Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi Soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
"Študij geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani sem leta 1981 zaključil s diplomsko nalogo – monografijo o Krnskem jezeru pod mentorstvom dr. Darka Radinje. Priprava naloge, za katero sem prejel Prešernovo nagrado za študente Univerze v Ljubljani, je bila povezana s terenskim delom."
"Po študiju sem se odločil za poklic naravovarstvenika. Prvo zaposlitev sem dobil na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Slika iz leta 1987 je z lokacije Pod Trančo."
"Kot naravovarstvenik sem se poklicno ukvarjal z registrom naravnih znamenitosti oziroma naravnih vrednot. Na seznam sem uvrstil tudi številne naravne vrednote, ki sem jih odkril med prostočasnimi izleti v naravo. Na sliki je slap z lehnjakom na pritoku Dragonje v Istri."
Soška fronta
Marko Simić od začetka 80 let prejšnjega stoletja raziskuje Soško fronto. Leta 2011 je zapisal:
"Štiriindevetdeset let mineva od meglene in deževne noči 24. oktobra 1917, ko je ob drugi uri zjutraj grom 1658 topov med Selami pri Volčah in Rombonom označil začetek 12. soške bitke. V bitki, ki je dobila ime po Kobaridu, so nemški in avstro-ogrsko vojaki strahovito porazili italijansko armado in jo prisilili v umik skoraj do Benetk. Štiri dni pozneje, 28. oktobra 1917, so se prek spodnjega toka Soče umaknile še zadnje italijanske enote in soške fronte ni bilo več.
V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so zadoneli prvi streli, so boji temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. Soča, ena najlepših evropskih rek, se je neizbrisno zapisala v kolektivni spomin številnih evropskih narodov; ob njej so na eni strani frontne črte trpeli in umirali Italijani, na drugi pa Nemci, Madžari, Čehi, Slovaki, Hrvati, Bošnjaki, Srbi, Romuni, Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Slovenci. Vsi se iz roda v rod s strahom in spoštovanjem spominjajo imen najbolj krvavih bojišč soške fronte, kjer so izkrvavele cele generacije mladih fantov: Doberdob, Šmihel, Kras, Fajtji hrib, Miren, Vrtojba, Panovec, Podgora, Kalvarija, Oslavje, Sabotin, Škabrijel, Sveta Gora, Vodice, Kuk, Zagora, Prižnica, Banjšice, Mengore, Mrzli vrh, Sleme, Batognica, Kal, Javoršček, Humčič, Ravelnik, Čuklja, Rombon ...
Soška fronta se je v slovenski zgodovinski spomin zapisala tudi zato, ker je potekala v naših krajih. Prva žrtev vojne je bilo civilno prebivalstvo, ki se je moralo izseliti z vojnega območja. Domačinom so bile tako prihranjene vojne grozote, toda življenje pregnancev je bilo težko; dve leti in pol so morali živeti daleč od doma, številni v taboriščih, na udaru lakote in bolezni. In vrnili so se na pogorišča.
Kljub vsemu, kar se je v 20. stoletju zgodilo v tem delu Evrope, smo doživeli čas, ko na vojno svojih dedov gledamo brez sovraštva do nekdanjih nasprotnikov in se nas dotakne tudi trpljenje na drugi strani fronte. Še več, krvava zgodovina, ki nas je nekoč ločevala, nas lahko sedaj ob obujanju spominov in preučevanju sledov velike tragedije povezuje in nam pomaga pri gradnji skupne prihodnosti ( Članek ob obletnici 12. soške bitke v National geographic Slovenija, oktober 2011).
"V času, ko še ni bilo računalnikov in interneta, smo lahko radioamaterji komunicirali s celim svetom, pa čeprav večinoma s pomočjo morsejevih znakov. Koča Radiokluba Ljubljana na Slivnici leta 1981."
"Pri radioamaterstvu so mi bila najbolj všeč UKV tekmovanja, ko smo se z vso opremo povzpeli na hrib in od tam poskušali v 24 urah vzpostaviti kar največ dolgih povezav z drugimi ekipami. Slika je nastala na Vremščici maja 1980."
"V obdobju aktivnega ukvarjanja z radioamaterstvom sem najbolj užival, če sem sam izdelal naprave, ki smo jih potem uporabljali v radioklubu."
