Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Theodor Adorno je v svojem predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. Adorno je imel v mislih poezijo, a izjava se še kako prilega ljudski pesmi in ljudski glasbi nasploh. Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki so pogojevala njeno interpretacijo in percepcijo. Z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. V prostorih, kjer je ljudska pesem še vedno zraščena z zemljo, je vsaj zadnje stoletje komaj opazno spremenjena. Še vedno je sramežljiva, novi mediji in družabna omrežja ji niso blizu. Je pa sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi spontano zapojejo. Prav ta medij je postal star in okoren, za množice, ki prisegajo na sodobno medijsko religijo, je čudaški. Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, pa le te ostajajo nosilke znakov časa, ki se v njih porodi in hkrati izraz velike svobode, ki jim daje umik od bremena družbenih sprememb. Ali je kaj novega na področju ljudske glasbe terena bomo odkrivali v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi s pevkami Akademske folklorne skupine France Marolt, s članicami in člani Folklorne skupine Dragatuš in s pevci družine Miklavž. Z nami bo namreč nova bera zvočnih izdaj.
Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, te ostajajo nosilke časa in hkrati izraz velike svobode, ki jim daje umik od bremena družbenih sprememb
Theodor Adorno je v svojem predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. Adorno je imel v mislih poezijo, a izjava se še kako prilega ljudski pesmi in ljudski glasbi nasploh. Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki so pogojevala njeno interpretacijo in percepcijo. Z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. V prostorih, kjer je ljudska pesem še vedno zraščena z zemljo, je vsaj zadnje stoletje komaj opazno spremenjena. Še vedno je sramežljiva, novi mediji in družabna omrežja ji niso blizu. Je pa sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi spontano zapojejo. Prav ta medij je postal star in okoren, za množice, ki prisegajo na sodobno medijsko religijo, je čudaški. Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, pa le te ostajajo nosilke znakov časa, ki se v njih porodi in hkrati izraz velike svobode, ki jim daje umik od bremena družbenih sprememb. Ali je kaj novega na področju ljudske glasbe terena smo odkrivali v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi s pevkami Akademske folklorne skupine France Marolt, s članicami in člani Folklorne skupine Dragatuš in s pevci družine Miklavž.
351 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Theodor Adorno je v svojem predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. Adorno je imel v mislih poezijo, a izjava se še kako prilega ljudski pesmi in ljudski glasbi nasploh. Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki so pogojevala njeno interpretacijo in percepcijo. Z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. V prostorih, kjer je ljudska pesem še vedno zraščena z zemljo, je vsaj zadnje stoletje komaj opazno spremenjena. Še vedno je sramežljiva, novi mediji in družabna omrežja ji niso blizu. Je pa sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi spontano zapojejo. Prav ta medij je postal star in okoren, za množice, ki prisegajo na sodobno medijsko religijo, je čudaški. Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, pa le te ostajajo nosilke znakov časa, ki se v njih porodi in hkrati izraz velike svobode, ki jim daje umik od bremena družbenih sprememb. Ali je kaj novega na področju ljudske glasbe terena bomo odkrivali v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi s pevkami Akademske folklorne skupine France Marolt, s članicami in člani Folklorne skupine Dragatuš in s pevci družine Miklavž. Z nami bo namreč nova bera zvočnih izdaj.
Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, te ostajajo nosilke časa in hkrati izraz velike svobode, ki jim daje umik od bremena družbenih sprememb
Theodor Adorno je v svojem predavanju o poeziji in družbi (Poesie und Gesellschaft) dejal, da lirska pesem v svojih okvirih zadržuje in skladišči zgodovinsko-filozofski »udarec ure«. Adorno je imel v mislih poezijo, a izjava se še kako prilega ljudski pesmi in ljudski glasbi nasploh. Tudi ta skladišči čas ali bolje različna časovna obdobja, ki so pogojevala njeno interpretacijo in percepcijo. Z različnimi časovnimi izhodišči je pripotovala v sodobnost. V prostorih, kjer je ljudska pesem še vedno zraščena z zemljo, je vsaj zadnje stoletje komaj opazno spremenjena. Še vedno je sramežljiva, novi mediji in družabna omrežja ji niso blizu. Je pa sama medij druženja, h kateremu pristopajo tisti, ki radi spontano zapojejo. Prav ta medij je postal star in okoren, za množice, ki prisegajo na sodobno medijsko religijo, je čudaški. Za tiste, ki ljudske pesmi dobro poznajo, pa le te ostajajo nosilke znakov časa, ki se v njih porodi in hkrati izraz velike svobode, ki jim daje umik od bremena družbenih sprememb. Ali je kaj novega na področju ljudske glasbe terena smo odkrivali v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi s pevkami Akademske folklorne skupine France Marolt, s članicami in člani Folklorne skupine Dragatuš in s pevci družine Miklavž.
Koncertnega dogajanja ni, za tovrstna doživetja smo zelo prikrajšani. Nemara vas čas dolgih zimskih večerov znova nagovarja k muziciranju doma? No, z nami se lahko tokrat odpravite v dvorane, na oder, med aplavze, smeh in solze. Vse to namreč spremlja žive nastope in koncerte, ob katerih se poslušalcem naježi koža in pospeši srčni utrip. Doživetje žive glasbene izvedbe ljudskih pesmi in viž nam tokrat podarjajo Jararaja, Bistrške škuorke, ljudski pevci KUD Franc Ilec Loka Rošnja, Prešmentatni faloti, Kulturno društvo Jerbas, Robnikovi sestri s Konjskega vrha nad Lučami, Mladinska folklorna skupina Mengeš in Akademska folklorna skupina France Marolt.
Letos obeležujemo 250-letnico smrti baročnega skladatelja Giuseppa Tartinija. Tartini se je rodil v Piranu leta 1692 in svojo mladost je preživel v Istri. Ob 4. Dnevih slovenske muzikologije, ki veliko pozornosti posvečajo temu baročnemu skladatelju, smo pripravili priložnostno oddajo. V njej predstavljamo robna stičišča med umetno in ljudsko glasbo, med staro glasbo in izvedbami po starem ter odkrivamo istrsko ljudsko motiviko v partituri Giuseppa Tartinija. Oddaja gradi most iz duše preteklosti do duše sedanjosti, namreč davnih dni skrivnost žari z ljudskimi glasbeniki iz Istre in z izvajalci starih glasbenih praks. Nastopajo ljudski glasbeniki iz Istre: Marino Kranjac, Emil Zonta, Cvetko Rakar in Klavdio Šavron ter člani ansamblov za staro glasbo Capella Carniola in musica cubicularis.
