Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se posvetimo še eni legendarni pesmi, ki je svojo mesto našla tudi v Grammy hall of fame.
Ni bilo težko ugotoviti, da gre za pesem My way, ki jo mnogi poznate ali v verziji Franka Sinatre oziroma v verziji Sid Viscius-a.
Pesem My way je za Sinatro napisal Paul Anka, ob izdaji pa ni bila pretirano uspešna ali zasedla same vrhove lestvic, svoj kultni status je pridobivala z leti.
V istem obdobju je izšla še ena verzija pesmi My way, ki jo je pela Dorothy Squires, pevka iz Wales-a, in tudi ta je vsaj na britanskih lestvicah požela podoben uspeh kot Sinatrina. Pel jo je tudi Elvis, čeprav mu je Anka položil na dušo, da ni ravno primerna za njegov karakter in imidž.
Kot rečeno, se pod avtorstvo podpisuje Paul Anka, a le-ta ni originalni pisec.
Anka je namreč na potovanju po Franciji slišal pesem "Comme d'habitude" Claude-a François-a, ki v prevodu pomeni 'as usual - kot ponavadi'. Ko je Anka slišal pesem, je takoj poletel v Paris, da se je izpogajal za pravice prirejanja. Ko jo je pričel preurejati, je kmalu ugotovil, da je sam ne more peti in jo je pričel namensko pisati za Sinatro, čeprav si je s tem nakopal težave s svojo založbo.
390 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Danes se posvetimo še eni legendarni pesmi, ki je svojo mesto našla tudi v Grammy hall of fame.
Ni bilo težko ugotoviti, da gre za pesem My way, ki jo mnogi poznate ali v verziji Franka Sinatre oziroma v verziji Sid Viscius-a.
Pesem My way je za Sinatro napisal Paul Anka, ob izdaji pa ni bila pretirano uspešna ali zasedla same vrhove lestvic, svoj kultni status je pridobivala z leti.
V istem obdobju je izšla še ena verzija pesmi My way, ki jo je pela Dorothy Squires, pevka iz Wales-a, in tudi ta je vsaj na britanskih lestvicah požela podoben uspeh kot Sinatrina. Pel jo je tudi Elvis, čeprav mu je Anka položil na dušo, da ni ravno primerna za njegov karakter in imidž.
Kot rečeno, se pod avtorstvo podpisuje Paul Anka, a le-ta ni originalni pisec.
Anka je namreč na potovanju po Franciji slišal pesem "Comme d'habitude" Claude-a François-a, ki v prevodu pomeni 'as usual - kot ponavadi'. Ko je Anka slišal pesem, je takoj poletel v Paris, da se je izpogajal za pravice prirejanja. Ko jo je pričel preurejati, je kmalu ugotovil, da je sam ne more peti in jo je pričel namensko pisati za Sinatro, čeprav si je s tem nakopal težave s svojo založbo.
Danes preverimo svež hit, pesem 'Land of the Free' od The Killers. Killers so lani praznovali 10-letnico izdaje tretjega albuma Day & Age ter izdali set plošč s pregledom vseh izdanih stvaritev. Njihov zadnji album Wonderful Wonderful je izdan leta 2017 in je njihov prvi album, ki je osvojil prvo mesto v ZDA, medtem ko je v Veliki Britaniji postavil rekord s petimi zaporednimi albumi na vrhovih lestvic kakšnega tujega izvajalca. Nov album napovedujejo za 2020, prvi singl pa je pesem v ozadju, Land of the free. Pesem ima močno politično konotacijo, opisuje skupinin vidik o tem kako naj bi izgledala ameriška svoboda in raznolikost, ki pa je v nasprotju s pogledi trenutnega predsednika Trumpa. V pesmi se dotaknejo široke palete problemov in govorijo o rasizmu, nasilju z orožjem, zaporih in aktualnem Trumpovem zidu na meji z Mehiko, ki je očitno sprožil nastanek pesmi. Kot Brandon Flowers pravi v intervjuju: ''mislim da je sedaj pred nami pomemben trenutek in 'dovolj je dovolj' je bistveno sporočilo pesmi.'' Rojstvo sina je spodbudilo Brendanov globji razmislek in ugotovitev, da stvari niso v harmonijo z načeli, na katerih so bile postavljene ZDA. S pisanjem pesmi je nenehno odlašal, saj se ni počutil kot prava oseba za to sporočilo, a jo je na koncu enostavno moral napisati. Za video, ki je prav toliko udaren kot besedilo, je poskrbela legenda Spike Lee, osredotoča pa se na prizore imigrantov na meji z Mehiko. Skozi celotno pesem lahko zasledimo tudi ženski vokal, ki poje ''I’m standing crying''. Flowers je namreč za pesem uporabil sempl pesmi iz leta 54, Nobody Knows the Trouble I've Seen od Mahalie Jackson. Uporaba sempla od Mahalie Jackson seveda ni naključje. Kritiki so složni, da je Mahalia največja gospel pevka vseh časov in prva gospel superzvezda. Njeno delo, ki pa ni omejeno zgolj na gospel, pa je bilo popularno v najširši množici in je presegalo rasne razlike. Še desetletja po njeni smrti velja za simbol lastnosti glasbe, da presega družbene in socialne razlike. Njen ekspresivni kontraalt je še danes inspiracija mladim vokalistom, s svojim dodajanjem elementov bluesa v spiritualno glasbo pa je gospel glasbi dodala čutnost in svobodo, ki je gospel glasba pred tem ni poznala ter s svojim delom nepovratno spremenila pravila tega žanra. Leta 59 je nastopila v filmu Imitation of Life in dve leti kasneje pela na predsedniški inavguraciji John F. Kennedy-ja. Tekom 60-tih je bila zaupnica in podpornica Dr. Martin Luther King-a. Na pohodu na Washington leta 63, je Mahalia pred 250,000 glavo množico zapela "How I Got Over" ter "I Been 'Buked and I Been Scorned". Martin Luther King Jr. Je tam podal svoj slavni "I Have a Dream" govor. Prav tako je imela čast izvršiti njegovo zadnjo željo in zapeti "Take My Hand, Precious Lord" na njegovem pogrebu, potem, ko je bil leta 68 umorjen. Čez celo desetletje je bila gonilna sila gibanja za pravice, a po Kingovi smrti in atentatu na brate Kennedy, se je umaknila iz politične fronte. V približno tem času se je tudi na osebni ravni ukvarjala z grdo in javno ločitvijo, kar je sprožilo kopico zdravstvenih težav. V poznih letih se je znova približala svoji stari slavi in zaključila kariero s poslovilnim koncertom v Nemčiji leta 71. Januarja 1972 pa je preminila.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes preverimo svež hit, ki se bo verjetno še nekaj časa vrtel po radijskih postajah, saj je osvojil vrhove lestvic po celem svetu. Gre za pesem In My Mind, ki jo izvajata Dynoro in Gigi D'Agostino. Edvinas Pechovskis ali Dynoro je šele 19 let star producent iz Litve, ki do sedaj ni imel kakšnega vidnejšega uspeha in je zanj "In My Mind" dejansko prebojni hit. Dynoro je pričel na Soundcloud in Spotify svoje izdelke nalagati že leta 2013, a opazili so ga šele ko je objavil verzijo pesmi v ozadju konec leta 2017. Dejansko gre za mashup dveh pesmi, ki ju predstavimo pozneje. Ker je avtor ene od njih Gigi D'Agostino je ob popularizaciji mashupa odreagirala založba in z urejenimi avtorskimi pravicami mashup ponovno izdala junija lani, tokrat z navedbo Gigi D'Agostina kot soavtorja. Mnoge je verjetno presenetilo, da so na glasbeni sceni spet zaslišali ime Gigi D'Agostino, saj gre za Italijanskega DJ-ja in producenta, ki je svoje naredil v ranih 2000-ih in od takrat ni izdal česa vidnejšega. Pesem Gigi D'Agostina, I'll Fly With You (L'amour Toujours) z albuma L'Amour Toujours iz leta 1999, je zagotovila melodijo za uspešni mashup, tako da v bistvu Gigi ni ponovno aktiven. Luigino Celestino di Agostino s polnim imenom, je dejansko star že 52 let in je z produkcijo končal leta 2007. Njegovi največji hiti so vezani na omenjeni album in obdobje med leti 1999 in 2001. takrat je sproduciral hite kot so "Bla Bla Bla", "Another Way", "La Passion", "Super (1, 2, 3)" in "L'amour toujours". Pričel je kot DJ italo-disco glasbe, nakar se je podal v producentske vode s pomočjo Mauro Picotto-a in si prislužil naziv pionirja mediteranske progresivne dance glasbe. Spilil je svoj stil in izdal prej omenjeni uspešni album ter se kasneje posveti nastopanju in radijskim programom. Druga pesem, ki je verjetno še bolj pomembna za uspešnost mashupa In my mind, je istoimenska pesem iz leta 2012, ki sta jo izvajala Ivan Gough in Feenixpawl v sodelovanju z Georgi Kay. Ivan Gough je zelo uspešen Avstralski DJ in producent, ki je med drugim osvojil ARIA nagrado in prodal svoje stvaritve v multi-platinasti nakladi. Iz njegovega začetka izstopa pesem "I Need You" ki je postala klubska himna in sta jo v sete rada vključevala tudi Paul Oakenfold in Pete Tong. Od ostalih pesmi je verjetno najbolj znana prav In my mind. Pri ustvarjanju te, je sodeloval z avstralskim DJ duom Feenixpawl, ki ga sestavljata Aden Forte in Josh Soon. Tudi za njiju velja, da bolj uspešne pesmi kot je ta, nista ustvarila. Vokale jim je pri pesmi posodila Georgina "Georgi" Kingsley avstralska indie-pop glasbenica.