Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.
Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.
Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.
Uporabnik ali državljan interneta?
Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.
MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.
Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA, ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:
“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”
INTERVJU
Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?
Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.
Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?
Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.
Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?
Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita
— Val 202 (@Val202) February 22, 2012
Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo. Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.
Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?
Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.
Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?
Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom
— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012
V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.
Ste pesimist glede prihodnosti interneta?
Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.
Rebecca MacKinnon na TED-u
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Ustanovitelj Facebook-a Mark Zuckerberg ima zelo jasno ideologijo o tem, kaj je dobro za uporabnike in kakšen bi svet moral biti po njegovo. Tu najde Rebecca MacKinnon podobnosti s Kitajsko.
Niti Kitajska niti Facebook se ne ozirata na kritike manjšine, ki je zaskrbljena zaradi nadzora in upravljanja s človekovo identiteto.
Dolgoletna dopisnica CNN iz Pekinga Rebecca MacKinnon v novi knjigi Consent of the Networked (Konsenz omreženih) opozarja na nevarnost pasivnih uporabnikov interneta, ki v digitalnem svetu ne zahtevajo svojih pravic.
Uporabnik ali državljan interneta?
Ker se je prostor našega delovanje preselil tudi na internet, postajamo tudi državljani interneta.
MacKinnonova sicer opaža, da smo v veliki meri še vedno zgolj pasivni uporabniki in ne državljani interneta. O prihodnosti utegnejo tako namesto nas odločati velika podjetja. Včasih se njihovi interesi prekrivajo z našimi, pogosto pa je edini motiv korist podjetja. Za primer navaja Google.
Google je glasno nasprotoval zakonu SOPA, ki bi škodoval tako svobodi govora kot podjetju samemu. Manj prepričljivi pa so pri zagovoru omrežne nevtralnosti. Čeprav so lobirali zanjo, ko je bilo govora o širokopasovnem oziroma fiksnem omrežju, je naklonjenost nevtralnosti pri mobilnem internetu splahnela. Ključni razlog so poslovni interesi, razlaga MacKinnonova:
“To je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi.”
INTERVJU
Najbrž se strinjate, da je utopija zgodnjega interneta že splahnela in da se zdaj ta oblikuje po meri velikih internetnih podjetij, ki imajo svoje poglede na to, kako naj internet deluje. Najbrž smo daleč od konsenza omreženih?
Ideja, da bi bil internet povsem svoboden prostor, brez vlade in regulacije, je bila pretirano idealistična. Zdaj podjetja postavljajo pravila o tem, kaj ljudje smejo in ne smejo na internetu in mobilnih napravah. Tudi vlade ga skušajo regulirati. V demokratičnih državah se odzivajo na zahteve volivcev, da bi zaščitili otroke, intelektualno lastnino in preprečevali kriminal. Vprašanje pa je, kako pri tem ne omejevati tudi svobode govora, možnosti organiziranja in izražanje nestrinjanja. Nobena izmed demokracij še ni našla pravega razmerja regulacije. Včasih je regulacija dobra, drugič manj. Potem je tu še problem podjetij, ki se zgovarjajo na konsenz s strani uporabnikov, češ: saj smo kliknili, da se strinjamo s pogoji poslovanja. Če se ne, storitve ni treba uporabljati. Vemo pa, da je v poslovnem in osebnem življenju vedno težje živeti brez internetnih storitev. Ukrepi vlad, ki urejajo poslovanje internetnih podjetij, pa vplivajo na uporabnike po vsem svetu, čeprav tam teh vlad niso niti volili. So celo vlade, ki jih ni volil nihče in skušajo regulirati internet. Pri vsem tem pa seveda manjka konsenz.
Omenjate konsenz uporabnikov, ko se zelo hitro strinjamo s pogoji. Ali so tako imenovani pogoji poslovanja interneta dovolj jasni in kakšna je sploh moč uporabnikov ali državljanov interneta?