Trgatev je praznik, globoko zapisan tudi v duši slovenske ljudske pesmi, ki ničkolikokrat zajema navdih pri tem veselju. Iz zemlje v trto, iz preše v sodček, iz glažkov v grlo ... Dogodek je veselje za vsakega človeka. Delo v vinogradu je namreč težaško in zahteva človekovo predanost, pa tudi pomoč sorodnikov in prijateljev. Vinogradnikovo leto je polno opravil, po večinoma ročnih, ki zahtevajo voljo in čas. Oddaja je nastajala kar nekaj časa, saj smo večkrat odšli na teren ter zbirali spomine in misli, prav tako pa smo bili na septembrski in oktobrski trgatvi v Velikem Vrhu blizu Cirkulan v Halozah. Na radijskih valovih vas bomo popeljali v veselo dogajanje izpred dobrega meseca, pa tudi med spomine na trgatve v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Halozah. Pridružili se nam bodo sogovorniki Franc Brodnjak, domačin iz Haloz in dolgoletni uslužbenec Ptujske kleti, Marija Prelog, domačinka iz Stojncev na Ptujskem polju, ki je z vinogradi povezana že od malega, in Maksimiljan Zebec, domačin iz Haloz, pa tudi vsi berači oz. trgači na haloški trgatvi, ki smo ji bili priča. Večer s pesmimi o vinu bodo oplemenitile pevke iz Haloz (posnetek je iz leta 1973), pevke Akademske folklorne skupine Franceta Marolta, Cintare, Tomaž Pengov, Pevci z Globokega in Kranjski furmani, ki nam bodo tudi zagodli. Pridružili se jim bodo še godci KUD Franca Ilca Loka-Rošnja in družinski trio Volk Folk.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi tokrat prinaša izbor glasbe, pesmi in viže iz bogate zakladnice slovenske ljudske glasbe. Od obsmrtnic, primernih za začetek enajstega meseca v letu, do vedrih in ljubezenskih pesmi na Koroškem in Štajerskem. S pesmijo bomo obudili spomin na 100. obletnico koroškega plebiscita in naše rojake na drugi strani Karavank. Na Štajerskem se bomo srečali z ljudskimi godci in veselimi vižami za ples, končali pa bomo z novejšimi poustvarjalci ljudskega glasbenega izročila, kot so Katice in skupina Jararaja. Glasbeni mozaik oddaje sestavljajo: družina Miklavž, Zdovčeve dečve, Marko banda, Nediški puobi, ljudski pevci KUD Kebelj, godci iz Slivnice na Kozjanskem, pevci iz Sel na Koroškem, ljudski ansambel Ogris-Andrejčič, trio Škorci iz Slovenje vasi, Mladi godci MFS Lintvar, Marjan Korpar, Jararaja in Katice.
Pri koprski založbi Libris je nedavno izšla monografija, ki sta jo izdala Krajevna skupnost Dekani in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, z naslovom Narečje ter ljudsko glasbeno in plesno izročilo v Dekanih z okolico nekoč in danes. Knjiga na več kot 380-ih straneh objavlja še neizdane terenske zapiske ekipe Slovenskega etnografskega muzeja, ki je v okolici Dekanov raziskovala leta 1949, natančneje, od 15. septembra do 25. oktobra. To so bile vsakoletne sistematične terenske raziskave kustosov Slovenskega etnografskega muzeja, ki jih je vpeljal takratni ravnatelj, dr. Boris Orel, član in vodja kar osemnajstih ekip. Ekipe so štele od 10 do 20 članov, med katerimi so bili muzejski kustosi, risarji in drugi sodelavci. Kot rečeno, so jesen leta 1949 preživeli v dolini reke Rižane, kjer leži strnjeno naselje Dekani. Za več kot mesec dni so se ustavili tam in s kolesi odhajali raziskovat bližnje kraje: Tinjan, Osp, Socerb, Škofije. Skupaj so med odpravo ustvarili 35 zvezkov terenskih zapiskov ter več kot 400 fotografij. Vendar zbrano gradivo žal nikoli ni bilo objavljeno. Prav to je spodbujalo in gnalo glasbenika, zapriseženega istrski ljudski glasbi, Marina Kranjca, da naredi korak naprej in del teh raziskav objavi. To mu je uspelo letos skupaj z dialektologinjo Suzano Todorović. V oddaji slišimo pristno dekansko narečje. Sami pa rečejo, da govorijo po pisjansko. Pojejo in godejo: Tolovaj Mataj, Istrijanski muzikanti, Kantadori, Trio Julijana Strajnara in istrska skupina Vruja.