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo se vrsto oddaj ukvarjali predvsem s svežimi hiti in njihovim sposojenim ozadjem, se je zvrstilo kar nekaj obletnic zelo vplivnih glasbenikov, katere so radi semplali in prirejali. Meseca decembra, v katerem je rojenih, predvsem pa je umrlo izredno mnogo izjemnih umetnikov, se je zvrstila množica obletnic. Eden od umetnikov, ki izpolnjuje oba ta pogoja in je lanskega decembra preminil, je Galt MacDermot. MacDermot je preminil zgolj dan pred svojim 90. rojstnim dnem, vzrok smrti pa ni znan. Morda vam njegovo ime na prvo žogo ni znano, a gre za legendo v glasbenem svetu. Kanadsko ameriški glasbenik in producent je najbolj znan po tem, da je spisal muzikal Hair, ki je bil nagrajen z Grammyjem. Še posebej je uspehe žel v povezavi s pesmimi "Let the Sunshine In", "Good Morning Starshine" ter "Aquarius", vse tri so namreč zasedle same vrhove lestvic leta 69. Poleg tega je bil izredno uspešen še z muziklom Two Gentlemen of Verona, za pesem z začetka kariere, African Waltz, pa je prav tako osvojil Grammyja. Pisal je glasbo za zelo široko paleto glasbenikov in medijev: soundtracke, jazz in funk albume, rock albume, muzikle in klasično glasbo, za kar je leta 2009 sprejet v Songwriters hall of fame. Kar je pa za našo oddajo še posebej zanimivo, njegovo delo je imelo na razvoj hip hopa v 90-tih enormen vpliv, saj so ga semplali tako rekoč vsi na sceni, tudi zelo uspešni glasbeniki kot so Snoop Dogg, Busta Rhymes, J Dilla, Run-DMC in Public Enemy. En primer tega je pesem Space iz soundtracka za film Woman is sweeter, iz katere je črpala množica kasnejših glasbenikov, najbolj uspešno Busta Rhymes, ki je semple uporabil tudi za svoj največji in prebojni hit, Woo-Hah!! Got You All in Check. Galt je pričel svojo pot v ranih 60-tih, ko je pisal jazz glasbo, med katerimi je že omenjena “African Waltz” za saksofonista Cannonball Adderley-a. iz Montreala se je nato preselil v New York in srečal pisca Gerome-a Ragni in James-a Rado. Ta dva sta iskala novega skladatelja, ker sta imela težave s Herbie Hancockom za svoj projekt Hair. Na podlagi uspeha African Waltz sta prišla do Galta in rodilo se je popolno sodelovanje. Pesmi, predvsem Age of Aquarius/Let the Sunshine In, so kmalu postale himne za celotno hippie generacijo. Tudi s tega albuma so kasnejši hip hop artisti radi sempalli, na tem mestu omenimo Run DMC, ki so iz Hair uporabili sempl pesmi "Where Do I Go?" za njihov hit "Down with the King", ki jim je prinesel celo Grammy-ja. Če smo pri Hair omenimo, da je za hippie sledilce Galtova pojava bila kar velik šok. Bil je nizke rasti, nosil kravato in srajco, ni pil, ne kadil, čeprav se je bližal 40-tim. Lennon se spominja, da ga je vabil na zabavo, a Galt je raje bil doma z družino. Ko so ga spraševali glede uspeha Hair, je odgovoril, da ''nikoli prej ni niti slišal za hippije''. Pri projektu je želel napisati dve uri kar se da raznolike rock/funk glasbe, in reflektiral glasbo iz New Orleansa, Nashvillea, Liverpoola, Memphisa in New Delhia. Kombinacija tega in besedilo piscev se je enostavno popolnoma zlila z utripom hippie generacije. Pa se vrnimo še vplivu na hip hop. Objava raperja Questlove na Istagramu dobro povzema stališče hip hop kulture do Galta: “Kralj Galt. Broadwayska skupnost žaluje za njegovim odhodom, ampak bolje verjemite, bil je tudi del hip hop skupnosti. Njegova glasba je napajala 90-ta kot nora!” Med najbolj semplanimi pesmimi najdemo Galtovo Coffe cold, ki so jo uspešno semplali med drugim tudi DJ Vadim, DJ Premier in Oh No. MacDermotova glasba je popularna tudi med zbiralci jazza in funka, saj je z pri delu z glasbeniki kot so Bernard Purdie, Jimmy Lewis in Idris Muhammad, ustvaril glasbo, ki je nakazala smer funk materiala James Brown-a. Če upoštevamo priljubljenost semplanja Brownove glasbe, verjetno v tem najdemo razlog, da so radi semplali tudi Galta, predhodnika najljubšega semplarskega materiala.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo se vrsto oddaj ukvarjali predvsem s svežimi hiti in njihovim sposojenim ozadjem, se je zvrstilo kar nekaj obletnic zelo vplivnih glasbenikov, katere so radi semplali in prirejali. Predvsem to velja za mesec december, v katerem je rojenih, predvsem pa je umrlo izredno mnogo izjemnih umetnikov. To velja tudi za John Legend-a, ki morda še ni legenda, a ima vse potrebno, da to do konca kariere postane. John je pred kratkim praznoval okroglih 40 let, v tem času pa je dosegel že marsikaj. Za pesem Everything Is Everything od Lauryn Hill lahko rečemo, da je pomenila John-ov preboj na glasbeni sceni. Pesem je namreč njegov prvi komercialni nastop, saj je takrat, še v pozni puberteti, na pesmi igral klavir. Pesem je bila enormen uspeh in mu je prinesla še kopico nadaljnjih sodelovanj. Če omenimo samo nekatere pesmi:, Jay-Z "Encore," Dilated Peoples "This Way," Slum Village "Selfish," Fort Minor "High Road," in Alicia Keys "You Don't Know My Name," na kateri je Legend zagotovil spremljevalne vokale. Po uspehu z navedenimi sodelovanji kot gostujoči umetnik, je leta 2004 izdal še debutantski album Get lifted s katerega prihaja tudi pesem Ordinary people. Legend pa ni cenjen zgolj po svojem delu v glasbi, na katero se osredotočamo v tej oddaji, temveč je uspešen v različnih umetniškh vejah. Leta 2007 je prejel Hal David Starlight Award s strani Songwriters Hall of Fame. Legend je osvojil tudi Academy Award in Golden Globe Award za pesem "Glory" iz filma Selma. Osvojil je tudi 10 Grammy-jev. Leta 2017 je prejel še Tony Award za koprodukcijo Jitney za Broadway stage. V 2018 je za upodobitev Jezusa v NBC adaptaciji rock opere Jesus Christ Superstar prejel Primetime Emmy Award. S tem je postal eden od le 15-tih ljudi in edini črnec, ki je osvojil nagrade Emmy, Grammy, Oscar in Tony in je drugi najmlajši, ki mu je ta četvorček, ki mu krajše rečejo EGOT, uspelo zbrati. Če se vrnemo k glasbi, je verjetno njegova najuspešnejša pesem All of me, ki je zasedla sam vrh Billboard lestvice. Ta prihaja iz leta 2013 in albuma Love in the future. Ta je njegov četrti od skupaj šestih izdanih albumov in zadnji, ki je bil še zelo dobro ocenjen. Album Darkness and Light iz leta 2016, kljub uspehu pesmi "Love Me Now", ni bil pretirano dobro sprejet, enako pa velja tudi za album Legendary Christmas iz lanskega leta. Prvi album, Get lifted je bil najbolj uspešen s štirimi milijoni prodanih izvodov, sledi Once again z 2 in pol milijona, Evolver ter Love in the future pa sta dosegla milijon. Mi bomo zaključili pregled uspešnosti kariere svežega 40-letnika John Legend-a s pesmijo Save room iz drugega albuma Once again. Tudi ta je bila zelo uspešna in je zaznamovala tudi radijske postaje v Evropi. Zanimivo, je ena redkih pesmi, za katero si je Legend sposojal tuj material, in sicer iz pesmi Stormy, madžarske legende Gábor Szabó. Prste pri tem je imel Kanye West, s katerim je Legend pogosto sodeloval in mu je sempl predlagal.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo se vrsto oddaj ukvarjali predvsem s svežimi hiti in njihovim sposojenim ozadjem, se je zvrstilo kar nekaj obletnic zelo vplivnih glasbenikov, katere so radi semplali in prirejali. Predvsem to velja za mesec december, v katerem je rojenih, predvsem pa je umrlo izredno mnogo izjemnih umetnikov. To velja tudi za avtorico pesmi v ozadju, Donno Summer, ki se je rodila na silvestrovo pred natanko 70 leti in bi ta jubilej praznovala, če ne bi maja 2012 umrla za pljučnim rakom. Začnimo z njeno pesmijo iz leta 75, Love to Love You Baby iz začetka kariere, ki so jo kasnejši artisti radi prirejali, kot na primer leta 2001 No doubt, prav tako pa so pesem radi semplali, kot je to storila v svojem pohodu na glasbeno sceno Beyonce za svoj hit Naoughty girl. Donna Summer, s polnim imenom LaDonna Adrian Gaines, je bila ameriška pevka in igralka, ki je zaznamovala predvsem disko ero poznih 70-tih. V karieri je osvojila 5 Grammy-jev in je prva, ki ji je uspelo povezati 3 zaporedne dvojne albume, ki so zasedli vrhove lestvic v ZDA. Prodala je preko 100 milijonov albumov in je v tem pogledu ena najbolje prodajanih umetnikov vseh časov. Verjetno njen najbolj prepoznaven hit je pesem, ki jo poslušamo v ozadju sedaj, I feel love. Tudi to pesem do množično semplali, priredila jo je pa množica umetnikov z vseh žanrov, najbolj znane pa so verjetno priredbe s strani Bronski beat, Madonne in Blondie. Ko smo že pri teh dveh hitih, je smiselno omeniti zaslužne zanj. Na Donno je je zelo vplivala alternativna kultura 60-tih in v tem obdobju je delovala v psihadelični zasedbi Black Crow, nakar se je preselila v New York. Pridružila se je koncertni verziji muzikala Hair in se odpravila z njimi v Evropo. Tam je spoznala glasbena producenta Giorgio Moroder-ja Pete Bellotte-ja. V Munichu je z njima napisala in posnela prav ta dva hita, ki sta zaznamovala njeno kariero za zmeraj. Giorgio je sicer oklican za pionirja Italo diska in elektronske plesne glasbe, kar je jasno slišno tudi v I feel love. Giorgio je v enem od intervjujev izjavil, da je: ''njegovo delo z Donno na I feel love dejansko začetek elektronske plesne glasbe''. V njegovem Munchenskem studiu Musicland Studios pa so snemali poleg disko glasbenikov med drugimi tudi Electric Light Orchestra, Led Zeppelin, Queen in Elton John. Če se premaknemo še dve leti naprej, v ozadju že poslušamo naslednjega od njenih velikih in vplivnih hitov, Bad Girls iz leta 79, ki so ga prav tako pogosto semplali in prirejali. Zanimivo, je eden redkih primerov, ko si je tudi sama malce pomagala z tujim materialom, in sicer z vokalnimi interpolacijami pesmi Bang bang, skupine Joe Cuba Sextet. Skupaj je Donna sproducirala kar 42 hitov, ki so se uvrstili na lestvice, kar 14 od njih med prvih 10 na lestvicah. Prav celo desetletje med leti 75 in 84 je vsako posamezno leto zaznamovala s kakšnim vplivnim hitom, kar je izjemen dosežek. Hite je sicer lansirala še kasneje, na primer leta 89 "This Time I Know It's for Real" in leta 99 "I Will Go with You (Con Te Partiro)". Ti seveda niso bili tako uspešni kot njeni hiti iz disko ere. Na koncu omenimo še njen velik hit, ki so ga radi semplali in prirejali, Hot stuff, prav tako iz leta 79. Omenimo, da je splošno oklicana za Kraljico diska in je med kritiki sprejeta kot ena najbolj vplivnih pevk, ki so oblikovale moderen glasbeni zvok. Leta 2013 je posthumno sprejeta tudi v Rock and Roll Hall of Fame, Billboard pa jo je uvrstil na šesto mesto najuspešnejših plesnih glasbenikov vseh časov.