sodijo v boljši izbor tovrstnih epskih zvrsti ali pa nekatera morda ne delujejo podobno kot publicistika, ki v poglobljenih kolumnah prakticira blago satiro – to je dano v presojo vsakemu, še posebej zahtevnemu bralcu. V zbirki črtic in kratkih zgodb Uroša Zupana Strašen Kitajec je vsekakor velika mera jezikovnega mojstrstva, utrjenega z dolgoletnim avtorjevim pesnjenjem, posebej s tistim stilnim delom, ki se imenuje s tako imenovano narativno poezijo. Torej morda še bolj kot snov, tematika in ideje vabijo in usmerjajo tokratno bralno pozornost avtorjeve slogovne kvalitete, ki lirskim dušam omogočajo, da branijo svoj občutljivi teren pred plehko vsakdanjostjo. Uroš Zupan se te v svoji zadnji knjigi otepa na način, ki mu je zanimivo in zabavno slediti.
Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.
NAPOVED: V Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila ta teden druga premiera. Po četrtkovi v Mali drami, sinoči tudi na velikem odru. Nebesje je naslov drame Lucy Kirkwood, štiridesetletne angleške dramatičarke, ki jo pri nas poznamo po izjemno uspešni predstavi Otroci v Mali drami izpred dveh let. Nebesje je prevedla Tina Mahkota, režiral je Sebastijan Horvat, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, nastopilo je trinajst igralk in dva igralca. Premierno predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Prevod: Tina Mahkota Prva slovenska uprizoritev, premiera 23. 3. 2024 Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Sebastijana Horvata sestavljajo dramaturg Milan Ramšak Marković, lektor Arko, scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek, oblikovalka maske Julija Gongina in asistentka scenografa Katarina Majcen. V uprizoritvi igrajo Maruša Majer, Nataša Barbara Gračner, Saša Pavček, Silva Čušin, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Vanja Plut, Pia Zemljič, Nina Ivanišin, Eva Jesenovec, Maša Derganc, Zvezdana Mlakar, Mina Švajger (k. g.), Igor Samobor in Nejc Cijan Garlatti.
NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči še predzadnja premiera pred celotno prenovo gledališke hiše. Pet igralcev je pod režijskim vodstvom Igorja Pisona in ob dramaturginji Diane Koloini uprizorilo igro Ameriški sen Edwarda Albeeja prvič uprizorjeno leta 1961 Besedilo je prevedel Zdravko Duša, lektorica je bila Tatjana Stanič. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič Edward Albee: Ameriški sen, premiera: 21. marca, ob 20.00. Režija: Igor Pison V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Zdravka Duše, igrajo Polona Juh, Marko Mandić, Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob režiserju in avtorju izbora glasbe Igorju Pisonu sestavljajo še dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja in kostumografinja Anneliese Neudecker, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalec maske Tomaž Erjavec in asistentka kostumografinje Ana Janc.
Film Kako seksati bi si morali ogledati predvsem najstniki, govori namreč o tem posebnem obdobju v življenju – obdobju, ko še posebej pomembna postanejo osamosvajanje, prijateljstva in spolnost. Prvenec Britanke Molly Manning Walker je na festivalu v Cannesu prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled. Besedilo o filmu je pripravila Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.
Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta včeraj zvečer nastopila v filharmoničnem ciklu Sodobne orkestrske skladbe. Naslov »Za slavljenca« je v središče postavil glasbo Lojzeta Lebiča, ki v tem letu praznuje 90-letnico. Da je njegova glasba močno zaznamovala koncert, v oceni ugotavlja tudi Primož Trdan.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.
Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Premiera, 14. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo Mišek Julijan, ki jo je po motivih slikanice Joeja Todd-Stantona, režirala Asja Kahrimanović. O režijskem prvencu lutkovne umetnice, animatorke in igralke, dolgoletne članice te lutkovne ustanove, več Magda Tušar:
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Trst, edino večje severnojadransko pristaniško mesto, ki se mu je uspelo ubraniti pred nadvlado Benetk, je leta 1717 postal odprto pristanišče. V naslednjem stoletju je doživel izjemen gospodarski razcvet in postal drugo najpomembnejše mesto habsburške monarhije. Ne pa tudi univerzitetno središče, tako da se je kulturno in politično življenje v večnacionalni metropoli zrcalilo predvsem v delovanju društev. Ta so poleg trgovcev in ladjarjev ter industrialcev in pripadnikov drobne buržoazije povezovala tudi uradnike, učitelje in druge izobražence, kar je pisateljem in drugim umetnikom, ki so se za nekaj let ustavili v mestu, zagotavljalo prostor za razmah znanosti, umetnosti in kritične misli. Ta posebnost Trsta je pritegnila pozornost socialne in kulturne antropologinje Daše Ličen, da jo je s pomočjo historično-antropološkega razlagalnega aparata raziskala in predstavila v knjigi Meščanstvo v zalivu s podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Osvetlila je različne vidike tamkajšnje meščanske kulture v obdobju med revolucijo 1848 in začetkom prve svetovne vojne. Ponekod je med sledenjem virom segla tudi prek tega prostorskega in časovnega okvira, da je lahko s primerjavami celovito zajela poglavitne značilnosti narodno in kulturno raznolikega, naglo se razvijajočega meščanskega sloja v največjem jadranskem pristanišču. Članstvo v društvih je v drugi polovici 19. stoletja postajalo množično, v večini, kar je za avtorico zelo pomembno, pa je naraščal tudi delež in vpliv žensk. Med številnimi društvi se je posebej posvetila štirim: Minervi, Slavjanskemu društvu, Društvu ljubiteljev živali in Jadranskemu naravoslovnemu društvu. Minervi, nastali leta 1810, nekakšnemu parlamentu meščanov, kot jo imenuje, sledi na vijugasti poti nacionalizma – od posameznih namigov v poznem razsvetljenstvu do podreditve iredentizmu s čaščenjem mučeniškega mita svojega člana, neuspešnega atentatorja Oberdana. Minerva je združevala zbiralce mineralov in izkopanin, redkih rastlin in umetnin, imela je bogato knjižnico ter na začetku 19. stoletja brezplačno ambulanto za reveže in akvarij s človeško ribico. Izdajala je tudi svoje glasilo ter do danes ohranila intelektualni značaj in zanimanje za ukvarjanje z resnejšimi družbenimi vprašanji. Slavjansko društvo je bilo eno od mnogih, ki jih je po marčni revoluciji omogočil val liberalno-demokratičnih idej. Vanj so se včlanili številni tržaški Slovani, ne le Slovenci, ženske pa so smele sodelovati le pri društvenih zabavah in plesih. Prvi predsednik panslavizmu naklonjenega društva je bil pesnik Jovan Vesel Koseski, tajnik pa učitelj Ivan Macun. Oba, tako kot večino poznejših vidnih članov, so v Trst za nekaj let pripeljale službene dolžnosti. Ta čas, ugotavlja Daša Ličen, so gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualci na Dunaju, v Celovcu, Ljubljani in drugod. Začetno izražanje zvestobe habsburški kroni je v glasilu Slavjanski rodoljub ter v društvenih razpravah po obdobju ilirizma nadomestilo širjenje ideje jugoslovanske vzajemnosti. K zamrtju društva je poleg odhajanja ključnih članov vplivalo tudi krnjenje svobode tiska v času Bachovega absolutizma. Leta 1865 ustanovljena Slavjanska čitalnica, opozarja avtorica, ni bila naslednica društva, »pač pa povsem novo poglavje v delovanju tržaških Slovanov, predvsem Slovencev«. Tretje obravnavano, leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je bilo eno zgodnejših in vplivnejših sorodnih združenj v Evropi. Vanj so se vključevali zlasti pripadniki višjih slojev tržaškega meščanstva pa tudi posamezniki iz drugih delov monarhije, na primer Ljubljančan Janez Bleiweis. Med ženskimi članicami je bila