Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubezen je tisto, zaradi česar je pesem slišati tako, da poslušalci rečejo: 'Aha, to je to.'
Da bo študiral, ‘se je vedelo’. Da bo glasba tako močno zaznamovala njegovo življenje, pa verjetno ne, čeprav ga je spremljala od malih nog, saj mu je mama na njegova vprašanja odgovarjala s petjem. Pot ga je vodila po vsem svetu in svojo ljubezen do petja je predstavil tisočem. Za svoje delo dobil celo vrsto nagrad, srečal Josipa Broza Tita in z zborom več kot desetkrat zapel na vrhu Triglava. Vse to in še veliko več je Tone Gašper, že enajsto leto upokojeni ravnatelj OŠ Mislinja.
Ko sem vstopil v njegovo glasbeno sobo, ki je že na prvi pogled prijetna in sama zase govori o neverjetnem obsegu dela Toneta Gašperja, je bil moj sogovornik sredi telefonskega pogovora. Pokimal mi je, naj sedem. Med njegovim pogovorom sem radovedno opazoval njegovo delovno sobo. Spominki in fotografije z vsega sveta, pianino in na prvi pogled vsaj 300 zgoščenk. Cela vrsta notnih partitur, na tleh obvezna preproga, ki ublaži zvok korakov, če kdo vstopi v sobo med vajo. Da, tako je videti delovno okolje človeka, ki natančno ve, kaj hoče v življenju. In vendar je bil in je na svoj način Tone Gašper še zmerom ravnatelj. Ki pozna in visoko ceni svoj poklic, vendar je do njega tudi kritičen.
Da bo moral od doma in da si bo kruh služil z znanjem, je vedel ves čas, pove. Že kot prvošolec je prepeval na mizi v razredu, prve prave pevske izkušnje pa je dobil na cerkvenem koru. Pot ga je vodila v Maribor, kjer je na učiteljišču svojo ljubezen do glasbe samo še poglobil. Odločitev, da se bo osredotočil na glasbo tudi pri študiju, je bila tako vsekakor pričakovana. Da ga bo glasba zaznamovala za vse življenje, ni bilo nikoli dvoma.
Pel je tudi med služenjem vojaškega roka. Že po šestih mesecih služenja je skrbel za radijsko postajo in časopise, pri njem pa so se v klubu zbirali tudi Slovenci, ki so vojaški rok služili v istem kraju. Seveda je tudi tam organiziral vojaški oktet, ki je prepeval celo črnske duhovne pesmi. Ko se je leto vojaščine izteklo, se je Tone Gašper vrnil v domačo Mislinjo in se zaposlil v mislinjski osnovni šoli. Kjer je, kar malce presenetljivo, poleg glasbe poučeval tudi matematiko in fiziko. Ravnatelj, ki je tudi glasbenik ali glasbenik, ki je tudi ravnatelj? Oboje po svoje drži. In vrstni red bi se morda lahko tudi obrnil, če bi bil splet okoliščin drugačen.
Kmalu je dobil priložnost, da stopi na čelo mislinjske šole. In to je tudi naredil. Ni pa mu bilo zmerom lahko. A vendar je bil pri svojem delu in razmišljanju pred svojim časom, saj je bila OŠ Mislinja ena izmed prvih, ki je imela računalniško učilnico in učbeniški sklad. Verjetno ste pomislili, da mu ob tako predanem ravnateljevanju za petje ni ostalo veliko časa. Res mu ga ni, a si ga je toliko, kolikor je hotel, vendarle vzel.
Tone Gašper že enajst let ne hodi več v službo, vendar njegovo življenje še zmerom poteka tako, kot da bi jo imel. Tudi zato, ker je aktiven član Lions kluba Slovenj Gradec, zaradi katerega je življenje marsikomu lažje. Plod njegovih prizadevanj je med drugim razdelilnica hrane v Mislinji. Delo v klubu pa mu daje tudi priložnosti, da se srečuje z nekdanjimi sodelavci. In to mu pomeni veliko.
Treba je biti pošten, do sebe in do drugih. Ljubezen je tisto, zaradi česar je pesem slišati tako, da poslušalci rečejo: ‘Aha, to je to. Tako je treba zapeti’.
