Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra v Ljubljani, Glasbenonarodopisni inštitut je obeležil devet desetletij obstoja. Leta 1934 ga je ustanovil France Marolt.
Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU vsako leto organizira prireditev Zajuckaj in zapoj. Letošnja je posvečena Francetu Maroltu.
Prireditev je zasnovala dr. Urša Šivic, ki je tudi avtorica veznega besedila. Naslovila jo je s s pomenljivim verzom pesmi Miroslava Vilharja Lipa: Zopet bodo ptičice … pesmi žvrgolele.
V Atriju ZRC so se združile tri ustanove, katerih temelje je postavil France Marolt: Ob Glasbenonarodopisnem inštitutu še Akademski pevski zbor Tone Tomšič in Akademska folklorna skupina France Marolt.
352 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Najstarejši inštitut Znanstveno raziskovalnega centra v Ljubljani, Glasbenonarodopisni inštitut je obeležil devet desetletij obstoja. Leta 1934 ga je ustanovil France Marolt.
Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU vsako leto organizira prireditev Zajuckaj in zapoj. Letošnja je posvečena Francetu Maroltu.
Prireditev je zasnovala dr. Urša Šivic, ki je tudi avtorica veznega besedila. Naslovila jo je s s pomenljivim verzom pesmi Miroslava Vilharja Lipa: Zopet bodo ptičice … pesmi žvrgolele.
V Atriju ZRC so se združile tri ustanove, katerih temelje je postavil France Marolt: Ob Glasbenonarodopisnem inštitutu še Akademski pevski zbor Tone Tomšič in Akademska folklorna skupina France Marolt.
Tokrat bomo dali prostor nagrajencu Prešernovega sklada za leto 2022. Skladatelj, pedagog, zborovodja, dirigent, umetnik, ljubitelj lepega in ljudskega. Predvsem odnos s slednjim bomo postavili v ospredje. Sam se, kot pravi, ljudske glasbe dotika s tresočo roko. V uri pogovora v prostorih Glasbene matice, kjer vedno nekje nekdo marljivo vadi in iz inštrumenta izvablja melodije, smo se lahko prepričali, da je človek, ki izkazuje globoko spoštovanje do ljudske glasbe. Ljudsko blago raziskuje, primerja, občuduje in ga ob priložnosti tankočutno glasbeno oplemeniti. Naš gost je Damijan Močnik. Skladatelj Damijan Močnik se je v zadnjih letih uveljavil kot eden najpomembnejših slovenskih zborovskih in vokalno-instrumentalnih skladateljev. O njegovi mednarodni odmevnosti pričajo redne izvedbe njegovih skladb na najprestižnejših festivalov po svetu. Njegove pesmi izvajajo pevci najvidnejših profesionalnih pevskih zborov. Danes v vlogi zborovodje in umetniškega vodja glasbenih dejavnosti deluje na Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, prav tako je docent na ljubljanski Akademiji za glasbo. To je že njegova druga Prešernova nagrada, prvo je prejel v študentskih letih za skladbo za simfonični orkester. V oddaji slišimo slovenske ljudske v priredbi Damijana Močnika in izvedbi različnih slovenskih pevskih zborov - od otroških do odraslih.
Drugega februarja boste v koledarjih našli označen praznik: svečnica. Beseda sama nam hitro razkrije pomen praznika, pa vendar je blagoslov sveč, ki se na ta dan opravlja v Rimskokatoliški cerkvi, le en košček vsebine. Svečnica je v cerkvenem letu praznik Jezusovega darovanja v templju; prvotno ime praznika pa je bilo Marijino očiščevanje. Korenine praznika pa so še daljše, in sicer so v dneh okrog svečnice v starem Rimu praznovali luperkalije. Množice so se z gorečimi plamenicami valile po ulicah, številni med njimi so se oblekli v kože, ipd. Dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, podrobneje predstavi ta čas kot tudi obred ženskega očiščevanja. Prvotno ime praznika je bilo namreč Marijino očiščevanje, v preteklosti so verjeli, da je ženska po porodu nečista in tako je morala počakati vsaj 40 dni, preden se je vrnila v družbo. Svečnica nastopi točno 40 dni po božiču, kar označuje tudi Marijino očiščevanje in darovanje: z Jožefom sta dojenčka Jezusa prinesla v tempelj, kjer sta ga posvetila Bogu, kot je bila navada za vsakega prvorojenca, odkupila pa sta ga z dvema goloboma oz. grlicama. To je bil dar, ki so ga premogli reveži. Bogatejši so darovali večje živali. Na Slovenskem je znano tudi svečniško koledovanje in pesmi, ki spremljajo kolednike, redno omenjajo Marijo z dvema golobčkoma, starčka Simeona in prerokinjo Ano ... kar nakazuje na to, da se vsebina teh pesmi trdno opira na svetopisemsko poročilo, ki ga je zapisal evangelist Luka. Kot praznik luči se je svečnica preoblikovala v Rimskokatoliški cerkvi, ko na ta dan blagoslavljajo sveče. Več o cerkveni plati praznika pove duhovnik, g. Janez Maučec iz župnije sv. Marko niže Ptuja. Kolednice nam pojejo Ljoba Jenče, pevke iz Ložnice pri Makolah na Štajerskem, oktet Suha, mlajše pevke AFS France Marolt, pevke iz Stojncev in Male vasi (Alenka Domanjko Rožanc, Lucija Janžekovič, Eva Kostanjevec in Ajda Šterbal ter Špela Forštnarič, Irena Forštnarič in Marija Kolarič), Ragle in Katice. Ja, svečnica je eden redkih praznikov, ob katerem koledujejo ženske, čeprav so sprva na ta dan koledovali moški.
Kakor kaplje smo na veji, veter pihne, pademo. Kratko naše je življenje, dnevi hitro minejo. (novoletna kolednica) Spomini so pomembni. Zato tokrat misli begajo in plavajo k spominom na pred kratkim umrlo predano ljudsko pevko in pripovedovalko, gospo Ano Lazar, ki je s pesmijo in besedo ničkolikokrat krojila tudi naše torkove oddaje. Tudi arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je poln njenih posnetkov pesmi in pripovedovanj. Gospa Ana Lazar je bila rojena 28. septembra 1927 pri Vintarjevih v vasi Zagorica v občini Dobrepolje na Dolenjskem. Ana je bila šesti izmed osmih otrok, o njej pa pišejo, da je bila že kot otrok radovedne narave in je vsakokrat z veseljem poslušala nove pripovedi ob krušni peči. Od starejših je privzela občutek za živahno pripovedovanje in kot dvanajstletna deklica je zgodbe pripovedovala učitelju na Vidmu Tonetu Ljubiču. Ta je bil vnet zbiralec narodopisnega gradiva, zato je bil nad njo seveda navdušen. Leta 1939 jo je skupaj z več osnovnošolci odpeljal v Ljubljano in tako je Anica Lazar prvič prestopila prag tedanjega Radia Ljubljana. Leta 1963 je Ančka Lazar za Glasbenonarodopisni inštitut posnela 57 pesmi, naslednje leto pa še 52. Snemali sta tudi Ančkina mama in sestra, veliko večino teh pesmi pa so v svoj repertoar dodali Zagoriški fantje. Nadalje nam zapoje oktet Suha, ki je v preteklem letu slavil svojo 40-letnico obstoja, nekaj besed in melodij pa bo steklo še na temo preje, pozabljenega običaja starih časov, ki je svoje mesto našel v zimskem času po novem letu. Pojejo in pripovedujejo nam Anica Lazar, Ludvik Lazar, Marija Erčulj, Ivan Kralj, Zagoriški fantje, pevci in pevke iz Zagorice, vokalna skupina Gallina, oktet Suha, pevci in pevke iz Slivnice na Kozjanskem, Venčeseljske pevke in pevke ljudskih pesmi Cintare.
Tamburica je glasbilo, ki ima na Slovenskem več kot 130-letno tradicijo. Njene korenine pa segajo daleč nazaj v antično Perzije, ko tamburico izvorno najdemo v obliki lutnje. Dolgovrato lutnjo je moč najti tudi na poslikavah v staro-egipčanskih grobnicah. Razvoj lutnje je pozneje šel v dve smeri. Kratkovrato lutnjo so Arabci prenesli na španska tla, v južno Italijo in Sicilijo – v Španiji se je razvila v kitaro, v Italiji pa v mandolino. Dolgovrato lutnjo, predhodnico tamburice, so na balkanska tla prinesli Turki. Razširila se je po ozemlju celotnega Balkana in tako jo poznamo tudi pod drugimi imeni: pandura v Bolgariji, bandura v Ukrajini, balalajka in domra v Rusiji. Najbolj se je to glasbilo udomačilo v Makedoniji, na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Od tam je tamburica prešla tudi severneje, v Slavonijo in Bačko ter v 18. in 19. stoletju postala najbolj značilno ljudsko glasbilo Slavonije in Vojvodine. Vse to beremo v učbeniku ”Šola za tamburice” nekdanjega ravnatelja glasbene šole Brežice Dragutina Križanića. V Sloveniji beležimo več kot 40 tamburaških sestavov. V času utrjevanja narodne zavesti v drugi polovici 19. stoletja so imeli tamburaški zbori pomembno vlogo. V zadnjem polstoletnem obdobju so se prelevili v tamburaške orkestre z visoko zastavljenimi glasbenimi cilju in z izvajanjem tehtnih umetniških skladb. Tamburaštvu na Slovenskem posvečamo pozornost v oddaji, v kateri bosta svoje poglede in izkušnje delila Daniel Leskovic, producent za inštrumentalno-glasbeno področje na JSKD Republike Slovenije, in Marko Simčič, predsednika tamburaškega orkestra Dobréč. Tamburaški orkestri iz Majšperka, Šmartnega, Reteč, Vipave, Artič in orkester Dobréč pa bodo izvajali priredbe ljudskih napevov, umetne skladbe slovenskih skladateljev in priredbe priljubljenih melodij. Oddajo je pripravila Nika Rožanc.
''[...] In nad klavirjem je bila ,vitra' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela Maroltova slika, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in kot oltarček se nam je zdelo takrat ...'' (Mirko Ramovš, spomini, 2021) V prvi oddaji smo se poglobili v njegovo življenje pred vojno, zdaj pa se bomo vrnili v obdobje po prvi svetovni vojni, v katerem se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''. France Marolt se je ob pravem času znašel na pravem kraju in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča. Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod Maroltovim vodstvom v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret. Pri komaj 58-ih letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, takoj po enem izmed njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji. V njej je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951. Sogovorniki v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se Marolta še osebno spominjajo, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član Akademske folklorne skupine Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine Franceta Marolta.
Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se je rodil prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt oziroma kot ga bolje poznamo France Marolt. V lanskem letu smo posvetili dve zaporedni dokumentarni oddaji glasbeniku, folkloristu, ustanovitelju Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča in Akademske folklorne skupine Franceta Marolta Francetu Maroltu. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) in netitelja in spodbujevalca kulturnih dejavnosti. Na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se vedno prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj in eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, in dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Drugi del oddaje bo na sporedu v torek, 11. januarja.
