Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.
Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. Slovenska kulturna akcija je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V njej so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je konec leta 2019, kmalu potem ko je prevzel vodenje te organizacije, Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damijanom Ahlinom.
Ameriški pesnik, pisatelj, esejist in profesor Sydney Lea, rojen leta 1942, je avtor šestnajstih pesniških zbirk – prvo, Iskanje utopljenca, je izdal leta 1980, najnovejša je izšla lani. Za poezijo je bil tudi nagrajen, bil je pesnik lavreat države Vermont. Leajeva poezija je pogosto pripovedna, povezana z naravo, ki je pesniku posebej blizu. O njegovem razumevanju poezije in narave se je s pesnikom Sydneyem Leajem lani jeseni pogovarjal slovenski pesnik in prevajalec Marjan Strojan. Pesnikov ne druži samo poezija, temveč tudi prijateljstvo – in tako je nastal zanimiv umetniški dvogovor. Bralca: Renato Horvat in Igor Velše. Tonski mojster: Franci Moder.
Med gosti prireditve Svobodna Palestina, ki je maja v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v Ljubljani, je bila tudi palestinska pisateljica in arhitektka Suad Amiry. Znana je tako po svojem konservatorskem delu na področju kulturne dediščine v Palestini kot tudi po svojih leposlovnih knjigah; v slovenščino je njeno knjigo Kapučino v Ramali leta 2005 prevedla Duša Zgonec Hibon. S Suad Amiry se je ob njenem obisku Ljubljane pogovarjala Petra Meterc. Brala je Lidija Hartman, oddajo je posnel Gašper Loborec. Foto: Architecture and Representation: the Arab City / Columbia GSAPP
Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič. Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.
Pobude, da bi po znanju lahko segala splošna javnost, so se zgostile v 18. stoletju, v času razsvetljenega absolutizma, ko so začele vznikati javne knjižnice. Licejska knjižnica, predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice, je bila neformalno ustanovljena že leta 1774. Začetna zbirka 637 knjig, rešenih iz požara v Jezuitskem kolegiju, je prerasla v današnje tri milijone knjižnih del, periodike, letakov, rokopisov, multimedijskega gradiva in sive literature. Ob 250-letnici je predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar na slavnostni akademiji NUK-u izročila odlikovanje red za izredne zasluge, odprli pa so tudi začasno razstavo z naslovom Hranimo misli – že 250 let in jo pospremili z monografijo. Osredotoča se na poslanstvo, ki ostaja skozi zgodovino knjižnice enako, torej zbiranje, hranjenje in posredovanje gradiva, poudarja Helena Janežič, skrbnica Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu ter soavtorica razstave. Pogovarjali smo se z njo in z ravnateljem NUK-a, Viljemom Lebanom. Foto: Žiga Bratoš
Dokumentarni film je v zadnjih letih v velikem vzponu: vedno pogosteje se pojavlja tako v redni kinematografski distribuciji kot med nagrajenci največjih svetovnih filmskih festivalov. Med imeni, ki so uspešna in prepoznavna v mednarodnem prostoru, so tudi slovenska: Petra Seliškar, Matjaž Ivanišin, Rok Biček, Haidy Kancler, Marija Zidar, Siniša Gačič, v zadnjem času pa tudi številni mladi avtorji in avtorice, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu napovedujejo lepo prihodnost. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, ter dokumentaristko in ustanoviteljico festivala MakeDox, Petro Seliškar. Ta je povedala, da dokumentarne filme na festivalu MakeDox v Severni Makedoniji množično gledajo predvsem mladi; da je tej generaciji dokumentarni film veliko bližje kot fikcija. Morda zato, dodaja Nataša Bučar, ker je bližje vsebinam, ki jih tudi sami spremljajo na družabnih omrežjih. Gre za dokumentarne posnetke, ne igrane, celo fikcija po njenem išče načine, kako postati dokumentaristična. Mlajša generacija, ki odrašča z omrežji, kot je tiktok, in z neskončnim streamanjem, se lahko z dokumentarnimi filmi identificira lažje kot s fikcijo, se strinjata – in škoda bi bilo, da takega razcveta filmske zvrsti pri nas ne bi primerno podprli. Tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Staša Grahek.
13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.
Sredi aprila je bila v Kinodvoru projekcija filma z naslovom Wil režiserja Tima Mielantsa z letnico 2023, posnetega po romanu pisatelja Jeroena Olyslaegersa. Slovenci ga poznamo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Wil je ime osrednjega protagonista, mladega moškega, ki se med drugo svetovno vojno in nacistično okupacijo pridruži policiji v Antwerpnu in je ujet med skrajnosti vseh vrst od kolaboracije do pripadnosti osvobodilnemu gibanju. Knjiga, sicer izjemna uspešnica, ki je pisatelju Olyslaegersu prinesla štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, to pomeni tudi velik prodajni uspeh, in je prevedena v več jezikov, odpira veliko vprašanj. Tadeja Krečič se je z Jeroenom Olyslaegersom po projekciji v Kinodvoru pogovarjala prav o pogosto zamolčanih straneh zgodovine, ki pa tako ali drugače najdejo pot do literature ali filma, umetnosti, skratka.
Med gosti letošnjega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil tudi čilski pesnik Germán Rojas, ki je predsednik PEN-ovega odbora Pisatelji za mir. Zaznamujejo ga težke življenjske izkušnje, tudi nasilje Pinochetove diktature in izgon. Bereta Mateja Perpar in Renato Horvat. Ton in montaža Gašper Loborec. Foto: https://www.penwritersforpeacecommittee.com/our-team
Gostja letošnjega festivala Fabula ruska pisateljica in pesnica Marija Stepanova v svojih esejih in v pogovoru govori o življenju v izgnanstvu, o velikem vplivu, ki jo je nanjo imela Marina Cvetajeva, o svojem ustvarjanju, ki se v zadnjem času, ko živi v Berlinu, od poezije bolj pomika proti prozi. Avtor in prevajalec Tomaž Gerden, bralka Ana Bohte, ton in montaža Mirta Berlan.
Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.
V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh. Bereta Lidija Hartman in Igor Velše, ton in montaža Maks Pust.
Nevena Kordo poznamo kot člana skupine Borghesia, kot soustanovitelja in vodjo skupine FV, pa seveda kot režiserja, videasta in večmedijskega umetnika, ki je ključno pripomogel k razvoju videa kot novega medija, razširjenega v 80. letih minulega stoletja. V Slovenski kinoteki je od začetka januarja na sporedu cikel njegovih del, ki avtorjev opus prvič celovito postavlja na ogled, pripravili so ga v zavodu SCCA-Ljubljana in Slovenski kinoteki, spremljajo ga pogovori z avtorjem in predavanja. Korda, sicer univerzitetni diplomirani sociolog, je video začel uporabljati na začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je trg preplavila cenovno ugodna videooprema. Ta je postala dostopna tudi zunaj institucij, kot je televizija. O tem obdobju njegovega ustvarjanja se je z ustvarjalcem pogovarjala Tina Poglajen.
