»Orfej iz pekla« je glasbeno-raziskovalni projekt kantavtorja Janija Kovačiča, posvečen pesmim iz koncentracijskih taborišč. Pesmi so nastale med drugo svetovno vojno, pozabe jih je rešil Poljak Aleksander Kulisiewicz, ki je marsikatero od njih tudi sam ustvaril. V slovenščino sta jih iz poljščine in nemščine prevedla Simona Klemenčič in Jani Kovačič, slednji jih tudi izvaja. Pesmi so zelo preproste, mnoge od njih odlikuje črni humor, ob poslušanju pa nas neposredno, brez narkoze postavijo v središče doživljanja enega najhujših absurdov, kar jih je zmožen človek.

Pesmi iz koncentracijskih taborišč v izvedbi Janija Kovačiča

Orfej iz pekla je glasbeno-raziskovalni projekt kantavtorja Janija Kovačiča, posvečen pesmim iz koncentracijskih taborišč. Pesmi so nastale med drugo svetovno vojno, pozabe jih je rešil Poljak Aleksander Kulisiewicz, ki je marsikatero od njih tudi sam ustvaril. V slovenščino sta jih iz poljščine in nemščine prevedla Simona Klemenčič in Jani Kovačič, slednji jih tudi izvaja. Pesmi so zelo preproste, mnoge od njih odlikuje črni humor, ob poslušanju pa nas neposredno, brez narkoze postavijo v središče doživljanja enega najhujših absurdov, kar jih je zmožen človek.

Orfej iz pekla

Monografija s priloženim glasbenim albumom je nastala na podlagi pesmi, ki jih je med drugo svetovno vojno zbiral Aleksander Kulisiewicz. Jani Kovačič jih je novembra 2019 na koncertu v Narodni galeriji premierno izvedel v slovenščini; prav ta posnetek je zdaj vključen v to izdajo, ki je izšla v sodelovanju Prvega programa Radia Slovenija, ZKP RTV Slovenija in ZRC SAZU. Jani Kovačič je projekt ustvaril kot:

»… ene vrste hommage v spomin vsem žrtvam, brezimnim žrtvam vojn, ki jih je vedno v vsaki vojni toliko in nikoli ne bodo omenjeni nikjer … In mislim, da se jih moramo spomniti, da je toliko brezimnih ljudi bilo žrtvovanih za neke prazne ideje teh velikašev, ki so se igrali vojne z malimi ljudmi … Da se spomnimo, da je cela naša civilizacija zgrajena na vzdihljajih.«

Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu

Posebna moč teh pesmi je v tem, da nas neposredno soočijo z občutki ljudi, ki so jih ustvarili:

»V vsakem taborišču se je pokazalo, da se je tega nabralo kar precej: teh raznih spominov, pesmi, anekdot in tako dalje … Pesmi so zelo preproste, zelo direktne, brez narkoze, bi rekli. Ta enostavna preprostost je tista – saj tam niso imeli časa za kaj umetelnega. Niso imeli časa, zapomniti so si morali – mogoče so kdaj zapisali, predvsem so si morali pa zapomniti. In ko nekako podoživljamo to njihovo situacijo, vidimo to eksistencialno grozo, ki jih je prežela, in tudi mi ne moremo mimo tega in tudi nas stisne. Zdelo se mi je pomembno, da to na nek način povemo, ker edino umetnost lahko govori o tej grozi. Želimo si, da je nihče ne bi več doživel.«

Jani Kovačič, pogovor za Pesem v žepu