"Veliki jamski prostori so pri jamski fotografiji poseben izziv. Pri posnetku Pivškega rokava Planinske jame je bilo sproženih približno sto bliskov bliskavice s teh lokacij."
"Posnetek vhodnega brezna jame Gradišnica iz leta 1978 je ena bolj uspelih jamskih fotografij z začetka fotografske poti."
Marko Simić je ob zgornji sliki zapisal:
" Med raziskovanjem ostankov Soške fronte sem raziskal vrsto jam, ki jih je avstro-ogrska armada predelala za vojaško uporabo. Na sliki jamarji s svinčniki barvamo napis na spominski plošči nad vhodom v Lojzovo jamo pri Novelu."
"Raziskovanje kletnih prostorov Hermanove utrdbe pod Rombonom leta 2002, med nastajanjem knjige Utrdbi pod Rombonom, predstraža soške fronte«.
"Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je leta 1995 udeležilo mednarodne jamarske odprave v jamski sistem São Vicente v Braziliji, kjer smo Slovenci odkrili odcep glavnega rova, ki nas je pripeljal do pomembnega odkritja - Slovenskega vhoda."
"Jamarji smo denar za opremo pogosto služili z višinskimi deli. Na dimniku toplarne za Bežigradom leta 1987."
" V Katastru jam sem deset let sodeloval pri urejanju arhiva dokumentacije jamarskih raziskav Jamarske zveze Slovenije in Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Fotografija je nastala leta 2000, ob zaključku tega obdobja."
"Raziskovanje sledov minske vojne v vojaških podzemskih rovih pod vršno planoto Batognice je bilo zahtevno in nevarno, saj so podzemske eksplozije več ton eksploziva razmajale plasti apnenca, leseni podporniki pa so bili že leta 1989, ko je nastala fotografija, povsem gnili."
"Raziskave Marijinega brezna nad Škofjo Loko leta 1988. Kovinski zaboj za strelivo je znotraj obložen in služi za transport fotoaparata in bliskavice."
"Raziskovanje jam na planoti Banjšice leta 1990."
"Treking po Dinarskem krasu 15.7.1988 - 1.8.1988, sifonsko jezero na dnu jame Duboki do pri Njeguših v zaledju Boke Kotorske leta 1988. "
"Z Aljo Grošelj sva se potrudila, da sta tudi sinova povezana z naravo. Družinski pohod s Soriške planine na Ratitovec leta 2007."
"Raziskovanje avstro-ogrskih utrdb v Hercegovini in v Črni gori je pripeljalo do nepričakovanega odkritja: na utrdbi Goražda, ki so jo zgradili leta 1886 nad Boko Kotorsko je ohranjena edina Grusonova kupola za dva 12-centimetrska trdnjavska topova na svetu."
"Na enem od družinskih pohodov po sledeh soške fronte smo leta 2011 prespali pred avstro-ogrsko kaverno na Kraljišču pod Rombonom."
"Ostanke gorskega bojišča Soške fronte raziskujem že od leta 1981. Dolgih samotnih pohodov ni več, saj me spremljata sinova Bor in Ruj. Mrzli vrh leta 2011."
"Rombon je zaradi številnih obiskov, povezanih z raziskovanjem sledov Soške fronte, postal kar nekakšen »družinski« hrib. Na zračnem posnetku, ki je nastal med snemanjem dokumentarnega filma »Bitka za reko«, je spredaj Čukla s sledovi strelskih jarkov in topniškega obstreljevanja, za njo pa vršna piramida Rombona."
"Od potepanj v tujini so mi še najbolj pri srcu pešačenja po Kreti, ki skriva številne bisere narave, na primer plasti pri kraju Agios Pavlos."
"Na brezpotjih Krete smo naleteli na sledove bitke za Kreto, ki se je odvijala maja 1941."
"Na enem od družinskih potepanj po Kreti smo pri Lissosu odkrili eno najstarejših dreves oljke na svetu."
"Že med študijem sem se aktivno ukvarjal s športnim strelstvom. Danes najraje streljam z zgodovinskim vojaškim orožjem, kot je na primer avstro-ogrska karabinka Mannlicher M.95, izdelana leta 1897 v Budimpešti."
Marko Simić je tudi naravovarstvenik, zato dodajamo njegova razmišljanja o varovanju gora.
Marko Simić:
Gore in varstvo narave
(Objavljeno v knjižici Geotrip '02 v Sloveniji)
Pred industrijsko revolucijo, ko je bil človek še močno in neposredno odvisen od naravnega okolja, je bil gorski svet za poselitev izjemno negostoljuben. Človek se je naselil v predgorju, višje so se kmetje podali le, ko so pasli živino. Nad zgornjo višinsko mejo pašnikov so zahajali samo redki drzni lovci. Gore so zbujale strahospoštovanje, v zvezi z njimi so se porajale bajke in miti. Človek, ki je takrat še živel v sozvočju s svojim naravnim okoljem, ni imel ne potrebe ne moči, da bi porušil naravno ravnotežje in ogrozil gorski svet, zato koncepta varstva narave oziroma gorskega sveta ni potreboval in ga tudi ni poznal. Podoben odnos do narave se je ohranil le pri redkih indijanskih plemenih v odmaknjenih delih tropskih pragozdov.
Šele s hitrim tehnološkim razvojem, ki ga je prinesla industrijska revolucija, je človek po eni strani svoje bivalno okolje postopoma čedalje bolj oddaljeval od narave, po drugi pa je ta proces zahteval čedalje več surovin in energije, ki jih je pridobival iz narave. Pridobivanje rud in premoga ter krčenje gozda sta močno spreminjala pokrajine. Rudarjenje in izsekavanje gozdov sta posegala tudi v gorsko okolje. Gibalo napredka je bil dobiček, ki ga je mogoče neposredno izračunati, da pa ima tudi uničeno okolje svojo ceno, je človek dojel veliko pozneje.
Industrijska revolucija je močno razslojila družbo. Proizvodnja dobrin je zelo povečala gospodarsko učinkovitost celotne družbe, kar je delu prebivalstva omogočilo delno osvoboditev od dela in prineslo nov pojem – preživljanje prostega časa. Predvsem izobraženi ljudje so začeli v prostem času zahajati v gore. To je bilo toliko lažje, ker je hiter razvoj železniške mreže omogočal razmeroma hitra in poceni potovanja.
Če poskušamo analizirati motive za hojo v gore, ugotovimo, da si je človek želel romantičnega povratka v nedotaknjeno naravo, všeč so mu bila doživetja v stiku z naravo, privlačil ga je spopad s sabo in z goro, močan motiv pa je bilo tudi odkrivanje zadnjih še ne raziskanih delov takrat že precej dobro znanega sveta.
Mogoče lahko še najbolje na kratko označimo takratno doživljanje gora z dvema citatoma Georgea Leigha Malloryja, alpinista, ki se je leta 1924 smrtno ponesrečil blizu vrha Mount Everesta. Na vprašanje, zakaj bi se rad povzpel na Everest, je odgovoril »Zato ker je tam.« Leta 1922 je takole podrobneje pojasnil svoj odnos do gora: »Prvo, kar me boste vprašali in na kar bom odgovoril, je: kakšna je korist vzpona na Mount Everest. Brez premišljanja bom rekel: ni je. Niti sledu ni o kakšni koristi ali pridobitvi. No, ja, nekaj bomo izvedeli o vplivu višine na človeško telo, zdravniki bodo te ugotovitve mogoče uporabili v letalstvu. Nobenih drugih izsledkov ne bo. Z gore se ne bomo vrnili otovorjeni z zlatom, srebrom ali dragimi kamni, še premoga ali železa ne bomo prinesli s seboj. Ne bomo našli rodovitne prsti, kjer bi lahko posejali žito. Vzpon je torej čisto brez koristi. Če ne morete razumeti, da je tam nekaj, kar človeka nenehno žene naprej, v boj z goro, v boj za življenje, višje in še višje, potem ne morete razumeti, zakaj hodimo tja. Vse, kar bomo z gore prinesli, je le čista radost. To je smisel življenja. Ne živimo zato, da bi jedli in služili denar, ampak jemo in služimo denar, da lahko uživamo življenje. Zato življenje tudi je.«
Človek je v želji za dobičkom vse bolj brezobzirno posegal v okolje. Prvotne narave je bilo čedalje manj, zato so se začela razmišljanja o tem, da je treba njene dele ohraniti nedotaknjene. Razumniki so zahtevali, da se človek in s pravnim sistemom vsa družba zavestno odpovesta neposrednemu materialnemu dobičku v korist nečesa, kar ima nematerialno vrednost. Ta zahteva ima vse prvine kulturnega dejanja.