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo sveži pesmi, ki ste jo imeli prejšnji petek priložnost slišati tudi v naši rubriki Fresh cut, "Only you", ki jo izvajajo Theophilus London in Tame Impala. Skupino Tame Impala smo pred kratkim srečali kot vir semplov, saj je njihovo pesem "Why Won't You Make Up Your Mind?" iz leta 2010 za produkcijo svojega svežega hita Sundress, uporabil A$AP Rocky. Tame Impala je psihadelična rock skupina, ki jo je ustvaril Australski multi-instrumentalist Kevin Parker. Skupina je pričela kot sobni projekt doma pri Parker-ju, ki piše, snema, igra in producira glasbo skupine. Ko so na turneji, s Parkerjem igrajo še Dominic Simper in člani Avstralske psihadelične skupine Pond. Vsi dosedanji albumi skupine so bili odlično sprejeti s strani kritikov in so skupini prinesli kup nagrad. Julija 2018 je Parker med intervjujem napovedal še izdajo novega albuma, ki naj bi ugledal luč poleti 2019. Očitno pa so Tame Impala aktivni na več področjih, saj jih srečamo v kolaboraciji z Theophilus London-om, s katerim so pa sodelovali že na njegovi pesmi Whiplash, izdani lani oktobra. Theophilus London je reper in pevec, ki ima Trinidadske korenine, živi pa v ZDA. Kritiki opisujejo njegovo delo kot združitev množice žanrov, od soul-pop-a in post-punk-a do elektronike in modernega R&B-ja, kot vzornike za njegovo delo pa najdemo izvajalce kot so Michael Jackson in Prince, pa tudi Kraftwerk in The Smiths. Njegov debutantski EP Lovers Holiday ter debutantski album Timez Are Weird These Days, sta izšla leta 2011. London je istega leta bil tudi eden headliner-jev Northside festivala v Brooklynu in nastopil na Montreal International Jazz Festival-u. Po tem nastopu so si kritiki pri Montreal Gazette bili enotni v izjavi: "Theophilus London bo velik. Zelo velik. To se je pripravljalo že dalj časa." Leta 2014 je London izdal še drugi album, VIBES, ki ga je produciral Kanye West in zanj dobil dobre kritike, kmalu pa prihaja še tretji, z naslovom BeBey, ki ga napoveduje prav pesem Only you. Zanimiva kombinacija nostalgije in sodobnega popa bo verjetno zmedla mlajše oboževalce obeh akterjev, ki so od predstavnikov psihadelične glasbe na eni in rap poliglota na drugi strani pričakovali čisto nekaj drugega kot pa disco izdelek iz osemdesetih. Disco pridih pa je tu z razlogom, saj gre za priredbo Steva Monite-ojevega hita iz leta 1984 z istim naslovom. Ta afro-boogie pesem je tudi njegov največji hit, izdana je pa na istoimenskem albumu. Monite je s strani kritikov in audiofilov oklican za sveti gral nigerijskega funk-a 80tih, popularnost pesmi Only you pa je še povzdignila priredba s strani legende RNB-ja, Frank-a Ocean-a. Monite-ov album Only you je sproduciral priznani nigerijski producent Tony Okoroji, kritikom pa je bila všeč temačnost melodije, space-age zvočni efekti in inovativna instrumentalizacija. Originalni natisi plošč so se zaradi cenjenosti in redkosti prodajali tudi po ceni preko $1,300 dolarjev. Leta 2017 je avstrijska založba Presch Media GmbH izdala ponatis albuma kot del serije redkih nigerijskih Afro-boogie posnetkov iz 70tih in 80tih. Očitno je ena redkih plošč prišla v roke tudi Theophilus London-u, ki je pesem priredil za napoved svojega novega albuma.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo sveži pesmi, ki se pojavlja na radijskih valovih, "Rewrite the Stars" od James Arthur-ja in Anne-Marie. James Andrew Arthur je angleški pevec, ki je zmagal na deveti izvedbi The X Factor v letu 2012. Njegov debutantski singl, "Impossible", ki je izšel po finalu, je dosegel sam vrh UK Singles Chart in postal najbolj uspešen singl katerega zmagovalca oddaje, s tem ko se je prodal v preko 2.5 millijonski nakladi. Sledeči singl "You're Nobody 'til Somebody Loves You" in debutanski album, izdan leta 2013, sta prav tako bila zelo uspešna. Kmalu pa so sledile razne kontroverze. Pričelo se je s homofobičnimi besedili v pesmih in neprimernih izjavah v debati, ki so jih ta sprožila, predvsem v debati z Micky Worthless-om, battle rapperjem iz Croydona. Kmalu je založba prevzela kontrolo nad njegovimi socialnimi omrežji, njegov nastop na The X Factor-jih je bil preklican, iTunes pa so bili primorani izplačevati povračila kupcem njegovega albuma. Kot da to ni bilo dovolj, je kmalu sledila nova kontroverza ob pregledu njegovega prihajajočega rap mixtapa All The World's a Stage, še posebej glede pesmi "Follow The Leader" kjer Arthur izjavi "I'm gonna blow up your family like I'm a terrorist". Nekaj se je iz vsega očitno naučil, se odrekel nasilnim izjavam, in od leta 2014 je imel dokaj mirno javno življenje. Lani je pričel izdajati nove single, a brez omembe datuma ali naslova prihajajočega albuma. Novembra je v sodelovanju z Anne-Marie izdal še pesem "Rewrite the Stars", ki jo poslušamo v ozadju. Anne-Marie je angleška pevka, ki je prav tako že nanizala nekaj uspešnih singlov na UK Singles Chart, med drugimi "Rockabye" v sodelovanju z Clean Bandit, pa tudi "Alarm", "Ciao Adios", "Friends" in "2002". Njen lanski debutantski album Speak Your Mind, se je povzpel do tretjega mesta na lestvici UK Albums Chart. Pesem "Rewrite the Stars", ki jo izvaja z Arthurjem, pa je priredba pesmi iz izredno uspešnega soundtrack-a za film The Greatest Showman. Soundtrack je bil dejansko tako uspešen, da se je producentska ekipa odločila posneti kar še eno verzijo tega, zgolj leto kasneje, z naslovom The Greatest Showman: Reimagined. Ta vsebuje nove izvedbe pesmi iz prvega soundtracka s strani pevcev kot so Pink, Kesha, Kelly Clarkson in seveda Arthurjevo in Anne-Marie-jino verzijo pesmi Rewrite the Stars. Originalno je "Rewrite the Stars" izvajana s strani Zac Efron-a in Zenday-e kot prvi singl z originalnega soundtrack-a. Pesem so kritiki označili za opisi kot ''osupljiv duet'' s popolno romanco. Zac Efron je ameriški igralec, ki je s kariero pričel okoli leta 2000 in uspel z vlogo Troy Bolton-a v High School Musical franšizi. Njegova glasbena dejavnost je povezana s soundtrack-i filmov v katerih nastopa. Zendaya je ameriška pevka in igralka, katero je v svet slavnih ponesla vloga Rocky Blue v Disney Channel-ovi seriji Shake It Up. V filmih se proslavi leta 2017 kot Michelle "MJ" Jones v filmu Spider-Man: Homecoming ter kot Anne Wheeler v The Greatest Showman, s katerega prihaja tudi pesem "Rewrite the Stars". Zendaya je glasbeno pot pričela s pesmimi "Swag It Out" in "Watch Me" leta 2011. nato je podpisala z Hollywood Records in izdala še debutantski singl "Replay" leta 2012 ter leto kasneje še debutantski album. Prisluhnili bomo originalni verziji pesmi ''Rewrite the Stars", ki sta jo pred kratkim priredila Anne-Marie in kontroverzni James Arthur, njuna priredba pa se uspešno vzpenja po lestvicah.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo 25-ti obletnici albuma in Snoop Dog-ovega prihoda na sceno, ki je imel na razvoj moderne glasbene scene izjemen vpliv. Konec leta 93 je Snoop Dogg izdal svoj debutantski solo album Doggystyle. Na krilih prispevka v Dr. Drej-evem debutantskem albumu The Chronic leto prej, je Doggystyle Snoop-a takoj ponesel med zvezde. Doggystyle je šel po stopinjah The Chronic in postal eden najpomembnejših v eri, ki je zaslužna za popularizacijo G-Funk zvoka, ki sloni na West Coast Funk, P-Funk in Boogie semplih, katerim je dodana še izredna produkcija. Album je dosegel 4-kratno platinasto prodajo, Snoop pa je od takrat prodal preko 23 milijonov albumov v ZDA oziroma 35 milijonov albumov po svetu. Calvin Cordozar Broadus Jr., ki ga poznamo pod imenom Snoop Dogg, pa ni znan zgolj po svojem delu kot reper, pevec in glasbeni producent, temveč sta mu poseben izgled in osebnost zagotovila kariero tudi na področju televizije, filma in poslovnega sveta. Njegova glasbena kariera se je dejansko začela šele leta 92, ko ga je odkril Dr. Dre in ga vključil v nastanek svojega prvega singla sploh, "Deep Cover". Seveda pesem vsebuje semple, tokrat samo dva: Sly & the Family Stone-ova Sing a Simple Song je uporabljena za ritem, (I Know) I'm Losing You od The Undisputed Truth pa je uporabljena za vokalne vložke. "Deep Cover", ki je znana tudi kot "187", Drejev prvi singl, je nastal tik po njegovem odhodu iz N.W.A. Pesem je napisal za istoimenski film, hkrati pa je bil tudi Snoop-ov prvi javni nastop. Sodelovanje se je po uspešnem prvem poskusu nadaljevalo, in Snoop je imel bistveno vlogo pri nastanku Dre-jevega debutantskega solo albuma The Chronic. "Nuthin' but a 'G' Thang" je prvi singl s tega albuma in Snoop je v njem. Pesem je s strani Rock and Roll Hall of Fame izbrana v zbirko 500 pesmi, ki so oblikovale rock and roll, XXL magazine pa jo je razglasil za najboljšo hip-hop pesem desetletja. V pesmi je uporabljenih 6 semplov, najpomembnejši pa je sempl iz pesmi "I Want'a Do Something Freaky to You" od Leon-a Haywood-a. Po uspehu albuma Chronic je prišel čas, da se v solo projektu dokaže še Snopp. Nastal je Doggystyle, debutantski solo album, zgolj leto kasneje, konec leta 93. "Who Am I? (What's My Name?)" je prvi singl z njega, ki je Snoop-a predstavil širšem občinstvu. Pesem, ki jo je seveda sproduciral Dr. Dre, vključuje semple iz kar 9 pesmi, najpomembnejši pa so: v refrenu in nadalje sempl iz George Clinton-ove "Atomic Dog", interpolacija "Give Up the Funk (Tear the Roof off the Sucker)" od Parliament intro pesmi vključuje še sempl iz "Pack of Lies" od The Counts ter vokalni sempl (the bomb) iz "P. Funk (Wants to Get Funked Up)" od Parliament. Kritiki so pohvalili Snoop-ov besedilni realizem in poseben vokalni ‘flow’ in Doggystyle je med glasbenimi kritiki pridobil status enega najpomembnejših albumov 90-tih ter enega najvplivnejših hip-hop albumov sploh. Podobno kot pri The Chronic, je izrazit zvok iz Doggystyle pomagal pri vzpostavitvi hip-hop zvrsti G-funk najširšem krogu poslušalcev in izpostaviti West Coast hip hop sceno kot dominantno silo ranih 90-tih, ki je pomagala oblikovati glasbo kot jo poznamo danes.