Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
Advent je čas pričakovanja in priprave na božič. Z zadnjo nedeljo v novembru se je namreč začelo novo cerkveno leto, štiri svečke na adventnem vencu pa nakazujejo čas do praznika Jezusovega rojstva. Ulice so napolnile stojnice, ki ponujajo to in ono, marsikje sredi trga stoji smreka, okrasje in luči pa naznanjajo, da stopamo v čas praznovanja in veselja. Številni trgovci so pohiteli in tako imenovani »veseli december« začeli že v jesenskih mesecih. Je advent še čas priprave na praznike ali pa vse bolj postaja čas množičnih nakupov in izpraznjenih denarnic?
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Vodenje Ljubljanske nadškofije bo v nedeljo prevzel frančiškan p. Stane Zore. Leta 1461 ustanovljena škofija bo tako dobila 36. škofa. Kakšno mesto so imeli ljubljanski škofje v slovenski zgodovini skozi čas in kakšen je bil njihov vpliv na družbeno-kulturnem področju v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Duhovna gibanja, združenja in skupnosti so se v Cerkvi razcvetela po II. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) in združujejo predvsem laike. Člani se srečujejo in povezujejo v majhne skupine, pri čemer je poudarek na karizmi, osebnih odnosih in medsebojnem zaupanju. Pogosto presegajo lokalno, škofijsko ali narodno raven – v domačem in mednarodnem krogu pripadnike povezuje ista duhovnost, ki je pogosto povezana z duhovnostjo določene redovne skupnosti. So tudi pokazatelj cerkvene živosti, mladostnosti in raznovrstnosti.
Pri nas sv. Martin sodi med najbolj priljubljene svetnike in je po številu cerkva, ki so mu posvečene, takoj za Materjo božjo. Tudi to osebno ime ni zastaralo, celo vedno pogosteje je v rabi, saj je Martin letos na 24-em, Martina pa na 26-em mestu med imeni v Sloveniji. Leta 2005 je Svet Evrope sv. Martina Tourskega razglasil za simbol evropske kulture, ker naj bi utelešal idejo medsebojnega sožitja evropskih narodov in kultur. Zavetnik vojakov, konjenikov, kovačev, vinogradnikov in gostilničarjev pa je povezan tudi z začetki evropskega meništva ter obširno romarsko kulturo. S p. dr. Edvardom Kovačem se je pogovarjal Peter Frank.
Ko so antični filozofi na duhovnih vajah razmišljali kako umreti, so postopoma sprejemali smrt in se je niso več bali. S premišljevanjem o svoji minljivosti so se učili živeti. Koliko ljudi danes še razmišlja o koncu svoje zemeljske poti? Kako se danes ljudje soočajo z umiranjem in smrtjo, ki čakata prav vsakega? O zadnjem delu življenja se bo z dr. Vereno Perko in s. Emanuelo Žerdin pogovarjal Peter Frank.
Hinduízem splošno velja za najstarejšo svetovno religijo, za katero je značilna velika raznolikost verovanj in svetih besedil. Religija izvira iz starodavne vedske kulture vsaj od leta 2000 pr. n. št.. Predstavili jo bomo v oddaji, ki jo pripravlja jo Marko Rozman.
Če je Sveto pismo najbolj brana in največkrat prevedena knjiga v zgodovini, to še ne pomeni, da gre za lahkotno branje. Marsikdo se v prebiranju hitro utrudi in ne pride prav daleč. Dva tisoč strani drobnega tiska povprečen bralec ne prebere na mah, z branjem po koščkih pa je težko razbrati celotno sporočilo. Kdo torej sploh lahko bere Sveto pismo in na kakšen način? Kako pravilno razumeti včasih tudi nasprotujoče si odlomke? Kdaj Sveto pismo dobi smisel?
Rusko-ukrajinski spor pušča globoke rane v krajevnih Cerkvah na kriznih žariščih. Posledično so že skoraj vsi rimsko-katoliški duhovniki zapustili vzhodno Ukrajino. O trenutnem položaju največje evropske države, o verskem živjenju in vplivu tamkajšnjih cerkva na razmere, v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Med 5. in 19. oktobrom bodo predstavniki krajevnih Cerkva na 3. izredni sinodi v Vatikanu razpravljali o »Pastoralnih izzivih družine v okviru evangelizacije«. Osrednja tema obravnave bo odnos Cerkve do ločenih in znova poročenih, govorili pa naj bi tudi o vprašanjih homoseksualnih porok, kontracepcije in poligamije. Že pred letom dni je ljudi presenetil posebni vprašalnik, ki razkriva, da verniki bolj slabo poznajo nauk Cerkve o zakonu in družini. V tokratni oddaji Sledi večnosti nas bo zanimalo, kakšne spremembe je pričakovati pod vodstvom papeža Frančiška.
Nedavne raziskave kažejo, da je bahajska verska skupnost v zadnjih letih v globalnem merilu druga najhitreje rastoča religija na svetu. Kljub temu, da njihova načela o temeljni enostnosti ljudi presegajo običajne delitve po spolu, rasni in verski pripadnosti, je verska skupnost pri nas razmeroma slabo znana. Predstavili jo bomo v oddaji Sledi večnosti. Pripravlja jo Marko Rozman.
Dogajanje pri organiziranem, oboroženem in krvavem boju med človeškimi skupnostmi je mnogokrat večplastno. Političnim in gospodarskim konfliktom se pogosto pridružujejo tudi ideološka in doktrinalna nasprotja. Ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne nas bo zanimalo, kakšen vpliv imajo na vojno religije, njihova učenja in nauki. Koliko so verstva odgovorna za vojno in mir?
Mineva 500 let od ustanovitve Slovenske frančiškanske province sv. Križa, ki združuje pod svojim okriljem frančiškane iz 13 samostanov po državi. O najnovejših izzivih, pred katerimi je Frančiškov red danes v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Človeško znanje se prenaša skozi zgodovino - iz roda v rod. Podobno velja tudi za verska izročila. Vsakdo prejme določeno vedenje od nekoga: osebno, preko knjige ali danes preko spleta, ter drugih medijev. Pred stoletji je bilo na Zahodu bolj ali manj samoumevno, da je posameznik prevzel religijo svojega okolja, v zadnjih desetletjih pa so se stvari precej spremenile. Posebej mlajše generacije ne pristajajo več zgolj na ponavljanje nečesa kar so jim – tako ali drugače – predali njihovi starši, ampak želijo imeti oseben odnos. Kakšno je torej razmerje med tradicionalno in osebno vero? O tem v tokratni oddaji Sledi večnosti. Gosta: docentka zakonske in družinske terapije doktorica Katarina Kompan Erzar ter duhovnik, publicist in pisatelj pater dr. Karel Gržan.
Sodobno življenjsko okolje od človeka zahteva vedno več zavestnih etičnih, moralnih in verskih določitev. Z njimi pa narašča tudi psihološka in pedagoška zahtevnost verske in etične vzgoje. O najnovejših izzivih verskega izobraževanja v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
60 odstotkov zemeljskega prebivalstva živi v Aziji, največji celini, ki obsega tretjino kopne zemlje. Azija je zibelka vseh velikih svetovnih religij: od hinduizma, budizma, konfucionizma, daoizma, šintoizma, do judovstva, krščanstva in islama. Verska svoboda je v številnih državah še vedno močno kršena, bodisi zaradi prevladujoče večinske religije, ali pa zaradi državne ureditve, ki nasploh omejuje versko pripadnost in dejavnost. Čeprav je krščanstvo največja svetovna religija, je v Aziji navzoča le v nekaj odstotkih prebivalstva. Različne organizacije pa ocenjujejo, da je krščanstvo v tem delu sveta v razcvetu in beleži občutno rast. O posebnostih azijskega krščanstva bosta – ob končanem papeževem obisku Južne Koreje – spregovorila ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik ter antropologinja in sinologinja dr. Helena Motoh.
Planine so s svojo lepoto že od nekdaj privlačile človeka. V mesecu avgustu se v njihovo naročje poda marsikdo; ne samo zaradi telesne rekreacije, ampak tudi zato, da se dvigne nad vsakodnevne probleme. So pa gore tudi kraj duhovnega iskanja, zato ni naključje, da jih kot svete gore najdemo v vseh religijah. O duhovni simboliki gora bo spregovoril njihov ljubitelj duhovnik France Urbanija. Oddajo vodi Marko Rozman.
Fenomen romanja je znan v vseh časih, deželah in religijah. Že v antiki so romali k sveti gori, reki ali svetišču in tudi danes se na božjo pot oziroma na popotovanje k svetim ciljem podajajo množice ljudi. Zakaj se odločajo za dolge pešpoti in kaj doživljajo romarji na svojih potovanjih? Gosti oddaje so sociolog religije dr. Igor Bahovec ter Marjeta in Metodij Rigler iz Društva prijateljev poti sv. Jakoba. Vir: http://spiritualmusclehead.wordpress.com/
Jezuiti predstavljajo skupnost moških redovnikov rimskokatoliške cerkve. Leta 1534 jo je ustanovila skupina diplomirancev pariške univerze, ki jo je vodil Ignacij Lojolski. Na svetu jih je danes okoli 17.000, letos pa praznujejo 200 obletnico ponovne vzpostavitve reda, potem, ko je bil ukinjen leta 1773. Več v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman
Mešihat Islamske skupnosti je izvršni kolegijski organ Islamske skupnosti in najvišji verski ter administrativni organ Islamske skupnosti. Predseduje mu mufti, ki preko mešihata vodi vse posle, vezane na versko in premoženjsko dejavnost Islamske skupnosti. Gosta: Nevzet Porič in Haris Muratagič.
Neveljaven email naslov