Slovenci smo pevski narod in petje je najštevilčnejša ljubiteljska kulturna dejavnost pri nas. Zato ne preseneča, da bo prav Slovenija gostila 21. izvedbo enega največjih glasbenih festivalov v Evropi, to je Europa Cantat. Festival vsaka tri leta Evropska zborovska zveza organizira že od leta 1961. Tako je potoval že po številnih državah in vsakokrat navdušil več ljudi, saj jih v svoji povezovalni naravi združuje ob pomoči iskrene ljubezni, glasbe. Morda udeleženci, ki prihajajo z različnih koncev sveta, od Afrike do Azije, od Avstralije do Evrope, ne govorijo jezika svojega soseda, a glasbo razumemo vsi. In tako bo Ljubljana julija 2021 postala prestolnica zborovskega petja, na kar so opozorili tudi ob Javni razgrnitvi programa Europa Cantat Festivala v Cankarjevem domu, ki smo jo spremljali. V oddaji posežemo po zborovskih priredbah slovenskih ljudskih. Zapojejo nam Akademski pevski zbor Tone Tomšič, Mešani mladinski pevski zbor šolskega centra Velenje, Vokalna skupina Gallina, Kvintet Vintgar, Pevski zbor Lubnik iz Škofje Loke, oktet Suha in Šaleški akademski pevski zbor Velenje.
Glasbenonarodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je letos že 23. zapovrstjo pripravil koncert ''Zajuckaj in zapoj'', ki so mu tokrat dali naslov ''Kam bova vandrala ...''. Prireditev, ki je potekala v začetku oktobra, je letos povezala in v ospredje postavila dvojezične ljudske pesmi. Prav zanimivo se jeziki in kultura naših sosednjih držav prepletajo v ljudskih pesmih in nam odstirajo nove podobe. Letošnjo prireditev so zasnovale sodelavke Glasbenonarodopisnega inštituta doktorica Urša Šivic, doktorica Mojca Kovačič in doktorica Marija Klobčar, ki je tudi avtorica veznega besedila. Na prireditvi so zapeli Fantje z Viča, Drumlce, Marino Kranjac in Gabrijel Križman iz istrske glasbene skupine Vruja ter Ziljski ljudski pevci.
V oddaji tokrat namenjamo pozornost slovenski besedi, ki se jo na avstrijskem Koroškem trudijo ohraniti živo. Bili smo namreč na predstavitvi knjige ''Naša Koroška – poskus literarne obdelave'', ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Gre za pomenljiv prvi skupni projekt obeh koroških pisateljskih združenj. Knjiga na skoraj 200 straneh združuje prispevke štiridesetih književnikov – dvajsetih slovensko in dvajsetih nemško govorečih Korošcev. Besedila dopolnjuje 20 del iz sveta upodabljajoče umetnosti, v katerem se prostor prav tako enakopravno razdeli med umetnike in umetnice iz obeh koroških deželnih jezikovnih skupin. ''Knjiga ponuja pester prerez literarne in likovne ustvarjalnosti v naši skupni domovini. V njem se srečajo naši literarni ustvarjalci in ustvarjalke v obeh deželnih jezikih, ki si ne konkurirata, temveč se oplajata in plemenitita.'' - Niko Kupper, predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji Svoje prispevke, krajše zgodbe, interpretirajo sodelujoči avtorji: Alenka Hain, Martin Kuclhing in Dagmar Cechak. Oddaja je glasbeno obarvana v pesmi Koroške, in sicer nam pojejo oktet Suha, kvartet bratov Smrtnik, Katice in Šentanelski pavri.
Najnovejši album Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape - Hribovske balade sestavlja 12 skladb, od katerih je le ena priredba znane angleške popevke, druge pa so avtorsko delo glasbenice Uršule Ramoveš inpesnika, Jenkovega nagrajenca, Janeza Ramoveša. Hribovske balade so žanrsko zelo različne pesmi, ki se pogumno potapljajo tudi v ritme rokovske in pop glasbe. Čutiti je, da iščejo različne smeri izražanja, tipajo, kaj jim ustreza, in delajo po svojem občutku. Uršula se pri tem zanaša na intuicijo in zaupa sebi. Zvesta je svojemu izrazu in zaupa notranjemu glasu, ki ji narekuje tone in melodije Janezovih vrhunskih pesniških stvaritev. Ne gre za tradicionalno ljudsko petje, lahko pa potegnemo kar nekaj vzporednic. Kako se rodijo njene melodije? Prisluhnite odgovoru v oddaji.