Ker ni bilo mogoče varovati vse narave, so se prvi naravovarstveniki najprej podzavestno osredotočili na tiste dele, ki so bili zanje vrednejši. Eno ključnih meril pri izboru območij, ki jih je bilo treba varovati, je bil čustveni odnos do posameznih delov narave, ta pa je neločljivo povezan z estetiko in doživljanjem. Planinci in alpinisti so imeli čustven odnos do gora, saj so jih imeli radi.
Takratnim naravovarstvenikom so se zdeli najbolj potrebni varstva zadnji predeli divjine, naravne znamenitosti in estetsko izjemno privlačne pokrajine. Že iz naštetega nabora meril je jasno, da so bile med izbranimi pogosto prav gorske krajine. Zaradi odmaknjenosti so bile večinoma še razmeroma dobro ohranjene, izobraženci pa so imeli do njih izrazito čustven odnos. Dodatni razlog za varstvo je bilo dejstvo, da so gore zaradi geološke sestave, razkritosti ter hitrih in dobro vidnih naravnih procesov privlačne za znanstvenike, učitelje, ljubitelje znanosti in ne nazadnje za slikarje, fotografe, pesnike in pisatelje.
Z varstvom izbranih delov narave se je uveljavil prvi od dveh danes prevladujočih splošnih konceptov varstva narave – varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot, kot se mu danes uradno reče. Gre za spomeniškovarstveni pogled na naravo, ki ga je teoretično utemeljila nemška naravovarstvena šola pod vodstvom Huga Conwentza (1855–1922). Ta najstarejši koncept povsod po svetu razvijajo vzporedno s sodobnejšim, biodiverzitetnim, ki kot glavni cilj opredeljuje varstvo biotske raznovrstnosti (biodiverzitete).
Prvi in dolgo edini varstveni ukrep je bila ustanovitev narodnega parka, po katerem pri rabi prostora zavestno dajemo prednost ohranitvi narave. Varstvene cilje parka še danes uresničujemo tako, da na zavarovanem območju prepovemo ali omejimo dejavnosti, ki bi jih lahko ogrozile. Vsak park ima tako varstvene režime, ki so pogosto v osrednjem območju strožji, v robnem pa milejši. Ker so varstveni režimi precej tog instrument za doseganje parkovnih ciljev, rabo prostora v zadnjem času vse bolj usmerjamo z upravljalskimi načrti.
Prvi narodni park, sloviti Yellowstone, so nekoliko presenetljivo ustanovili v Združenih državah Amerike leta 1872. Takrat so izjemno dobro opredelili dva njegova glavna cilja: poskrbel naj bi »za ohranitev naravnih znamenitosti in postal doživljajsko območje za blagor ljudstva«. Tega ni bilo treba spreminjati vseh 133 let obstoja parka.
Leta 1909 so na Švedskem ustanovili prvih osem evropskih parkov, leta 1914 pa se ji
Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.
Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."
Po poklicu učiteljica, sicer pa pisateljica in pripovedovalka Darinka Kobal, je avtorica vrste knjig za otroke, ki jih objavlja, odkar je leta 1996 izšla njena čisto prva knjižica. Ker se je morala zaradi poškodbe upokojiti in ker je neizmerno ljubila šolski smeh in pogrešala otroško govorico, je poiskala nove poti do šolskih klopi. Začela je počasi in plašno, korak za korakom. Po več kot osemnajstih letih zdaj ve, da tisoč dobrih besed ne odtehta ene same izkušnje. Otroke skozi svoje zgodbe in pravljice nevsiljivo opozarja na neprevidnosti in trenutke nepremišljenosti na cesti s kolesom, z rolkami, med igro … Pa o neprevidnostih v gozdu, živalskem vrtu ali vse pogosteje med psi in drugimi živalmi v okolici. "Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje," pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi. Z Darinko Kobal, ki piše tudi scenarije, vodi radijske oddaje in svoje pravljice pripoveduje po slovenskih knjižnicah, vrtcih in šolah in je tudi članica Društva pisateljev Slovenije, članica Društva staršev za boljšo šolo ter ena od ustanoviteljic Odbora ljubljanskih učiteljev, se je pogovarjala novinarka Tadeja Bizilj.