Pogosto pogoji poslovanja niso jasni in podjetja si rada pridržijo pravico, da jih kadarkoli spremenijo, brez našega védenja. Druga težava pa je ta, da so uporabniki interneta zelo pasivni in niti ne poskušajo uveljavljati svojih pravic. Pripadajo vam kot prebivalcu države, in tudi v digitalnem svetu, od katerega smo vedno bolj odvisni, si moramo prizadevati za svoje pravice. Naučili smo se, da zgolj sedenje in čakanje, da bo državo nekdo pač vodil in pričakovanje, da bo to delo opravil dobro, ne pomaga. To se ne zgodi, če ne postavite jasnih zahtev. Z digitalnimi platformami in storitvami ter v digitalnem svetu, kamor se je razširil prostor našega delovanja, je podobno. Tudi tu moramo zahtevati svoje pravice.
Dolgo let ste bili dopisnica CNN v Pekingu, to je svet, ki ga poznate. Kakšni so razlogi, da Kitajsko primerjate s Facebookom. Kako je Kitajska podobna Facebooku? Ali gre preprosto za to, da nadzirajo svoje državljane podobno kot želi Facebook izvedeti vse o svojih uporabnikih?
Rebecca MacKinnon: Facebook ima zelo jasno ideologijo o tem, kakšen bi moral biti svet po njihovem #odbita
— Val 202 (@Val202) February 22, 2012
Jaz bi primerjavo obrnila. Opisujem bolj, kako je Facebook podoben Kitajski; in seveda nista enaka. Facebook ne more zapirati ljudi, ne more pobirati davkov, nima ljudi, ki bi potrkali na vaša vrata. Hkrati pa ima Facebook – oziroma ljudje, ki ga vodijo – zelo jasno ideologijo o tem, kaj oni menijo je dobro za uporabnike in kako bi moral biti svet po njihovo. Čeprav mnoge skrbi odnos Facebooka do zasebnosti in upravljanje s posameznikovo identiteto, je Facebookov odgovor približno tak: zelo hitro rastemo in seveda imamo prav, če pa imamo že toliko uporabnikov. Argumenti neke manjšine, ki se pritožuje, morda sploh niso veljavni, najbrž gre bolj za njihova občutja.
Naslednje vprašanje o Kitajski je logično. Tehnologijam radi pripišemo krivdo za arabsko pomlad, zakaj pa se kaj takega ne zgodi na Kitajskem?
Razlogov je več. Eden izmed teh je ta, da je kitajska vlada razmišljala vnaprej, česar vlade v arabskem svetu niso. Tudi delali so vnaprej in predvideli oblike uporabe interneta. Družabna omrežja, ki jim mnogi pripisujejo pomembno vlogo v arabski pomladi, Facebook, Twitter, Youtube in tako naprej, so na Kitajskem že nekaj let blokirani. Veliko je sicer podjetij, ki nudijo družabna omrežja, a večina je kitajskih in upoštevati morajo vladne zahteve po cenzuri in nadzoru uporabnikov. Če želi vlada podatke o nekom, ki tvita, ali pošilja internetnim ponudnikom sezname prepovedanih besed in pogovorov ter navodila za izbris ali nadzor, potem drži, da internetna industrija na Kitajskem deluje kot podaljšek vlade.
Bomo v Konsenzu omreženih našli odgovor, zakaj Google nasprotuje zakonu SOPA, ni pa glasnik omrežne nevtralnosti? Kaj moramo vedeti o interesih ustanoviteljev, da bi razumeli Google. Ali so velikani odvisni le od vrednot ustanoviteljev?
Answers to 8 questions from WSJ’s @joshchin on #China-related parts of my book “Consent of the Networked” owl.li/9dBtt #netfreedom
— Rebecca MacKinnon (@rmack) February 22, 2012
V primeru SOPA je vlada skušala regulirati podjetja tako, da bi to škodovalo Googlu. Od njih bi zahtevali proaktivni nadzor uporabnikov, aktivnejše cenzuriranje in blokiranje vsebin. SOPA je zelo slab zakon – za svobodo izražanja in za posel Googla. Pri omrežni nevtralnosti je bolj zapleteno. Google je lobiral za omrežno nevtralnost širokopasovnega interneta v fiksnem omrežju, pri mobilnem internetu pa so zagovarjali internet, ki ni tako zelo nevtralen. To ima opraviti s poslovnimi interesi. Je jasen primer, da tudi podjetje, ki trdi, da podpira svobodo izražanja, na koncu ravna v skladu z lastnimi interesi. Včasih se Googlovi interesi skladajo s svobodo govora. Če globalni internet ne bi bil odprt in svoboden, bi bili rezultati iskanja in vrednost podjetja slabši. Kot uporabniki interneta moramo prepoznati, da vsa podjetja do določene mere delujejo v lastno korist. Včasih je to skladno z našimi interesi, drugič ne. Podobno kot s politiki, moramo tudi od podjetij zahtevati, da delujejo v skladu z našimi interesi, sicer jih bomo kaznovali z drugo izbiro. Bolj aktivno moramo postavljati zahteve do internetnih podjetij, katerih storitve uporabljamo.
Ste pesimist glede prihodnosti interneta?
Ne, skrbeti nas mora veliko stvari. Če so ljudje aktivni, jim je mar, če so državljani interneta in ne le pasivni uporabniki, subjekti ali sužnji, mislim, da je prihodnost tako dobra, kot si jo želimo imeti. Ne gre za neizogibno pot v eno ali drugo smer, prihodnost interneta je odvisna od vseh nas. Prevzeti moramo odgovornost, kot so jo pred leti evropske države, ko so zahtevale spremembe. Če bomo globalno prevzeli odgovornost, so meje odvisne predvsem od nas in ne od drugih skrivnostih sil.
Rebecca MacKinnon na TED-u
Slike, videe in besedila že prepričljivo generira umetna inteligenca. Kako in komu še zaupati? Katera orodja umetne inteligence vendarle prinašajo lažji študij ali delo v pisarni? Natanko eno leto po prvih omembah ChatGPT-ja se predvsem sprašujemo o možnostih uporabe in zlorabe. So ruske tehnologije nevarne? So telefoni na preklop modni trend ali korak v novo smer?
Digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija. Procesi, ki so vsakdan tudi v svetu delovnih procesov. Sta zato strah in dvom upravičena? Bodo roboti ljudem res prevzeli delovna mesta?
Podjetniški podkast, ki odpira prostor iskrenim in raznolikim pogovorom. Zgodbe ovinkov in zavor treh avtomobilskih sanjačev. Sodobne tehnologije kritično umeščene v naš prostor in čas. Lovim ravnotežje, Atmosferci in Odbita do bita. Skupna točka treh uspešnih podkastov: zvesti poslušalci. Kako in zakaj jim uspeva? Kdo je zgradil najboljšo skupnost? Epizoda je bila posneta pred publiko na Avdifestivalu 2023 (9. oktobra v Cukrarni v Ljubljani)
Twitter je postal X. Podjetje Meta odgovarja z alternativo, aplikacijo Threads, ki v Evropski uniji (še) ni dovoljena. Facebook in Instagram se poigravata z mislijo o plačljivih naročninah za uporabnike … V kakšni formi so korporativna omrežja v letu 2023?
Pametni dom po definiciji sestavljajo naprave, ki so povezljive in jih lahko upravljamo na daljavo. Kamere, pametni zvonci, kosilnice in hladilniki. Zdi se, da je pamet vgrajena že v vsako napravo, ki pa ni nujno uporabna ali varna za uporabo. Kako povezati naprave, na kaj paziti in kateremu proizvajalcu zaupati?
Na predstavitvah novih telefonov in drugih pametnih naprav to jesen so v ospredju skrb za okolje in težnje po ogljični nevtralnosti. Zelena je nujna, ampak tehnološka podjetja imajo še vedno veliko črnih pik. Je lahko izdelava pametne ure res ogljično popolnoma nevtralna? Je nevarni kobalt res material, ki se reciklira? Je poenoten USB C-polnilnik boljša, zelena rešitev?
Uveljavitev in uporaba pametnega videonadzora sta se še pred kratkim zdeli rezervirani samo za Kitajsko, ki si varstvo osebnih podatkov in človekove pravice razlaga drugače kot Evropska unija. Zdaj videonadzor, ki deluje ob pomoči umetne inteligence, (začasno?) uvaja tudi Francija. Zagovorniki pravijo, da je nujen zaradi varnosti tako množičnih prireditev, kot so olimpijske igre, nasprotniki pa so ostri, saj nekaj, kar krši človekove pravice, ne sodi v središče Evrope.
Odbita do bita v osmo sezono podkasta o sodobnih tehnologijah vstopa z intervjujem z ministrico za digitalno preobrazbo Republike Slovenije. Digitalizacijo Slovenije že vsaj desetletje obljublja vsaka vlada, se pa prebivalci Slovenije še ne moremo strinjati, da živimo v digitalni državi ali družbi. Zakaj kljub številnim primerom dobrih praks nimamo enotnih informacijskih sistemov za uporabo javnih storitev, po kom se zgledovati, zakaj plastične kartice premagajo pametni telefon in kako kljub vsesplošnemu dvomu in strahu pred spremembami dvigniti digitalno pismenost?
Besedo v zadnji epizodi sedme sezone imajo odbiti poslušalci.
Za Odbito do bita Isobel Cockerell razmišlja o pomenu novinarstva v času vseprisotnih spletnih mnenj in o spletnih družbenih medijih, ki odlično uspevajo kljub težavam in škandalom, ki jim ni videti konca.
Cosplay je lahko le prostočasna dejavnost, subkultura, umetnost ali del resne in dobičkonosne industrije. Ljubitelji cosplaya se družijo na tekmovanjih in konvencijah, oblečeni v like iz sveta znanstvenofantastičnih serij, filmov in videoiger.
Nasilje na spletu je postalo med odraslimi in tudi mladimi nekaj običajnega, nepomembnega, razumljeno je kot šala. Nasilje na spletu pa ima lahko tudi posledice v resničnem življenju.
Zabavna industrija ima več milijonov uporabnikov po vsem svetu, velike količine denarja, a tudi številne težave. Kako stavka scenaristov v Združenih državah Amerike vpliva na televizijske serije in šove, ki jih tako radi gledamo?
Kaj umetna inteligenca prinaša v sicer tradicionalno umetnost, ki velja za kreativno in unikatno?
Aplikacije za vreme so med najbolj priljubljenimi na naših telefonih. Uporabljamo privzete in naložene, tudi plačljive. Nekatere veljajo za boljše, druge za slabše. Zakaj? In kako prepoznati aplikacijo, ki bo natančno napovedala vreme?
Slovenci v igričarski pismenosti ne izstopamo v primerjavi z drugimi državami. Razumevanje in zanimanje se povečujeta, so pa javne in medijske debate pogosto povezane le z negativnimi učinki igranja iger, zasvojenostjo in predsodki. V Odbiti do bita zato tokrat igre, ki lahko imajo pozitivne učinke. Igre, ki pomagajo premagovati krizo, strah, misel na samomor ali alkoholizem.
Kako (ne)uporaben je najbolj zloglasen robot na svetu? Zaradi ChatGPT-ja strokovnjaki celo predlagajo ustavitev razvoja umetne inteligence, Italija pa se je kot prva zahodna država odločila za prepoved uporabe ChatGPT-ja.
Tik Tok je izjemno priljubljen tudi med mladimi v Sloveniji, čeprav z vsebinami, algoritmi in zbiranjem podatkov ne prispeva k temu, da bi bil drugačen ali boljši od drugih velikih igralcev na trgu.
Miniserija raziskuje Tik Tok, ki je hkrati najbolj priljubljeno in osovraženo družabno omrežje na svetu. Dezinformacije so v zadnjih letih velika in pomembna tema. Nekaj, kar je včasih sodilo za šank, se danes v obsežnejših oblikah pojavlja v spletnih objavah in komentarjih. Je Tik Tok zaradi ohlapne regulacije in algoritma, ki daje pomembnost tudi uporabnikom z manj sledilci, privlačnejši za dezinformacije?
Neveljaven email naslov