''Veste kaj, ... na terenu sem srečala med kmeti, starimi in mladimi, veliko bolj bistrih ljudi kot sem jaz s svojim doktoratom. In večkrat sem se počutila, ko sem jih spraševala, pet centimetrov majhna pri takih ljudeh.'' Tokratno oddajo posvečamo doktorici Mariji Makarovič, ki je nedavno dopolnila 90 let. A ob pogledu nanjo bi marsikdo ob tej trditvi pomislil, da gre za laž – vitalna, čila, nasmejana, predvsem pa modrih misli, širokih obzorij in številnih načrtov. Z vso skrbnostjo, požrtvovalnostjo in veseljem je življenje posvetila raziskovanju slovenske oblačilne kulture, šeg in navad. Tekstilno zbirko Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je delala kot kustosinja od leta 1953 do upokojitve, je obogatila z več tisoč predmeti in jo tudi popisala. Zbirko je smiselno uredila in dopolnjevala po krajevnih, časovnih, socialnih in funkcionalnih merilih. Poleg rednega muzejskega dela je raziskovala tudi številne druge slovenske narodopisne vidike: od ljudske medicine in medsebojne pomoči na vasi do socialnih mrež ter kmečkih poslov in virov preživljanja, pa pregovore, samomorilnost, alkoholizem. S terenskim delom je nadaljevala tudi po upokojitvi. Naj omenimo še njen izjemen opus, ki obsega več kot 2000 bibliografskih enot, od tega pa več kakor 50 monografij in 400 znanstvenih člankov. Med drugim je tudi prejemnica državnega priznanja, medalje za zasluge za ohranjanje nacionalnega spomina o načinih življenja Slovencev od konca 19. stoletja. V oddaji nam pojejo in igrajo: Vokalna skupina Breznik, Tomaž Plahutnik, glasbeniki Akademske folklorne skupine France Marolt, Šentanelski pavri, Godci iz Rudnega v Selški dolini in ljudski pevci iz Luč. Svoje spomine delita tudi dr. Tomaž Simetinger in Mirko Ramovš.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Desetnica, Zarčica in sončica, Kata katalena … so le trije izbrani naslovi balad ali drugače starih ljudskih pesmi, ki jih skozi prostor in čas vodi Bogdana Herman. »Vsa se spremenim v pesem,« zatrdi s sproščenim nasmehom in jasno dikcijo. Teža je v vsebini in izraz je pomenljiv: tako v pesmih, ki vodijo spomin do antične musiké, kot v osebnosti Bogdane Herman, ki pomeni življenjsko osmišljanje tega estetskega in etičnega pojma. Bogdana Herman je klasična humanistka: profesorica slavistike, učiteljica retorike, pesnica, raziskovalka in interpretka ljudskih ter umetnih pesmi. Več kot 170 posnetkov njenih izvedb je mogoče najti v arhivu nacionalnega radia. A to je le ena od njenih ustvarjalnih usmerjenosti. Je osebnost, ki razume večplastnost sporočil in ji je mar: za preteklost, sedanjost, prihodnost; za osredje in za obrobje. Z Bogdano Herman smo preživeli dan od jutranje kavice v Ljubljani, prek poetične terenske poti med Julijci in Karavankami, do čezmejnega delovnega obiska v dolini Rezije. In razgrnile so se bogate zgodbe. Dovolite, da jih delimo z vami.
