Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poslušamo ponovitev oddaje Brina, Eka, Marija, ki jo je leta 2018, ob izidu projekta Brine Vogelnik z naslovom Grad gori!, pripravila mag. Simona Moličnik.
Brina, Eka, Marija je generacijski trikotnik z nosilnimi oglišči treh žena s priimkom Vogelnik. Brina umetniški snop poveže v glasbeno zgodbo, Marija se je izražala predvsem v plesu in ilustraciji, Ekin pristan pa so bile lutke.
Alenka Eka Vogelnik je bila ilustratorka, lutkarica, gledališka ustvarjalka in glasbenica. Ilustrirala in izdala je številne knjige in slikanice, tudi lutkarske priročnike; ustvarila je mnogo televizijskih serij, gledaliških in lutkovnih predstav, večinoma za otroke. S svojim ustvarjalnim delom je več desetletij plemenitila in bogatila kulturno krajino Slovenije. Njena zapuščina je in bo ostala večna!
352 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Poslušamo ponovitev oddaje Brina, Eka, Marija, ki jo je leta 2018, ob izidu projekta Brine Vogelnik z naslovom Grad gori!, pripravila mag. Simona Moličnik.
Brina, Eka, Marija je generacijski trikotnik z nosilnimi oglišči treh žena s priimkom Vogelnik. Brina umetniški snop poveže v glasbeno zgodbo, Marija se je izražala predvsem v plesu in ilustraciji, Ekin pristan pa so bile lutke.
Alenka Eka Vogelnik je bila ilustratorka, lutkarica, gledališka ustvarjalka in glasbenica. Ilustrirala in izdala je številne knjige in slikanice, tudi lutkarske priročnike; ustvarila je mnogo televizijskih serij, gledaliških in lutkovnih predstav, večinoma za otroke. S svojim ustvarjalnim delom je več desetletij plemenitila in bogatila kulturno krajino Slovenije. Njena zapuščina je in bo ostala večna!
Članice pevske skupine Cintare so žene močnih življenjskih izkustev ter raznovrstnih doživetij čustvenih nians. Obrušene od življenjskih tokov živijo obdobje modrosti in temeljitega razumevanja globin ljudskega izročila. In pri tem vztrajajo. Pogumno in utemeljeno. Edinstveno. S spoznanjem, da je v ženstvenosti lepota in da je lepota gibalo v obe smeri časa. Cintare so se spojile z izročilom, ki ga razumejo in zmorejo predstavljati kot posebno umetniško celovitost: kostumsko, pevsko in vsebinsko. Kot take izstopajo iz retorike glasbenega vsakdana in ohranjajo samosvojo držo. Pred nekaj leti so izdale svoj tretji zvočni album Vse tičice lepo pojo. Cintare so prejemnice Zlatega priznanja Zveze kulturnih društev Ljubljana – ljubljanskega piskača za izjemen prispevek na področju ohranjanja ljudskega izročila in posebne predstavitve ljudske umetnosti na Slovenskem. Izbrana vsebina albuma Vse tičice lepo pojo bo v jedru oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ob njej pa bodo pevke razgrnile svoje poglede na modrost in na pomenljivost naravnih danosti, na reko, ki je z vsem kar je, velik simbol življenja.
Čaralice je naslov zvočnega albuma, ki prinaša vsestransko glasbeno delo Zvezdane Novaković in njenih pevk, delo, ki v sodobno glasbeno tvornost vnaša staroverstvo, magijo, uroke in drugo ljudsko motiviko. Predstavitev je pripravila Nika Rožanc.
Spoštovane, spoštovani, oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi nocoj prinaša izročilo prebivalcev Črne na Koroškem. Vseobsežno je. Oktobra lani smo namreč v tamkajšnjem Domu kulture praznovali 55. obletnico naše oddaje. In v ta namen je nastalo novo glasbeno delo za Simfonični orkester in soliste, osnovano na glasbenem in pripovednem izročilu Črne ter tamkajšnje okolice. To so Črjanske pravljice skladatelja Lojzeta Krajnčana. Dogodek je še močno živ in ostaja svetal v naših spominih. Da bi bili zdajšnji dnevi svetlejši, polni upanja in moči, nocoj ponavljamo Črjanske pravljice.
