Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
734 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
lutkar in režiser premierne uprizoritve "Besede iz hiše Karlestein", na poezijo Berte Boetu v Lutkovnem gledališču Maribor.
Srečanje z Dubravko Tomšič Srebotnjak, najbolj uspešno svetovno uveljavljeno slovensko koncertno pianistko.
68. Dubrovniške poletne igre so zaradi množice turistov morale poiskati prostor za uprizarjanje izven legendarnega mestnega obzidja.
Maruša Zorec, izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Kot arhitekt sodeluje pri vseh večjih prenovah stavb izjemnih kulturnih vrednot. Zadnja je prenova Švicarije, hiše na samem robu Šišenskega hriba, nekdanjega hotela Tivoli, ki z umetniškimi ateljeji nadaljuje tradicijo nekdanje popularne stavbe, danes predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena.
Gost oddaje Proti etru je bil oblikovalec Emil Kozole, ki oblikovanje in tipografijo postavlja v družbenopolitični kontekst. Med magistrskim študijem oblikovanja na Central Saint Martins v Londonu se je ukvarjal z različnimi načini nadzora na spletu. Tako je nastal njegov projekt Seen, črkovna vrsta, ki omogoča samocenzuro, da lahko vsak izmed nas dobi v pogled, koliko informacij, ki jih delimo preko spleta je izpostavljenih nadzoru. Projekt je vzbudil veliko mednarodne pozornosti, o njem so pisali Le Monde, Der Spiegel, Wired, Vice, Design Taxi in Gizmodo, na 7. bienalu vidnih sporočil je prejel Brumnovo nagrado, kot član kolektiva Ljudje, pa še pet nagrad in tudi največjo nagrado za oblikovanje mobilne aplikacije Flaviar.
Kaya Tokuhisa, gledališka in filmska režiserka, igralka, pevka in likovna umetnica, ob razstavi v NUK-u in klasičnem koncertu v Konservatoriju za glasbo in balet.
Pisateljica Maša Ogrizek in ilustratorka Tanja Komadina, avtorici knjige Gospa s klobukom. »Besedilo in slike vznemirjajo domišljijo in nas spravijo v smeh«, je zapisal Pavle Učakar, likovni urednik pri Mladinski knjigi, kjer je knjiga izšla v zbirki Deteljica.
Gost tokratne oddaje je bil Gorazd Vilhar, umetnostni zgodovinar in fotograf, ki živi in ustvarja na Japonskem. Borja Močnik pa med drugim vrti sladki soul kalifornijske zasedbe Moonchild ter svežo ploščo francoskega producenta Huga Kanta.
Barbara Cerar je stalna članica SNG Drama, ki bo prav nocoj doživela svoj operni debu, na velikem odru SNG opera in balet Ljubljana. V vlogi Fidelia bo nastopila v sloviti Beethovnovi operi Fidelio nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovena. Trenutno jo gledamo v dveh predstavah, Lady Macbeth in v postmodernistični dramski utopiji Merlin ali Pusta dežela, nemškega avtorja Tamkreda Dorsta. Barbara Cerar je ustvarila številne gledališke in filmske vloge ter prejela veliko nagrad in priznanj kot so: Zlata paličica, Žlahtna komedijantka, nagrado ZDUS, Borštnikova nagrada, nagrada Prešernovega sklada za leto 2009 ter nagrade za filmske vloge
Robertina Šebjanič, intermedijska umetnica, ki prepleta umetnost, znanost in tehnologijo. S hidrofonom, posebnim podvodnim mikrofonom, snema podvodni živalski svet. Z umetnico smo se pogovarjali o dveh aktualnih projektih o projektu Aurelia 1+Hz (obravnava odos med meduzami, človekom in strojem) in Aqutocene (projekt o podvodnih zvočnih krajinah), ki je bil pred kratkim predstavljen v Šempasu.
Tomato Košir sooblikuje naslovno ilustracijo Objektiva, sobotno prilogo časopisa Dnevnik. Prvega aprila je za naslovno temo 'Nasilni otroci' uporabil tloris otroške igrice "Človek ne jezi se" ter znotraj pobarvanih krogov, ki z različnimi barvami zaznamujejo štiri polja, izrisal kljukasti križ. Nekateri so ga opazili, drugi ne … "Pri ilustraciji gre lahko za samostojni vizualni komentar ali interpretacijo člankov, ki so objavljeni v prilogi. Kadar si teme tedna zaslužijo samostojne obravnave, potem naslovnica postane povsem enakovredna pisanemu komentarju."
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Marija Skočir, vodja galerije Jakopič in kustosinja razstave Damjan Gale, arhitekt svetlobe.
Milan Dekleva je izvrsten pesnik, prozaist, romanopisec, prevajalec in dramatik, njegov poseben svet je tudi svet glasbe, kjer uživa, ko piše libreto…ali kot izvrsten jazz pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Za založbo Kud Sodobnost International je Dekleva mojstsko prevedel zbirko pesmi Brezvezne rime, bengalskega pesnika, pisatelja in dramatika Sukumar-a Ray-a, enega najvznemirljivejših indijskih ustvarjalcev za otroke in mladino. Sukumar Ray, sodobnik Lewisa Carrola in Edwarda Leara, velja za prvaka indijskega nonsensa.
Miloš Kosec je študij na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo končal leta 2013 z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado Fakultete za arhitekturo. Istoimenska knjiga je konec istega leta izšla pri založbi Praznine. Leta 2007 je sodeloval pri pripravi monografije o arhitektu Edvardu Ravnikarju ter pri pripravi razstave Ravnikarjevega dela v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Ukvarja se s projektiranjem arhitekture, krajinske arhitekture in scenografije. Kot publicist s področja arhitekturne teorije in zgodovine sodeluje pri revijah Praznine, Arhitektov bilten in Outsider. Trenutno pripravlja doktorat v Londonu.
Mlada režiserka in dramaturginja je bila gostja pri Nini Zagoričnik v oddaji Proti etru spet ta dež.
Po vrnitvi iz ZDA sta se v studiu Vala 202 oglasila Žiga in Boštjan Virc.
Neveljaven email naslov