Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mitja Okorn je mladi slovenski režiser, ki so ga na Poljskem vzeli za svojega. Njegov celovečerni film Pisma Sv. Nikolaju, odlična romantična komedija, podira vse rekorde gledanosti v tej državi. Samo v prvem tednu si je film ogledalo več kot pol miljona ljudi.
Romantična komedija je bila z velikim navdušenjem sprejeta tudi na ljubljanskem Liffu. Med drugim si ga je v Ljubljano prišel ogledat britanski producent Duncan Kenworthy, ki je med drugim produciral Štiri poroke in pogreb, Noting Hill in Pravzaprav ljubezen (Love actually).Tisti, ki si film Pisma sv. Nikolaju, kranjskega režiserja niste ogledali na letošnjem Liffu, boste lahko zamujeno priložnost nadoknadili po 15. decembru, ko bo film tudi v slovenskim kinematografih.
”Slovenija je nevoščljiva država, zato si je težko predstavljati, da bo stoječa ovacija trajala pet, šest minut. In da bodo vsi s solzami v očeh, tudi sam sem imel solze v očeh … tudi na Poljskem nisem doživel česa takega. To bi morali posneti in pokazati ljudem, saj sploh ne vem, kako bi to opisal. To je bilo to, pa sem se celo noč boril, da ne bi jokal,” je v pogovoru z Nino Zagoričnik Mitja Okorn komentiral stoječe ovacije na premieri filma v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
”Najhuje je delati s prijatelji in družino. Oni so tisti, ki rečejo: ”Pa dej Mitja, nehi s to kamero …”, ampak, brez prijateljev in družine mi ne bi uspelo. Še vedno sem isti, kot sem bil pri snemanju filma Tu pa tam, le da imam malo več izkušenj. Zagnanost pa je ostala ista,” je odgovoril na vprašanje, ali je še vedno tako zagnan, kot je bil na začetku kariere.
Je pa res, da je bila verjetno ravno zagnanost tista, ki je Mitjo pripeljala na Poljsko. Čeprav ta ni bila vedno po godu njegovim stanovskim kolegom. ”Vse življenje sem hodil z vizitkami po festivalih. V Sloveniji me je Goran Vojnović pljuval in rekel, da sem samopromotor. Samo mislim, da je Mitij Okornov toliko in toliko na svetu, mogoče ne tako veliko, kot je Vojnovićev. Ampak, ni važno, če si dober, moraš se pokazati, da si dober. In da boš dobil tako veliko priložnost, kot je ta film zame, moraš razdeliti veliko vizitk in narediti veliko drugih stvari, da boš prišel do cilja. Nekaterim je pod častjo snemati serije, nekaterim je pod častjo iti na Poljsko in tam dve leti delati s sklonjeno glavo, zato da potem lahko narediš tak film.”
”Po koncu snemanja filma, so me že vsi sovražili, ker sem jih maltretiral leto in pol. Po premieri me je klicala moja agentka in rekla: ”Mitja, ti ne boš na Poljskem več dobil službe!”, pa sem ji rekel: ”Poslušaj, če bo film dober, bodo vsi pozabili, da sem bil težek.V bistvu bo to še dobra reklama, ker bodo rekli, ja on res težek, samo ve kaj hoče in na koncu se je vse splačalo.” Ko je film prišel ven na primieri, je do mene prišla agentka in mi rekla: ”Prav si imel, zdaj res hočejo vsi delati s teboj!”
741 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Mitja Okorn je mladi slovenski režiser, ki so ga na Poljskem vzeli za svojega. Njegov celovečerni film Pisma Sv. Nikolaju, odlična romantična komedija, podira vse rekorde gledanosti v tej državi. Samo v prvem tednu si je film ogledalo več kot pol miljona ljudi.
Romantična komedija je bila z velikim navdušenjem sprejeta tudi na ljubljanskem Liffu. Med drugim si ga je v Ljubljano prišel ogledat britanski producent Duncan Kenworthy, ki je med drugim produciral Štiri poroke in pogreb, Noting Hill in Pravzaprav ljubezen (Love actually).Tisti, ki si film Pisma sv. Nikolaju, kranjskega režiserja niste ogledali na letošnjem Liffu, boste lahko zamujeno priložnost nadoknadili po 15. decembru, ko bo film tudi v slovenskim kinematografih.
”Slovenija je nevoščljiva država, zato si je težko predstavljati, da bo stoječa ovacija trajala pet, šest minut. In da bodo vsi s solzami v očeh, tudi sam sem imel solze v očeh … tudi na Poljskem nisem doživel česa takega. To bi morali posneti in pokazati ljudem, saj sploh ne vem, kako bi to opisal. To je bilo to, pa sem se celo noč boril, da ne bi jokal,” je v pogovoru z Nino Zagoričnik Mitja Okorn komentiral stoječe ovacije na premieri filma v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
”Najhuje je delati s prijatelji in družino. Oni so tisti, ki rečejo: ”Pa dej Mitja, nehi s to kamero …”, ampak, brez prijateljev in družine mi ne bi uspelo. Še vedno sem isti, kot sem bil pri snemanju filma Tu pa tam, le da imam malo več izkušenj. Zagnanost pa je ostala ista,” je odgovoril na vprašanje, ali je še vedno tako zagnan, kot je bil na začetku kariere.