Srce in oko tujca se ne moreta načuditi tisočerim izrazom slovenske besede in nje pesmi. Za vsako senožetjo sta drugačni, za vsakim hribom bolj odrezavi in spet kontrastno otožni tam v ravnini, pa neobremenjeno odprti in radoživi ob morju. In dalje, segata daleč onstran naših gora, v svet. Med vrsticami pa beležita mnoge zakrite, navidezno nepomembne podrobnosti iz življenje Slovencev od Gorskega kotarja prek Tržaške in Goriške pokrajine do Benečije in Rezije, pa prek Karavank v Selah, Velikovcu, Globasnici in Borovljah na avstrijskem Koroškem, vzdolž Goričkega v Monoštru in Števanovcih v Porabju ter vse tisto, kar je vmes: Koroška, Štajerska, Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Primorska in Bela Krajina. Barvito pokrajinsko izročilo je tokrat zaživelo v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je danes, po ujmi drugačna kot je bila včeraj - izročilo pa je izročeno, od predvčerjašnjem za jutri.
V vročem julijskem dopoldnevu nas je pot vodila v idilično in zgodovinsko bogato kraško vasico z imenom Lokev. Obiskali smo zbiratelja Mira Slano, ki je v Fabianijevi muzejski trgovini zgodbo svoje družine prepletel s spominjanjem na trgovinsko dejavnost slovenskih vasi prve polovice 20. stoletja. Že ob vstopu v šibeče se polno nekdanjo Fabiani-Placerjevo trgovino smo bili soočeni z zvrhano mero nostalgije, opredmetene v škatlicah, zabojčkih in šatuljah, ki so nekoč polne krasile police trgovin in tako predstavljale del vsakdanjika. Ob pogovoru nam je Slana zaupal, da je prav ta nostalgija, poleg gole otroške ali pa resnejše raziskovalne radovednosti, tista, ki današnje obiskovalce najpogosteje popelje v ta za slovensko območje edinstven biser na Krasu. Pogovor prepletajo pevke ljudskih pesmi Kulturnega društva Kraški šopek Sežana ter glasba etno zasedb Volk Folk (s Hrušiškimi fanti), Vruja in Petelin–Sorta.
V preteklem tednu se je med 20. in 23. julijem odvila 51. izvedba Mednarodnega folklornega festivala v Beltincih. V njegovo središče so bili tokrat postavljeni tamburaši iz Beltinec, saj ti letos praznujejo 100. obletnico svoje prve pisne omembe. V soboto, 22. julija, so tako tamburaši zasedli odrske deske v Kulturnem domu Beltinci ter skupaj s pestrim naborom drugih gostov sodelovali pri oblikovanju oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je ob tej priložnosti nastajala v živo, tik pred očmi siceršnjih poslušalk in poslušalcev. Poleg tamburašev iz Beltinec ter osrednje glasbene skupine večera - Noreie, sta etno-glasbeni večer na festivalu v Beltincih pričarali še Marko banda ter instrumentalna zasedba Akademske folklorne skupine France Marolt. Večer sta povezovala Boštjan Rous in Simona Moličnik.
V tednu, ko nestrpno pričakujemo začetek 51. Mednarodnega folklornega festivala v Beltincih, se obračamo nazaj. Prisluhnili bomo odlomku oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je nastala na lanskem, jubilejnem 50. beltinškem festivalu. Oddaja je takrat zaživela onkraj svoje siceršnje zvočne slike, v svoji vizualni, odrski, podobi, in grajski park v Beltincih tako večplastno prepletla s pesemskim in godčevskim izročilom, preteklimi glasbenimi praksami in sodobnimi ustvarjalnimi pristopi. V oddaji so nastopili Marko Banda, Zvezdana Novaković, duo Miro Božič in Benjamin Barbarič, Zvezdana Novaković in komorna zasedba pevskega zbora Grlenice, ljudski pevci kulturnega društva Anton Mlačnik iz Luč, skupina Gugutke ter duet Beročka - Selma Franov in Marinka Prelog. Večer sta povezovala Boštjan Rous in Nika Rožanc.
V soboto, 20. maja, so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma praznovali 75-letnico društva, ki velja za paradnega konja folklorne dejavnosti na Slovenskem. Plesno predstavo 'Oj, Triglav, moj dom' so člani in članice Akademske folklorne skupine France Marolt osnovali okrog teme izseljenstva. Od tod tudi navdih za naslov. Pesem o najvišjem vrhu Slovenije namreč simbolno povezuje vse Slovence v domovini, zamejstvu in po svetu. Z glasbo in plesnimi koraki so združili koreografije, ki so navdih črpale za državnimi mejami Republike Slovenije in po svetu. V drugem delu poslušamo štiri plesne slike: 'Rože za gobavca', 'Rezijanski plesi', 'Slovenski večer' in 'Pako festa'. Avtorji omenjenih koreografij so (po vrsti): Marija Kapušin, Mirko Ramovš in Luka Kropivnik (zadnji ). Z avtorjem plesne predstave Luko Kropivnikom se pogovarja Nika Rožanc.
''Za vsako tišino slej ko prej pride glas.'' S temi besedami se je začela plesna predstava Akademske folklorne skupine France Marolt. V soboto, 20. maja, so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma obeležili 75. obletnico društva, ki velja za paradnega konja folklorne dejavnosti na Slovenskem. Tančico žalosti je na dogajanje navrgla vest o smrti cenjenega Mirka Ramovša, dolgoletnega umetniškega vodje skupine. Poklonili so se mu z minuto tišine. Predstavo ob 75. obletnici so člani in članice Akademske folklorne skupine France Marolt osnovali okrog teme izseljenstva. Od tukaj tudi navdih za naslov. Pesem o najvišjem vrhu Slovenije namreč simbolno povezuje vse Slovence v domovini, zamejstvu in po svetu. Z glasbo in plesnimi koraki so združili koreografije, ki so navdih črpale za državnimi mejami Republike Slovenije in širše. Z avtorjem plesne predstave Luko Kropivnikom se pogovarja Nika Rožanc.
Bruno Ravnikar je v letu 2020, ko smo posneli to oddajo, slavil svoj 90. rojstni dan. Doktor fizike, univerzitetni profesor in specialist na področju akustike, ob tem pa dolgoletni član − plesalec in vodja plesnih skupin, Folklorne skupine Tineta Rožanca in Folklorne skupine Emona iz Ljubljane, ki jo je tudi ustanovil, utemeljitelj kinetografije ljudskih plesov, predavatelj in terenski raziskovalec, koreograf in pisec glasbenih priredb, ustanovni član mednarodnega združenja folklornih festivalov CIOFF ter prejemnik številnih nagrad in naslovov. Junija letos se je poslovil, zato mu namenjamo ponovitev portretne oddaje. Bil je osebnost jasnih, prodornih misli in širokega razgleda. Tam, kjer se je ustavila misel dr. Ravnikarja ali je našel novo področje zanimanja, je vedno nastalo kaj novega. V oddaji nam igrajo in pojejo člani in članice Folklorne skupine Emona iz Ljubljane in Metliške folklorne skupine Ivan Navratil.
Zapisovati, zapisovati in še enkrat zapisovati. Ohraniti kulturni zaklad slovenstva na avstrijskem Koroškem in ga s tem vrniti skupnosti v nadaljnjo rabo. To je delovno vodilo letošnjega Štrekljevega nagrajenca, Nužeja Tolmaierja, čigar življenje in delo predstavljamo v oddaji. Štrekljevo nagrado za izreden dosežek ali življenjsko delo na področju zbiranja ter ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v pesmi in besedi vsako leto podeljuje občina Komen. Letos je ta šla v roke neutrudnemu kulturniku slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem – Nužeju Tolmaierju. Nužej s svojim izrazito večplastnim udejstvovanjem v kulturni in narodopisni dejavnosti danes med koroškimi Slovenci pomeni eno izmed pomembnih sidrišč slovenske identitete. Kot organizator, gledališčnik, pevec, zbiratelj in raziskovalec ljudskega izročila pripomore k temu, da ta, skupaj s slovenskim jezikom, ne zatone v pozabo. V viteški dvorani gradu Štanjel, kjer je podelitev nagrade potekala, je ob njegovem prejemu odličja tako zasluženo odmeval sentiment – končno! V toplem junijskem večeru se je, tik po slovesnosti, z Nužejem Tolmaierjem ter slavnostno govorko, znanstveno vodjo Inštituta za slovensko narodopisje Urban Jarnik v Celovcu, magistrico Martino Piko-Rustia, pogovarjala Simona Moličnik. V oddaji poslušamo Nužeja Tolmaierja in druge ljudske pevce z zgoščenk, priloženih zbirki Tiha Zemlja. Pod urednikovanje te se je podpisal Nužej sam. V njej je ob pomoči Krščanske kulturne zveze in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu analiziral pesemsko zapuščino njemu rodnih Radiš ter njihove okolice. Poslušamo tudi Oktet Suha, Obirski ženski oktet, Mešani pevski zbor Rož pod vodstvom Lajka Milisavljevića, Ženski pevski zbor Sele pod vodstvom Romana Verdela, Zdovčeve dečve ter Kvintet in Kvartet bratov Smrtnik.
V oddaji zabredemo v svet Êdne, štajersko-prekmurske skupine, ki se v svojem glasbenem ustvarjanju opira na presunljivo besedilno povednost ljudskih pesmi iz Prekmurja in Porabja. Prek njihovega novega albuma Slove rdeče in v pogovoru s Tjašo Cigut, Jasmino Dajčman, Blažem Korezom, Luko Ščavničarjem ter Luko Sraka, člani Êdne, odstiramo, kako skupina unikatno postopa na sicer bogatem polju glasbenega poustvarjanja ljudskega. Kaj je tisto, kar ljudskega v njihovih stvaritvah ostane, kaj je avtorsko in kako skupina prek samosvoje zvočne slike pričara ljudski čar, smo člane Êdne povprašali na topel junijski popoldan tik pred njihovim koncertom na 16. izvedbi festivala sodobne avtorske in ljudske glasbe Godibodi. V oddaji poslušamo Êdno in njihov novi glasbeni album Slove rdeče. Izdan je bil pri Agenciji Celinka.
Oddaja je posvečena nedavno umrlemu etnokoreologu Mirku Ramovšu, velikanu na področju pestrega slovenskega ljudskega plesnega izročila. Mirko Ramovš je bil eden opaznejših slovenskih etnokoreologov, gotovo pa osebnost z zelo bogatim opusom odrskih postavitev slovenskih ljudskih plesov. Poklicno in ljubiteljsko se je ukvarjal najprej z raziskovanjem slovenske plesne dediščine, nato pa s predstavljanjem le-te v okviru odrskih nastopov folklornih skupin. Svoje življenje je tako rekoč prehodil v koraku ljudskega plesa in pri tem vselej poudarjal svoje življenjsko vodilo: "Plešite zase, plešite za druge in pazite, kako plešete, da bodo ljudje občutili to, kar čutite vi, ki z veseljem plešete." Skoraj nešteto zelo premišljenih in domišljenih drobnih parametrov se sestavi ob vizualno bogati, razkošni folklorni koreografiji. Kaj vse se skriva za to umetnostjo, vedo le tisti, ki se s tem intenzivno ukvarjajo. V teh krogih je bil profesor Mirko Ramovš zelo cenjen in spoštovan. Njegovi 80-letnici v letu 2015 je bila posvečena plesna prireditev v Velenju z naslovom Polka je ukazana, na kateri je dvanajst folklornih skupin plesalo in predstavilo etnokoreografske slike iz opusa Mirka Ramovša. V spomin in zahvalo raziskovalcu jih tako znova predstavljamo v sklopu oddaje.