Jana Kolarič je pesnica, pisateljica, dramatičarka in vse ostalo, kar zahteva igriv um in spretno sestavljanje besed. Že več kot štirideset let piše za otroke in odrasle, za knjižne police in odre, ter za literarni užitek in družbenokritični premislek.
Nemiren duh ter zagledanost v znanost in raziskovanje. Tako bi lahko opisali upokojenega profesorja Fakultete za elektrotehniko. Njegovo poklicno, pedagoško in raziskovalno področje dela je telekomunikacija. Napisal je tudi več učbenikov. Aprila je dopolnil 90 let, a njegova misel in neustavljiva želja po odkrivanju novega zapolnita vsak kotiček njegovega življenja. Zdaj ga najbolj zanimajo pojavi v vesolju. O tem piše knjigo, ki pa še ni končana, saj jo skoraj vsak dan dopolni s čim novim – z novim spoznanjem.
Mož in oče. Poklicni gasilec s Centra za zaščito in reševanje v Domžalah. Šampion kickboksa, ki ima v lasti celo vrsto pasov prvakov in ga je osebno želel spoznati Arnold Schwarzenegger. Predvsem pa miren, prijazen in skromen človek, ki po besedah njegovega kondicijskega trenerja Anžeta Mačka izžareva disciplino in predanost vsaki stvari, ki se je loti. Trener in vodja Kluba borilnih veščin Domžale in zgled mladim - tudi tistim s posebnimi potrebami. Pri različnih vrstah vadbe sodeluje tudi z nekaterimi slovenskimi reprezentanti v košarki in drugimi znanimi športniki. Vse to in še kaj je Marjan Bolhar, s katerim se je Jure K. Čokl na njegovo veliko srečo v oddaji Razkošje v glavi znašel pred mikrofonom in ne v ringu.
Boris Grabrijan se je rodil doma na kmetiji dedka Nikolaja Peteha v Velikih Selih pri Adlešičih v Beli krajini. S starši in dvema sestrama je otroštvo preživel v Črnomlju v bloku. Vendar pa so se ves čas vračali na kmetijo pomagat pri kmečkih opravilih. Boris je bil tako navdušen nad delom na kmetiji, da je skoraj vse počitnice preživel tam. Najraje se je ukvarjal s konji in tudi drugo živino, ki jo je vsak dan vodil na pašo. Vendar je življenje prineslo nove poti in izzive in tako je končal pedagoško gimnazijo, se vpisal na biotehniško fakulteto-višješolski študij živinoreje in postal kmetijski inženir živinorejske smeri. Ob tem je bil tudi inovator. Del njegove poti pa je bil tudi na področju politike. Precej se je angažiral pri ustanovitvi Zveze slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Bil je kot vodja kabineta ministra za kmetijstvo Cirila Smerkolja leta 1996. Svojo kariero je nato nadaljeval na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije in se od tam zaradi razhajanj v pogledih vrnil v Belo krajino. Tu pa je bil izbran za direktorja Krajinskega parka Kolpa. Boris Grabrijan je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Goran Lisica, bolj znan pod nadimkom Fox, je lastnik in direktor Dallas Records, ene prvih neodvisnih slovenskih glasbenih založb, ki je s svojim sestrskim podjetjem Mars Music prisotna na celotnem področju nekdanje Jugoslavije in je v preteklih tridesetih letih izdala albume številnih znanih izvajalcev, od skupin, kot sta Laibach in Let 3, pa do Gibonnija, Helene Blagne, Gorana Bregoviča in Severine. Poleg tega so bili dolga leta zastopnik založbe EMI Records, pod okrilje katere so sodili največji svetovni izvajalci, kot so Pink Floydi, Beatli in Nick Cave, ukvarjajo pa se tudi s ščitenjem avtorskih pravic, promocijo izvajalcev v regiji in organizacijo koncertov. O tem, kako je od mladostne navdušenosti nad punkom in novim valom ter menedžeriranja reške skupine Paraf prišel do ustanovitve ene največjih največjih glasbenih založb na Balkanu, kako ne le zavoljo svojega dela, ampak tudi v prostem času njegovo življenje ves čas zaznamuje glasba, in to vse od klasičnih klavirskih skladb do sodobnega techna, pa tudi o nekaterih njegovih manj pričakovanih hobijih, kot so intenzivno ukvarjanje s športom, branje strokovne literature o kozmologiji in zelo organizirano zbiranje in razpečevanje vicev, se je z Goranom Lisico – Foxom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Ko se je pred približno poldrugim desetletjem upokojil, je bil Milan Horvat namestnik generalnega direktorja slovenske policije, njegova poklicna kariera pa se je začela v Murski Soboti, kjer je prvič oblekel uniformo miličnika. Že od osnovnošolskih klopi mu je šlo učenje zelo dobro od rok, zato je po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik. Pred in med vojno za Slovenijo je v Pomurju deloval kot načelnik uniformiranih policistov in tako najprej operativno vodil že priprave, potem pa tudi oborožene spopade policije z jugoslovansko armado za mejne prehode v tem delu države. V oddajo Razkošje v glavi ga je ob tridesetletnici osamosvojitve povabil Dušan Berne.
Dr. Aleš Musar je kot diplomant kemije in magister naravoslovno-tehniške informatike leta 1991 začel poklicno pot kot asistent pri profesorici in znanstvenici Aleksandri Kornhauser, ki jo poleg svoje žene Nataše šteje za vzornico na svoji življenjski poti. Po uspešnem študiju in doktoratu na britanski šoli za upravljanje Univerze v Lancastru leta 2000 se je nato podal v finančne vode in se pridružil skupini Aktiva. Leta 2003 je s partnerjema ustanovil skupino S. T. Hammer, kjer je sodeloval pri upravljanju turističnih in trgovskih podjetij ter podjetij v kovinski, kemični in živilski industriji. Njihova skupna pot se je končala leta 2016, prav v času, ko odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi. Dr. Aleš Musar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Miha Rus je jezikoslovec, slovenist, prevajalec, pesnik, rodoslovec, gasilec, bodoči bibliotekar, pevec in oče v 12-članski družini. Pesmi je pisal že v osnovni šoli, večino pa spesnil v času služenja vojaškega roka v istrski prestolnici Pulj. Med študijem slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti se je posvečal malce drugačnim besedam: njihovemu izvoru, ustroju in povezanosti. Kot rodoslovec pa raziskovanje svoje rodbine Rusovih povezuje tudi z genetskim rodoslovjem. Kljub pomanjkanju časa ima pred sabo veliko izzivov in neizpolnjenih želja. Zdi se, da nenehno išče načine, da še dodatno obogati svoje razkošje v glavi.
Alenka Černelič Krošelj, profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja, je od leta 2014 direktorica Posavskega muzeja Brežice. V letih od 2010 do 2014 je bila zaposlena v Kulturnem domu Krško na delovnem mestu kustosinje in pozneje tudi vodje enot Mestni muzej Krško, Galerija Krško in Grad Rajhenburg, prej pa na občini Krško kot višja svetovalka za kulturo, mladino in tehnično kulturo. Opravila je tudi državni izpit iz javne uprave. Službovala je v osnovni šoli Brežice in Valvasorjevem raziskovalnem centru Krško. Leta 2013 je pridobila strokovni naziv višja kustodinja, leta 2018 pa muzejska svetovalka ter predavateljica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru. Pripravlja, izvaja in vodi raznovrstne projekte, tako muzejske kot aplikativne, kot kustosinja, likovna kritičarka in predavateljica na področju kulturne dediščine in turizma pa sodeluje z različnimi organizacijami, avtorji in galerijami. Kot članica organizacijskih in programskih odborov sooblikuje znanstvene in strokovne posvete. Alenka Černelič Krošelj je gostja v oddaji Razkošje v glavi, avtor je Milan Trobič.
