Filmska pripoved Sosednje sobe je postavljena v New York, čeprav je bila večinoma posneta v Španiji, in je v osnovi preprosta. Martha, ki jo igra Tilda Swinton, je soočena z neozdravljivo boleznijo. Po letih, ko nista imeli stika, jo obišče Ingrid – njo igra Julianne Moore. Med ženskama, ki ju v preteklosti povezuje tudi skupni moški, se znova splete oziroma obnovi prijateljstvo in Martha prosi Ingrid za nekaj, kar bo obe globoko povezalo. Filmi o umiranju so praviloma tudi filmi o tem, kaj je v življenju pomembno, kaj je tisto, kar morda ostane za nami in kdo ostane za nami. V tej kategoriji del je verjetno najbolj pretresljiv film zadnjih let Ljubezen Michaela Hanekeja, ki spremlja starostnika pri podobnem sprejemanju odločitev, kakršnim smo priča v Sosednji sobi. Torej pri samoodločanju, ko gre za lastno smrt. Poleg tega je v Sosednji sobi v ospredju raziskovanje zrelega prijateljstva med ženskami, ki v filmih ni prav pogosto. In vprašanje o pomenu prijateljstva sploh, ki je lahko v življenju nekaj najbolj dragocenega in trajnega. Scenarij je Pedro Almodovar napisal po romanu Sigrid Nunez Kaj prestajaš, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu Petre Anžlovar. Almodovar pa ne bi bil Almodovar, če ne bi vsega skupaj estetiziral, kar je tudi tisto, kar mu marsikdo očita. Estetizirano je že vse, kar v filmu gledamo, torej scenografija, kostumi. Razkošnost in barvitost v tem pogledu je eden od značilnih podpisov režiserja, ki se jima tudi tukaj ni odpovedal. In zakaj bi se jima? To in uporaba mestoma skoraj sanjskih svetlob in podob podčrta to, da gre v prvi vrsti za prikaz notranjih svetov likov. In da gre za film, za umetniški prikaz, avtorjevo vizijo in ne za realističen prikaz, v tem primeru umiranja. Prav v tem odmiku je lahko velik čar filmskih podob. V Almodovarjevi značilni maniri pa so rahlo stilizirani tudi pogovori in imajo določen gledališki zanos. In tudi tu se lahko vprašamo, zakaj bi bilo s tem kaj narobe? Ključni del filma pa sta vsekakor Tilda Swinton in Julianne Moore s svojima igralskima prezencama, filma, ki je eden od vsebinsko močnejših Almodovarjevih filmov, tudi če se na prvi pogled lahko zazdi, da ni tako.