Je pa res, da je bila verjetno ravno zagnanost tista, ki je Mitjo pripeljala na Poljsko. Čeprav ta ni bila vedno po godu njegovim stanovskim kolegom. ”Vse življenje sem hodil z vizitkami po festivalih. V Sloveniji me je Goran Vojnović pljuval in rekel, da sem samopromotor. Samo mislim, da je Mitij Okornov toliko in toliko na svetu, mogoče ne tako veliko, kot je Vojnovićev. Ampak, ni važno, če si dober, moraš se pokazati, da si dober. In da boš dobil tako veliko priložnost, kot je ta film zame, moraš razdeliti veliko vizitk in narediti veliko drugih stvari, da boš prišel do cilja. Nekaterim je pod častjo snemati serije, nekaterim je pod častjo iti na Poljsko in tam dve leti delati s sklonjeno glavo, zato da potem lahko narediš tak film.”
”Po koncu snemanja filma, so me že vsi sovražili, ker sem jih maltretiral leto in pol. Po premieri me je klicala moja agentka in rekla: ”Mitja, ti ne boš na Poljskem več dobil službe!”, pa sem ji rekel: ”Poslušaj, če bo film dober, bodo vsi pozabili, da sem bil težek.V bistvu bo to še dobra reklama, ker bodo rekli, ja on res težek, samo ve kaj hoče in na koncu se je vse splačalo.” Ko je film prišel ven na primieri, je do mene prišla agentka in mi rekla: ”Prav si imel, zdaj res hočejo vsi delati s teboj!”
"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu." Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu.
Gosta sta umetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, ki nastopata v gledališki uprizoritvi Jacques in njegov gospodar v ljubljanski Drami. Režiral jo je Dorian Šilec Petek. O komičnih elementih predstav z zahtevnim kontekstom, veličini ljubljanskega odra za mladega igralca in tekanju iz premiere na premiero.
Gostji večera sta Petra Černe Oven in Cvetka Požar, ki sta v muzeju MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit', prvo pregledno razstavo enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Po njem se imenujejo tudi najvišje nagrade za oblikovanje.
Gostja večera je Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskega.
Krajinska arhitektka in profesorica Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir sta urednici knjige Vrt in prispodoba, zbirke 34 kratkih esejev različnih avtorjev z vseh petih celin, tistih, ki s pogledom na vrt, in tistih, s pogledi z vrta, odpirajo vprašanje, kaj vrt je in kaj predstavlja v javnem in zasebnem. Knjiga se poklanja spominu na profesorja Dušana Ogrina, ki je na področju urejanja okolja opravil pionirsko delo in svetovno vrtno-arhitekturni dediščini posvetil svoje dolgoletno raziskovanje. Eseji v tej knjigi ne govorijo neposredno o njegovem delu.
Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednardona filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice, avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.
Francoski filmski in gledališki igralec, pianist Stanislas Merhar / Mera / je umetnik slovenskih korenin, tudi avtor knjige Majhni strupi. Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik.
Darko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado Vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka.
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT in avtorja filma Sutherland v okvirju. To je njun prvi dokumentarni film, ki sta ga posnela v Južni Afriki in predstavila na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. V Afriko sta šla brez fiksne ideje, kaj bo nastalo. Želela sta obiskati okolje, nabrati portrete ljudi in iz tega narediti izdelek.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Bojan Labović je novi direktor Festivala slovenskega filma Portorož. Nazivu festivala je dodal geografsko ime in postal tudi prvi redno zaposleni direktor s to funkcijo. O osebnem izzivu vodenja, financah in ideji o franšizi filmskega festivala. Kaj vse je potrebno, da se ustvari tak festival?
Miroslav Mandić je filmski režiser in scenarist. V svojem najnovejšem filmu Sanremo je upodobil čas dveh starostnikov v domu za upokojence. Na turškem festivalu v Izmirju je film nedavno prejel nagrado za najboljšo režijo in nagrado za najboljšega igralca, ki jo je prejel Sandi Pavlin. Nedavno je premiero doživel tudi v Cankarjevem domu, ustvarjalci filma pa se lahko pohvalijo tudi z nominacijo Sanrema za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja. O Mandićevem navdihu za film, razumevnaju starostnikov, vlogi režiserja in pomembnosti tega, da občinstvo sprejme film.
"Danes nam Drago Jančar z literarno umetnino, ki ni drama, temveč roman, kaže eno od možnosti gledališča prihodnosti in to v trenutku, ko gre gledališču, to je zdaj že jasno, za preživetje!" Gost oddaje Proti etru je režiser Janez Pipan.
Novo sezono oddaje Proti etru, spet ta dež začenjamo s pogovorom z Marjetico Potrč. Je umetnica in arhitektka s sedežem v Ljubljani in Berlinu. Razstavlja po vsej Evropi in ZDA. Leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših umetnikov sveta. Blizu so ji dela, ki nagovarjajo odnos do narave. Na letošnjem beneškem bienalu arhitekture je bila povabljena v centralni paviljon. Njen projekt Future Island in Venice: The Time of Stone se je nanašal na globalno segrevanje. Zadnji dve desetletji je stalnica njenega ustvarjanja voda, ki jo, tako kot naravo, razume kot subjekt in ne objekt.
Nina Zagoričnik je pred poletno pavzo pripravila drobce vsebin iz aktualnih oddaj sezone. Gostje in gosti oddaj: Nejc Cijan Garlatti, SNG Drama, Martina Malešič, Asta Vrečko, Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar, slovenska ekipa na 17. arhitekturnem bienalu, Maruša Zorec, arhitektka, in Matej Klemenčič, umetnostni zgodovinar, Marko Mandić, SNG Drama.
Gostja Nine Zagoričnik je Karmina Šilec, slovenska dirigentka, režiserka in skladateljica, umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, novoglasbenega gledališča infestivala Choregie ter ansambla Kebatola, cikla Attacca. Predstavlja svoja nova projekta Baba in Dert. Baba je kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.
Revija Razpotja praznuje 10. obletnico. Gosta oddaje sta Martin Hergouth, odgovorni urednik, in Luka Lisjak Gabrijelčič, uredništvo.
Neveljaven email naslov