Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik, glavni direktor koroškega jeklarskega giganta Metala Ravne, je zadržan človek. Zgledno oblečen, natančen, umirjenega in premišljenega nastopa. Nekoliko nedostopen na prvi vtis. Njegov predlog, da se srečava v plezališču, je bil zame presenečenje. A le toliko časa, dokler nisva prišla tja. Potem je naenkrat iz poslovneža zasijala povsem drugačna, razigrana plat osebnosti. Kar v obleki in čevljih je začel lahkotno poplezavati po skalah in videlo se je, da je to povsem njegov svet. Kmalu se je izkazalo, da je bil izbor plezališča za pogovor vse prej kot naključje.
Andrej Gradišnik si je zgolj izbral svet, v katerem se počuti najbolje. In že iz njegovih prvih besed, prve prispodobe postane jasno, zakaj. Gore so ga sicer zaznamovale zelo zgodaj. Tako ne preseneča, da njegov prvi spomin nanje ostaja tudi nekakšno življenjsko vodilo.
Svojega otroštva se vidno spominja z nostalgijo. Kljub temu da nikakor ne izhaja iz premožne družine, vidi svoje otroštvo kot zelo srečno obdobje življenja. Vpliv svoje družine in staršev vidi z dveh plati. Obe sta bili zanj odločilni, pove. Tudi z današnje perspektive odraslega človeka. Zaradi svoje izkušnje ima nekaj pomislekov tudi glede vzgoje generacij, ki šele prihajajo. Tudi kar se tiče lastnih otrok.
Vprašanje, ali bi sam izbral in predvsem prehodil enako pot, če bi imel na voljo vse tisto, kar imata na voljo njegova otroka, ga je prisililo v nekaj več razmišljanja. A tudi za to je odgovor našel v svetu, ki ga ima najraje. Gorah. To, kar dajejo njemu, bi verjetno vodilo v enak rezultat, pove. Enako je z željami, ki jih je imel kot otrok in ga spremljajo skozi vse življenje. Zaradi njih, pove, na svoj način tudi je, kar pač je. Iskrena želja je predpogoj, doda, ampak brez odločnosti, ki prihaja iz osebnosti, ne gre.
Njegovo življenje so zaznamovali številni dogodki, o katerih bi lahko veliko govorili. In vendar se ob tem vprašanju sam odloči za tri ključne postaje življenja, ki so ga tudi spremenile – smrt prijatelja, prvo srečanje z ‘materjo fabriko’ in vzpon na osemtisočak.
Velike spremembe v osebnem življenju in dogodki, ki so ga za zmerom zaznamovali, ga niso nikoli prestrašili. Zdi se, da je prej obratno. In vendar je to samo ena plat zgodbe našega sogovornika. Drugo pišejo njegova žena in otroka, ki morajo hočeš ali nočeš vse to sprejemati. Sogovornik ob tem ne skriva hvaležnosti.
‘Mati fabrika’. Še ena besedna zveza, ki za seboj skriva zgodbo posameznika, ki mu je krojilo usodo dejstvo, kje se je rodil. A zgodba našega sogovornika je ena redkih s tega po krivici tako pozabljenega dela naše dežele, ki ima zares skoraj sanjski konec. Čeprav Mati fabrika, kakor Andrej Gradišnik in drugi Korošci pravijo jeklarskemu podjetju z Raven, pomeni tudi velikansko odgovornost. Pred časom je tovarna zamenjala lastnike in prišli so časi negotovosti. Za vse. Zdaj v prihodnost zrejo z optimizmom.
Povezave med svetom nepreglednih sten in razbeljenimi pečmi, v katerih kalijo najkvalitetnejše jeklo, na videz ni. Vendar jo sam še kako občuti in zato brez pomisleka razloži, kaj najde v višinah, v dolini pa ne. Povezava obeh svetov ni naključna tudi kar se tiče vprašanja samote. Brez slednje bi bilo našemu sogovorniku težko, pove.
Kljub vsemu bi lahko bilo drugače. Morda bolje, morda slabše. Sam ne bi zamenjal prav ničesar. Zaveda se tudi minljivosti. Ta ga je s tragedijo prijatelja v mladosti zaznamovala za zmeraj. Tako prizna, da tudi sam občuti, da bo nekoč prišel trenutek, ko se bo njegov neverjetni ritem življenja moral zmanjšati. Se ga boji? Nikakor.
Ob vrnitvi s Himalaje, kjer se je povzpel na osemtisočak Broad Peak, je napisal knjigo. Dal ji je pomenljiv naslov – Sanje. Tudi v tem ni bilo naključja in Andrej Gradišnik je že z naslovom povedal veliko več o sebi kot pa o samem vzponu na mogočno goro. Sanje, ki jih je imel, sanja še zdaj. Predvsem pa sanje živi.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Gradišnik je direktor Metala Ravne, enega največjih podjetij na Koroškem, ki daje kruh številnim družinam v tej lepi, a z brezposelnostjo močno prizadeti pokrajini. “Mati fabrika”, kot sam pravi podjetju, ki ga vodi, je pomemben del njegovega življenja. Vendar prednost vedno znova daje družini, preostanek skopo odmerjenega prostega časa pa kot vrhunski alpinist preživlja v vertikalnih delih gora. Med njimi so tudi osemtisočaki. Njegova pot ne pozna bližnjic in tudi ni bila vedno lahka, a je vseeno lepa. Razgled, ki ga najde na njej, bo s poslušalci delil v oddaji Razkošje v glavi. Andreja Gradišnika je na Koroškem obiskal Jure K. Čokl.
Andrej Gradišnik, glavni direktor koroškega jeklarskega giganta Metala Ravne, je zadržan človek. Zgledno oblečen, natančen, umirjenega in premišljenega nastopa. Nekoliko nedostopen na prvi vtis. Njegov predlog, da se srečava v plezališču, je bil zame presenečenje. A le toliko časa, dokler nisva prišla tja. Potem je naenkrat iz poslovneža zasijala povsem drugačna, razigrana plat osebnosti. Kar v obleki in čevljih je začel lahkotno poplezavati po skalah in videlo se je, da je to povsem njegov svet. Kmalu se je izkazalo, da je bil izbor plezališča za pogovor vse prej kot naključje.
Andrej Gradišnik si je zgolj izbral svet, v katerem se počuti najbolje. In že iz njegovih prvih besed, prve prispodobe postane jasno, zakaj. Gore so ga sicer zaznamovale zelo zgodaj. Tako ne preseneča, da njegov prvi spomin nanje ostaja tudi nekakšno življenjsko vodilo.
Svojega otroštva se vidno spominja z nostalgijo. Kljub temu da nikakor ne izhaja iz premožne družine, vidi svoje otroštvo kot zelo srečno obdobje življenja. Vpliv svoje družine in staršev vidi z dveh plati. Obe sta bili zanj odločilni, pove. Tudi z današnje perspektive odraslega človeka. Zaradi svoje izkušnje ima nekaj pomislekov tudi glede vzgoje generacij, ki šele prihajajo. Tudi kar se tiče lastnih otrok.
Vprašanje, ali bi sam izbral in predvsem prehodil enako pot, če bi imel na voljo vse tisto, kar imata na voljo njegova otroka, ga je prisililo v nekaj več razmišljanja. A tudi za to je odgovor našel v svetu, ki ga ima najraje. Gorah. To, kar dajejo njemu, bi verjetno vodilo v enak rezultat, pove. Enako je z željami, ki jih je imel kot otrok in ga spremljajo skozi vse življenje. Zaradi njih, pove, na svoj način tudi je, kar pač je. Iskrena želja je predpogoj, doda, ampak brez odločnosti, ki prihaja iz osebnosti, ne gre.
Njegovo življenje so zaznamovali številni dogodki, o katerih bi lahko veliko govorili. In vendar se ob tem vprašanju sam odloči za tri ključne postaje življenja, ki so ga tudi spremenile – smrt prijatelja, prvo srečanje z ‘materjo fabriko’ in vzpon na osemtisočak.
Velike spremembe v osebnem življenju in dogodki, ki so ga za zmerom zaznamovali, ga niso nikoli prestrašili. Zdi se, da je prej obratno. In vendar je to samo ena plat zgodbe našega sogovornika. Drugo pišejo njegova žena in otroka, ki morajo hočeš ali nočeš vse to sprejemati. Sogovornik ob tem ne skriva hvaležnosti.
‘Mati fabrika’. Še ena besedna zveza, ki za seboj skriva zgodbo posameznika, ki mu je krojilo usodo dejstvo, kje se je rodil. A zgodba našega sogovornika je ena redkih s tega po krivici tako pozabljenega dela naše dežele, ki ima zares skoraj sanjski konec. Čeprav Mati fabrika, kakor Andrej Gradišnik in drugi Korošci pravijo jeklarskemu podjetju z Raven, pomeni tudi velikansko odgovornost. Pred časom je tovarna zamenjala lastnike in prišli so časi negotovosti. Za vse. Zdaj v prihodnost zrejo z optimizmom.
Povezave med svetom nepreglednih sten in razbeljenimi pečmi, v katerih kalijo najkvalitetnejše jeklo, na videz ni. Vendar jo sam še kako občuti in zato brez pomisleka razloži, kaj najde v višinah, v dolini pa ne. Povezava obeh svetov ni naključna tudi kar se tiče vprašanja samote. Brez slednje bi bilo našemu sogovorniku težko, pove.
Kljub vsemu bi lahko bilo drugače. Morda bolje, morda slabše. Sam ne bi zamenjal prav ničesar. Zaveda se tudi minljivosti. Ta ga je s tragedijo prijatelja v mladosti zaznamovala za zmeraj. Tako prizna, da tudi sam občuti, da bo nekoč prišel trenutek, ko se bo njegov neverjetni ritem življenja moral zmanjšati. Se ga boji? Nikakor.
Ob vrnitvi s Himalaje, kjer se je povzpel na osemtisočak Broad Peak, je napisal knjigo. Dal ji je pomenljiv naslov – Sanje. Tudi v tem ni bilo naključja in Andrej Gradišnik je že z naslovom povedal veliko več o sebi kot pa o samem vzponu na mogočno goro. Sanje, ki jih je imel, sanja še zdaj. Predvsem pa sanje živi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov
