Piše Jože Štucin, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Željko Kozinc se v osmi pesniški zbirki Uspavanke pod klifom kaže kot pesnik z zanimivo in izrazito metaforično pisavo, ki pogosto prehaja v nekakšno poezijo v prozi. Ob zagonetnih besednih zvezah, kjer se je treba prepustiti asociativnemu občutku za razumevanje, ima veliko njegovih pesmi programske naslove in spominjajo na nekakšne vtise s potovanj. Kot kažejo pesmi, je Kozinc ogromno potoval po svetu, pri tem pa je v verze ujel intimne občutke in uvide na markantnih točkah Odisejevega obroča, kot je naslovil svoj »popotniški« cikel. Knjiga je razdeljena na posamezne enote, ki vsaj približno delijo Kozinčevo poetiko na vsebinske bloke. Poleg omenjenega »popotniškega« niza s petnajstimi pesmimi so tu še Lirika zelene sobe z osmimi pesniškimi enotami, Srobotina s sedmimi pesmimi, Prod lepe Vide s tremi, Vedomec s petimi pesmimi, Rdeči malar je s trinajstimi pesmimi podčrtan predvsem s slikarskim očesom, ki razkriva Kozinčevo likovno ustvarjalnost, sklepni cikel Bizarno dopolnjevanje pa je vsebinsko najširši in poudarjeno pripovedovalski ter blizu prozaičnemu načinu razmišljanja. Cikli so, to je bolj ali manj očitno, večplasten pesnikov prerez pisanja. V temelju ni inovativen, zdi se, da se zgolj prepušča besedi in ko ga ta prevzame, se mu izlije na papir. To seveda ne pomeni, da se prosto razlije po belini, ne, sploh ne, besedje in pomen privreta na plan kot vulkan na Islandiji, a pesnik lavo zna usmeriti v pravo smer. Piroklastični tok pesnjenja je v bistvu – piroklasičen: izliv ognjene sile je galantno ukročen v čistih metaforah, v izklesanih pomenih in zamejen s popolnim redom, ki ga od ustvarjalca terja poetična izkušnja. Ne moremo spregledati, da gre za pisca, ki ima vse pod nadzorom; razen navdiha, seveda, ki butne na plan, ko pač notranje sile dosežejo vrelišče. V tem oziru je Kozinc pesnik takega kova, da je kov absolutno stvar kladiva, vročega železa in ročne spretnosti; nič ni prepuščeno naključju in seveda vse. Pisati pomeni prevajati pretekli čas v prihodnost, se prepuščati občutkom in loviti oprimke na skalah. Takole v pesmi Živali brez zadržkov razkriva svoj »bestialni« interes: »Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.« Potem pa se hitro, v svojih vizualnih halucinacijah, pretoči v slike in realistično rezonira: »Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.« Beg od gub časa. Poezija lahko odpre rano do te mere, da postane univerzalna in spregovori o bizarnem na blaziran način. V sklepnem ciklu je takih sidrišč veliko – pesnik na tej točki beleži, poveličuje vsakdanjost na pesniške prigrizke, ki znajo iz nič narediti testo: »V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca...« Na tej točki se zbirka iz čiste poezije počasi pretoči v prozaičen popis blokovskih stanovalcev. Pomislimo, da bi bil tudi ta del zbirke lahko samostojna enota, podčrtana z drugačnim naslovom, a ko strnem vse misli, je pred nami pesnik Željko Kozinc, ki vsekakor nima ene same perspektive in ki mu blodnjavi pesniški um šviga na vse strani tako iskrivo, da se lahko kar na hitro sprijaznimo z raznorodnimi prikazi njegovega literarnega subjekta, ki je, to pa res skoči v ospredje, njegov goli jaz, razgaljen do obisti. V tretjem delu v pesmi Kužna slika pri sv. Primožu nad Kamnikom iskreno meditira o smislu svojega obstoja: »Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«