Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
Intervju ob prvem slovenskem hollywoodskem filmu
"Vse, kar potrebuješ, sta dober scenarij in malo talenta," med intervjujem poudari Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
"Cel ta film je bila vrhunska izkušnja, ker sem imel scenarij, ki mi je bil všeč in ker sem končno imel vrhunske producente, ki so o filmu vedeli več kot jaz. Ne samo. da so izkušeni, so tudi emocionalni tako kot jaz, radi jokajo in pripovedujejo zgodbe."
Ameriška produkcija se od evropske razlikuje po zaščitnem sistemu, ki ga ima režiser. "V Ameriki producent v montažo ne sme priti osem tednov. Potem ko pride, če hoče vse spremeniti, imaš možnost, da mu nasprotuješ. Od začetka do konca si zaščiten, za vse sem bil obveščen, v nobeno stvar nisem bil prisiljen. Tudi ko se finančno zalomi. Na Poljskem bi rekli, da nimamo denarja za to, v Ameriki pa, da nimamo denarja za to, ampak da si bomo izmislili boljšo idejo. To so glavne razlike." Slovenskim generacijam, ki se bodo še ukvarjale s filmom, priporoča, da negativno obrnejo v dobro in se trudijo biti neodvisni od države.
"Zaprli so mi vsa možna vrata in sem šel skozi okno. Če nisem mogel skozi okno, sem šel z glavo skozi zid, samo da sem prišel tja, kamor sem želel priti."
741 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
"Vse kar rabiš je dober scenarij in malo talenta," med intervjujem izpostavi Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
Intervju ob prvem slovenskem hollywoodskem filmu
"Vse, kar potrebuješ, sta dober scenarij in malo talenta," med intervjujem poudari Mitja Okorn, režiser prvega slovenskega hollywoodskega filma Life in a Year (Leto življenja). Svojo bazo ima še vedno na Poljskem, kjer je posnel filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih. Kako se ameriška filmska produkcija razlikuje od evropske?
"Cel ta film je bila vrhunska izkušnja, ker sem imel scenarij, ki mi je bil všeč in ker sem končno imel vrhunske producente, ki so o filmu vedeli več kot jaz. Ne samo. da so izkušeni, so tudi emocionalni tako kot jaz, radi jokajo in pripovedujejo zgodbe."
Ameriška produkcija se od evropske razlikuje po zaščitnem sistemu, ki ga ima režiser. "V Ameriki producent v montažo ne sme priti osem tednov. Potem ko pride, če hoče vse spremeniti, imaš možnost, da mu nasprotuješ. Od začetka do konca si zaščiten, za vse sem bil obveščen, v nobeno stvar nisem bil prisiljen. Tudi ko se finančno zalomi. Na Poljskem bi rekli, da nimamo denarja za to, v Ameriki pa, da nimamo denarja za to, ampak da si bomo izmislili boljšo idejo. To so glavne razlike." Slovenskim generacijam, ki se bodo še ukvarjale s filmom, priporoča, da negativno obrnejo v dobro in se trudijo biti neodvisni od države.
"Zaprli so mi vsa možna vrata in sem šel skozi okno. Če nisem mogel skozi okno, sem šel z glavo skozi zid, samo da sem prišel tja, kamor sem želel priti."
"Jaz sem ob nekem obisku Plečnikove hiše v Trnovem v Ljubljani zagledal te neke čevlje na tleh, takoj so se mi zdeli zanimivi, bili so zelo minimalistični, pa zelo moderni tudi za današnji čas. Gre za čevlje ki so narejeni brez vezalk, imenovani so štefletni čevlji z elastiko in ušivancev. Ta podatek sem našel v eni stari skripti iz čevljarske šole v Žireh, kjer so tudi ta kroj imeli v učnem programu." Arhitekt Aleš Kacin predvideva, da je te čevlje arhitekt Jože Plečmik nosil v 40 in 50 letih, proti koncu njegovega življenja. "Našel sem tri enake pare in takrat se mi je porodila ideja, da bi v naši delavnici lahko izdelali posodobljeno repliko teh Plečnikovih čevljev. Gre za najbolj popularen in prodajan model v moji delavnici, danes te ćevlje nosi petnajst ljudi.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Gostja večera je dramaturginja Diana Koloini, avtorica knjige Slabo poznate naših src tančine (Ženske v Molierovih dramah). Zanimiva študija - zakaj je naloga komedije nasploh, da nam predstavi vse človeške napake. Kot je uvodoma zapisala, jo je Moliere že od nekdaj fasciniral. Od mladosti, ko je na predstave hodila v gledališče v Solkanu.
Gosta sta umetniški tandem Branko in Timon Šturbej, oče in sin, gledališka in filmska umetnika, ki nastopata v gledališki uprizoritvi Jacques in njegov gospodar v ljubljanski Drami. Režiral jo je Dorian Šilec Petek. O komičnih elementih predstav z zahtevnim kontekstom, veličini ljubljanskega odra za mladega igralca in tekanju iz premiere na premiero.
Gostji večera sta Petra Černe Oven in Cvetka Požar, ki sta v muzeju MAO pripravili razstavo 'Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit', prvo pregledno razstavo enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Po njem se imenujejo tudi najvišje nagrade za oblikovanje.
Gostja večera je Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, prvakinja Mestnega gledališča ljubljanskega.
Krajinska arhitektka in profesorica Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir sta urednici knjige Vrt in prispodoba, zbirke 34 kratkih esejev različnih avtorjev z vseh petih celin, tistih, ki s pogledom na vrt, in tistih, s pogledi z vrta, odpirajo vprašanje, kaj vrt je in kaj predstavlja v javnem in zasebnem. Knjiga se poklanja spominu na profesorja Dušana Ogrina, ki je na področju urejanja okolja opravil pionirsko delo in svetovno vrtno-arhitekturni dediščini posvetil svoje dolgoletno raziskovanje. Eseji v tej knjigi ne govorijo neposredno o njegovem delu.
Dve zaporedni gledališki premieri, angažirana je pri novem filmu Igorja Šterka. Po zmagi filmskega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko na letošnjem Festivalu filma Portorož je prejela vesno za najboljši celovečerni film. Čakala jo je še mednardona filmska pot, tudi ljubljanski LIFFe. Tijana Zinajić je gledališka in filmska režiserka, ki je nedavno v novogoriškem gledališču režirala tragikomično igro Tridesetlenice, avtoric besedila Eve Mahkovic in Tereze Gregorič.
Francoski filmski in gledališki igralec, pianist Stanislas Merhar / Mera / je umetnik slovenskih korenin, tudi avtor knjige Majhni strupi. Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik.
Darko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado Vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka.
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT in avtorja filma Sutherland v okvirju. To je njun prvi dokumentarni film, ki sta ga posnela v Južni Afriki in predstavila na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. V Afriko sta šla brez fiksne ideje, kaj bo nastalo. Želela sta obiskati okolje, nabrati portrete ljudi in iz tega narediti izdelek.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Bojan Labović je novi direktor Festivala slovenskega filma Portorož. Nazivu festivala je dodal geografsko ime in postal tudi prvi redno zaposleni direktor s to funkcijo. O osebnem izzivu vodenja, financah in ideji o franšizi filmskega festivala. Kaj vse je potrebno, da se ustvari tak festival?
Miroslav Mandić je filmski režiser in scenarist. V svojem najnovejšem filmu Sanremo je upodobil čas dveh starostnikov v domu za upokojence. Na turškem festivalu v Izmirju je film nedavno prejel nagrado za najboljšo režijo in nagrado za najboljšega igralca, ki jo je prejel Sandi Pavlin. Nedavno je premiero doživel tudi v Cankarjevem domu, ustvarjalci filma pa se lahko pohvalijo tudi z nominacijo Sanrema za slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja. O Mandićevem navdihu za film, razumevnaju starostnikov, vlogi režiserja in pomembnosti tega, da občinstvo sprejme film.
"Danes nam Drago Jančar z literarno umetnino, ki ni drama, temveč roman, kaže eno od možnosti gledališča prihodnosti in to v trenutku, ko gre gledališču, to je zdaj že jasno, za preživetje!" Gost oddaje Proti etru je režiser Janez Pipan.
Novo sezono oddaje Proti etru, spet ta dež začenjamo s pogovorom z Marjetico Potrč. Je umetnica in arhitektka s sedežem v Ljubljani in Berlinu. Razstavlja po vsej Evropi in ZDA. Leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših umetnikov sveta. Blizu so ji dela, ki nagovarjajo odnos do narave. Na letošnjem beneškem bienalu arhitekture je bila povabljena v centralni paviljon. Njen projekt Future Island in Venice: The Time of Stone se je nanašal na globalno segrevanje. Zadnji dve desetletji je stalnica njenega ustvarjanja voda, ki jo, tako kot naravo, razume kot subjekt in ne objekt.
Nina Zagoričnik je pred poletno pavzo pripravila drobce vsebin iz aktualnih oddaj sezone. Gostje in gosti oddaj: Nejc Cijan Garlatti, SNG Drama, Martina Malešič, Asta Vrečko, Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar, slovenska ekipa na 17. arhitekturnem bienalu, Maruša Zorec, arhitektka, in Matej Klemenčič, umetnostni zgodovinar, Marko Mandić, SNG Drama.
Gostja Nine Zagoričnik je Karmina Šilec, slovenska dirigentka, režiserka in skladateljica, umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, novoglasbenega gledališča infestivala Choregie ter ansambla Kebatola, cikla Attacca. Predstavlja svoja nova projekta Baba in Dert. Baba je kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.
Revija Razpotja praznuje 10. obletnico. Gosta oddaje sta Martin Hergouth, odgovorni urednik, in Luka Lisjak Gabrijelčič, uredništvo.
Neveljaven email naslov