»Ko sem bil mlajši, mi je bilo v družbi dolga leta nerodno povedati, da sem obrtnik, pa tudi stavek, da sem umetnik, mi je šel težko z jezika. Ampak zdaj, po približno treh desetletjih dela in iskanj, se s tem ne obremenjujem več. Pomembno je, da z nakitom, ki se rodi v mojem dialogu s kovinami, osrečujem svoje stranke in da lahko potem kupci mojih unikatnih izdelkov širijo to srečo naprej.« Huberto Široka bo gost v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravil Dušan Berne.
Dr. Štefan Bogdan Barenboim Šalej je Slovenec, ki že 60 let živi v Braziliji in je tam tako rekoč iz nič napravil resnično neverjetno novinarsko, poslovno in diplomatsko-politično kariero. Že pri 16 letih je postal Delov dopisnik iz Južne Amerike, ki je bila v tistem času polna levičarskih gverilskih političnih gibanj ter desničarskih vojaških udarov in diktatur. Ustanovil je mednarodno podjetje Tecnowatt, ki je zaposlilo več tisoč ljudi in osvetlilo znameniti kip Kristusa v Riu de Janeiru, pa tudi ulice kar nekaj svetovnih prestolnic. Odigral je pomembno vlogo pri širjenju Nove Ljubljanske banke v Južni Ameriki, bil je predsednik gospodarske zbornice druge največje brazilske zvezne države in je bržkone edini človek, ki je dvakrat zavrnil prošnjo takratnega brazilskega predsednika Fernanda Cardosa, naj postane minister v njegovi vladi. Pri njegovem delovanju ga sicer vseskozi vodi prepričanje, da podjetništvo ne sme biti usmerjeno le v slepo kopičenje denarja, ampak mora služiti skupnemu dobremu. Je torej človek raznolikih življenj in zanimanj, spričo česar morda niti ni presenetljivo, da so v Braziliji o njem napisali knjigo s pomenljivim naslovom Uganka Šalej. Kljub vsem tem uspehom v Južni Ameriki pa Šalej nikoli ni izgubil navezanosti na svojo domovino in si tako diplomatsko kot v poslovnem polju že desetletja prizadeva za boljše slovensko-brazilske odnose. O njegovi življenjski poti, od otroštva v povojni Sloveniji, kjer so ga močno zaznamovali predvsem izjemno solidarni medsebojni odnosi, do njegove neverjetne kariere na drugem koncu sveta, se je s Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Včasih se zdi, da starogrško preteklost, sploh kulturne vrhunce antike poenostavljeno idealiziramo, vendar obenem pozabljamo, da je ta visoka kultura mnogih mitov, z epiko, dramatiko, liriko in osnovami filozofije ter s primerom neposredne demokracije, tlakovala tudi osnove človekove etične drže, ki je ne more obvladovati nobeno novo, »izumljeno ali digitalizirano« zahodnoevropsko tehnološko bitje brez dediščine svojih človeških, sorodstvenih korenin. Gostja oddaje opaža, da se starogrškega jezika in nove grščine želi učiti vse več ljudi, ki želijo iskati po skrivnostih civilizacijsko primarnih temeljih in odkrivati posebne, velikokrat s čustvi in melanholijo zapisane besede v njihovi literaturi. Slovenci smo v zadnjih desetletjih sicer sistematično prevajali starogrška besedila, sodobna moramo še dobro odkiti. Dragica Fabjan Andritsakos, z eno besedo – slovenska filologinja, sicer pa, če navedemo podatke s spleta: profesorica stare in moderne grščine ter latinščine, doktorica jezikoslovnih ved, ki je študirala klasično filologijo ter nadaljevala študij sodobne grške književnosti in pridobila doktorat znanosti, je profesorica klasičnih jezikov in prevajalka iz sodobne grščine, stare grščine in latinščine.
Dušan Rogelj je bil prvi glavni in odgovorni urednik STA, pred tem je bil tudi urednik večernega in nočnega programa na Radiu Slovenija. Za njim je 40 let dolga kariera, na katero ima pretežno lepe spomine in v kateri se je nabralo nešteto zgodb, vezanih na pomembne zgodovinske dogodke in ljudi, s katerimi se je srečal ali sodeloval. V pogovoru z radijskim in novinarskim kolegom Juretom K. Čoklom se je v pogovoru skozi prizmo osebne zgodbe dotaknil marsikatere teme, aktualne ali celo pereče še danes.
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov