Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
Mlad duhovnik grškokatoliške župnije v Metliki Ivan Skalivski, ki prihaja iz manjšega kraja na zahodu Ukrajine, blizu meje s Poljsko, vojno v svoji domovini spremlja zelo čustveno, skrbi ga za življenja članov njegove družine in za usodo ukrajinskega naroda. Poudarja, da se ta ne bo vdal, ter prosi vse Slovenke, Slovence in vse prebivalce sveta, naj molijo za mir v Ukrajini in pomagajo po svojih močeh. Duhovnik Skalivski je mašniško posvečenje prejel poleti lani v Zagrebu, od takrat v metliški grkokatoliški župniji zagotavlja duhovno oskrbo blizu 180 – tim družinam, svoje poslanstvo duhovnika opravlja še v eni manjši župniji na Hrvaškem.
Kristjanke in kristjani so vstopili v postni čas, spokorni čas priprave na največji krščanski praznik, veliko noč. Ta bo letos 17. aprila, post pa bodo končali tri dni prej, na veliki četrtek. V postnem času za verujoče velja spodbuda k poglobljeni molitvi in ljubezni ter skrbi za bližnjega; odpovedi mesni hrani in razvadam. Postu se pridružijo tudi številni neverujoči, tako da ne uživajo določene hrane, ne pijejo alkohola in tako kot verujoči preizkušajo svojo voljo. O doživljanju postnega časa med drugim premišljujejo osebe, ki so se izvile iz primeža alkohola.
Digitalizacija spreminja vsa področja našega življenja že leta, epidemija covida pa jo je v zadnjih dveh letih le pospešila. Digitalni svet je prinesel velike spremembe tudi na področju izražanja religioznosti. Dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar premišljuje o pozitivnih in negativnih vidikih verskega življenja v virtualnem svetu; na primer verouk že skoraj dve leti ves čas poteka na daljavo. Odgovarja na vprašanja, ali lahko poteka kateheza, uvajanje v vero, v digitalnem svetu, ali se na spletu oblikuje občestvo … Predvsem pa upa, da je pandemija pristojne v Cerkvi naučila, da se morajo ves čas prilagajati, iskati nove poti na področju oznanjevanja božje besede, zlasti za mlade, ki so tako imenovani digitalni domorodci.
Ob letošnji 30-letnici delovanja bolniške župnije je Katoliška cerkev v Sloveniji svoje najvišje priznanje za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci, odličje sv. Cirila in Metoda, izročila upokojenemu zdravniku Janezu Zajcu. Ta je bil na svoji poklicni poti ob skrbi za fizično zdravje bolnikov velik zagovornik možnosti verujočih bolnikov, da uresničujejo svojo pravico do duhovne oskrbe med zdravljenjem v bolnišnici. Pojasnjuje, zakaj je pomembno, da imajo verniki v tem času dostop do duhovnika. Spominja se iskanja primernih prostorov za kapelo v UKC Ljubljana, odpiranja posvečenih krajev v preostalih bolnišnicah ter prvega romanja bolnikov in invalidov z vlakom v Lurd, ki se ga je kot mladi zdravnik udeležil leta 1970. Čeprav je oblast ob koncu druge svetovne vojne in po njej njegovi družini povzročila veliko gorja, ne čuti zamere; pravi, da se veren človek ne maščuje in ne jezi, ampak težave ureja v dialogu.
Slovenska škofovska konferenca je pred časom sprejela odločitev, da bodo spolne zlorabe, pedofilijo, ki so jih zagrešili kleriki, odkrivali in preganjali na dveh ravneh: vsak škof bo imenoval pooblaščeno osebo, laika, in njegova naloga bo sprejemanje prijav žrtev ter dajanje pravne in druge pomoči; na slovenski ravni pa bodo po vzoru dobrih praks iz tujine – Avstrije, Italije, Francije – ustanovili neodvisno komisijo strokovnjakov za zaščito otrok. Tako bodo uresničili Apostolsko pismo papeža Frančiška Vi ste luč sveta, ki škofijam nalaga ustanovitev stalnih sistemov za prijavo spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki. Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je kot prvi škof v Sloveniji ustanovil urad škofije Celje za sprejemanje prijav in spremljanje žrtev spolnih zlorab. V praksi to pomeni, da je pooblastil odvetnika Pavla Terška v Laškem, ki bo sprejemal prijave žrtev spolnih zlorab. Kako bo pooblaščenec celjske škofije vodil postopke in zaščito žrtev, kakšna bo vloga škofa pri tem, pa tudi o tem, kaj bo drugače na področju odkrivanja spolnih zlorab v Cerkvi, s škofom dr. Matjažem.