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo sveži pesmi, ki se prebija na radijske valove, Heaven Let Me In skupine Friendly Fires. Friendly Fires je angleška indie rock skupina iz mesta Hertfordshire. Trenutno delujejo pod okriljem založbe XL Recordings, nase so pa prvič opozorili leta 2008 z izdajo debutantskega albuma Friendly Fires, s katerim so si pridobili tudi mesto v ožjem izboru za Mercury Prize v letu 2009, ki so jo sicer osvojili Speech Debelle za album Speech Therapy. Album je skupini januarja 2010 prinesel še nominacijo za dve Brit nagradi: Best British Group ter Best British Breakthrough Act. S tega albuma je verjetno najbolj znana pesem "On Board" ki so jo v ZDA predvajali kot glasbeno spremljavo v reklami za Nintendov Wii Fit, prav tako pa jo najdemo tudi v napovedniku za igrico Gran Turismo 5 za PlayStation 3. Komercialno je bila sicer najuspešnejša pesem Kiss of life. Leta 2011 so izdali še malce bolj pop obarvan album Pala, ki pa ni ponovil uspeha prvega albuma. Leto 2011 je obeležila še smrt Richarda Turnerja, člana zasedbe, ki je igral trobila na koncertih. Skupina ni bila pretirano aktivna do sedaj, je pa letos izdala že dve pesmi, Love like wolves in pesem v ozadju, Heaven Let Me In zato verjetno lahko kmalu pričakujemo njihov nov album. Za pesem Heaven let me in pa so uporabili tuj material. Gre za elemente pesmi I Owe You One od Shalamar. Pesem prihaja z albuma Big Fun, ki vsebuje tudi skupinin največji hit, "The Second Time Around". Shalamar je ameriška RNB in soul skupina, ki je bila aktivna sredi 70-tih in nadalje v 80-tih. Originalno je slonela na disco glasbi, ustvaril pa jo je Soul Train agent Dick Griffey skupaj s producentom in kreatorjem Soul Train showa, Don Cornelius-um. Shalamar so pod vodstvom Corneliusa postali vpliven plesni trio, glede na navedbe British Hit Singles & Albums, pa so bili modne ikone in postavljavci trendov ter so v Veliki Britaniji zaslužni za predstavitev "body-popping" plesnega stila, ki je zaznamoval funk in hip hop ples. Med leti 77 in 90 je skupina izdala 10 albumov, najbolj uspešen pa je bil prav Big Fun, s katerega prihaja pesem v ozdaju. Album je sproduciral Leon Sylvers III in je prvi album na katerem nastopa kasneje oklicana 'klasična' Shalamar zasedba, ki jo sestavljajo: Jeffrey Daniel, Howard Hewett and Jody Watley, potem ko je Hewett zamenjal Geralda Browna. Njihove materiale so kasnejši artisti radi uporabljali kot vir za samplanje, v tem pogledu izstopajo pesmi Take That to the Bank, This Is for the Lover in You ter A Night to Remember. I owe you so semplali 'zgolj' v petih primerih, nazadnje Friendly fires za nov singl Heaven let me in, ki se te dni pogosto predvaja po radijskih postajah.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo čisto sveži pesmi, ki si poskuša izboriti mesto med najboljšimi na lestvicah. Gre za prvi singl novega albuma skupine Black eyed peas, z naslovom Masters of the Sun Vol. 1. Je njihov sedmi studijski album in je predvsem politično obarvan. Inspiracijo zanj so našli v istoimenski noveli in socialni klimi v ZDA. Album v glasbenem smislu predstavlja odmik od elektronskih in pop smernic albumov The E.N.D. in The Beginning, ter naznanja skupinin povratek k hip hop in boom bap stilu iz začetkov kariere. Prihaja po osemletnem premoru in je prvi po letu 2000 in albumu Bridging the Gap kjer na albumu ne sodeluje Fergie, ki se jim je pridružila leta 2003 in jih letos zapustila. Album so kritiki zelo dobro sprejeli. Že pred pesmijo v ozadju, Big love, in izdajo albuma oktobra letos, je skupina med samim snemanjem že objavljala razne pesmi: januarja Street Livin, maja Ring the Alarm, julija Get It in avgusta Constant, vsako s spremljajočim videom, s tem da so zadnji trije omenjeni bili zelo politično obarvani. Black Eyed peas pa so za nastanek pesmi seveda radi uporabljali semple. V pesmi Big love tako najdemo sempl ritma iz pesmi, ki so jo rapperji zelo radi uporabljali in smo jo posledično srečali na 11. mestu lestvice najbolj semplanih pesmi v zgodovini glasbene industrije. Gre za ritem, ki ga najdemo v pesmi N.T. skupine Kool and the gang. Kool and the gang je ameriška skupina, ki je nastala leta 64 v New Yersey-u z zanimivo in divjo glasbeno potjo. Začeli so z jazz zvokom, se podali v funk in RNB vode, se preizkusili v smooth-pop funk stvaritvah ter zaključili še z modernim elektro pop zvokom. So pa bili pri vsem tem izredno uspešni, saj so prodali preko 70 miljonov albumov. NT prihaja z njihovega ranega obdobja, ko še niso bili slavni in so se izražali predvsem preko jazz in funky elementov ter prihaja z albuma Live at PJ's iz leta 71, ki so ga posneli v lokalnem klubu in je njihov tretji album. Jedro skupine poleg drugih članov sta skozi vse faze predstavljala brata Robert 'Kool' Bell na basu in Ronald Bell na saxophonu, ki sta tudi iniciatorja skupine. Njuna glasbena pot pa je povezana z boksom, saj sta se prav zaradi boksa v New York preselila njun oče in stric, ki sta bila boksarja, naključje pa je hotelo, da prav v hišo kjer je stanoval Thelonious Monk, ki je ob rojstvu postal Robertov boter. Prav tako se je tudi zaradi ljubezni do boksa tam rad ustavljal Miles Davis in pogoji za glasbeno kariero bratov Bell so bili dani. Začela sta s skupino Jazziacs že v srednji šoli, nato so se preimenovali v Kool & the Flames in nato še v Kool & the Gang, kar je končno ostalo. Njihovi največji hiti, ki so se pričeli nizati šele leta 73, so bili: Funky Stuff, Jungle Boogie, Summer Madness in Hollywood Swinging iz ranega obdobja ter Open Sesame, Ladies Night, Celebration, Big Fun, Get Down on It in Joanna, po prihodu pevca James Taylor-ja in v zaključnem obdobju slave še Fresh in Cherish. Rapperji in ostali so inspiracijo iz pesmi NT iskali predvsem v bobnarskem breaku s konca pesmi. Je pa potrebno omeniti, da mnogo krat najdemo tudi primere semplanja že spremenjenega sempla te pesmi, predvsem v elektronski produkciji v 90tih. Sempl bonarskega breaka pesmi NT najdemo v več kot 300 kasnejših pesmih, med drugim tudi v novem hitu Black eyed peas, Big love.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Potem ko smo vrsto oddaj posvetili pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine, se je vmes odvilo kar nekaj zanimivih obletnic in dogodkov povezanih z glasbeno industrijo. Danes pod drobnogled vzamemo dokaj presenetljivo okroglo obletnico 'kraljice popa', Madonne. Težko verjeti, a Madonna je pred kratkim dopolnila 60 let. Srečali smo jo tudi v prej omenjeni lestvici, in sicer na 61 mestu lestvice, kamor so uvrstili njeno “Hung Up” iz leta 2005. S pesmijo se je pred dobrim desetletjem vrnila k koreninam New Yorške nočne scene z disco-pop umetnino za novo tisočletje, Confessions on a Dance Floor. Pri oblikovanju nosilnega singla, “Hung Up” je osebno poklicala in dobesedno prosila Abba-ina pisca Benny Andersson-a in Björn Ulvaeus-a za dovoljenje za uporabo hita “Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight)” iz leta 79. Kljub izredno zaščitniškem odnosu do svojega materiala sta Madonni le rekla da in nastal je njen nov megahit. In to ni bil njen zadnji, tudi po 50 letu je bila uspešna na glasbeni sceni in sodeč po videih, izjemno fit, sledili so še hiti Sorry, 4 minutes, Give it 2 me, Get together in Give Me All Your Luvin. Madonna-i semplanje ni ravno tuje in zdi se, da je za Give it 2 me uporabila Marvin Gaye-evo Got to give it up, brez da bi to navedla ali uredila avtorstvo. Ker je producent te pesmi Pharrell, se zdi to še toliko bolj verjetno zaradi uporabe iste pesmi v Thick-ejevi Blurred Lines. Med omenjenimi novejšimi hiti je takšna, ki uporablja tuj material še Sorry, ki uporablja Can you feel it od Jacksons 5, pa tudi Get together, kjer najdemo sledi pesmi "Take Your Time (Do It Right)" The SOS Band-a. Od njenih priredb v novem času omenimo zelo uspešno American pie, presenetilo pa vas bo verjetno, da je tudi Ray of light priredba, in sicer manj znane pesmi Sepheryn od Curtiss Maldoon-a iz leta 71. Kot verjetno tudi pravilno predvidevate, pa tudi v drugih Madonninih hitih najdemo tuj material: v Material girl, Can you feel it od Jacksons 5, v Vogue, Ooh, I Love It od The Salsoul Orchestra, v Music, Never Young Again od Mirwais, v Frozen, Hot Pants od Bobby Byrd-a in naj omenimo še hit Erotica, kjer najdemo izseke pesmi El Yom 'Ulliqa 'Ala Khashaba od Fairuz. Da kraljice popa ne bi predstavili v napačni luči, povejmo, da so jo zaradi njenega vpliva drugi semplali v preko 300 primerih in prirejali v preko 500 primerih. Za semplanje in tudi priredbe so najraje uporabljali njene hite Vogue, Holiday, Material girl, Papa don't preach, La isla bonita, Like a prayer ter Into the groove. Tudi te enormne številke pričajo o njeni pomembni zapuščini glasbeni industriji, kritiki in avtorji pa jo soglasno opisujejo kot najvplivnejšo pevko vseh časov. Kot je rekel Alan McGee od The Guardian, Madonna je post-moderna umetnina pop kulture, ki ji ne bo več enake. S prodanimi 300 milijoni albumov je najbolj prodajana pevka vseh časov, z aktivnostjo v vseh sferah glasbene in zabavne industrije pa je postala tudi najbogatejša glasbenica. Ne bo se pa še ustavila. Januarja letos je 60 letna pop ikona napovedala snemanje svojega že 14tega albuma, in napovedala izdajo tega za leto 2019. V pričakovanju tega prisluhnimo še malo njenem najbolj prirejanem hitu, Material girl.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se še zadnjič posvetimo pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 10 do 4, da bi še med njimi preverili uporabo tujega materiala za njihov nastanek. Danes preverimo še top tri pesmi na omenjeni lestvici in naredimo pregled celote. Pri številu 3 najdemo pesem “Seven Nation Army” od The White Stripes. Najboljši rif tega stoletja se je Jacku porodil med tonsko vajo v Melbourne-u. Čeprav zveni kot linija bas kitare, instrumenta, ki ga skupina ni uporabljala, gre za zvok, ki ga je Jack izvabil iz svoje pol-akustične kitare. Jack ni imel preveč visokega mnenja o ritmu in rifu, a ga je a shranil za primer, če bi ga kdaj prosili, da napiše temo za James Bond-a. Potem jo je uporabil za White Stripes, ni pa si znal predstavljati uspeha, ki ga bo pesem požela. Kombinacija popularnosti pesmi, prepoznavnega rifa in uporniško besedilo je poskrbelo, da se pesem množično uporablja na političnih shodih in športnih prireditvah po vsem svetu. Kot je tudi White komentiral uporabo pesmi pri navijačih Italijanske nogometne reprezentance: počaščen sem, da so jo vzeli za svojo … všeč pa mi je, da večina ljudi, ki jo prepeva, nima pojma kje je njen izvor. To je folk glasba … Na številko dve so strokovnjaki uvrstili pesem “Paper Planes” od M.I.A.. Globalistična hip hop mojstrovina Maye Arulpragasam je najbolj sveža in nova stvar, ki je zasedla radijske valove v tem stoletju. Osnova, ki se vrti okoli sempla pesmi Straight to the hell skupine Clash in strelskih efektov, je delo njenega takratnega partnerja, Dipla. Kot pravi Maya, je lahko samo srečna, da je pesem sploh nastala. Takoj, ko jo je spisala, sta se namreč močno sprla in disk, na katerem je bil demo pesmi, mu je vrgla v glavo. Na srečo je ta pristal na sedežu taksija in ne na tleh ter preživel. Pesmi sicer ni izbrala ne za prvi, ne drugi in ne tretji singl njenega albuma Kala, ga je pa Seth Rogen uporabil za trailer komedije Pineapple Express. Svet je tako spoznal Paper Planes, popularnost pesmi pa je pričela nevzdržno rasti. Na samem vrhu lestvice najdeno pesem “Crazy in Love” od Beyonce v sodelovanju z Jay-Z-jem. Kot je rekla sama Beyonce: ‘’ima ta go-go občutek, old-skul občutek, nisem pa prepričana, če bodo poslušalci to vzeli za svoje’’. Pesem je njena debutantska pesem in s temi močnimi funk zvoki s katerimi je pričela “Crazy in Love” ter kariero, so napovedali prihod najbolj drzne superzvezde in dive, ob kateri so se poskusi ostalih zdeli mlačni. Producent Rich Harrison je pesem zgradil okoli sempla iz pesmi Chi-Lites iz leta 70, “Are You My Woman? (Tell Me So),” a je pesem zadržal, dokler ni našel pravega artista, ki bi jo lahko zapel. In ga je našel v Beyonce. Pesem je bila velik komercialen uspeh, kritiki pa so hvalili tako glasbo, kot Jay-Z-jev vložek, kot Beyonce-ine vokale. Torej, kot pravijo avtorji lestvice: 2000-ta so sproducirala neverjetno količino izredne glasbe in ker so tehnološke spremembe naredile stvari tako rekoč brezplačne smo imeli priložnost slišati več glasbe kot kadar koli. Da so izdelali lestvico so združili mnenja glasbenikov, producentov, strokovnjakov in rezultat je odlična refleksija izjemnega obdobja glasbene industrije. Moramo opozoriti na dejstvo, da je lestvica izdelana v ZDA in bi se verjetno v nekaterih točkah razlikovala od katere drugje nastale lestvice. To je v neki meri povezano tudi s tem, kar nas je zanimalo: koliko pesmi izmed top 100 pesmi tega stoletja je za svoj uspeh potrebovalo elemente starejših stvaritev in koliko od teh je originalov. Statistika za pesmi med števili 100 in 31 je bila v okvirih pričakovanega. 30% pesmi je uporabilo tuj material za svoj uspeh. Po tem pa je odstotek začel strmo naraščati in več kot polovica pesmi na mestih med številom 30 in 1 je vsebovalo semple ali pa so bile priredbe. Ne preveč spodbuden rezultat, ampak izgleda, da pesmi, ki za svojo konstrukcijo uporabljajo glasbo iz preteklosti, imajo večjo možnost, da postanejo uspešne. Morda je torej tehnologija omogočila več glasbe in lažje pisanje glasbe, a kreativni vir je še vedno najbolj prisoten v studiih in glasbenikih, ki so si za pisanje pesmi resnično vzeli čas.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 20 do 11, kjer smo našli uporabo tujega materiala v petih od desetih pesmih, kar je več kot povprečje v pesmih na lestvici pod njimi. Danes preverimo uporabo tujega materiala še v samem vrhu lestvice. Pri številu 10 najdemo “Last Nite” od The Strokes. Komentar pevca skupine Killers, ki je padel v depresijo glede lastne glasbe, ko je slišal album The Strokes, pove vse. Enostavnost in genialnost pesmi The Strokes še danes utrjuje njihov status rock legend nove dobe. Je pa zaznati veliko podobnost kitarskih rifov v tej in starejši pesmi, American Girl od Tom Petty-ja. Strokes so uporabo rifa tudi priznali, a Petty se za zahtevo po avtorskih pravicah ni odločil. Sledi “Royals” od Lorde. Verjetno najbolj kritična pesem nove dobe je bila spisana v pol ure s strani 15 letnice iz Aucklanda v Novi Zelandiji. Verjetno to ima smisel, saj jasnost absurda in nepravičnosti kapitalizma nove dobe najbolj jasno vidi prav najstnik skoraj 15.000 km oddaljen od Wall Streeta in srca pop-kulturnega imperializma. Sledi “Rolling in the Deep” od Adele. Kmalu po prekinitvi prvega ljubezenskega razmerja, se je 20-letna Adele odpravila v studio s producentom Paul Epworth-om in skanalizirala svoja surova čustva v pesem, ki spominja na Motown zvok in z njo vrnila soul nazaj na lestvice. In to na vse lestvice, rock, pop, R&B/hip-hop, dance in Latin lestvice ter ustvarila enega največjih crossover hitov vseh časov. Pri številu 7 najdemo pesem “Runaway” od Kanye West-a v sodelovanju s Pusha T. Ta 9-minutna ‘zdravica za nergače’ prepojena z obžalovanjem in krivdo, je osrednja pesem njegovega odličnega albuma My Beautiful Dark Twisted Fantasy. Globoko emocionalna pesem reflektira West-ove misli o propadlih razmerjih in kompliciranem odnosu z mediji, postala pa je ena njegovih najbolje ocenjenih pesmi. Uporablja par vokalnih semplov, ter najpomembneje, sempl ritma iz pesmi Expo '83 od The Backyard Heavies. Sledi “Maps” od Yeah Yeah Yeahs. V začetku 2000ih so se Yeah Yeah Yeahs pojavili kot eden tistih čudaških lokalnih New York punk bendov. Ampak pri tem ni ostalo dolgo, saj se je že njihov prvi album, Fever to Tell, iz leta 2003 prodal v več kot milijonski nakladi, ironično, na krilih njihove najbolj nežne pesmi. Pri številki 5 najdemo pesem“99 Problems” od Jay-Z-ja. Pri tej pesmi, ki govori o rap kritikih, rasnem žaljenju in nasilnežih, je Jay Z sodelval z Rick Rubin-om, soustanoviteljem Def Jam Recordings, ki je ogromno delal tudi z največjimi imeni rock glasbe. Pesem je prva Rubinova hip hop produkcija po mnogih letih in Jay Z-ju je priskrbel svoje podpisne elemente, kitarski rif in izrazit ritem. Za produkcijo pa je uporabil kar nekaj tipičnih semplov iz hip hop scene 80tih, med drugimi "The Big Beat" od Billy Squier-ja, "Long Red" od Mountain ter "Get Me Back On Time" od Wilson Pickett-a. Sledi “Hey Ya!” od Outkast. Kot je pisec pesmi André 3000 razložil, je nastala v času, ko so njegovi prijatelji poslušali skupine the Ramones, the Buzzcocks, the Smiths in si je rekel: ‘Mater, ta glasba je odlična, kje sem bil ves ta čas?'”. Tako je zaigral svoj prvi naučeni kitarski akord in kot pravi, spisal nekaj v stilu Woody Allen-a, izredno zabavno in iskreno pesem, ki je postala enormen hit, zanjo pa Outkast tokrat niso uporabili tujega materiala. V tej oddaji bomo zaključili tukaj in si top 3 pesmi pustili za zadnjo oddajo, v kateri bomo preleteli ugotovitve glede uporabe tujega materiala v celotni lestvici. Razkrijmo le, da sta v dveh od top treh pesmih uporabljeni sempli, kar pomeni, da med najboljšo desetorico lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo kar pet pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je več od povprečja.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 30 do 21, kjer smo našli uporabo tujega materiala v kar šestih od desetih pesmih, kar je enkrat več kot povprečje v pesmih na lestvici pod njimi. Danes si ogledamo pesmi med števili 20 in 11. Pri številu 20 najdemo “Rehab” od Amy Winehouse, ki je seveda original. Producent Salaam Remi je za pesem rekel “Pesem je usmerjena proti sistemu. “je: ‘The roof is on fire, we don’t need no water, let the motherfucker burn.'” Winehouse je to načelo živela kot ga je tudi pela, in še preden je leta 2011 tragično preminila, je transformirala moderen RNB za vedno. Sledi “Dancing on My Own” od Robyn. V času, ko je pisala pesem z dolgoletnim sodelavcem Patrikom Bergerjem, je preteklo celo desetletje od njenega zadnjega hita v ZDA, a ta udarna pesem srednjega tempa jo je zapisala v zgodovino glasbe in je po mnenju Rolling Stone Magazine ena boljših švedskih stvari po Abbi. Sledi ji “Blackstar” od David Bowie-ja na 18-tem mestu. Zgolj 12 mesecev pred smrtjo, je Bowie za zadnji album zbral skupino dokaj neznanih jazz glasbenikov. Vodilna pesem je pretresljiva, surealna 10 minutna stvaritev, zvok, ki ga ni srečati v pretekli glasbeni zgodovini, kombinacija jazza, elektronike, progresivnega roka in celo gregorijanskih psalmov. Bowie-ja pionirskost ni zapustila niti v zadnjih dneh njegovega življenja. Pri številu 17 najdemo “Work It” od Missy Elliott. Producent Timbaland in Elliott sta končevala to retro-futuristično vesoljsko break-dancing pesem vsaj pet krat, preden sta se odločila za to verzijo, ki “flip it and reverse it” postavi v pesem dobesedno. Pesem je bila Elliott-in največji hit za katerega pa je uporabila semple iz vsaj treh pesmi: Request Line od Rock Master Scott and the Dynamic Three, Peter Piper od Run-DMC in Heart of Glass od Blondie. Sledi “All My Friends” od LCD Soundsystem. Pesem govori o staranju in krizi srednjih let, predvsem skozi doživljanje James Murphy-ja samega. Inspirirana je s strani krautrock žanra, s hitrim bobnanjem in ponavljajočo klavirsko melodijo skozi celo pesem. Pesem so kriti zelo dobro sprejeli in znašla se je na mnogih listah najboljših pesmi leta. Sledi “Crazy” od Gnarls Barkley. Producent Danger Mouse je “Crazy” opisal kot “čisti špageti Western” in poklon Italijanskemu skladatelju Ennio Morricone-u, medtem ko je pevec CeeLo Green pesem povezal z “industrijskim Euro soulom.” Crazy je bil velik hit, prirejali pa so ga tako Nelly Furtado kot Prince kot alt-rockerji Afghan Whigs. Za ritem pesmi sta uporabila sempl iz Garnet Mimms-ove Stop and Check Yourself ter za špageti Western pridih še pesem Last Men Standing od Gianfranco Reverberi-ja. Pri številki 14 najdemo pesem “Toxic” od Britney Spears. Pesem so najprej ponudili Kylie Minogue, a jo je zavrnila. Britney je za drugi singl albuma In the Zone izbirala med "(I Got That) Boom Boom" in "Outrageous" a na koncu se je odločila za Toxic, kar je bila pravilna odločitev. Plesna pesem z elementi bhangra glasbe, ki vsebuje še kopico drugih instrumentov, je bila velik hit. Definira jo sempl Bollywood godal, semplanih iz pesmi "Tere Mere Beech Mein" od Lata Mangeshkar in S. P. Balasubrahmanyam. Sledi “Alright” od Kendrick Lamar-ja. Igral jo je na anti-Trump prireditvi v Chicagu, Black Lives Matter rally v Cleveland-u in Million Man March obletnici v New Yorku. Lamar-jeva žametno optimistična, euforična “Alright” je, kot jo opisuje Ric Wilson “‘We Shall Overcome' modern dobe”. Pesem vsebuje nekaj vokalnih semplov, predvsem iz filma Alice Walker z naslovom The Color Purple. Pri številu 12 najdemo “Get Ur Freak On” od Missy Elliott. Elliott-ovo je najprej skrbelo zaradi bhangra ritmov, ampak “Get Ur Freak On” je postala njen prvi singl, ki se je znašel na vrhovih lestvic v več državah ter eden boljših iz Timbaland-ovega repertoarja v ranih 2000. Zanimivo, vsebuje tudi japonsko besedilo, a zgolj zato ker je v studiu takrat slučajno bil japonski hišnik, pesem pa vsebuje tudi množico vokalnih semplov, med drugim tudi iz pesmi “Solitude” nemškega pevca Karunesh in iz pesmi Is That Your Chick od Memphis Bleek in Jay-Z-ja. Zadnja pesem danes je “Since U Been Gone” od Kelly Clarkson. Po tem ko je postala prvi zmagovalec Ameriških idolov sta jo producenta Max Martin in Dr. Luke prelevila v pop-punk-rock glasbenico in za Kelly se je to izredno dobro izšlo. Pesem sta dejansko pred tem zavrnili tako Pink in Hilary Duff. Zanjo pa ekipa ni uporabila kakšnega tujega materiala. Torej, med števili 20 in 11 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo kar pet pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je več od povprečja uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se ta trend nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se povzpnemo na sam vrh lestvice.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 40 do 31, kjer smo našli uporabo tujega materiala v štirih od desetih pesmih, kar je več kot povprečje v pesmih na lestvici pod njimi. Danes si ogledamo pesmi med števili 30 in 21. Pri številu 30 najdemo pesem “Mississippi” od Bob Dylan-a iz leta 2001. Za to pesem lahko najdete podatek, da je priredba istoimenske pesmi Sheryl Crow, a to ne drži. Dylan je pesem napisal sam in se je z ukvarjal vrsto let, preden se je zložila po njegovih željah, vmes pa jo je posodil Sheryl. Perfekcionizem se je Dylanu obrestoval, saj kritiki pesem opisujejo kot: "Ljubezenska pesem klateža, ki povzema celotno Dylanovo kariero, klasika, ki sodi v rang pesmi kot je 'Tangled Up in Blue'". Naslednja je “All Too Well” od Taylor Swift. “Je najbolj globoka in emocionalna pesem, ki smo jo kadarkoli napisali” je izjavila so-pisateljica pesmi, Liz Rose. V pesmi, ki je originalno trajala dvakrat več kot kasneje izdana albumska verzija na Red, je Swift odlično povzdignila trivialen detajl v epsko bolečino srca in si prislužila dobre kritike. Sledi “Umbrella” od Rihanna-e in Jay-Z-ja. Pesem, ki je prišla do nje ker jo je zavrnila Britney Spears, je požela enormne uspehe in je bila tudi prelomna točka za Rihannino kariero, čeprav naj bila napisana v 15-tih minutah. Znameniti eho – “ella ella eh eh eh” – ki je pesem naredilo izredno privlačno za poslušalce in radijske postaje, je bil genialen, nastal pa je zaradi pomanjkanja denarja za efekte. Za ritem pa so uporabili kar bobnarski loop Vintage Funk Kit 03 iz programa Garageband od Apple-a. Pri številu 27 sledi “B.O.B.”od Outkast. Big Boi je leta 2000 potožil sledeče: “vsi delajo glasbo kot da imajo enako formulo: E = MC2.” “B.O.B.” je bila reakcija na to ugotovitev. Ni bila hit, bila je klic k orožju in Outkast-u je prislužila kopico oboževalcev, med drugim tudi Zack-a de la Rocha od Rage Against the Machine. Izjavil je “B.O.B. zanika definicijo in to je najboljša glasba”. Tudi oni so uporabili tuj material, predvsem izseke iz Get on the Good Foot James Brown-a. Sledi “Hotline Bling” od Drake-a. Drake je s pesmijo želel priklicati sončno stran življenja, z videom pa si je zadal še cilj prepričati moške naj več plešejo. Pesem je požela velike uspehe, mu je pa prinesla tudi težave z avtorstvom, saj je raper D.R.A.M. bil prepričan, da se je v kompoziciji pesmi močno zgledoval po njegovi “Cha Cha”. Vsekakor pa je Drake za ritem uporabil sempl iz pesmi Why Can't We Live Together od Timmy Thomas-a. Sledi “Uptown Funk” od Mark Ronson-a in Bruno Mars-a, popolna funk-pop nostalgična bomba 80-tih. Tako popolna, da sta imela izjemne problem z tožbami. Kar 13 artistov je želelo uveljavljati avtorstvo na tej pesmi. Zaenkrat je edina uradno kreditirana pesem All Gold Everything od Trinidad James-a, čeprav je verjetno množica primerov poravnana izven sodišča, zagotovo pa so nekaj dogovorili z The Gap Band. Sledi “Lose Yourself” od Eminem-a, ki pa začuda tujega materiala ne uporablja, ravno nasprotno, množično je bila semplana s strani drugih. Eminem je pesem napisal med pavzami snemanja filma 8 Mile. Kot pravi “Trik ki sem se ga moral naučiti je: kako narediti rimo, ki se bo slišala kot njegova, in jo preslikati v sebe, tako da vidim paralele med njegovimi in svojimi težavami.” Trik je obvladal in pesem je prava ‘eye-of-the-tiger’ himna njegovem filmskem karakterju, Jimmy “B-Rabbit” Smith Jr.-ju, ki mu je prinesla tudi Academy award. Pa smo spet pri Outkast, tokrat pri pesmi Ms. Jackson, ki je v bistvu protiutež pesmi B.O.B. z istega albuma. Ms. Jackson je bila megahit in je pomagala pri prodaji albuma po neuspehu prvega single, B.O.B., ki je kljub izjemnim kritikam bil prodajni poraz. Pesem sempla Brothers Johnson verzijo pesmi "Strawberry Letter 23" vsebuje pa tudi spremenjen zvok iz Wagner-jeve opere Lohengrin, dela znanega kot ‘poročna koračnica’. Naslednja je “Take Me Out” od Franz Ferdinand, simbol preporoda rock glasbe v začetku tisočletja, s prehajanjem med punk-rock kitarami in disco-rock zvokom, kar pesem naredi edinstveno med rock skladbami tega časa. Zadnja pesem danes je “Bad Romance” od Lady Gaga. Divja ločitev, tehno zvok in “rah-rah” vokali; “Bad Romance” je Gaga vrhunec. Napisala jo je med turnejo po Norveški, z mislijo na zaljubljenost v napačno osebo in kontemplaciji o Hitchcock-ovih filmih, da dobi pravi pridih. Na MTV je kasneje rekla: “Kar sem želela ovedati, je, da želim najgloblje, najtemnejše, najbolj bolne dele tebe, ki si jih ne upaš deliti z nikomer, zato ker te tako močno ljubim”. Zelo verjetno je za ritem uporabila pesem Balla Nation DJ Dean-a, čeprav ta ni uradno naveden kot pisec. Torej, med števili 30 in 21 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo kar šest pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je enkrat več od povprečja uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se ta trend nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se povzpnemo še višje po lestvici.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 50 do 41 in se preselili v zgornjo polovico lestvice in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material, kar je tudi povprečje vseh pregledanih pesmi do sedaj. Danes se selimo med števila 40 in 31. Pri številki 40 najdemo pesem “Beautiful Day” od U2. Bila je vodilni singl albuma All That You Can’t Leave Behind in kot je Bono začutil že med pisanjem pesmi, je postala zanj zelo pomemben megahit po dolgem sušnem obdobju v 90tih. Je pa seveda original, kot tudi naslednja rock pesem, “No One Knows” od Queens of the Stone Age, ki je bila dobrodošla hard-rock stvaritev v obdobju, kateremu mu je pošteno manjkalo močnih kitar. Pri številu 38 najdemo pesem “Formation” od Beyonce´. Prejela je mešane kritike predvsem zaradi domnevne anti-policijske drže, katero je sicer Beyonce zanikala, prav tako pa so bili kontroverzni izseki dokumentarnih posnetkov v videu pesmi. Kakorkoli, kritiki in oboževalci so pesem izredno dobro sprejeli, saj je prikazovala podobo Afro-Američanov v luči, ki jo le redko zasledimo v mainstream medijih. Pesem vsebuje množico vokalnih semplov govorjene besede, ki jih po navadi ne štejemo kot tuj material, a je za pesem tokrat to ključnega pomena. Pri 37 najdemo “You Want It Darker” od Leonard-a Cohen-a. Cohen je zadnja leta življenja preživel v velikih bolečinah zaradi česar je zelo redko zapustil svoje skromno bivališče. Njegov sin Adam mu je zato tam vzpostavil premični studio, da je lahko delal na svojem zadnjem albumu. V nosilnem singlu Cohen ni skrival okoliščine življenja in zvok bližajoče smrti, o kateri pesem govori, še nikoli ni zvenel tako prefinjeno kot v njej. Sledi pesem “Gold Digger” od Kanye West-a v sodelovanju z Jamie Foxx-om. Foxx je seveda prejel Academy award za svojo vlogo v filmu Ray, dokumentarcu o Ray Charles-u in zdi se, da ga je Kanye povabil v pesem prav kot varovalko, če bi se kaj zakompliciralo s semplom, ki so ga za pesem vzeli iz Ray-eve pesmi “I Got a Woman” iz leta 54. Foxx je mimogrede odlično opravil svoje delo. Pri številu 35 najdemo pesem “Blue Jeans” od Lane Del Rey. Del Rey si je najprej “Blue Jeans” zamislila bolj kot “Chris Isaak balado” a ker je delala z Emile Haynie, je iz tega prišlo nekaj bistveno tršega. Umetniki, ki se sami radi upirajo pričakovanjem, so to takoj opazili. Courtney Love “je postala obsedena” z Del Rey-inim delom, Kanye West pa jo je na Twitterju proglasil za “eno najljubših pevk”. V produkciji si je skozi celo pesem postregla z vokalnimi izseki iz Rick James-ove žive izvedbe pesmi Mary Jane. Sledi pesem “Mr. Brightside” od The Killers. Kot je rekel pevec skupine, Brandon Flowers, “spomnim se nakupa albuma skupine Strokes, Is This It, na dan ko je izšel, in poslušali smo ga v avtu, bil je tako popoln. Postali smo depresivni in zavrgli smo vse svoje pesmi. Razen “Mr. Brightside”, brutalno enostavne pesmi, polne melodičnih rifov. In 15 let po izdaji sloves pesmi “Mr. Brightside” dokazuje, da so jo z razlogom pustili stati. Pri številu 33 najdemo pesem “Idioteque” od Radiohead. Po OK Computer leta 97, je Thom Yorke začutil, da skupina potrebuje spremembo. Odložili so kitare in po zgledu skupin kot so Aphex Twin, pričeli skladati na synthesizerjih. V nekem trenutku je kitarist Jonny Greenwood Yorku predal 50 minutno improvizacijo, ki je vključevala Paul Landksy-jevo “Mild und Leise” iz leta 76 in takoj jo je uporabil za temelj pulzirajoče pesmi o neizbežnem nuklearnem holokavstu. Sledi “In Da Club” od 50 Cent. Fifty je zagrozil, da bo prijel rap sceno v primež in to mu na krilih Dr. Dre-jevih ubijalskih beatov tudi uspelo, prebil se je na vrhove vseh lestvic. Dre je namreč njegov talent takoj prepoznal, ga povabil v studio in v eni uri sta spisala ta megahit. Začuda, za to pesem niso uporabljeni sempli, aktivna je bila ena tožba, a je bila zavrnjena na sodišču. Zadnja pesem danes je “Wake Up” od Arcade Fire. Skupinina podpisana pesem, vrhunec debutantskega albuma, Funeral, je bila zaradi spevnosti popularna na koncertih še v časih, ko so igrali v klubih. U2 so nad njo bili tako navdušeni, da so jo na svojih koncertih igrali za ogrevanje. Impresionirala je tudi David Bowie-a in to v tolikšni meri, da jo je s skupino tudi zapel, ta verzija pa je postala dobrodelni EP. Torej, med števili 40 in 31 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo štiri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je ena več od povprečja uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se ta trend nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 30 in 21.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 60 do 51 na omenjeni lestvici in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material, kar je povprečje v celotnem spodnjem delu lestvice. Danes se selimo v zgornjo polovico lestvice, med števila 50 in 41 ter pogledali, če se povprečje iz spodnjega dela lestvice ohranja tudi tukaj. Pri številki 50 najdemo pesem “The Scientist” od Coldplay. Chris Martinov prijatelj se je pravkar razstal s partnerko in tudi Chris je bil v obdobju neuspešnih razmerij, tako da je skanaliziral vso to žalost v sentimentalno balado, ki je v očeh kritikov visoka točka za Coldplay, čudovit moment empatije. Za njo najdemo “Sign of the Times” od Harry Styles-a. Takoj ko je Styles zapustil One Direction, je šokiral svet z prvim singlom, svečano, skoraj operno rock balado, ki je priklicala duha Queen-ov in David Bowie-a. Sledi pesem “Happy” od Pharrell Williams-a. Pesem, ki priklicuje soul pozitivo 60-tih je izpadla kot da je Pharrell priredil ulično zabavo in nanjo povabil cel svet. Napisal jo je na krilih uspeha sodelovanja z Daft Punk in “Happy” je zasedla prvo mesto lestvic v preko 40 državah. V Iranu, kjer so bili nekateri aretirani, ker so pesem peli na youtube-u, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Prejeli so opravičilo predsednika z razlago: ''sreča je pravica naših državljanov.'' Izredno velik učinek pesmi, ki je bil v bistvu napisana za soundtrack animiranega filma Despicable Me 2. Pharell zanjo ni potreboval tujega materiala, kot tudi ne prej omenjena Styles in Coldplay. Pri številu 47 najdemo pesem “Redbone” od Childish Gambino. “Kako zares pričneš globalno revolucijo?” se je Gambino spraševal leta 2016. “Je sploh to možno v sistemu, ki ga imamo? Nekaj je v črnski glasbi 70tih kar se čuti kot da bi želeli pričeti revolucijo”. To razmišljanje je destiliral v pesmi “Redbone” in počasi pričel z njo. Za ta namen je tudi uporabil pesem z omenjenim duhom, I'd Rather Be With You od Bootsy's Rubber Band in leta 76. Sledi “Cry Me a River” od Justin Timberlake-a. ''Cry Me a River” je izbruhnila iz Timberlake-a po drami z njegovo takratno partnerko, Britney Spears. V ritem, kičast in nedoločljiv je nekako ukomponiral tudi Gregoriansko petje v enormen hit. Še vedno izstopa v sicer enormnem katalogu producenta Timbalanda kot pomemben dosežek. Za pesem pa sicer nista uporabila nekih bistvenih semplov. Naslednja je “Sorry” od Justin Bieber-ja, balada v opravičilo bivši partnerici Seleni Gomez, v času ko je Bieber raziskoval dejansko sočutnost, da bi prešel iz neposrečene bad-boy faze. Pri številki 44 najdemo pesem “Stan” od Eminema, ki govori o neuravnovešenem oboževalcu in so jo kritiki označili za eno njegovih najboljših pesmi. Bila je predlagana za množico nagrad, o njenem vplivu pa najbolj govori dejstvo, da se je ime karakterja v pesmi razvilo v sleng za manično obsedenega oboževalca slavnih oseb in se kot takšna vpisala v znan Oxford English Dictionary. Pri kompoziciji pesmi pa je uporabil izseke pesmi Thank you od Dido. Sledi pesem “Cranes in the Sky” od Solange, uravnovešena in elegantna pesem, čeprav govori o surovih občutkih, podobno kot njena avtorica. Pri številki 42 je “Electric Feel” od MGMT, prva prava pesem Andrew VanWyngarden-a in Ben Goldwasser-ja. Svetla funk pesem sproducirana s strani Dave Fridman-a iz Flaming Lips, ki definira psihadelično magijo MGMT. Zadnja današnja pesem je “Hurt” od Johnny Cash-a, ki pa je seveda priredba. Cash je izjemno akustično priredbo pesmi Nine Inch Nails skomponiral v hiši Rick Rubin-a, izkazalo pa se je, da je tudi zadnja v seriji albumov American Recordings. “Hurt” je boleča meditacija o odvisnosti in obžalovanju. Trent Reznor od Nine inch nails jo je čutil kot svojo ‘’najbolj osebno pesem’’ v tolikšni meri, da se je najprej upiral misli, da jo je Cash tako dobro zaigral. Ampak kasneje, predvsem po tem, ko je videl video in ostal šokiran ob njem, je začutil tudi spoštovanje do priredbe. Cash je naslednje leto umrl, in kar se tiče poslednjih del glasbenikov, Cash-ova Hurt ostaja mejnik po katerem se bodo kasnejši glasbeniki zgledovali. Torej, med števili 50 in 41 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, dva primera semplanja in eno priredbo, kar je tudi povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se to nadaljuje, bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 40 in 31.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 70 do 61 na omenjeni lestvici in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material. Danes se bomo posvetili pesmim med števili 60 in 51 ter pogledali kako je tukaj. Pri številki 60 najdemo pesem “The Wire” od Haim. Tri sestre Haim so pričele z igranjem v družinski skupini s starši, potem pa so razvile svoj ‘Eighties R&B soft-rock’ zvok. Še preden so izdale svoj prvi LP so jih primerjali z njihovim idoli in tudi njihov prebojni hit “The Wire” se sliši kot nekaj kar bi se zgodilo če bi Eagles in Fleetwood Mac naskrivaj skupaj posneli album. Skratka, odlična retro rock zadeva. Sledi pesem “Bodak Yellow” od Cardi B. Na svoji debutantski pesmi je Cardi B uporabila in obrnila ‘flow’ iz freestyle-a raperja Kodak Black v ostro, krvavo, ukazovalno rapsodijo. Takoj je opozorila nase s svojo lakoto in bolečino ter se iz mixtape raperke in Instagram osebe prelevila v eno od 100 najbolj vplivnih osebnosti po Time magazine-u in zasedla vrhove lestvic, prva ženska reperka, ki ji je to uspelo po letu 98. Sledi “Niggas in Paris” od Jay-Z in Kanye West-a. Poleg melodije, ki je namenjena provokaciji sovražnikov, dva kralja hip hop scene debatirata o visokem življenju kot da že imata tri steklenice Armand de Brignac-a pod kapo. Produkcijsko gledano, pesen močno sempla "Dirty South Bangaz" od Big Fish Audio. Vsebuje pa tudi krajše semple večih pesmi ter dialog iz filma Blades of Glory. 'No one knows what it means, but it's provocative,' prepričljivo pravi lik Ferrell, s čim reperja povzameta umetnost pisanja hip hop besedil. Pri številki 57 najdemo pesem “Do You Realize??” od The Flaming Lips. Wayne Coyne je njihov album Yoshimi Battles the Pink Robots opisal kot zbirko acid-rock pripovedi na temo sončnih pogrebov. Album vsebuje tudi ta dragulj, ki prikazuje Coyne-ovo genialnost v kombiniranju ‘vrtnega razsvetljenja’ in surovega realizma v nekaj globljega in večjega kot so njegovi deli. Sledi nekaj podobnega v naslednji pesmi “Weird Fishes/ Arpeggi” od Radiohead, katero je producent Nigel Godrich enkrat opisal kot “Scooby-Doo graščino”, kritiki pa kot morda skupinin najbolj sijajen trenutek. Pri številki 55 najdemo pesem ‘’212” od Azealie Banks. Potem ko so se je znebili pri XL Recordings, je Banksova samo-izdala to opolzko in dinamično hip-house produkcijo o ''zdrogirani preveč ambiciozni 'bitch' , v smisli ‘Jebite se vsi, jaz sem najboljša tukaj'. In nekaj časa je bila, saj se je pesem prodala v 250 tisoč izvodih in pristala na 12. mestu UK lestvice. Kdo še potrebuje založbo? No, potrebovala pa je glasbeno podlago, ki jo je našla v pesmi Float my boat od Lazy Jay. Naslednja je “Portions for Foxes” od Rilo Kiley. V pravičnem svetu bi ta power-pop klasika dominirala radijske valove, tako pa je bila le ena boljših pesmi ene izmed boljših in zelo podcenjenih skupin. Na 53. mestu najdemo pesem “Oblivion” od Grimes. Grimes je umetniško ime Kanadske eksentrične pevke Claire Boucher, ki je s pesmijo Oblivion in albumom Visions, s katerega ta prihaja, predstavila novo ero dance popa. Sledi pesem “Chandelier” od Sia-e. Sia ima za sabo dolgo in uspešno kariero kot pisateljica pesmi za druge pevke, kot so na primer Rihanna in Beyoncé. A v solo karieri je resnično izstopila iz povprečja s to dramatično pesmijo, ki izhaja iz njenega boja z alkoholizmom. In tako prihajamo do zadnje pesmi danes, “Single Ladies (Put a Ring on It)” od Beyonce´, in ne, ni je napisala Sia. Pesem s svojim plesnim ritmom in vpadljivim črno-belim videom je postala simbol emancipacije. Njena plesna rutina v videu, inspirirana s strani Bob Fosse-jeve izvedbe “Mexican Breakfast” iz leta 69 na Ed Sullivan Show-u, je prav tako nepozabna. Tudi Beyonce za to pesem, kot tudi Sia in Rilo pred tem, ni uporabila tujega materiala. Torej, med števili 60 in 51 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je tudi povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se to nadaljuje bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 50 in 41.