Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.
Pri založbi Goga je izšel prevod romana Skrite želje, nemirna potovanja makedonskega pisatelja Vladimirja Jankovskega. Gre za avtorjev tretji roman, za katerega je prejel nagrado roman leta, bil makedonski kandidat za nagrado Evropske unije za književnost, zdaj pa ga v prevodu Namite Subiotto lahko beremo tudi v slovenščini. V delu z izrazito fragmentarno strukturo se pred nami razgrinjajo drobci življenj petdesetih ljudi z različnih koncev sveta, v pripovedno celoto pa jih povezujejo pripovedi štirih glavnih oseb, ki v nenehnem iskanju in raziskovanju sebe poskušajo razumeti kaotičnost sveta, v katerem živijo. Z Vladimirjem Jankovskim se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bralca Renato Horvat in Igor Velše, tonski mojster Robert Markoč. Foto Tomislav Medak.
"Toliko 'natančnih' ljudi je, ki drobijo čas na delčke. Ne vedo pa ali pa nočejo vedeti, da se bo tako ali drugače zgodilo vse," zapiše makedonski pisatelj Aleksandar Prokopiev, sicer mojster kratke zgodbe, v svojem doslej edinem romanu Špegavec. Delo, ki je v slovenskem prevodu Roberta Suše nedavno izšlo v zbirki 100 slovanskih romanov, po sledeh postmodernizma z igrivim pristopom na novo izprašuje literarne postopke, a se hkrati z dobršno mero ironije loteva družbenih premikov, ki so zaznamovali makedonsko družbo na začetku novega tisočletja. S pisateljem, predavateljem na Inštitutu za makedonsko književnost ter nekdanjim članom kultne beograjske zasedbe Idoli se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bereta Igor Velše in Jure Franko, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: Jasne (https://en.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Prokopiev#/media/File:Aleksandar_Prokopiew.jpg)
Hanan Awwad je palestinska akademičarka, pesnica in borka za človekove pravice. Je tudi ena od ustanoviteljic palestinskega centra PEN in ustanoviteljica palestinske sekcije Mednarodne ženske lige za mir in svobodo. S Hanan Awwad se je na mednarodnem srečanju PEN na Bledu pogovarjala Petra Meterc.
V Sloveniji se je konec minulega tedna mudil islandski pisatelj Sigurjón Birgir Sigurdsson ali krajše Sjón, ki sodi med najbolj priljubljene islandske avtorje. Njegova dela so prevedena v trideset jezikov in med njimi je slovenščina: ob zadnjem obisku je med bralce pospremil prevod prvega dela svoje romaneskne trilogije Codex s podnaslovom: Tvoje oči so me videle - delo je prevedel Andrej Peric, izšlo je pri založbi Goga. V pogovoru za Radio Slovenija je Sjón povedal, da je trilogija najpomembnejše delo v njegovem pisateljskem življenju. V njej je namreč izoblikoval svoj romanopisni glas. Sjón je dejaven še v drugih umetnostih: začel je kot pesnik in še vedno piše poezijo, piše filmske scenarije in je glasbeni tekstopisec, ki z rojakinjo Björk redno sodeluje vse od njunih glasbenih začetkov v zasedbi The Sugarcubes. Ob tej priložnosti smo se z letošnjim prejemnikom nordijske nagrade Švedske akademije pogovarjali o umetnosti pripovedovanja zgodb, umetni inteligenci in svetu gibljivih podob, ki jih zadnja leta še posebej intenzivno soustvarja. Pred mikrofon je Sjóna povabil Urban Tarman. Prevode bere Renato Horvat. Foto: Žiga Živulovič jr. / BoBo
Prvi dogodek 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil literarni večer z mjanmarsko pisateljico in aktivistko Ma Thido, sicer predsednico Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN. Matej Juh se je z njo pogovarjal o njeni zaporniški izkušnji, literarnih spominih nanjo, predvsem pa o razmerah v Mjanmaru po vojaškem udaru leta 2021.
Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.
21. aprila je Ljubljano obiskal francoski pisatelj in profesor David Diop, avtor romana Več kot brat v prevodu Janine Kos. Izšel je pri Mladinski knjigi. Gre za pretresljivo pripoved o senegalskih vojakih v prvi svetovni vojni, ki so se borili pod francosko zastavo. Slovenske bralce romana Več kot brat je že poznal, saj so ga slovenski študentje francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti izbrali za Goncourtovega nagrajenca po svoji presoji. Z njimi se je pogovarjal leta 2020 po medmrežni povezavi v času epidemije, ko je bil gost 36. Slovenskega knjižnega sejma. Takrat je obljubil, da bo Ljubljano obiskal brž ko bo mogoče in besedo je držal in nastopil v Cankarjevem domu. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša, ki je pogovor tudi prevedla.
Nina Šorak je doslej ustvarila vrsto kvalitetnih, zanimivih in vznemirljivih gledaliških predstav. Na začetku te sezone je v ljubljanski Mali drami režirala odmevno dramo Otroci angleške dramatičarke Lucy Kirkwood, ki se ukvarja s sodobnimi etičnimi dilemami na ozadju jedrske katastrofe. V Vili Zlatici, nekdanjem domu znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, pa od februarja uprizarjajo dramo Miroslava Krleže V agoniji - v njeni režiji ter v produkciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur. Nina Šorak je mnogostranska ustvarjalka, ki poglobljeno razmišlja ne samo o problemih družbe in posameznikov, temveč tudi o umetnosti in sodobnem gledališču. Foto: Pila Rusjan
Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo, na začetku pa lahko slišite nekaj taktov iz komada Primavara (Pomlad) priljubljene moldavijske skupine Norok, skupine, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja poslušala tudi Tatiana Ţîbuleac.
Med 17. in 23. aprilom bo v Ljubljani v Kinodvoru in v Slovenski kinoteki potekala 10. izdaja festivala žanrskega filma Kurja polt. Ob tem jubileju se Tesa Drev Juh v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarja z Mašo Peče, ki festival vodi že od začetka – o izzivih, uspehih, o preteklih izdajah in o letošnji ediciji Kurje polti, pa o stigmi, ki se še vedno drži žanrskega filma. Na fotografiji Maša Peče Foto: Miloš Ojdanić / MMC RTV SLO
Kot zadnja mednarodna gostja festivala Fabula - Literature sveta je Ljubljano obiskala britanska avtorica Bernardine Evaristo, ki jo pri nas poznamo predvsem po romanu Dekle, ženska, druga_i, pa tudi po novoizdanih spominih z naslovom Manifest: nikdar odnehati; obe knjigi je prevedla Katja Zakrajšek. Z Bernardine Evaristo se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/Bernardine_Evaristo
Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najvidnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah sta se ob Peixotovem gostovanju na festivalu Fabula pogovarjala z Majo Žvokelj. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.
Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo
Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder
Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo
Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.
Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.
Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg
Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/
Neveljaven email naslov