In temu bi težko dodali še kaj.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ljubezen je tisto, zaradi česar je pesem slišati tako, da poslušalci rečejo: 'Aha, to je to.'
Da bo študiral, ‘se je vedelo’. Da bo glasba tako močno zaznamovala njegovo življenje, pa verjetno ne, čeprav ga je spremljala od malih nog, saj mu je mama na njegova vprašanja odgovarjala s petjem. Pot ga je vodila po vsem svetu in svojo ljubezen do petja je predstavil tisočem. Za svoje delo dobil celo vrsto nagrad, srečal Josipa Broza Tita in z zborom več kot desetkrat zapel na vrhu Triglava. Vse to in še veliko več je Tone Gašper, že enajsto leto upokojeni ravnatelj OŠ Mislinja.
Ko sem vstopil v njegovo glasbeno sobo, ki je že na prvi pogled prijetna in sama zase govori o neverjetnem obsegu dela Toneta Gašperja, je bil moj sogovornik sredi telefonskega pogovora. Pokimal mi je, naj sedem. Med njegovim pogovorom sem radovedno opazoval njegovo delovno sobo. Spominki in fotografije z vsega sveta, pianino in na prvi pogled vsaj 300 zgoščenk. Cela vrsta notnih partitur, na tleh obvezna preproga, ki ublaži zvok korakov, če kdo vstopi v sobo med vajo. Da, tako je videti delovno okolje človeka, ki natančno ve, kaj hoče v življenju. In vendar je bil in je na svoj način Tone Gašper še zmerom ravnatelj. Ki pozna in visoko ceni svoj poklic, vendar je do njega tudi kritičen.
Da bo moral od doma in da si bo kruh služil z znanjem, je vedel ves čas, pove. Že kot prvošolec je prepeval na mizi v razredu, prve prave pevske izkušnje pa je dobil na cerkvenem koru. Pot ga je vodila v Maribor, kjer je na učiteljišču svojo ljubezen do glasbe samo še poglobil. Odločitev, da se bo osredotočil na glasbo tudi pri študiju, je bila tako vsekakor pričakovana. Da ga bo glasba zaznamovala za vse življenje, ni bilo nikoli dvoma.
Pel je tudi med služenjem vojaškega roka. Že po šestih mesecih služenja je skrbel za radijsko postajo in časopise, pri njem pa so se v klubu zbirali tudi Slovenci, ki so vojaški rok služili v istem kraju. Seveda je tudi tam organiziral vojaški oktet, ki je prepeval celo črnske duhovne pesmi. Ko se je leto vojaščine izteklo, se je Tone Gašper vrnil v domačo Mislinjo in se zaposlil v mislinjski osnovni šoli. Kjer je, kar malce presenetljivo, poleg glasbe poučeval tudi matematiko in fiziko. Ravnatelj, ki je tudi glasbenik ali glasbenik, ki je tudi ravnatelj? Oboje po svoje drži. In vrstni red bi se morda lahko tudi obrnil, če bi bil splet okoliščin drugačen.
Kmalu je dobil priložnost, da stopi na čelo mislinjske šole. In to je tudi naredil. Ni pa mu bilo zmerom lahko. A vendar je bil pri svojem delu in razmišljanju pred svojim časom, saj je bila OŠ Mislinja ena izmed prvih, ki je imela računalniško učilnico in učbeniški sklad. Verjetno ste pomislili, da mu ob tako predanem ravnateljevanju za petje ni ostalo veliko časa. Res mu ga ni, a si ga je toliko, kolikor je hotel, vendarle vzel.
Tone Gašper že enajst let ne hodi več v službo, vendar njegovo življenje še zmerom poteka tako, kot da bi jo imel. Tudi zato, ker je aktiven član Lions kluba Slovenj Gradec, zaradi katerega je življenje marsikomu lažje. Plod njegovih prizadevanj je med drugim razdelilnica hrane v Mislinji. Delo v klubu pa mu daje tudi priložnosti, da se srečuje z nekdanjimi sodelavci. In to mu pomeni veliko.
Treba je biti pošten, do sebe in do drugih. Ljubezen je tisto, zaradi česar je pesem slišati tako, da poslušalci rečejo: ‘Aha, to je to. Tako je treba zapeti’.
In temu bi težko dodali še kaj.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov