Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
2. del pogovora z legendarno slovensko pevko
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V dobrih petdesetih letih svojega dosedanjega ustvarjanja je Neca Falk posegla na različna glasbena področja, največkrat kot vokalistka, v devetdesetih letih pa tudi kot avtorica – s kantavtorskim albumom Portreti leta 1996 in nato z uglasbitvijo poezije Kajetana Koviča z albumom Življenja krog štiri leta pozneje. Še prej pa je verjetno najbolj šokiral njen preobrat v rokerske vode, ki ga je leta 1980 zapečatila z albumom Najjači Ostaju, leto pozneje pa s ploščo Nervozna, na kateri so se znašle tudi »Banane«.
»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno "in" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«
V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:
»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«
Njena najnovejša plošča Od daleč (2014) prinaša pesmi, ki jih je zanjo ustvaril kantavtor Boštjan Narat. Še prej pa sta Necine akustične zgodbe zaznamovali kitari Primoža Grašiča in Jerka Novaka.
»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«
»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«
Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.
»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
2. del pogovora z legendarno slovensko pevko
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V dobrih petdesetih letih svojega dosedanjega ustvarjanja je Neca Falk posegla na različna glasbena področja, največkrat kot vokalistka, v devetdesetih letih pa tudi kot avtorica – s kantavtorskim albumom Portreti leta 1996 in nato z uglasbitvijo poezije Kajetana Koviča z albumom Življenja krog štiri leta pozneje. Še prej pa je verjetno najbolj šokiral njen preobrat v rokerske vode, ki ga je leta 1980 zapečatila z albumom Najjači Ostaju, leto pozneje pa s ploščo Nervozna, na kateri so se znašle tudi »Banane«.
»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno "in" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«
V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:
»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«
Njena najnovejša plošča Od daleč (2014) prinaša pesmi, ki jih je zanjo ustvaril kantavtor Boštjan Narat. Še prej pa sta Necine akustične zgodbe zaznamovali kitari Primoža Grašiča in Jerka Novaka.
»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«
»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«
Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.
»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«
V Pesmi v žepu tokrat potujemo v glasbeni svet Severe Gjurin. Svojo glasbeno pot je začela kot vokalistka v skupini Olivija, nato pa se je postopoma začela spoprijemati tudi z ustvarjanjem glasbe. Nova plošča "Ali je še kaj prostora?" prinaša izbor studijskih in živo izvedenih pesmi zadnjega desetletja, hkrati pa je prva, na katero se je Severa podpisala sama in z njo jasno začrtala ustvarjalno smer, ki postaja vse bolj kantavtorska.
Kantavtorica in pesnica Sandra Erpe na novi plošči »Samote« raziskuje, kaj lahko glasba doda besedi in kaj se zgodi, če besedi odvzamemo glasbo. Štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih – nam naslika različne odtenke oddaljenosti med ljudmi: samoto, osamljenost, samost ...
Andraž Hribar se s svojo šesto ploščo "Čas je" vrača k rokerskim koreninam, kar napove tudi v naslovni pesmi: "Čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme …" V pesmih se vseprisotni ljubezenski tematiki pridruži odziv na svet, ki nas obdaja, besedila pa so nastala v sodelovanju z njegovim očetom Milanom Hribarjem. Zaradi različnih glasbenih sodelovanj album zazveni večplastno, obenem pa povsem nevsiljivo vzpostavi povezavo med avtorjevimi glasbenimi vzori in sedanjostjo.
Berlejbej je novi album in ime istoimenske zasedbe, ki jo vodi kitarist Tobija Hudnik. Dvanajst pesmi, ki jih je Tobija ustvaril v najstniškem zanosu, po zaslugi njegovih prijateljev, izvrstnih mladih glasbenikov, oživi na zvočno razgibani kantavtorski plošči in nam pred očmi pričara skrivnostni naivni svet prvih ljubezni, v katerem ni nič nemogoče.
V Pesmi v žepu nas bo v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, po zaslugi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na Mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo prvi del pogovora.
Uglasbena poezija zazveni najlepše, kadar se avtor glasbe poistoveti z besedami pesnika. Prav zato je novi album »Cesta, ki pelje v sanje« nekaj čisto posebnega: kantavtor Luka Gluvić je na njem namreč uglasbil poezijo svojega očeta Gorana Gluvića.
Ob koncu poletja se bo pred mikrofonom Prvega oglasil vodja Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš ter nam zaupal svoje poglede na trenutno slovensko glasbeno realnost.
V tokratnem poletnem izboru bomo v Pesmi v žepu poslušali šansone: nekaj smo jih izbrali z albuma »Ljuba« Nike Vistoropski, obenem pa smo pobrskali med posnetki z nedavnega nastopa dua Hostnik-Krečič, ki nam je v živo zaigral v Prvi vrsti.
Poletna Pesem v žepu prinaša izbor slovenskih kantavtorskih pesmi. Tokrat poslušamo nekaj pesmi z nove male plošče »Med borovci« Luka Gluvića, novi single ter eno lansko pesem skupine Edenon ter dve starejši pesmi Ksenije Jus.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Z nami se pogovarja koroški kantavtor Milan Kamnik, ki s seboj v žepu prinaša svoj deveti album »A še 'mam sploh pravico?«. Realistične pripovedi iz njegovih pesmi največkrat zazvenijo v njegovem domačem narečju, medtem ko po glasbeni plati ostajajo zveste ameriškim zgledom, še posebno countryju. V pogovoru se nam pridružuje tudi Milanova hči Mojca, violistka in soavtorica aranžmajev za večino pesmi na plošči.
Tokrat je z nami duo Okustični, ki ga sestavljata izkušena glasbenika Karin Zemljič in Mate Bro. Lani jeseni je izšel njun prvenec »Enkratna, neponovljiva«, na katerem sta združila moči z Jadranko Juras. Avtorske pesmi (in ena priredba) obravnavajo življenje s stališča posameznika, ki se zaveda svojih šibkejših plati in se jih trudi presegati. Pesmi po glasbeni plati poleg spevnosti ponudijo tudi prostor za virtuoznost ter tako izkoristijo sposobnosti vseh vpletenih glasbenikov, kljub vsebinski, instrumentalni in zvrstni raznolikosti pa na plošči zazvenijo kot celota.
Počeni Škafi so ulična swing zasedba iz Ljubljane, ki so navdih za novi album »Dunaj« našli v francoskem šansonu. Pesmi s premišljenimi besedili in igrivo glasbeno interpretacijo nam bosta približala večinska avtorja pesmi na plošči: Marjeta Prudič in Jernej Juren.
V preteklih tednih, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, smo se v Pesmi v žepu posvetili pogovorom o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Z nami so bili kantavtorja Jani Kovačič in Robert Petan, glasbeni producent Tone Jurca in glasbeni duo Bilbi in Gregor Stermecki. Poslušali smo nekatere nove, pa tudi mnoge starejše pesmi, ob njih pa smo raziskovali različne vloge glasbe v povezavi z družbo. Ob tem so se odprla nekatera vprašanja, ki bodo verjetno še lep čas ostajala aktualna. V zadnji oddaji se bomo ozrli nazaj, obenem pa ugibali, kaj bi lahko prinesla glasbena prihodnost …
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato ta čas izkoriščamo za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa osvetlimo različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V peti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nam svoje soočanje z aktualnimi družbenimi in glasbenimi izzivi razkrivata Bilbi in Gregor Stermecki.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V četrti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj bo v ospredju nekaj pesmi, ki so nastale v zadnjih tednih in so tako ali drugače zaznamovane s situacijo, v kateri smo se znašli.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V tretji iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj prisluhnemo glasbi z nekoliko drugačnega zornega kota, kot smo ga vajeni: svoj pogled nam razkriva glasbeni producent RTV Slovenija Tone Jurca.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V drugi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nas razvedrijo pesmi Franeta Milčinskega Ježka, na daljavo pa je z nami kantavtor Robert Petan.
Neveljaven email naslov