Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin
Dr. David Petelin je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, zgodovine higienizacije in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem.
Vas Krvava peč,
foto: Jure Knafeljc
Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.
Skalovje- kravava peč, je dalo ime vasi
foto: Jure Knafeljc
Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji, internaciji na Rabu in požigu domače hiše v roški ofenzivi, preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz Klade nad Želimljami, kjer so ostanki halštatskih grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki refugijev, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice Ajdovščine, vasi Malega Polja, zaselka pri Colu na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V Vipavi se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (Velika Plana, Šumadija). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s IV. Jugoslovansko ljudsko armado osvobajat Slovenijo in tu ostal kot častnik JLA. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko nataliteto. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, socializma in postsocializma ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. Sprezzatura – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.
V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.
Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu finančne krize 2008 in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.
Je član Slovenskega panevropskega gibanja, Zgodovinskega društva Ljubljana in društva Mensa Slovenija. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v Muzeju športa.
Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala Ljubljana, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.
Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Res Novae, Dileme, Šolska kronika) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec glasila Ljubljana.
Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili spletno stran Zgodovina na dlani, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.
Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.
Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani Škofijski klasični gimnaziji leta 2003 je v naslednjih letih študiral na Univerzi v Ljubljani, Novi univerzi in Policijski akademiji. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na Evropski pravni fakulteti končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri prof. dr. Tomažu Času, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.
Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.
Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači antika. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem kalokagatije (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in evdajmonije.
Tudi šport ga navdušuje.
To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.
912 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
"Knjige so moje velike zaveznice in prijateljice," pravi dr. David Petelin
Dr. David Petelin je rojen Ljubljančan in je zaljubljen v "najlepše mesto na svetu". Najprej je odraščal na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva in uprave, zgodovine gostiln in družabnega življenja, starih stavb in meščanskih zgodb, urbanističnih potez in arhitekturnih hotenj, športne infrastrukture do kulturne zgodovine, epidemij, zgodovine higienizacije in drugih fenomenov mestne zgodovine. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem.
Vas Krvava peč,
foto: Jure Knafeljc
Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro tri tisoč let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč.
Skalovje- kravava peč, je dalo ime vasi
foto: Jure Knafeljc
Družina Petelin je bila ena od sedmih krvavopeških družin, ki so stoletja stalno naseljevale vas. Davidov dedek se je med drugo svetovno vojno po kratki partizanski izkušnji, internaciji na Rabu in požigu domače hiše v roški ofenzivi, preselil v Trnovo, takratno ljubljansko predmestje. Dedkova druga žena in Davidova babica izvira iz Klade nad Želimljami, kjer so ostanki halštatskih grobov, v bližnjem zaselku Golo pa so tudi rimski arheološki ostanki refugijev, kamor naj bi bežali tudi meščani Emone v 5. stoletju. Druga veja Davidove družine izvira iz okolice Ajdovščine, vasi Malega Polja, zaselka pri Colu na Primorskem, od koder je bila njegova babica. V Vipavi se je poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije (Velika Plana, Šumadija). Tam so ga kot mladega fanta mobilizirali partizani proti koncu leta 1944 in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel s IV. Jugoslovansko ljudsko armado osvobajat Slovenijo in tu ostal kot častnik JLA. Njegovi starši Lojze in Jelka sta prav tako Ljubljančana, nekoliko starejši brat pravnik Domen pa s petimi otroki dviguje slovensko nataliteto. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Dr. David Petelin sodi med mlajšo generacijo zgodovinarjev. Njegovo področje zanimanja zajema zgodovino Ljubljane, arhitekture in urbanizma, socializma in postsocializma ter sodobna vprašanja javne uprave. Navdušujejo ga italijanski način življenja, glasba, gastronomija in lepota bivanja. Sprezzatura – na videz enostavno doseganje ciljev z velikim trudom, skritim v ozadju.
V svoji poklicni karieri je opravljal najrazličnejša dela: bil je novinar, urednik učbenikov za zgodovino, arhivist dokumentalist, pravni sodelavec, asistent tajnika volilne komisije, odgovorni urednik spletnega medija, strokovni sodelavec in javni uslužbenec.
Opravljal je celo vrsto poklicev. Redne zaposlitve, različna študentska dela, prek avtorske pogodbe, prostovoljna dela in lastni espe. Končal študij v "napačnem" času ob izbruhu finančne krize 2008 in z "napačno" izobrazbo v rokah. Njegovo načelo je, da je vsako delo, ki ga opravljaš, častno. Poprijel je tudi za fizično delo, vsaka nova delovna izkušnja ga bogati tako s pozitivne kot negativne plati na življenjski poti. Kljub pomanjkanju zaposlitve za nedoločen čas pa kot iskalec nenehnih izzivov ostaja optimist.
