Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadka
V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.
Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.
Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«
Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv
Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.
Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.
Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.
Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.
V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …
Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..
Gostja tokratnega avtoportreta Razkošje v glavi je Jasna Dokl Osolnik, nekdaj uspešna tekmovalka v gimnastiki, danes pa direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto. V oddaji pojasnjuje, kako je njeno pot direktorice oblikovala njena nekdanja pot športnice; razmišlja o vztrajanju kljub na videz nemogočim preprekam; ter pripoveduje, kako je na gimnastičnih tekmovanjih lahko spoznavala svet, ko je bil ta še veliko bolj zaprt.
V oddaji Razkošje v glavi bo gost Matjaž Farič, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja zavoda Flota in festivala Front@ v Murski Soboti. Že od otroških let se posveča različnim poetikam odrske umetnosti, strastno se je veliko učil in deloval prav v obdobju družbenih sprememb, ko je bil sodobni ples eden izmed najbolj prodornih izrazov v sodobni umetnosti 80. let. Takrat se je ta veja plesne komunikacije odmaknila od vplivov prejšnje evropske predvojne tradicije in od ameriških vzorov. Danes, po desetletjih, ko so mimo družbena gibanja za demokratizacijo in drugačno družbeno ureditev, pa sistemskih rešitev za boljše ustvarjalne in delovne pogoje predvsem za samozaposlene pri nas še vedno ni. Kljub temu za nastope še vedno najde veliko ustvarjalnih razlogov. Nekateri motivi ga celo večkrat nagovorijo, denimo partitura Posvetitev pomladi, ki je pred leti nastala v lutkovni priredbi. Sprehaja se od opernih in baletnih odrov do sodobnega gledališča, zanima pa ga tudi spektakel, ki ga režira za večje državne slovesnosti. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar.
Gašper Fabijan je doma iz Kranja, tam je končal osnovno šolo in gimnazijo, zdaj pa že nekaj let z družino živi v bližini Vojnika pri Celju. Tja ga je vodila ljubezen. Njegova izobraževalna pot pa je bila nekaj posebnega, kot to velja za vsakogar izmed nas. Gašper se je, ne da bi vedel zakaj, najprej vpisal na pravno fakulteto. Kot se spominja danes, se mu je to najbrž zdelo zelo posrečeno ali »kul«, kot v žargonu pravijo mladi. Seveda na pravni fakulteti ni prav zagnano študiral, ampak je bolj obiskoval predavanja. In potem se je, tudi povsem nenačrtno, odločil za arhitekturo, vmes pa je imel še različne druge zamisli, da bi študiral igralstvo ali glasbo. Ta nemir ga je spremljal tudi po vpisu in začetku predavanj na arhitekturi, vendar jo je kljub temu uspešno končal in rezultati so danes presenetljivi. Gašper Fabijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, avtor oddaje je Milan Trobič.
Pri nevladnih organizacijah delujejo ljudje z veliko empatije, nekateri kot zaposleni, drugi kot prostovoljci ali pa oboje. To ni delo za vsakogar, ampak za tiste, ki imajo čut za sočloveka, za tiste, ki jih je življenje zaradi različnih okoliščin prikrajšalo. To je delo za tiste, ki so zagnani pri iskanju lepše prihodnosti za ranljive skupine. In to prav gotovo počne Jana Lampe, ki vodi mednarodne projekte pri Karitasu.
Suzana Tratnik je pisateljica in aktivistka. Že od srede osemdesetih je nepogrešljiv del LGBT-skupnosti. Je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987 in sodelavka Festivala LGBT-filma. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov. Suzana Tratnik je izjemna sogovornica, ki z izkušnjami in modrostjo družbi nastavlja ogledalo, s svojo literaturo pa tudi na polju umetnosti odpira pomembna vprašanja o marginaliziranih družbenih skupinah. Z večkrat nagrajeno pisateljico se je v tokratni oddaji Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž.
Šestindvajsetega februarja je minilo 31 let od nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Slovenije. Med njimi je bilo 5360 otrok. To je v novejši zgodovini naše države zagotovo črna lisa. Storjene so bile krivice, ki še danes niso odpravljene. Pravzaprav mnogih posledic izbrisa niti ni mogoče odpraviti. »Izbris mora biti del zgodovinskih učbenikov,« pravi danes Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov, ki se takratnih dogodkov spominja takole:" Niso nam vzeli le stalnega bivališča. Vzeli so nam osebnost. Vzeli so nam ponos.«
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Neveljaven email naslov