Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
2. del pogovora z legendarno slovensko pevko
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V dobrih petdesetih letih svojega dosedanjega ustvarjanja je Neca Falk posegla na različna glasbena področja, največkrat kot vokalistka, v devetdesetih letih pa tudi kot avtorica – s kantavtorskim albumom Portreti leta 1996 in nato z uglasbitvijo poezije Kajetana Koviča z albumom Življenja krog štiri leta pozneje. Še prej pa je verjetno najbolj šokiral njen preobrat v rokerske vode, ki ga je leta 1980 zapečatila z albumom Najjači Ostaju, leto pozneje pa s ploščo Nervozna, na kateri so se znašle tudi »Banane«.
»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno "in" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«
V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:
»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«
Njena najnovejša plošča Od daleč (2014) prinaša pesmi, ki jih je zanjo ustvaril kantavtor Boštjan Narat. Še prej pa sta Necine akustične zgodbe zaznamovali kitari Primoža Grašiča in Jerka Novaka.
»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«
»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«
Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.
»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
2. del pogovora z legendarno slovensko pevko
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V dobrih petdesetih letih svojega dosedanjega ustvarjanja je Neca Falk posegla na različna glasbena področja, največkrat kot vokalistka, v devetdesetih letih pa tudi kot avtorica – s kantavtorskim albumom Portreti leta 1996 in nato z uglasbitvijo poezije Kajetana Koviča z albumom Življenja krog štiri leta pozneje. Še prej pa je verjetno najbolj šokiral njen preobrat v rokerske vode, ki ga je leta 1980 zapečatila z albumom Najjači Ostaju, leto pozneje pa s ploščo Nervozna, na kateri so se znašle tudi »Banane«.
»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno "in" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«
V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:
»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«
Njena najnovejša plošča Od daleč (2014) prinaša pesmi, ki jih je zanjo ustvaril kantavtor Boštjan Narat. Še prej pa sta Necine akustične zgodbe zaznamovali kitari Primoža Grašiča in Jerka Novaka.
»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«
»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«
Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.
»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«
Pevka in violinistka Ana Mezgec s svojo zasedbo Nakána predstavlja sveže avtorske šansone, zbrane na prvencu »Gozd not«. V igrivih besedilih se loti najrazličnejših tematik: od vsakdanjih tegob, kot sta lenoba in pospravljanje, do pasti medsebojnih odnosov in nenazadnje širšega, kritičnega pogleda na družbo. Besedne akrobacije uravnoteži zvrstno pisana glasba z domiselnimi aranžmaji, ki so jih kot Nakána ob Ani Mezgec soustvarili Leon Firšt, Jošt Lampret, Tilen Stepišnik in Gašper Peršl.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Kitara, različni odtenki rocka in pristna osebna izpoved: svoj šesti album »Ptice letijo spet na jug« nam v Pesmi v žepu predstavlja dolenjski kitarist in kantavtor Jernej Zoran. V osmerici pesmi, med katerimi so tri instrumentalne, ujame ravnotežje med izpovednostjo glasu in kitare ter poslušalce nevsiljivo povabi v svoj intimni svet, obenem pa najde dovolj prostora tudi za preprosto uživanje v glasbi.
Blaž Mencinger, prejemnik srebrne kante na festivalu Kantfest 2020, se po kantavtorskem prvencu – mali plošči »Ujetnik spominov« iz leta 2022 obrača od akustike s pridihom jazza in v družbi nove ekipe glasbenikov raziskuje igrivost, ki mu jo ponuja indie pop. V Pesem v žepu nam prinaša svoj prvi veliki album »Delček srca«.
Poletje je spakiralo kovčke in odkorakalo skozi vrata. Na njegovo mesto se bo vselila jesen, z rumeno-rdeče-rjavimi vedri sveže barve in s preprogami mehkega listja. Veter skozi priprta okna prinaša glasbo in besede jesenskih šansonov in kantavtorskih pesmi, ki jih bomo poslušali v naslednjih minutah. V Pesem v žepu nam jih prinašajo Primož Vidovič, Marko Grobler, Svetlana Makarovič, Milan Kamnik, Tomaž Pengov in Jani Kovačič.
Na eni strani mentol, na drugi podgane. Recept za Cocktail, kultni album, ki sta ga leta 1974 v mojstrovino zamešala samosvoji kantavtor Marko Brecelj in mojster Bojan Adamič. Plošča je alternativno mladostniško uporništvo združila z ubranimi simfoničnimi in jazzovskimi aranžmaji. Spomladi je doživela že svojo tretjo dopolnjeno izdajo, tokrat z naslovom Cocktail obilni poslovilni.