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 80 do 71 na omenjeni lestvici in v treh od desetih pesmih je uporabljen tuj material. Danes se bomo posvetili pesmim med števili 70 in 61 ter pogledali kako je tukaj. Pri številu 70 najdemo pesem “American Idiot” Green Day. Naslovna pesem njihovega opusa iz leta 2004 je verjetno najprepoznavnejša rockerska politična izjava , ki je za Američane tudi v tem času toliko relevantna kot dne, ko je bil ponovno izvoljen takrat aktualen George W. Bush. Sledi pesem “Thinkin Bout You” od Frank Ocean-a. Ocean je s to pesmijo razbil nekatere stereotipe glede moškosti v RNB glasbi, s tem ko je pel v nežnem falsettu z ihtenjem od besedilu, ki vključuje tudi čutne besede kot so ‘’cute – ljubka’’ in podobne. Verjetno je vse skupaj bilo nenamerno, saj je pesem v bistvu napisal za Bridget Kelly, a je njegov demo nekako prišel na splet in takoj požel uspeh. Kljub zvrsti, pesem ne uporablja tujega materiala. Naslednja pesem je “Springsteen” od Eric Church-a. Church, silak iz Severne Karoline je spisal jokajočo pesem o spominih na ''Born to run'' in srednješolsko romanco, rezultat pa je ena bolj čustvenih country pesmi tega časa. Pri številu 67 najdemo pesem “What You Know” od T.I., nalezljivo pesem enega najbolj nadarjenih raperjev tega časa, ki mu je prislužila tudi Grammyja. Zvezda pesmi je tudi močen ritem, za katerega je zaslužen Atlantski veteran DJ Toomp. Skupaj s ko-producentom Wonder-jem sta v Reason softwaru poustvarila ekstatično gospel-rock zaporedje okoli pesmi Roberte Flack, “Gone Away” iz leta 1970. Sledi pesem “Beez in the Trap” od Nicki Minaj v sodelovanju s 2 Chainz. Po Nickijinem uspehu z elektro-pop crossover pesmimi kot sta “Super Bass” in “Starships” je bila “Beez in the Trap” dobrodošla vrnitev k hip-hopu: počasen, minimalističen, južnjaški rap z močnim basom in refrenom v stilu Schoolly D-ja iz srede 80tih. Kljub zvrsti, pesem ne uporablja tujega materiala. Smo pri številu 65 in pesmi “We Found Love” od Rihanne in Calvin Harris-a. Tudi tu gre za originalno pesem, kljub siceršnji ljubezni do semplanja pri obeh sodelujočih. Ko je dance glasba pričela pohod na lestvice v začetku 2000ih, smo bili priča nekaterim zmedenim, nedodelanim in resnično slabim sodelovanjem znanih glasbenikov, ki so sproducirala res neposlušljive pesmi. Po drugi strani pa so nastale tudi pesmi kot “We Found Love”, ki so takoj postale moderni standardi. Sledi pesem “DNA” od Kendrick Lamar-ja. Največji živi reper, kot ga opisujejo kritiki, pove že v prvih 15 sekundah kaj je njegovo bistvo: zvestoba, plemištvo, vojna, mir, moč, strup, bolečina, veselje, ambicija in ‘flow’. Producent Mike Will Made It poskuša parirati Lamarjevem napadu z zvoki 808ke in sempli, med katerimi najdemo tudi del Rick James-ove odrske produkcije iz koncerta v Nemčiji leta 82, seveda pa uporabi še množico drugih semplov, kot je na primer del pesmi Countdown od Keith Murray-a. Sledi “Sugar, We’re Goin Down” od Fall Out Boy, ki so pričeli na emo sceni, a kot hipsterji nikoli niso bili prepričljivi. Pop punk v “Sugar” je piflarsko dramo prikazal na izjemno zanimiv in privlačen način. Smo pri številki 62 in pesmi “Teenage Dream” od Katy Perry. V svetu Perry je vsaka pesem, pesem o poletju. Zaslepljujoča jasnost v “Teenage Dream” ji je prinesla vrh lestvic in je ena izmed petih pesmi s tem uspehom iz zgolj enega albuma. Nihče tega ni uspel po Michael Jackson-u in albumu Bad. Impresivno. Zadnja pesem danes je “Hung Up” od Madonne, ki se je leta 2005 vrnila k koreninam New Yorške nočne scene z disco-pop umetnino za novo tisočletje, Confessions on a Dance Floor. Pri oblikovanju nosilnega singla, “Hung Up” je osebno poklicala in dobesedno prosila Abbina pisca Benny Andersson-a in Björn Ulvaeus-a za dovoljenje za uporabo hita “Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight)” iz leta 79. Kljub izredno zaščitniškem odnosu do svojega materiala sta Madonni le rekla da in nastal je nov megahit. Torej, med števili 70 in 61 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je tudi povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih oddaj. Če se to nadaljuje bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 60 in 51.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Nadaljujemo z oddajami, ki so posvečene pred kratkim izdani lestvici 100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat, ki so jo sestavili strokovnjaki Rolling Stone Magazine. Zadnjič smo preleteli pesmi, ki so zasedle mesta od števila 90 do 81 na omenjeni lestvici in v štirih od desetih pesmih je uporabljen tuj material. Danes se bomo posvetili pesmim med števili 80 in 71 ter pogledali kako je tukaj. Pri številu 80 najdemo pesem “Ante Up (Robbin-Hoodz Theory)” od M.O.P. in takoj imamo opraviti s semplanjem. Čeprav so M.O.P. v ZDA in Veliki Britaniji dosegli velike uspehe in je njihova pesem uporabljena v množici filmov, se v drugih Evropskih državah niso proslavili in so pri nas dokaj neznani. Zato omenimo zgolj dejstvo, da se za uspeh pesmi imajo zahvaliti predvsem semplu iz pesmi "Soul Sister, Brown Sugar" od Sam & Dave. Sledi pesem “Drop It Like It’s Hot” od Snoop Dogg-a v sodelovanju s Pharrell-om, ki prav tako uporablja tuj material. Pharell uporabi materiale iz lastne pesmi ''Raspy shit'', pomembnejša pa je uporaba raznega materiala iz pesmi iz leta 83, White horse od Laid back. Ta Danski elektro duo sicer najbolje poznamo po hitu "Sunshine Reggae", a "White Horse" je bistveno bolj popularna v semplerskih vodah. Pesem “Drop It Like It’s Hot” je sicer končno Snoop-u zagotovila vrh lestvice Billboard Hot 100 kjer se je zadržala tri tedne. Billboard jo je decembra 2009 proglasil tudi za najbolj popularno Rap pesem desetletja. Naslednja je “Young Folks” od Peter Bjorn and John, ki je avtorsko delo Švedske indie skupine. Značilno žvižganje iz pesmi je tako nalezljivo, kot je sploh lahko kaj iz glasbenega studia. Kot je rekel tudi del tria John Eriksson ‘’mislim, da je prav zvok žvižganja, ki je celo neuglašeno, povezalo ljudi s pesmijo’’. Kljub naslovu “Young Folks” pesem dejansko ne govori o teh, temveč o zdolgočasenosti med klepetanjem v baru. Pri številki 77 najdemo pesem “Losing My Edge” od LCD Soundsystem, ki našteva in sicer interpolira tudi kakšno besedo iz drugih pesmi, a o semplanju težko govorimo. Je pesem, ki govori o strahu pevca, Murphy-ja, ki je pred tem bil znan kot DJ, da bo izgubil svoj ''cool'', česar ga je bilo na smrt strah. Naslednja je “Get Lucky” Daft Punk in Pharrell Williams-a, ki pa začuda kljub Pharell-ovem prispevku semplov ne uporablja. “Elektronska glasba je trenutno v območju udobja in se nikamor ne premakne’’ je ob pisanju pesmi rekel Thomas Bangalter. “To ni to kar naj bi glasbeniki počeli.” Tako so se lotili pisanja pesmi drugače in sproducirali nekaj bolj organskega s pomočjo Pharrell Williams-a in disco hitmakerja Nile Rodgers-a ter ustvarili pravi megahit. Pri 75 najdemo pesem “The House That Built Me” od Mirande Lambert, ki je v prejšnjih pesmih postala znana kot divja Texaška pištola, a je svoj prvi številka ena country hit zabeležila prav s to balado, v kateri govori o vračanju v mesto odraščanja v iskanju smisla življenja. Naslednja je “Letter From an Occupant” od The New Pornographers, ene boljših indie skupin tega časa, ki pa prihaja iz Kanade. Gre za avtorsko delo kot tudi pri Lambertovi. Sledi “House of Jealous Lovers” od The Rapture, pesem ki jo je pomagal spisati Murphy iz LCD Soundsystems in je pomagala ponovnem vzponu dance-punka. Smo pri številu 72 in pesmi “Bad and Boujee” od Migos v sodelovanju z ‘Lil Uzi Vert’. Ker gre za rapperje je seveda prisotno nekaj interpolacij, predvsem se pesem naslanja na drugo rap pesem, Jumpman od Drake-a. Gre za Migos-ov hit, ki je dosegel tudi vrhove lestvic v ZDA, kritiki pa njegov poseben stil repanja in vpliv tega primerjajo z vplivom Outcasta v obdobju pred tem. Glede na nove hite, ki se ga poslužujejo, se moramo strinjati. Zadnja pesem danes je “Call Me Maybe” od Carly Rae Jepsen pri številu 71. Kanadska finalistka Idolov dokazuje, da kvaliteten in enostaven folk-pop nikdar ne zastara, gre pa za avtorsko delo. "Call Me Maybe" je zasedla vrhove lestvic po celem svetu. Torej, med števili 80 in 71 lestvice Rolling Stone Magazina ‘100 najboljših pesmi tega stoletja – zaenkrat' najdemo tri pesmi, ki uporabljajo tuj material, kar je povprečje uporabe tujega materiala iz prejšnjih dveh oddaj. Če se to nadaljuje bomo videli naslednji teden, ko se posvetimo pesmim med števili 70 in 61.
Neveljaven email naslov