Potem ko je pred leti predstavljala dokumentarni portret svoje matere, profesorice in članice srbskega protestnega gibanja proti Miloševiću Odpor, se je režiserka Mila Turajlić znova mudila v Ljubljani. Tokrat je predstavljala svoj novi dokumentarni film o gibanju neuvrščenih, kot ga je na filmske trakove ujel snemalec Stevan Labudović, ki je s kamero spremljal potovanja jugoslovanskega predsednika Tita po svetu. V pogovoru z novinarjem Urbanom Tarmanom je Mila Turajlić govorila o filmu, ki se posveča ustanovnemu kongresu neuvrščenih leta 1961, v drugem delu, ki ga na festivalu nismo videli, pa sodelovanju omenjenega filmskega snemalca pri alžirski osamosvojitveni vojni desetletje prej. Jugoslavija je namreč, kot je povedala režiserka, članica ameriške filmske akademije, brez posebnih pogojev zagotavljala Alžiriji tehnično pomoč pri dokumentiranju njenega osvobodilnega gibanja izpod francoske kolonialne vladavine. Obsežno filmsko gradivo, ki so ga sodelavci Filmskih novosti ustvarili v desetletjih, ko je v blokovski delitvi sveta gibanje neuvrščenih doseglo vrhunec, ostaja slabo raziskano: trakovi v beograjskem arhivu niso ne digitalizirani ne katalogizirani; pravzaprav ni jasno niti, kdo je njihov lastnik.
Med gosti festivala Fabula je bil letos tudi katalonski pesnik in pisatelj Pol Guasch. Ob tem je v slovenščini v prevodu Veronike Rot izšel njegov roman Napalm v srcu. Osrednji temi sta boj za preživetje in ljubezen v postapokaliptičnem svetu. S Polom Guaschem se je o pisanju, o romanu, o literarnem uspehu - pa tudi o tem, kako je pisati v manjšinskem jeziku, pogovarjala Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Mirta Berlan.
V torek, 19. marca, je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopil bolgarski pisatelj Georgi Gospodínov in govoril o romanu Časovno zaklonišče, za katerega je prejel Bookerjevo nagrado. Gospodinov je bil gost Festivala Fabula, ne prvič, saj je bil na njem že leta 2015, ko se je z njim pogovarjala Maja Žvokelj. Takrat je v slovenskem prevodu izšel roman Kritika žalosti iz leta 2011. Georgi Gospodinov razmišlja o svojih literarnih delih, individualni poetiki in vplivih nanjo.
Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala - med njimi imata posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži obsega enajst tematsko zelo različnih besedil - v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh - tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Ton in montaža Vito Plavčak in Jernej Boc. Fotografija je iz osebnega arhiva Helene Koder.
Gostji oddaje sta Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti, režiserka in soscenaristka dokumentarnega filma Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Film pripoveduje presunljive zgodbe zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta. Dokumentarec o štirih zgodbah Slovencev in Slovenk, ki so jih nacisti leta 1942 na Štajerskem še kot dojenčke ukradli staršem, bo prihodnji teden odprl 26. Festival dokumentarnega filma v Ljubljani. Ton in montaža Vojko Kokot. Fotografija: Prizor iz celovečernega dokumentarca Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Foto: Bela film
Vladimir Tabašević je eden odmevnejših sodobnih srbskih avtorjev, ki je za svoj tretji roman Zabloda svetega Sebastijana prejel nagrado tednika NIN, najpomembnejše prozno priznanje v Srbiji. Čeprav so Tabaševićevi začetki pesniški in čeprav vse od prvega romana Tiho teče Misisipi piše le še prozo, sta prav poetičnost in večpomenskost jezika eni najbolj prepoznavnih lastnosti njegovih del. V romanu Zabloda svetega Sebastijana je predvsem razkrinkaval dvoličnost in malomeščansko miselnost posameznikov, ki zase mislijo, da so angažirani, v zadnjem romanu Nočne besede, ki je izšel lani, pa se je zgodil obrat. Kakšen? Z avtorjem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Renato Horvat. Ton in montaža Mirta Berlan.
Mednarodni festival Fabula, literature sveta bo potekal med 1. in 22. marcem 2024. Na predfestivalskerm dogodku Fabula pred Fabulo pa bo po spletu nastopil eden najpomembnejših romunskih pisateljev in nominiranec za Nobelovo nagrado Mircea Cărtărescu. Je najbolj prevajan sodobni romunski avtor, več njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino. Prejel je številne domače in mednarodne literarne nagrade, med njimi leta 2011 tudi vilenico. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar.
Neveljaven email naslov