Je član Slovenskega panevropskega gibanja, Zgodovinskega društva Ljubljana in društva Mensa Slovenija. David Petelin objavlja kolumne, strokovne in znanstvene članke, sodeluje pri postavljanju muzejskih razstav ter občasno predava o svojem raziskovalnem področju. Projektno je zaposlen v Muzeju športa.
Dr. Davida Petelina je že od nekdaj zanimala Ljubljana, že na dodiplomskem in podiplomskem študiju je namreč opazil, da so posamezne zgodovinske dobe zelo dobro raziskane, manj pa to velja za 20. stoletje.
Dr. David Petelin pravi, da ima to srečo, da lahko o zgodovini tudi piše, da ni samo njen raziskovalec ali opazovalec. Poleg znanstvenih člankov (Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Res Novae, Dileme, Šolska kronika) zadnja leta objavlja tudi številne poljudne članke iz bogate zgodovine slovenske prestolnice. To počne kot sodelavec glasila Ljubljana.
Skupaj še s tremi prijatelji iz dijaških in študijskih časov so ustvarili spletno stran Zgodovina na dlani, kjer objavljajo zanimive članke, razglednice, zemljevide, časopisne izseke ter druge zgodovinske sladice in skušajo zgodovino predstaviti najširši javnosti. Zgodovina mora priti do ljudi, ne sme ostati v zaprtih akademskih krogih.
Občasno pripravi tudi predavanje o zanimivih temah, ki jih preučuje.
Doktorat, dva magisterija, to zagotovo ni mačji kašelj. Po končani Škofijski klasični gimnaziji leta 2003 je v naslednjih letih študiral na Univerzi v Ljubljani, Novi univerzi in Policijski akademiji. Julija 2008 je diplomiral, aprila 2013 magistriral in julija 2016 doktoriral. David Petelin še vedno študira. Na Evropski pravni fakulteti končuje magistrski študij na temo vloge slovenske milice v vojni za Slovenijo pri prof. dr. Tomažu Času, pred leti pa je obiskoval tudi Policijsko akademijo v Tacnu.
Potuje že od otroštva, to ga veseli, bogati in navdušuje.
Poleg zgodovine Ljubljane ga od nekdaj privlači antika. Še posebno filozofija in arhitektura, ki ju je želel študirati. Tudi v vsakdanjem življenju sledi katoliškim naukom dobrega moralnega življenja in starogrškim filozofskim ciljem kalokagatije (plemenitost duha in telesa), stoične samozadostnosti in evdajmonije.
Tudi šport ga navdušuje.
To je strast, ki ga spremlja in ga tudi bo vse življenje.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Iztok Kovač ima v slovenskem sodobnem plesu prav posebno mesto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenski sodobni ples postavil v evropski kulturni prostor ter utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov obsežni opus obsega številne avtorske projekte in plesne filme. Iztok Kovač je velik zagovornik ustanovitve nacionalnega ansambla za sodobni ples, ki bi celotnemu polju utrl pot do večje veljave.
Zgledi vlečejo, bi lahko rekli o našem današnjem gostu Anžetu Koboli, ki prihaja iz Šalke vasi iz občine Kočevje. Zgodba pa se začne takole: njegov oče Matija je leta 1990 zaradi zaprtja poslovnega obrata v podjetju, v katerem so se ukvarjali z gozdarstvom, ostal brez službe. Preživeti le s plačo žene Slavice je bilo z dvema otrokoma zelo težko. Matiji ni uspelo najti nove zaposlitve, delo z lesom pa mu je bilo vedno zelo blizu. Po pogovoru in nasvetu mlajšega sina Anžeta, naj naredi kaj iz lesa, je sklenil, da bo postal samostojni umetnik in podjetnik. Že njegov oče je bil mojster ročnega rezbarjenja na Kočevskem in nadarjenost se je prenesla na Matijo, pa tudi na njegovega sina Anžeta. Matija je začel ročno izdelovati posode, imenovane nečke. In tako je nastalo družinsko podjetje Nečke, ki ga danes vodi njegov sin Anže Kobola, gost v oddaji razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Ko je leta 1969 začel službovati kot profesor zgodovine in geografije na tedanji Srednji ekonomski šoli v Mariboru je bil manj kot desetletje starejši od svojih dijakinj in dijakov. Danes, ko jih šteje 80, je predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru in gost Razkošja v glavi. Profesor Aleš Arih iz Maribora. Preteklost in potovanja ga zanimata, odkar ve zase, zato odločitev za študij ni bila težka. Pedagoški poklic pa je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamenjal za delo pri tedanjem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Tam in tedaj se je prvič srečal s tematiko, ki mu danes več kot le izpolnjuje čas. S člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra skrbi za ohranjanje spomina na čase, ki so mimo in na ljudi, ki jih že dolgo ni več. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov