Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?
V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.
Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.
Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.
Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.
Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.
Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.
Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.
V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.
Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.
V podzemnih prostorih Vatikanskih tajnih arhivov se, na več kot 85-ih kilometrih polic, hranijo pomembni, tudi več kot 1000 let stari, dokumenti. Različne zbirke je, leta 1611, združil papež Pavel V. in tako je nastal enoten arhiv kot ga poznamo danes. Kaj vse hranijo vatikanski arhivi? Kdo lahko vstopi vanje? Zakaj še vedno burijo duhove javnosti? Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Komaj smo začeli z našo novo oddajo Sledi večnosti, že je minilo več kot pol leta. Kratek pogled nazaj nam pokaže široko paleto vsebin in gostov. Ob poletju smo se odločili, da se prvič nekoliko ozremo tudi nazaj in pogledamo kaj vse smo odkrivali v teh mesecih. Oddajo je pripravil Boštjan Debevec.
Nekdanja rimska naselbina Emona, ki imela pomembno vlogo tudi pri obrambi rimskega imperija je bila zaznamovana tudi z verskega vidika. Slednje dokazujejo bronaste podobe božanstev, različni kipi, ostanki zgodnje krščanskega kompleksa z baziliko. Kako konkretno je potekalo versko življenje pred 2000 leti, v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Nekdanja rimska naselbina Emona, ki imela pomembno vlogo tudi pri obrambi rimskega imperija je bila zaznamovana tudi z verskega vidika. Slednje dokazujejo bronaste podobe božanstev, različni kipi, ostanki zgodnje krščanskega kompleksa z baziliko. Kako konkretno je potekalo versko življenje pred 2000 leti, v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Kaj je posebnost duhovniškega poklica in kdo se danes še odloča zanj? Kakšno je poslanstvo duhovnika v sodobni postmoderni družbi? Kaj pravijo osebne izkušnje duhovnikov ter pred kakšnimi izzivi stoji sodoben duhovnik? Gost oddaje je Marko Čižman, župnik v župniji Ljubljana-Podutik.
V današnjem času je mlad vernik soočen s številnimi izzivi. Predvsem v zavzemanju za lastna religiozna prepričanja v vse bolj sekularizirani družbi. Kako torej poleg vsega materialnega izobilja gojiti še duhovno življenje? Se sploh odzvati na vse stereotipe, vezane na vero in posamezne religije? O tem v oddaji Sledi večnosti, ki jo vodi Marko Rozman.
Ob nogometni vročici, ki trenutno vlada v domovini sambe, igra z žogo za marsikoga predstavlja skupnost, budi čustva in iz številnih ljudi na dan potegne tisto najglobje. V teh lastnostih je še najbolj podoben nekakšni religiji. Več v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Kljub Jezusovemu prikazovanju po veliki noči, apostoli še vedno ostajajo polni dvomov. Skrivajo se po hišah, prihodnost je negotova. Vse se spremeni na judovski praznik žetve šavuout, ko učenci stopijo v javnost. Binkošti postanejo rojstni dan Cerkve. Je moč Svetega Duha vidna tudi danes? Gosta: p. mag. Branko Cestnik in p. mag. Mio Kekič
Zvon spada v družino glasbil, tolkal. Arheološke raziskave kažejo, da so zvonovi obstajali že v 3. tisočletju pred Kristusom in sicer v kulturi Jangshao v neolitski Kitajski. Sprva so bili lončeni, pozneje so jih izdelovali iz kovine. V krščanstvu zvonove zasledimo v 5 stoletju, sprva v samostanih, od 7. stoletja naprej pa postanejo sestavni del cerkva. Bogato izročilo izdelovanja zvonov najdemo tudi v Sloveniji. Oddajo Sledi večnosti vodi Marko Rozman.
V Sloveniji je Devici Mariji posvečenih preko 400 cerkva, najbolj znana podoba pa je slika Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je pred 200 leti naslikal Leopold Layer. O tem, zakaj ravno ta podoba vsako leto privlači na desettisoče romarjev in kakšen je njen likovni in simbolni pomen, bosta spregovorila p. dr. Robert Bahčič in dr. Milček Komelj.
Nigerijska milica Boko Haram je islamska skupina, ki deluje na severovzhodu Nigerije. Njene strategije širjenje radikalnega islama so segale od pridiganja do bistveno bolj nasilnih taktik, ki se jih poslužujejo v zadnjih nekaj letih, mesecih dneh. Zadnji odmeven napad se je tako zgodil 14. aprila, ko je bomba na avtobusni postaji na obrobju prestolnice Abuja zahtevala več kot 70 življenj. O ugrabitvi deklic poročajo mediji dnevno. Boko Haram je tako dokazal, da kljub večmesečni ofenzivi nigerijske vojske, ki se je v klasični maniri vojne proti terorizmu težav lotila z vojaško silo, še vedno lahko izvede napade izven svojih tradicionalnih centrov moči. V tokratni oddaji želimo osvetliti predvsem kakšna ideologija stoji za takšno skupino. Kakšne ideje lahko pripeljejo ljudi do tako krutih dejanj. O tem v oddaji, ki jo vodi Marko Rozman.
Leta 1972 je ameriški poslovnež britanskega rodu sir John Templeton ustanovil fundacijo, ki vsako leto nagradi posameznika za vrhunske dosežke, povezane z duhovno razsežnostjo življenja. Glede na vrednost in pomen jo nekateri uvrščajo ob bok Nobelovi nagradi. Letošnji dobitnik je češki pisatelj, filozof, aktivist in duhovnik Tomaš Halik. O tem v naslednjih minutah, oddajo vodi marko Rozman.
Leta 1972 je ameriški poslovnež britanskega rodu sir John Templeton ustanovil fundacijo, ki vsako leto nagradi posameznika za vrhunske dosežke, povezane z duhovno razsežnostjo življenja. Glede na vrednost in pomen jo nekateri uvrščajo ob bok Nobelovi nagradi. Letošnji dobitnik je češki pisatelj, filozof, aktivist in duhovnik Tomaš Halik. O tem v naslednjih minutah, oddajo vodi marko Rozman.
Ob prvem maju, mednarodnem prazniku dela, nas bo zanimalo, kakšen pomen ima delo v človeškem življenju. Je delo danes še vrednota ali pa zgolj metoda za pridobivanje denarja? Zanimalo nas bo tudi, kakšna je vloga dela v religijah. Gosta oddaje sta Matjaž Črnivec in dr. Janez Juhant.
Janez 23. in Janez Pavel II., ki sta s svojim življenjem in naukom zaznamovala zgodovino Cerkve v preteklem stoletju, sta bila danes razglašena za svetnika. Med svojim pontifikatom sta uvedla številne novosti, od ekumenskega dialoga do iskanja večje povezanosti s sodobnim svetom. O tem, kakšen pomen ima kanonizacija samih papežev v oddaji Sledi večnosti. Vodi jo Marko Rozman.
Le kdo bi ob odprtem grobu pomislil, da je moral nekdo vstati od mrtvih? Golo dejstvo praznega groba vendar ne pove nič. Ali prazen grob pomeni, da je Kristus res vstal od mrtvih? Kakšen pomen imata njegova smrt in vstajenje za vsakega posameznika? Zakaj imajo dogodki izpred 2000 let pomemben vpliv tudi na današnji čas? In ne nazadnje, ali sodobni človek še sploh potrebuje odrešenje? Gosta praznične oddaje sta ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik in evangeličanski škof Geza Filo.
Bolezni in trpljenju se ne izogne nihče. Doleti nas lahko čisto nepričakovano. Danes se zdi, da živimo v družbi, ki pred to resničnost postavlja kuliso nenehnega veselja, uspeha, lepote, mladosti. Koliko si danes, v 21. stoletju, sploh upamo pogledati za oder našega življenja? Sta bolezen in trpljenje sodobni tabu? Kako to vpliva na našo duševnost, na duhovno življenje? Ali ni trpljenje popoln nesmisel? Oddajo vodi Marko Rozman
Sveto pismo na več mestih govori o izjemnih dogodkih in pojavih, ki burijo človeško domišljijo: Noe reši svojo družino in vse živalstvo pred vesoljnim potopom, Mojzes iztegne roko nad morje, ga razdeli in si odpre pot po kopnem. Spoznanja novejše dobe kažejo, da so opisani dogodki resnični. Za celostno dojemanje svetopisemskega sporočila pa je treba upoštevati tudi teologijo in razumevanje Cerkve. Ob novem hollywoodskem filmu Noe se bo z gosti o nenavadnih dogodkih pogovarjal Peter Frank.
Obsmrtno doživetje je eno najmočnejših izkušenj, ki jih človek lahko doživi. Običajno se pojavi v neposredni smrtni nevarnosti, doživeli pa so jo tudi zdravi ljudje v »nenevarnih« okoliščinah. Po raziskavah je okoli tretjina ljudi, ki so bili blizu smrti, “nekaj doživela”. Velikokrat to opišejo s primeri in prispodobami. Te pa so seveda del časa in kulturnega okolja, ki mu pripada pripovedovalec, zato se večkrat pojavi napačen vtis o časovni in kulturni odvisnosti obsmrtnih doživetij. Kako je torej mogoče, da klinično mrtev človek lahko opazuje svoje telo, med tem ko ga oživljajo? Je mogoče, da se duša za nekaj (zemeljskega) časa preseli v drugo razsežnost? O tem v oddaji Sledi večnosti, vodi jo Marko Rozman.
Greh je dejanje, ki nasprotuje moralnim predpisom človeške skupnosti. V monoteističnih religijah se to kaže predvsem v zavrnitvi božjih zapovedi, ki so hkrati tudi obče človeške etične norme. Vzhodna verstva besede greh sicer ne uporabljajo pogosto, ima pa vsako slabo dejanje negativen vpliv na človekovo karmo. Ali greh res obstaja, ali pa je to samo subjektivna stvar vsakega posameznika? Gosta: jezuit pater Jože Roblek in nevropsiholog doc. dr. Janez Mlakar.
Neveljaven email naslov