najvplivnejša Angležinja Isabel Burton, ki je z možem Richardom, diplomatom in raziskovalcem, devetnajst let preživela v Trstu. V društvu je vodila odbor za podeljevanje nagrad izvoščkom, kmetom in drugim, ki so »človeško in plemenito«, torej civilizirano ravnali s svojimi živalmi, ter hkrati odmevno skrbela za sramotenje in kaznovanje barbarskih surovežev zlasti med slovanskim okoliškim prebivalstvom. Borci za pravice živali v društvu so bili prepričani, osvetljuje avtorica tudi drugo plat, »da delajo dobro, ko ob zvokih petja kanarčkov in laježu počesanih psov iz zavetja svojih vil spodbujajo kmečko prebivalstvo k milosrčnosti do živali in splošnemu družbenemu napredku«. Daša Ličen svojo zanimivo primerjalno analizo delovanja tržaških društev v »dolgem 19. stoletju« sklepa z Jadranskim naravoslovnim društvom, ki je po ustanovitvi leta 1874 delovalo še 40 let. Trst kot vozlišče kopenskih in pomorskih poti je bil ugodno okolje tudi za pretok znanstvenih informacij, še posebno po odprtju zoološke raziskovalne postaje, kjer je opravljal poskuse tudi mladi Sigmund Freud. Avtorica dodaja, da v delovanju društva ni bilo opaznih nacionalnih in drugih političnih tendenc, saj so raziskovalci z vseh strani sodelovali predvsem kot »državljani« republike znanosti. Med njimi na koncu predstavlja še sodelavca društva Karla Deschmanna, ki so ga, kot pravi, slovenski nacionalisti po prestopu v nemški tabor izbrisali z zemljevida pomembnih naravoslovcev na Kranjskem.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Po odlično sprejetih pesniških knjigah Ljubav reče greva in To telo, pokončno, se je pesnica, esejistka, skladateljica in lezbična aktivistka Nina Dragičević, odločila za nekoliko drugačen pristop. Če je bilo prvi knjigi mogoče označiti za pesnitvi, imamo v zbirki z naslovom Ampak, kdo? opraviti z naborom nenaslovljenih pesmi manjšega števila verzov, ki jih vsake toliko prekinejo pesmi izbrisovanja. Gre za varianto najdene poezije, v kateri pesnica za predlogo vzame neko ne nujno umetniško besedilo in v njem zatemni nekatere besede, tako da iz tistih, ki so ostale, nastane nova pesem. Nina Dragičević je uporabila publicistiko, pogosto iz medijev konservativne provenience, in tako, ki se tako ali drugače posveča LGBTQA+ vprašanjem, ter rokopise neznanega izvora, ki nudijo intimnejši vidik jedrne zgodbe pesniške zbirke. Zbirka Ampak, kdo? je umeščena v okolje nekakšne malomestne skupnosti. Skozi drobce spremljamo pripoved o gospodu Staniču, geju v klozetu, ki ljubimka s sinom sosede, gospe Jerman. Če sta gospod Stanič in gospa Jerman dve plati istega kovanca klišejskega malomeščanstva in temu primernih predsodkov, ki njega spravljajo v stisko zaradi spolnega odklona od družbenih pričakovanj, njej pa narekujejo bolj ali manj značilno obnašanje nadležne sosede, pa je Jerman odvisen od materinih puritanskih pogledov, katerih se ne more osvoboditi. Po smrti matere se tako Stanič kot Jerman lahko avtirata, saj, če citiram zadnje verze knjige: »skupnost sklene: pomembno je biti mati«. Zbirka tako prinaša nekatere redkejše vsebinske in oblikovne elemente. Najprej je tu osredotočenost na zgodbo, ki je bralstvu podana skozi mikroenote, ki le beležijo zgostitve dogodkov in doživljanja nastopajočih. Zdi se, da so prazni prostori med pesmimi mesta, kjer se odvija tisto, kar denimo Stanič skriva pred svetom in česar nemara niti sam ne razume. Ta plat, ki jo je mogoče razumeti kot intimno, je po drugi strani delno zajeta v drugem inovativnem elementu zbirke, pesmih izbrisovanja, sicer v našem prostoru zelo redkega pristopa. Te, v zanimivem kontrastu s, pogojno rečeno, klasičnimi pesmimi, neke vsebine skrivajo pod črnino. In kot narekuje že sama narava pristopa: tudi tu ostajajo vsebine neizrečene. Čeprav je Stanič žrtev heteronormativne okolice, je nemalo kritične osti naperjene tudi proti njemu samemu. Pristop, ki je v LGBT literaturi sicer večkrat rabljen, a se pri recepciji občasno še vedno izkazuje za kamen spotike, na eleganten način omogoča niansiranje homofobije oz. avtohomofobije, zvezane s