Hrušiški fanti so skupina ljudskih pevcev iz vasi Hrušica v Brkinih, ki smo jih v naši oddaji slišali že marsikdaj, saj letos obeležujejo 25-letnico svojega organiziranega delovanja. Leta 2015 so izdali jubilejno dvojno zgoščenko, zdaj pa je pred nami zgoščenka Sonce ljubo, ki je bila posneta decembra 2018, izdana pa kmalu zatem v začetku leta 2019. Hrušiški fanti so spletli glasbeni most med ljudsko pesmijo in klasično eleganco violončela in skupino violončelistk iz bližnjega Trsta, znane z imenom Violoncelli Itineranti, ali v prevodu 'potujoči violončeli'. Njihova vodja je znana akademska glasbenica Andrejka Možina iz Briščikov pri Opčinah (IT). Na albumu najdemo 12 skladb, ki med seboj prelivajo bogato moško ljudsko petje, elegantne melodije violončel in glas pevke Ane Pílat iz Motovuna (HR). Izbor pesmi seže tudi čez slovenske meje - na zgoščenki sta tudi dve ljudski iz hrvaške Istre innekaj italijanskih. Gre za zanimiv glasbeni stik in izkušnjo, ki nam odstira nov pogled in izvablja luč iz zornih kotov, ki jih pri ljudski glasbi nismo vajeni.
Bruno Ravnikar je doktor fizike, univerzitetni profesor in specialist na področju akustike, ob tem pa dolgoletni član - plesalec in vodja plesnih skupin, Folklorne skupine Tineta Rožanca in Folklorne skupine Emona iz Ljubljane, ki jo je tudi ustanovil, utemeljitelj kinetografije ljudskih plesov, predavatelj in terenski raziskovalec, koreograf in pisec glasbenih priredb, ustanovni član mednarodnega združenja folklornih festivalov - CIOFF ter prejemnik številnih nagrad in naslovov. Pred nami je osebnost jasnih, prodornih misli in širokega razgleda. Tam, kjer se ustavi misel dr. Ravnikarja ali najde novo področje zanimanja, vedno nastane kaj novega. Obiskali smo ga, nedavno je slavil 90 let. V oddaji nam igrajo in pojejo člani in članice Folklorne skupine Emona iz Ljubljane in Metliške folklorne skupine Ivana Navratila.
Med pripovednimi pesmimi slovenskega ter tudi evropskega in širšega sredozemskega prostora je veliko legendnih pesmi o Mariji in svetnikih. Pogosto gre za moralizirajoče nauke, ki so se v izročilo prenesli prek menihov ali drugih krščanskih pridigarjev. Te pesmi imajo zelo star izvor, a ker so se ustno izročale, so se na takšen način tudi preoblikovale in posodabljale tako v besedilu kot v napevih in glasbenem podajanju. Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi ponuja izbor in spremne komentarje najstarejših zvočnih zapisov teh pesmi, ki so kot večja zbirka pred leti izšle na zvočnem albumu Glasbenonarodopisnega inštituta.
V oddaji se odpeljemo v Selško dolino, v vasi Besnica, Podblica, Nemilje, Lajše, Dražgoše, Njivice, Jamnik, Sorica in Dolenja vas, kjer je bila nekoč razvita visoka godčevska kultura – predvsem v smislu izvrstne, samouke in samonikle muzikalnosti. Rekli so, da ''godec zmeraj gode – če mu plačaš, gode, če mu ne plačaš, še kar naprej gode ...''. Tovrstno godčevstvo, ki je bilo najživahnejše v drugi polovici 19. stoletja in tja do druge svetovne vojne, je pustilo izjemno, dvojno dediščino. Ena je snovna – raznovrstna gasbila: stare diatonične harmonike, gosli oziroma violine, klarineti, med njimi es-klarinet, krilovka, pa basovska glasbila, kot sta kontrabas in tuba. Druga pa je nesnovna dediščina, ki jo nosijo potomci selških godcev. Močno se je vrastla v njihove duše in zato nadaljujejo tradicijo s sodobnimi godčevskimi praksami. Nadeli so si ime Murnovi godci. Oddaja je ponovitev iz leta 2014.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi danes prinaša izbor glasbe, ki temelji na izročilu. Pristopi so različni, nekateri bolj tradicionalni in v slogu restavriranja, spet drugi bolj samosvoji. Vsekakor pa gre za glasbo, ki slikovito izraža širši kulturni kontekst. Slišali bomo mladi prekmurski glasbeni skupini, med drugim bomo spoznali sveži prvenec Ravnica v maju skupine Pannonium orchestra in istrsko glasbo v sodobni interpretaciji ter izvedbah po starem, tudi v njihovem posebnem tonskem nizu, nato osrednjeslovensko moško petje, nazadnje pa še druge kulture, ki se glasbeno izražajo v Sloveniji (skupini Slovena voices in K'vali).