Zadnja oddaja leta 2021 je seveda praznično obarvana. Z voščili, željami in kolednicami stopamo onstran meja naše zemlje in v poslušanju odkrivamo raznovrstnost evropskih narodov. Zbrali smo namreč novoletne glasbene razglednice in voščila v različnih evropskih jezikih, ki so jih poslali glasbeni uredniki evroradijske mreže EBU. Slišali bomo na primer vižo za božični buenek – edinstven koledniški ples iz Bolgarije. Božični buenek plešejo mladi fantje, oblečeni v dolge plašče in obuti v škornje z ostrogami, s katerimi poudarjajo ritem in žvenketajo. Ta stari bolgarski ljudski običaj se prenaša z očetov na sinove, koledujejo pa na božični dan, 25. decembra, a le v pokrajini Trakija, od Jambola do Svilengrada. Ljudske božične in novoletne kolednice v raznolikih izvedbah vam pošiljamo iz Bolgarije, Švice, Finske, Estonije, Latvije, Švedske, Ukrajine, Moldavije, Rusije, Češke, Slovaške, Poljske in Hrvaške.
Doktor Matija Ogrin je višji znanstveni sodelavec in predstojnik na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Je literarni zgodovinar, ki je leta 2019 izdal knjigo Slovensko slovstveno izročilo. V njej najdemo raznovrstne starosvetne pesmi in obrazce, ki jim je dodana obširna poglobljena razlaga o izvoru in značilnostih. V knjigi smo našli številne stare in pozabljene pesmi s srednjeveškimi koreninami, primerne tudi za adventni in božični čas. Adventni čas, štiri tedne pred božičem, je srednjeveška ljudska pobožnost zapolnjevala s pesmimi, ki so opevale in častile Jezusovo mater Marijo ter angelovo oznanjenje. Med najbolj živimi cerkvenimi pesmimi z omenjeno tematiko je vsekakor pesem ''Je angel Gospodov'', ki je ljudska prepesnitev molitve angelovega češčenja. Vsem nam je tako znana, a le redkokdaj se zavedamo, da stopamo mimo zelo stare, srednjeveške dediščine, ne da bi se zavedali dolge poti, ki jo je pesem opravila skozi stoletja do nas. Z glasbo in razlago se bomo posvetili še tem pesmim: Ave Marija, ti devični cvet, Jager na lovu šraja, Lepa si, lepa si, roža Marija, Ta svetla zvejzda ta je zašla, Eno je dete rojenu in Ta dan je vsega veselja. Oddajo bodo polepšali zvoki iz grl glasbenikov: vokalne skupine Nomos, Trutamore Slovenice, Komornega zbora Ave, Klape Linđo ter Janeza Jocifa in Marte Močnik Pirc.
December je zadnji mesec, mesec, ko se potegne črta in naredi obračun. Prav tako pa je izmed vseh najbolj prazničen in zato poln običajev in petja. Četrtega decembra goduje sv. Barbara, ki so jo ponekod na Štajerskem in v Prekmurju zaznamovali obhodi hiš z različnimi prošnjami za srečo pri živini in hiši. Sledi sv. Lucija, 13. decembra, ko so po vaseh koledovale ženske, ki so se oblekle v bele halje in strašile vse naokrog. Ob tem so tulile in razbijale s krožnikom, na katerem so imele oči, saj si je po legendi sveta Lucija iztaknila oči. V Porabju so na ta dan mladi fantiči 'kokodakali' od hiše do hiše. V adventu je bilo v nekaterih slovenskih krajih devet dni pred božičem v navadi Marijino popotovanje, čemur ponekod pravijo, da Marijo nosijo. Običaj, ki je nastal v 19. stoletju, je naša oddaja ujela leta 2013 v vasi Rakitna blizu Ljubljane. Prijetno praznično razpoloženje bodo v pesmih z nami delili člani družine Volk iz Ilirske Bistrice, Katice, pevke in godci Akademske folklorne skupine France Marolt, Bogdana Herman, Kranjski furmani in dve pevki iz Bele krajine.