Kristjanke in kristjani so 2. januarja praznovali Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Od leta 1997 pa na ta dan v katoliški cerkvi po odločitvi papeža Janeza Pavla II. obhajajo tudi dan Bogu posvečenega življenja. V Katoliški cerkvi na Slovenskem po njenih podatkih deluje 31 redovnih skupnosti, redovnikov in redovnic je blizu 750, škofijskih duhovnikov pa je kakih 800. Število posvečenih oseb v slovenski katoliški cerkvi upada; zato samevajo številne stavbe, v katerih so nekoč bivale posvečene osebe, ali pa so dobile drugo vsebino. Tak primer je samostan Mekinje, ki so ga redovnice uršulinke pred šestimi leti predale v upravljanje občini Kamnik. Javni zavod za kulturo Kamnik je v samostanu Mekinje konec lanskega leta na ogled postavil stalno razstavo Življenje za samostanskimi vrati: Klarise in uršulinke v Mekinjah. Redovnice klarise so za zidovi omenjenega samostana delovale skoraj 500 let, medtem ko uršulinke nekaj več kot 100 let. Gre za dva zelo različna ženska redova, ki sta delovala v različnih političnih in družbenih okoliščinah, a sta kljub temu zaznamovala versko, gospodarsko in kulturno življenje v Mekinjah in okoliških krajih. Avtorji razstave – med njimi Katarina Mihelič, ki nas popelje po razstavi – so novo stalno razstavo zasnovali interaktivno, tako da obiskovalec dobi vpogled v skrivnostno življenje redovnic.
Osrednji slovenski katoliški tednik Družina bo letos na začetku maja praznoval 70. jubilej izhajanja. To je prvi slovenski katoliški časnik, ki ga je oblast po drugi svetovni vojni dovolila izdajati najprej Goriški administraturi kot štirinajstdnevnik leta 1952; leta 1965 je postal last vseh slovenskih škofij, leta 1973 pa ga je Cerkev začela izdajati kot tednik. V uredništvu Družine se po besedah njenega odgovornega urednika Boštjana Debevca na praznovanje visokega jubileja pripravljajo že dlje časa; tednik je na začetku leta 2019 doživel celovito prenovo; zdaj poteka digitalizacija vseh njegovih izdaj od leta 1952; tako bodo vse njegove številke dostopne njegovim zvestim bralcem, naročnikom, v digitalni obliki. Vse več bralcev pa ima novičarska spletna stran Družine, pravi urednik Debevec in dodaja, da ni teme, ki je časnik Družina ne bi obravnaval in je osvetlil s krščanskega, evangelijskega vidika. Za prihodnost pa si želi, da bi Družina znala odgovarjati na izzive časa.
»Plečnik je videl krščanski sakralni prostor kot tisti prostor, ki mora biti v odnosu do običajnih bivalnih prostorov radikalno drugačen; domačnost v sakralne prostore je vnesel z bogato ikonografijo, materiali, obliko; kar je še posebej drugačno pri njegovem delu,« meni arhitekt dr. Leon Debevec. Ugotavlja, da v sakralnem opusu arhitekta Jožeta Plečnika kot globoko vernega kristjana prepoznavamo svetopisemske vsebine na treh ravneh: na ravni citatov, ikonografije in arhitekturnih arhetipov.
Družbeno-politična in ekonomska misel ter etična drža pred drugo svetovno vojno delujočega pravnika, politika, sociologa in pedagoga dr. Andreja Gosarja ostajata aktualni še danes, meni dr. Alen Širca s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svoje mnenje utemeljuje z ugotovitvijo, da se dr. Gosar nikoli ni pustil ujeti v neproduktivno razdeljenost družbe, ampak je na vseh področjih delovanja zagovarjal srednjo pot, ki temelji na pogovoru in dogovoru med vpletenimi. V uredništvu igranega programa našega radia smo pred kratkim objavili premierno radijsko igro o tem izjemnem človeku z naslovom: Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja.
Predsednik republike Borut Pahor je trem verskim dostojanstvenikom različnih veroizpovedi ob koncu leta 2021, ko je Slovenija praznovala 30 let samostojnosti, vročil visoka državna odlikovanja za njihove zasluge na posvetnem področju. Nagrajenci so: kardinal dr. Franc Rode iz rimskokatoliške cerkve, duhovnik mag. Geza Filo iz evangeličanske cerkve v Sloveniji in nekdanji mufti islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus.
Predstavljamo izbor dogodkov in tem iz življenja verskih skupnosti v preteklem letu. To je v marsičem zaznamovala epidemije covida-19.
Na krščanski praznik božič sestra uršulinka Andreja Perc ter študentki, aktivni kristjanski pri Katoliški mladini in skavtih Jana Hočevar in Nika Černač premišljujejo, kaj jim pomeni božič, kako se pripravljajo nanj in kako ga praznujejo.
Decembra naredimo pregled iztekajočega se leta. Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore ugotavlja, da je Katoliška cerkev na Slovenskem kljub zahtevnim pandemičnim okoliščinam uresničevala svoje pastoralno delo, dobila je dva nova škofa in stopila na sinodalno pot. V tem letu, ko praznujemo 30-letnico samostojnosti in neodvisnosti, nadškof Zore poudarja, da ne smemo spregledati napredka v družbi na različnih področjih. Dodaja, da je tudi Cerkev veliko dosegla v odnosu z državo, čisto vsega pa zagotovo nikoli ne bo. Zato je po njegovem pomembno, da se v tem odnosu vzpostavita sožitje in sodelovanje, ne pa izključevanje. Meni, da nekateri posamezniki in skupine potrebujejo razklanost oziroma razdeljenost slovenske družbe kot življenjsko okolje, v katerem lahko uspevajo. Želi si, da bi v Sloveniji vzpostavili resnično vladavino prava, da bi bili vsi enaki pred zakonom in da se sodni postopki ne bi vlekli kot jara kača; pa tudi, da bi oblast menjali na volitvah, ne pa na ulici, ker le to zagotavlja pravo demokracijo. Zdi se mu pomembno, da kristjani hodijo na volitve, kajti le tako krščanske vrednote živijo v parlamentu, v predsedniški palači in na občini.
V Evropi ni enotnega modela poučevanja o religiji v javni šoli. V Sloveniji podobno kot v Franciji učenci religijskim vsebinam lahko prisluhnejo pri pouku različnih predmetov, v zadnjem triletju osnovne šole si lahko izberejo predmet verstva in etika, ki pa ni zaživel v praksi. Gre za tako imenovani dimenzionalni pouk, in kot ugotavlja dr. Aleš Črnič, redni profesor za religiologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, se učitelji pri svojem predmetu velikokrat izogibajo religijskim vsebinam ali pa jih podajajo v skladu s svojimi osebnimi prepričanji. Zato ne preseneča ugotovitev - ki jo preberemo v monografiji Religija in šola -, da slovenski osnovnošolci v javni šoli poleg francoskih v primerjavi z vrstniki iz drugih evropskih držav izvedo najmanj o religiji. Dr. Črnič ne pričakuje skorajšnje rešitve religijske nepismenosti naših otrok. »Slovenija je ena od tistih družb, kjer je najbolj nemogoč, na znanstvenih dejstvih utemeljen pogovor o religiji. Religija je popolnoma spolitizirana.«
Judje praznujejo osemdnevni praznik hanuka, praznik luči, ko obujajo spomin na obnovo in ponovno delovanje jeruzalemskega templja v 2. stoletju pr. n. št., v obdobju makabejskih vojn. Judovska skupnost Slovenije bo zadnji dan praznika luči praznovala pred ljubljansko sinagogo. Pred kratkim jo je odprlo Združenje judovskih skupnosti Gradca in Ljubljane. Ta povezava ima korenine v avstro-ogrskem cesarstvu. O zgodovinskih povezavah med Judi v Ljubljani in Gradcu, o prostorih ljubljanske sinagoge, o prazniku hanuka in o običajih, ki ga spremljajo, s predstavnico sinagoge v Ljubljani Majo Kutin.
Na prvo adventno nedeljo se kristjani začnejo pripravljati na božič, ko se spominjajo rojstva Jezusa Kristusa. Na enega najpomembnejših krščanskih praznikov in družinskih praznovanj se pripravljajo z zunanjimi znamenji; s prižigom svečk na adventnem venčku, še prej ga bodo katoličani odnesli k blagoslovu v cerkev. Pravoslavni verniki – ki uporabljajo julijanski koledar – se bodo na božič pripravljali s šesttedenskim postom. V središču priprave na božič pa niso zunanja znamenja, ampak duhovna: z molitvijo, premišljevanjem o svojem duhovnem življenju, odnosu do Boga in bližnjega. Čemu bodo dali poudarek v letošnjem predbožičnem času in kako ga bodo sooblikovali z vernicami in verniki premišljujejo katoliški župnik pater Pepi Lebreht, evangeličanski duhovnik Geza Filo in pravoslavni paroh Dejan Mandić.
Marijan Arhar je bil duhovnik, ki na prvi pogled ni deloval kot izjemna oseba. Deloval je nekoliko posebno, odmaknjeno, za koga je bil tudi čudak, nekateri duhovniki so trdili, da ni posebej blestel. Pa vendar je spreminjal življenja in to s preprostimi besedami, kot so »Ne boj se«. Te je izrekal na tak način, da je ljudem podelil trajni mir, tudi notranje ozdravljenje. Okrog njega se je zbrala velika skupnost ljudi, ki jih je spremljal posamezno, na romanjih ali v vlogi eksorcista. Tudi na tisoče Hrvatov ga je obiskalo na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu. Pri njem so iskali tolažbo, nasvete, mir in ozdravljenje. Gosta oddaje sta Helena Reberc, avtorica nedavno izdanje knjige o pokojnem Arharju z naslovom Pokliči me, in Robert Štaba, ki mu je srečanje z Arharjem spremenilo življenje.
Katoliški duhovnik mag. Božo Rustja, duhovnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji Milan Jovanović, imam Islamske skupnosti v Sloveniji Nevres Mustafić in podpredsednik Judovske skupnosti v Sloveniji Igor Vojtic o izvajanju neverskih vsebin v sakralnih objektih, pa tudi o sodelovanju laikov pri oblikovanju verskega obreda.
S tokratno oddajo Sledi večnosti se mudimo na obisku v občini Sveta Ana v Slovenskih Goricah… Sodelujejo: tamkajšnji župnik Tonček Fras, župan Silvo Slaček, zdajšnji in bivši ravnatelj osnovne šole Sandi Šijanec in Boris Mlakar ter gostilničar Marjan Kramberger. Že dobro desetletje se ti gospodje zbirajo enkrat tedensko in možujejo mnogih stvareh, tudi o tem kako v kraju sodelujeta cerkvena in civilna oblast.
31. oktobra v Sloveniji praznujemo dan reformacije kot državni praznik in dela prosti dan. Reformacijsko gibanje v 16. stoletju je Slovenkam in Slovencem prineslo prvo knjigo v slovenščini, zato ta dan zaznamujemo tudi kot rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Tudi letos smo s številnimi dogodki zaznamovali dan reformacije, z državno proslavo v Krškem, prazničnim bogoslužjem v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti na dan praznika. V Prekmurju, kjer živi največ pripadnikov protestantskih cerkva, večina od njih pripada Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi v Sloveniji, so tradicionalno pripravili največ dogodkov ob tem prazniku. Med drugim dva simpozija, posvečena 500. obletnici rojstva Adama Bohoriča in 250-letnici izida Nouvoga zakona Štefana Kuzmiča. Ta prevod je – kot pravi direktorica zavoda Primoža Trubarja pri evangeličanski cerkvi v Sloveniji ter dobra poznavalka protestantizma in zgodovine Prekmurja dr. Klaudija Sedar – temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva.
Neveljaven email naslov