Đoko ustvarjajo glasbo, ob kateri zastrižete z ušesi: kitarski rifi, klaviaturne podlage ter vokalne melodije svoj navdih iščejo v bogati svetovni popularnoglasbeni zapuščini, glasbo pa dopolnijo slovenska besedila z mariborskim naglasom in zvrhano mero srbohrvaških besed in fraz. V Pesmi v žepu nam vsi štirje člani benda predstavijo svoj prvenec »To ti vračam, tvoje je«.
V Pesmi v žepu poslušamo pesmi iz projekta »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. Literarno-glasbeni projekt je zasnovala pevka in violončelistka Andrejka Možina, v njem pa je zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje.
Kantavtorski prvenec filozofa in šansonjerja Primoža Vidoviča »Carmina Humana« se zgleduje pri različnih glasbenih tradicijah urbane ljudske glasbe in s pomočjo družbene kritike išče renesanso v našem srednjem veku. Nekaj skladb z albuma poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.
Kantavtorski festival Kantfest je nastal z namenom druženja in predstavljanja nove kantavtorske produkcije, v dobrih dveh desetletjih svojega delovanja pa se je na njegovem odru v Rušah predstavilo skoraj sto domačih in nekaj deset tujih kantavtorjev. Najbolj prepričljivi med njimi so domov odnesli tudi katero od festivalskih nagrad: zlato, srebrno ali bronasto kanto. Letos pa novih kant ne bodo podelili. Zakaj takšna odločitev in kaj se bo s Kantfestom dogajalo v prihodnje, nam v Pesmi v žepu razkriva njegov dolgoletni organizator, pesnik in kantavtor Peter Andrej.
Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.
V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki ga poslušamo v tokratni poletni Pesmi v žepu.
V ospredje kantavtorskega poletja v Pesmi v žepu danes stopa Vlado Kreslin, in to kar z dvema glasbenima izdajama: čisto svežim koncertnim albumom »Križanke, 2. 9. 2023«, ki je izšel prejšnji teden, ter albumom »Kje si bla doslej« s konca leta 2023, o katerem nam je spregovoril ob svojem 70. rojstnem dnevu.
V kantavtorskem poletju je danes z nami zasedba Hamlet Express. Tik pred koncem leta 2023 je izšel njen 6. album »Fantom svobode«, ki se je februarja udejanjil tudi kot vinilna plošča, v Pesmi v žepu pa nam ga je predstavil avtor pesmi in vodja zasedbe, pesnik in kantavtor Andraž Polič. Deseterica pesmi, med njimi dve instrumentalni, nas povabi na popotovanje po raznovrstnih glasbenih pokrajinah.
V Pesmi v žepu vstopamo v kantavtorsko poletje in poslušamo albume iz zadnjega leta, pospremljene s komentarji njihovih ustvarjalcev. Tokrat se nam predstavi mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek, ki je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila glasbeno skupino »Eleutheria«, kar v stari grščini pomeni svoboda. Pesmi so nastajale v okviru študija, na koncu pa se je Teja odločila, da jih združi v album, ki je hkrati njen kantavtorski prvenec: »Lion«.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« v Pesmi v žepu prepletamo tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo drugi del.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« bomo v Pesmi v žepu prepletali tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo prvi del.
Počeni škafi so navdih za svoje ustvarjanje našli v razigranem swingu New Orleansa in ga obogatili s šarmom francoskih šansonov. Kombinacija ulične neizumetničenosti in šansonjerskih besedil je recept, po katerem so zdaj ustvarili že svoj tretji album: Kompas. Grenkosladke zgodbe o privlačnostih in pasteh medosebnih odnosov nam v Pesmi v žepu premierno predstavita pevka Marjeta Prudič in večinski avtor pesmi ter vodja Počenih škafov Jernej Juren.
V Pesmi v žepu poslušamo novi album M. L. A. D. zasedbe Fed Horses, o katerem nam spregovori pevka in soavtorica pesmi Urša Mihevc. Skupino sta pred desetimi leti ustanovila z Juretom Mihevcem in se po začetnih countryjevskih taktih, napisanih v angleščini, odločila za pisanje v slovenščini, kar je Fed Horses približalo širši slovenski javnosti. Z mladostno energijo, zavito v poslušljiv indie rock, se Urša in Jure na novem albumu odločita razgaliti neiskrenosti ustaljenih družbenih konvencij in jim v kontrast ponudita solze, smeh, strah, brezup in upanje – ali kot pravita v eni od pesmi: »Vse, kar sovražim in hkrati ljubim, vržem na plano, nazaj čez ramo.«
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj šansonov z metaforiko iz živalskega sveta, ki vsak na svoj način odslikavajo naš odnos do narave in samih seboj. Z nami bodo Andrej Trobentar in Same babe, Drajnarjuva vampa, Jure Ivanušič, Bakalina Velika in Vita Mavrič, glasbenim izvedbam pa se s svojo interpretacijo pridruži pesnik Dane Zajc.
Neveljaven email naslov