strahom, avtodepolitizacijo in bolj ali manj nečimrnim kolebanjem med stremljenjem po normativnosti in dejanskim polnokrvnim izrazom samega sebe. Slednje omogoči šele smrt Jermanove matere s priimkom in značajem cankarjanske figure, s čimer je razkrita sila njenega matriarhalnega nadzora, ki pa ji hkrati podeljuje vlogo izključno matere. Na jezikovni ravni velja opozoriti še na naslovno vprašanje zbirke Nine Dragičević Ampak, kdo?, sintagmo, ki odpira številne možne interpretacije. Gre morda za vprašanje, kdo, z imenom in priimkom, je odgovoren za družbo, kakršno jo imamo, in za stiske posameznic in posameznikov? Ali nemara za razmislek nastopajočih o njihovih lastnih identitetah, ki zaradi togih moralnih pravil ostajajo potlačene? Morda pa gre za prestopanje med poljema knjige in sveta zunaj nje ter s tem za vprašanje, kdo so nastopajoče osebe v realnem življenju? Izrazito k naraciji usmerjena poezija zahteva pogon, ki zgodbo pripelje od začetka do konca. In tu nekatere med pesmimi zdrsijo med prsti, saj se zdi njihova vloga predvsem gradnja celote zbirke. To je pogosteje opaziti pri najkrajših pesmih, ki ne ustvarijo zadostne napetosti, v čemer je opazno tudi kompromitiranje ene najmočnejših razsežnosti pesničinega izraza v prejšnjih zbirkah. Drugi pomislek pa velja eni od razsežnosti vsebinske plati. Če je po eni strani Staničeva avtohomofobija nekoliko nepričakovana, je to težje reči za dogajalni prostor. Nekakšno malomestno okolje, kliše t. i. zaplankanosti, skratka palanka, kot v spremni besedi po teoriji Radomirja Konstantinovića trdi Nataša Velikonja, se zdi pretirano pričakovana izbira, ki ob tem podvaja nekatera jedrna sporočila zbirke. Vpeljava drugega okolja in relativizacija naših predstav o njem ali pa prevetritev prepričanj o že izbranem okolju bi zbirki dodala nekaj ambivalence. Če zbirki Nine Dragičević Ampak, kdo? v nekaterih pogledih manjka nekaj napetosti, pa gre še vedno za delo, ki na naraven in gladek način tke po eni strani družbeno in po drugi strani intimno tematiko ter prepleta radikalno različne pristope k poeziji, ki usklajeno zaživijo kot skupna celota.
Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.
premiera: 7. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 8. marec Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana so včeraj premierno uprizorili lutkovno predstavo z naslovom V dobrih rokah, za katero je besedilo napisala Jera Ivanc, režiral pa jo je Jakub Maksymov. V dramsko - lutkovni, glasbeni in plesni pripovedi z ročnimi lutkami, je mednarodna zasedba z dogodivščinami majhne deklice, združila izkušnje časov treh generacij.
Pred nekaj leti smo si lahko v slovenskih kinih ogledali dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberti, v katerem prek nenavadne, na videz detektivske zgodbe v domu za starejše naslika portret starosti, ki jo v omenjenem domu zaznamuje osamljenost. Režiserka tudi v najnovejšem filmu z naslovom Neskončni spomin raziskuje enega izmed vidikov starosti – nehoteno, prezgodnjo izgubo spomina, ki je posledica Alzheimerjeve bolezni. Film si je ogledala Petra Meterc.
V biografskem filmu Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo slavno avstrijsko pisateljico igra luxemburška igralka Vicky Krieps, ki smo jo nazadnje gledali kot avstroogrsko cesarico Elizabeto v filmu Korzet. Scenaristka in režiserka Margarethe von Trotta, ena vodilnih feminističnih filmark, je pri svojem novem filmu, ki opisuje izsek življenja Ingeborg Bachmann, izhajala iz njenih avtobiografskih besedil. Von Trotta v ospredje tudi sicer rada postavlja močne, lahko bi rekli izjemne ženske, resnične zgodovinske osebnosti, predvsem take, ki pišejo – spomnimo se njenega filma o filozofinji in politični teoretičarki s preprostim naslovom Hannah Arendt. O novem filmu ustvarjalke, ki je pred dvema letoma prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo, razmišlja Gaja Pöschl. Bere Maja Moll.
V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.
Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.
Neveljaven email naslov