Če se ozremo na leto, ki se končuje, lahko sklenemo, da nam je bilo glasbeno naklonjeno. Morda čas stiske iz ljudi še bolj izvabi tisti delček božjega, ki ga vložijo v ustvarjanje glasbe in s katerim oplemenitijo naš svet. Oskar Longyka, Saimi Kortelainen in Urban Megušar sestavljajo trio Lumi, katerega osnova so dve violini (Saimi in Oskar) in violončelo (Urban). Album tria Lumi z naslovom Tere tere poslušalcu odstira zanimive svetove severne Evrope. Janez Dovč in glasbeni kolektiv Sounds of Slovenija, ki šteje več kot 20 glasbenikov, so soustvarili drugi avtorski projekt. Maja je na vinilni plošči izšel album Sozvočja, ki niza deset novih prepletov avtorske glasbe, ljudske pesmi in poezijo slovenskih pesnic in pesnikov. Marko banda je ob svoji 30-letnici izdala pomenljiv glasbeni album z naslovom Tresti!, kar v prekmurščini pomeni trideset. Repertoar za album Tresti so člani izbrali skupaj, v upanju na nove skladbe pa se je v zvočni arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU za nekaj mesecev poglobil violinist Miha Kavaš. Glasbena skupina Vruja je sinonim za istrsko ljudsko glasbo že 20 let. Letos slavijo okroglo obletnico, ki jo zaznamuje tudi izid petega studijskega albuma – Ljubezen, vojna in … življenje z 12 skladbami. Pokrajine Prlekija, Prekmurje in Medžimurje sta z glasbenim projektom Ljubav se ne trži povezali Marinka Prelog in Selma Franov. V duetu Beročka sta ustvarili album s 24 ljubezenskimi veselinkami in žalostinkami iz Prlekije, Prekmurja in Medžimurja.
Trstenke, žvegla, drumlica, žabica, čivink, brnivka, leskova piščalka, citre, grom, raglja ... Poznate vsa našteta glasbila, zvočila, igrače? Ne zamerimo vam, če ne, saj je dejstvo, da so že šla iz pozabe in so jih nadomestila druga glasbila, ki so priročnejša - ponje se odpravimo v trgovino ali pogledamo na splet in v dveh, treh dneh je glasbilo že pri nas. To pa ni zgodba ljudskih glasbil, delo ne gre tako zlahka, zahteva čas. Potrebna je iznajdljivost, potrpežljivost, čakanje, opazovanje, iskanje. Izdelki so zato toliko bolj dragoceni in cenjeni, Darku Korošcu pa je to čudovit izziv - ko nečesa ne najde, začne iskati. Darko je po poklicu električar, ki ga je potovanje navdihnilo za izdelovanje glasbil. Njegovo prvo je bil avstralski didžeridu, potem je začel raziskovati tudi slovensko ljudsko glasbeno pokrajino in našel izzivov za vse življenje. Živi v Ljubljani in delo opravlja že več kot 30 let. V oddaji spoznamo Darka in njegova glasbila ter zvočila, na katera nam tudi zaigra. Ob tem poslušamo še godca Franca Laporška in Franca Lozinška, Draga Kuneja in Klemna Matka pa glasbene skupine Kurja koža, Trutamora Slovenica in družinski trio Volk Folk.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Jesen je že lep čas med nami – hladna, meglena, pa spet pisana in polna pojemajočih sončnih žarkov. V tokratnem glasbenem izboru bomo podobni jeseni, ki trosi naokrog pisano listje dreves. V uvodu bodo zapeli Hrušiški fanti, potem nas bo v pesmi, povezane z nedavnim jesenskim pustom - martinovim, uvedla Brencl banda. Napitnice in druge pesmi, povezane z vinom, bodo zapeli Katice, pevke in pevci iz Solčace in Trstenke s Podlehnika. Posvetili se bomo tudi letošnjim jubilejem - Fantje z vasi iz Škocjana na Dolenjskem praznujejo 25-letnico obstoja, medtem ko oktet Suha iz občine Suha na skrajnem vzhodu dvojezične avstrijske Koroške praznuje 40 let. Končali bomo s kitaro in ustno harmoniko - zanimivo in ušesu prav prijetno druženje dveh inštrumentov, iz katerih melodije izvabljata Benjamin Barbarič in Miro Božič. Svoje glasbeno ustvarjanje, ki se razprostira od glasbenih pokrajin zahoda do vzhoda, od tradicionalnih slovenskih pa do ritmov drugih kultur, sta združila v zgoščenki Obljubljena dežela.
Slovenski severovzhod in hrvaški severozahod povezujejo številne geografske, zgodovinske in jezikovne posebnosti. Vse tri pokrajine: Prlekija, Prekmurje in Medžimurje ležijo na prehodu alpskega gričevja v Panonsko nižino. Marinka Prelog in Selma Franov, oziroma Béročka, sta Prlečki, ljubiteljski pevki, ki sta se pred 30 leti spoznali pri komornem zboru Orfej. Sčasoma sta začeli odkrivati še skupne točke v dvoglasju, v prepevanju neumetnih pesmi, hoteli sta se približati ljudski pesmi. Tako je nastal glasbeni projekt, ki presega državne meje. Nabrali sta 24 pesmi z ljubezensko tematiko, ki to čustvo obravnavajo z očmi ženske. Glasbeni album Ljubav se ne trži odlikuje ne samo čista, občutena interpretacija ljudskih pesmi treh sosednjih panonskih pokrajin, temveč tudi skrbno pripravljena spremna knjižica z več kot 60 stranmi. Vsaki pesmi sta poleg spremnih besedil posvečeni še dve strani, kjer najdemo besedilo in notni zapis z dodanimi akordi. Selma nam je pojasnila, da so te dodali za morebitne glasbenike, ki bi se pesmi želeli lotiti še skupaj z instrumentalno spremljavo. Poleg tega so zaradi narečja in tujega jezika določene besede dodatno razložene, prevedene, vsaka od pesmi pa vsebuje tudi opombo, ki nas poduči o izvoru pesmi in dodatno razloži njen pomen.
Bili smo na obisku v Etnografskem muzeju Slovenije, ki ga najdete v Metelkovi ulici številka 2. Muzej je namreč hkrati tudi Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine. Danes je v register vpisanih 96 enot, evidentiranih pa je 267 nosilcev nesnovne kulturne dediščine. Letos so dodali devet novih vpisov. Pred mikrofon smo povabili sogovornice, ki so tudi del delovne skupine za obravnavo prejetih pobud za vpis: mag. Anja Jerin (SEM), mag. Adela Pukl (SEM), dr. Nena Židov (SEM) in doc. dr. Barbara Ivančič Kutin (Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU). Ob pogovorih bomo poslušali Marko bando, Kurjo kožo, Buške čeče, Mlado beltinško bando, godce AFS France Marolt, Ljudske pevce iz Luč KUD Tone Mlačnik Luče in tudi zanimiv posnetek s svatbe v Odrancih v Prekmurju iz leta 1964.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Zajuckaj in zapoj je prireditev, ki jo vsako leto organizirajo sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. To je priložnost, da v koncertni obliki predstavijo rezultate svojih raziskav. Letošnjo prireditev so naslovili Povsod me poznajo. Predstavili so izročilo potujočih pevcev na Slovenskem. Vsebina je plod dolgoletne raziskave znanstvene sodelavke dr. Marije Klobčar. O potujočih pevcih na Slovenskem je lani objavila monografijo z naslovom Poslušajte štimo mojo, letos pa je prejela Murkovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke na področju etnologije. Njeno raziskovalno delo pomeni velik prispevek k razumevanju pojavnih oblik glasbe na Slovenskem, tudi tiste, ki se je prenašala ustno in zato nima zapisanih notnih virov. Z natančno preučitvijo pojavnosti potujočih pevcev je dr. Marija Klobčar razširila definicijo ljudskega ter jo popeljala v času nazaj vse do igrcev in viteške lirike, s tem pa je odstrla nov pogled v razumevanje zgodovine glasbe na Slovenskem. Glasbo potujočih pevcev interpretirajo: Jani Kovačič in Tomaž Plahutnik, Ljoba Jenče, Pevke in pevci Akademske folklorne skupine France Marolt. Koncert je vodil Igor Velše.
V četrtek, 9. septembra 2021, je v cerkvi svetega Volbenka v Zelšah pri Cerknici potekal prav poseben dogodek. Ljoba Jenče, zbirateljica in zvesta poustvarjalka glasbenega izročila, je na enem mestu zbrala župane občin Cerknica, Bloke in Loška dolina, predstojnico Glasbenonarodopisnega inštituta pri ZRC SAZU v Ljubljani dr. Mojco Kovačič in direktorico Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica Marijo Hribar. Skupaj so podpisali namero za digitalizacijo arhiva 72 kaset ljudskih pesmi Notranjske. Leta 1988 je Ljoba Jenče dala Občini Cerknica, ki je tedaj obsegala tudi Loško dolino in Bloke, pobudo za ohranjanje ljudskih pesmi Notranjske. V sodelovanju z Glasbenonarodopisnim inštitutom, Radiem Slovenija in ob podpori Ministrstva za kulturo je vztrajno trkala na vrata tako ljudskih pevk in pevcev kot institucij. Župani vseh treh občin so si bili edini, da je arhiv zbranega gradiva ljudskih pesmi Notranjske neprecenljiv pričevalec identitete teh krajev in potreben skrbnega varovanja kot nesnovne kulturne dediščine ljudi. Podpisniki so se zavzeli, da se zbirka digitalizira do konca leta 2024. Podpisu je sledil letni koncert Kulturno etnomuzikološkega društva Folk Slovenija z naslovom Ena ptička priletela, na katerem so nastopili Cintare, Duo Pella ter Dino Murtezani in Tilen Stepinšek, Ljoba Jenče, Marino Kranjac, Rožančevi fantjiči, Vruja in Zingelci. Gost večera je bila zasedba Balkan Open Jam.
V četrtek, 9. septembra 2021, je v cerkvi svetega Volbenka v Zelšah pri Cerknici potekal prav poseben dogodek. Ljoba Jenče, zbirateljica in zvesta poustvarjalka glasbenega izročila, je na enem mestu zbrala župane občin Cerknica, Bloke in Loška dolina, predstojnico Glasbenonarodopisnega inštituta pri ZRC SAZU v Ljubljani dr. Mojco Kovačič in direktorico Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica Marijo Hribar. Skupaj so podpisali namero za digitalizacijo arhiva 72 kaset ljudskih pesmi Notranjske. Leta 1988 je Ljoba Jenče dala Občini Cerknica, ki je tedaj obsegala tudi Loško dolino in Bloke, pobudo za ohranjanje ljudskih pesmi Notranjske. V sodelovanju z Glasbenonarodopisnim inštitutom, Radiem Slovenija in ob podpori Ministrstva za kulturo je vztrajno trkala na vrata tako ljudskih pevk in pevcev kot institucij. Župani vseh treh občin so si bili edini, da je arhiv zbranega gradiva ljudskih pesmi Notranjske neprecenljiv pričevalec identitete teh krajev in potreben skrbnega varovanja kot nesnovne kulturne dediščine ljudi. Podpisniki so se zavzeli, da se zbirka digitalizira do konca leta 2024. Podpisu je sledil letni koncert Kulturno etnomuzikološkega društva Folk Slovenija z naslovom 'Ena ptička priletela', na katerem so nastopili: Cintare, Duo Pella ter Dino Murtezani in Tilen Stepinšek, Ljoba Jenče, Marino Kranjac, Rožančevi fantjiči, Vruja in Zingelci. Gost večera je bila zasedba Balkan Open Jam.
Neveljaven email naslov