Poletje, ta najbolj pričakovani letni čas, barva naravo živo, polno, bujno. Zelena drevesa, modro nebo in zlato rumena polja. Zrno žita, eno samo drobno zrno, je pomenilo kruh oz. preživetje. Žetev je bila skupinsko delo, torej spravljanje žita s polja. Žitno klasje so žele ženske s srpom, redkeje so ga rezali moški s posebno koso. Za žanjicami ali žanjci je bilo treba sproti vezati snope z narejenim povéslom – krajevno so to orodje tudi drugače poimenovali – iz nekaj klasja. Ko je bila njiva požeta, so snope odpeljali domov in jih zložili v late kozolca, da so se posušili. Ko so se žanjice po končani žetvi vračale domov, so bile zgarane in zaradi obilnega potenja izsušene, v žepih pa so jim žvenketali goldinarji in jih navdajali s prijetno zavestjo, da pozimi ne bo treba stradati in prezebati. Goldinar je imel to hvale vredno lastnost, da je nekaj zalegel, kamor se je potočil. (Iz knjige Preproste zgodbe s solčavskih planin Joža Vršnika, Celjska Mohorjeva družba, 2005.) V oddaji bomo pluli med žitnimi polji, težaškim delom za preživetje in glasbo, ki je spremljala skupinsko delo na vasi, ki je danes že v pozabi. Zapeli nam bodo pevke in pevci iz Grobelnega, Sel pod Uršljo goro, Murske Sobote, Otíškega vrha pri Dravogradu in Lancove vasi, zaigral Trio Pegrin z Obírskega, pri citrah pa bo Franc Roban. Svojevrstne izvedbe slovenskih ljudskih so prispevale glasbeni skupini Noreia in Katalena ter pevka Brina.
Mihael Baranja, bolj znan kot Miška ali Miško Baranja, se je rodil 10. aprila 1920 v Vanča vasi, zato prav letos obeležujemo 100-letnico njegovega rojstva. Zato so v Murski Soboti pripravili dogodek, ki ga je organizirala Romska skupnost Slovenije, s katerim so želeli poudariti pomen tega velikega glasbenika. Cimbale je začel igrati že pri 10. letih, kmalu pa se je pridružil očetovi Baranja bandi. Po drugi svetovni vojni je ustanovil svojo Miško Baranja bando, ki je kot imeniten ansambel poklicnih glasbenikov nastopala po vsej Sloveniji. Konec 60. let se je Miško pridružil Kociper-Baranja bandi, leta 1980 se je preimenovala v danes vsem znano Beltinško bando, ki se ji je 1991 pridružil še Vlado Kreslin. Postali so pravi ambasadorji Prekmurja in prekmurske glasbe ter ponesli sloves odličnih prekmurskih glasbenikov ne le po Sloveniji, ampak tudi v svet. V oddaji bomo slišali spomine glasbenikov, ki so sodelovali z njim in njegovim naslednikom Andrejem Sobočanom – Andijem, ki je bil njegov edini učenec. Izbrskali smo tudi nekaj arhivskih posnetkov s terena sodelavcev GNI. Za glasbo poskrbi Beltinška banda, Marko banda, Ljoba Jenče, Vlado Kreslin in Mlada beltinška banda.
Neveljaven email naslov