Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
Policistke in policisti ter njihovi družinski člani imajo od leta 2007 na voljo tudi duhovno oskrbo kot eno od oblik pomoči. 14 let jim jo je zagotavljal le en katoliški duhovnik, lani sta se mu pridružila še en katoliški duhovnik ter stalni diakon pri Katoliški cerkvi v Sloveniji. Letos poleti je poslanstvo policijskega vikarja nastopil tudi evangeličanski duhovnik dr. Aleksander Erniša. Ta se je po štirih letih vodenja evangeličansko-luteranske župnije v Trstu v začetku junija vrnil v Ljubljano. Poslanstvo vojaškega vikarja, ki ga je prekinil zaradi odhoda v Trst, zdaj nekaj mesecev opravlja v Slovenski policiji, pri kateri je odgovoren za duhovno oskrbo na policijskih upravah Maribor in Murska Sobota.
Kakšni so sadovi sinode v Katoliški cerkvi v Sloveniji, kakšni so odnosi v duhovščini v luči anonimne prijave škofa Andreja Sajeta, da je zagrešil davčno utajo? Po mnenju nekaterih škofov jo je podal nekdo iz duhovščine. Prvi škof odločno zagovarja ničelno toleranco do spolnih zlorab v Cerkvi in poudarja, da katekizem Katoliške cerkve istospolno usmerjene ljudi sprejema s spoštovanjem. Tudi o tem, kakšna je vloga Cerkve pri blaženju sovražnega govora v družbi, o odprtih vprašanjih med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji in njenem plačevanju davkov.
Za Vatikan je boj proti spolnim zlorabam v Katoliški cerkvi v obdobju papeža Frančiška najpomembnejše področje življenja in delovanja Cerkve. Lokalne Cerkve morajo v skladu z dokumenti papeža Frančiška vzpostaviti dvostopenjski sistem odkrivanja in pomoči žrtvam spolnih zlorab. Večina slovenskih škofov je po škofijah že ustanovila urade za sprejemanje in spremljanje žrtev spolnih zlorab, več kot leto dni pa škofje ne zmorejo ustanoviti neodvisne komisije za zaščito otrok na ravni Cerkve v Sloveniji. Obljubljajo, da jo bodo v nekaj mesecih, pri tem jih spodbuja tudi tajnik Papeške komisije za zaščito mladoletnih p. Andrew Small, ki se je pred dnevi udeležil plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference na temo zaščite otrok, mladostnikov in ranljivih odraslih ljudi v Cerkvi. Vatikan ugotavlja, da zdajšnja obravnava pedofilije v Cerkvi pri nas ni najboljša. Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje zagotavlja, da je cilj vzpostaviti transparentne postopke na področju odkrivanja spolnih zlorab otrok v Katoliški cerkvi v Sloveniji; medtem ko duhovnik Janez Cerar iz zavoda Dovolj je poziva škofe, naj ustanovitev komisije prestavijo iz prve v šesto prestavo.
Na prvo adventno nedeljo kristjani vstopijo v adventni čas, ki ga zaokrožijo na sveti večer, 24. decembra. To je čas duhovne in bogoslužne priprave na božič, ko se kristjani spominjajo rojstva svojega Božjega sina Jezusa. Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Ljudje pri nas v cerkvah in po domovih tradicionalno pripravijo adventni venec s štirimi svečami. Prvo na njem prižgejo na prvo adventno nedeljo. Potem pa vsako nedeljo naslednjo svečo, naraščajoča svetloba simbolno sporoča rast dobrega v življenju. Dijaki katoliške Gimnazije Želimlje, ki med tednom prebivajo v Domu Janeza Boska: Zala Peternelj, Marija Kričelj, Izak Debeljak in Matic Žibrik, premišljujejo o dejavnostih v adventnem času v dijaškem domu, ki jim bogatijo proste ure. V središče postavljajo duhovno dimenzijo adventnega časa kot priložnost za krepitev osebne vere in izboljšanja odnosov z vrstniki ter drugimi ljudmi, ne pa zunanjega blišča.
Na predvečer praznika Kristusa, Kralja vesolja, ko se končuje tudi cerkveno leto in ko svetovna Katoliška cerkev praznuje svetovni dan mladih, je v Novi Gorici potekalo prvo srečanje mladih vernic in vernikov Katoliške cerkve z obeh strani italijansko-slovenske državne meje. Namenjeno je bilo njihovemu spoznavanju, skupni molitvi in sveti maši, ki sta jo darovala goriški in koprski škof. Želja organizatorjev je, da bi tovrstno srečanje mladih postalo tradicionalno in da bi bilo tudi del praznovanja evropske prestolnice kulture, to bosta namreč obe Gorici v letu 2025. Vsebino novogoriškega srečanja mladih katoličanov in priprave na svetovno srečanje mladih v Lizboni na Portugalskem, udeležili se ga bodo tudi številni mladi iz Slovenije, predstavlja duhovnik koprske škofije, pristojen za pastoralo mladih v škofiji, in šolski kaplan na Škofijski gimnaziji Vipava Primož Erjavec.
Tri študentke ljubljanske Univerze – stare od 21 do 23 let: Tonja Čižič iz Miklavža na Dravskem Polju, Tina Mladenović iz Ljubljane in Petrisa Čanji iz Celja so novorojene kristjanke iz različnih evangelijskih cerkva. Tema pogovora: odnos mladih do pojmovanja in občutenja Boga in presežnega nasploh.
V letu, ko se spominjamo 150-letnice rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, je izšla knjiga »Plečnik živim in mrtvim – Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča, ki jo je uredil frančiškan, do nedavnega župnik za Bežigradom, dr. Andraž Arko. V oddaji bo govoril o Plečnikovih vizijah za Baragovo semenišče, o cerkvah, ki so jo zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča podrli in postavili novo po njegovih načrtih in o življenju bežigrajske župnije v zadnjih šestdesetih letih.
Pred dnevom reformacije in v letu, ko Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji praznuje sto let samostojnosti, evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik iz evangeličanske občine ali gmajne Puconci –najstarejše evangeličanske cerkvene občine pri nas, v kateri stoji tudi prva zidana evangeličanska cerkev v Sloveniji – premišljuje o zgodovinskem razvoju protestantizma v omenjeni cerkveni občini, o današnjem verskem življenju, o medverskem dialogu in aktualnih družbenih vprašanjih. Pravi, da se evangeličani ne obremenjujejo s temami, ki vnašajo razkol med Slovence, saj ima vsak človek svojo svobodo, dostojanstvo in odgovornost pred Bogom.
Dan spomina na mrtve in katoliški praznik vseh svetih velikokrat pri ljudeh spodbudita pogovor o žalovanju za našimi ljubljenimi. Jezuit pater dr. Ivan Platovnjak ugotavlja, da je žalovanje tabujska tema tudi za Katoliško cerkev. Zakaj? Kako pomembno je, da se poslovimo od umrlega človeka? Kako smemo žalovati, so vprašanja, o katerih premišljuje pater Platovnjak. Ta med drugim vodi trimesečni program za žalujoče v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani.
V Ljubljani je potekalo 6. vseslovensko srečanje razvezanih v Katoliški cerkvi v Sloveniji pod naslovom Povrnitev dostojanstva po ločitvi. Kakšen je položaj ločenih v omenjeni Cerkvi, kakšno je poslanstvo Cerkve pri obravnavi razvezanih, pa kako sprejete se ločeni počutijo v cerkvenem občestvu. O teh vprašanjih premišljujejo gostje iz Skupnosti razvezanih v Cerkvi SRCE gospa Karmen, Janko Rodman in duhovni vodja te skupnosti jezuit pater Tomaž Mikuš.
Škofija Murska Sobota je v Beltincih gostila že tradicionalno srečanje katoličanov iz Slovenije in Hrvaške; letos so se jim prvič pridružili pri sveti maši tudi katoličani iz Madžarske. Srečanje je potekalo pod geslom Skupaj na poti vere in miru. Kot pravi murskosoboški škof, gostitelj srečanja dr. Peter Štumpf, z geslom Evropi in svetu sporočajo, da želijo prebivalci treh sosedskih držav živeti za blagor Cerkve in njihovih narodov kot dobri sosedje in dobri prijatelji.
Slovenska salezijanska redovna skupnost je v letu dni v svoje središče na Rakovniku v Ljubljani sprejela pet mladih salezijancev: enega iz Ugande, dva iz Vietnama, enega iz Svobodne države Kongo in še enega iz Demokratične republike Kongo. Med njimi je tudi Cyprian Mbaziira iz Ugande, ki je pred letom dni prišel v Slovenijo; zdaj opravlja vzgojno prakso v Domu Janeza Boska v Želimljem. Kdaj in kje je stopil v stik s krščanstvom in kakšna je bila njegova pot v Slovenijo? Njegov predstojnik v Sloveniji, salezijanski inšpektor Marko Košnik, pa odgovarja na vprašanje: zakaj so se salezijanci v Sloveniji odločili med sebe sprejeti mlade misijonarje iz tujine, kdo so ti mladi možje, ki želijo nadaljevati salezijansko formacijo pri nas in kako je njihov prihod vplival na življenje v skupnosti, pa kakšen je odziv med verniki.
Judje po hebrejskem koledarju praznujejo praznik roš hašana, judovsko novo leto, z njim vstopajo v leto 5783. Kako ga bodo praznovali v Liberalni Judovski skupnosti Slovenije, v eni od treh registriranih judovskih verskih skupnosti pri nas; kakšno je versko in simbolno sporočilo obredov in hrane, ki jo uživajo Judje ob tem prazniku. Zakaj so ustanovili Liberalno judovsko skupnost, kdo je njihov rabin, kdo so člani te skupnosti, nam pojasnjuje predsednik omenjene skupnosti Robert Waltl.
V Slovenski Karitas so to poletje že šestnajstič zbirali humanitarno in razvojno pomoč za najrevnejše otroke in družine v osrčju Afrike. V letošnji akciji Za srce Afrike tudi za izgraditev kuhinje pri eni od katoliških srednjih šol v Senegalu. Kakšne so bivanjske razmere v tej deželi, kako sobivajo kristjani z večinskim muslimanskim prebivalstvom, pojasnjuje redovnica Polona Švigelj, za katero je devet let misijonskega dela v Senegalu. Čeprav je minilo že nekaj let, od kar je sestra Polona zapustila to afriško državo, ostaja povezana z njo.
V Katoliški cerkvi se bo odvijal teden mladih, ki se bo zaključil v soboto 17. septembra s tradicionalnim vseslovenskim srečanjem katoliške mladine v Stični. O vsem tem mladostnem duhovnem vrenju in še posebej o jutrišnji nedelji mladih (11.9.) bosta v oddaji spregovorila: vodja urada za mlade pri SŠK mariborski nadškof, metropolit mag. Alojzij Cvikl in njegov tajnik Jure Sojč-voditelj škofijskega odbora za mlade.
Ob začetku šolskega leta in Tedna vzgoje v Katoliški cerkvi v Sloveniji, teden bo letos potekal v duhu sinode, zato so ga naslovili z geslom: »V vzgoji hodimo skupaj«, gostimo učitelja Heleno Kregar in Leona Kernela iz Društva katoliških pedagogov Slovenije. Premišljujeta o posledicah pouka za mlade in učitelje v obdobju pandemije covida-19, o vzgojnem in duhovnem vidiku šole, pa tudi o načrtih društva.
Vsako poletje škofje in predstojniki redovnih skupnosti v Katoliški cerkvi v Sloveniji premestijo duhovnike. To poletje je bilo večje število premestitev, saj je več kot 150 duhovnikov nastopilo svojo službo v novi župniji. Med njimi je tudi frančiškan, pater dr. Andraž Arko, ki je že zapustil Župnijo sv. Cirila in Metoda Ljubljana Bežigrad in se v teh dneh že privaja na opravljanje poslanstva župnika v Župniji Nazarje. Pravi, da je ljubljansko župnijo, kjer je spletel pristne odnose z župljankami in župljani, zapustil s težkim srcem, a ker se zaveda svojega poslanstva duhovnika, je njegova želja, da bi tudi v Nazarjah prav tako spletel pristne odnose z vernicami in verniki. Ima pa tudi že nekaj načrtov s sobrati redovniki za obogatitev verskega življenja v Župniji Nazarje.
Na posebnem duhovnem vikendu v Crikvenici v hrvaškem Kvarnerju so se na intenzivnih duhovnih vajah zbrali predstavniki različnih evangelijskih cerkva s širšega slovenskega prostora. Gostje oddaje pričujejo o tem kako na osebno intimni ravni razumejo svoje praktično krščanstvo in kako vzajemen je ta odnos do sočloveka in Boga hkrati.
Pred obhajanjem največjega cerkvenega Marijinega praznika, Marijinega vnebovzetja gostimo patra minorita Andreja Mohorčiča iz župnije Turnišče v Prekmurju. Cerkev Marije pod logom v Turnišču je glavno romarsko središče murskosoboške škofije, kamor že večer pred omenjenim verskim praznikom romajo romarji; na sam praznik pa se je pred romarsko cerkvijo Marije pod logom v Turnišču pred pandemijo covida-19 zbralo tudi do pet tisoč ljudi iz različnih krajev Slovenije. Pater Andrej upa, da se bo po dveh pandemičnih letih vnovič zbralo več tisoč romarjev v Turnišču, kjer pa obhajanje velikega šmarna začnejo že nekaj dni pred 15. avgustom. V župniji Turnišče namreč deluje samostan sester klaris in te 11. avgusta praznujejo god svete Klare, ustanoviteljice omenjenega ženskega reda. S patrom Andrejem Mohorčičem se je pogovarjala Nataša Lang.
Na posebnem duhovnem vikendu v Crikvenici v hrvaškem Kvarnerju so se na intenzivnih duhovnih vajah zbrali predstavniki različnih evangelijskih cerkva s širšega slovenskega prostora. Gostje oddaje pričujejo o tem kako na osebno intimni ravni razumejo svoje praktično krščanstvo in kako vzajemen je ta odnos do sočloveka in Boga hkrati.
Neveljaven email naslov