Oddaja je posvečena nedavno umrlemu etnokoreologu Mirku Ramovšu, velikanu na polju pestrega slovenskega ljudskega plesnega izročila. Mirko Ramovš je bil eden opaznejših slovenskih etnokoreologov, gotovo pa osebnost z zelo bogatim opusom odrskih postavitev slovenskih ljudskih plesov. Poklicno in ljubiteljsko se je ukvarjal najprej z raziskovanjem slovenske plesne dediščine, nato pa s predstavljanjem le-te v okviru odrskih nastopov folklornih skupin. Svoje življenje je tako rekoč prehodil v koraku ljudskega plesa in pri tem vselej poudarjal svoje življenjsko vodilo: "Plešite zase, plešite za druge in pazite, kako plešete, da bodo ljudje občutili to, kar čutite vi, ki z veseljem plešete." Skoraj nešteto zelo premišljenih in domišljenih drobnih parametrov se sestavi ob vizualno bogati, razkošni folklorni koreografiji. Kaj vse se skriva za to umetnostjo, vedo le tisti, ki se s tem intenzivno ukvarjajo. V teh krogih je bil profesor Mirko Ramovš zelo cenjen in spoštovan. Njegovi 80-letnici v letu 2015 je bila posvečena plesna prireditev v Velenju z naslovom Polka je ukazana, na kateri je dvanajst folklornih skupin plesalo in predstavilo etnokoreografske slike iz opusa Mirka Ramovša. V spomin in zahvalo raziskovalcu jih tako znova predstavljamo v oddaji.
Oddaja je namenjena razpredanju najrazličnejših vidikov fenomena poslikanih panjskih končnic, samosvojega elementa slovenske likovne umetnosti, ki ga opredeljuje predvsem njegova izključna povezljivost s severnim ter severozahodnim slovenskim prostorom 19. ter poznega 18. stoletja. Onkraj vprašanja poslikanih končnic v navezavi na idejo slovenstva oziroma vlogo znotraj pojmovanja slovenske identitete je eden izmed morda najbolj presunljivih pogledov poslikanih končnic prav njihova motivna povednost. Poleg naslonov na svetniške legende in drugo religiozno vsebino z jasno apotropejsko namembnostjo, so namreč poslikane končnice tiste, ki prek satiričnega, fantastičnega ali pa metaforičnega uprizarjanja epizod iz dela in življenja odstirajo neposreden pogled v družbeno organiziranost, odnose, pričakovanja ter strahove kmečkega človeka. Kakšen ugled znotraj kmečke skupnosti nosi krojač, kako poteka krog življenja in kakšna je sama narava odnosov med spoloma so tako vprašanja, odgovore na katera lahko, vsaj deloma, iščemo tudi v oziru na analizo podob na panjskih končnicah. O poslikanih panjskih končnicah, njihovi produkciji, razširjenosti, motiviki in zasidranosti znotraj pojmovanja slovenskosti smo se pogovarjali z doktorico Bojano Rogelj Škafar, kustosinjo za ljudsko likovno in slikovno umetnost v Slovenskem etnografskem muzeju. V oddaji poslušamo Trutamoro Slovenico, Mladinski pevski zbor Glasbene šole Koper s spremljavo Tatjane Jercog in pod vodstvom Maje Cilenšek, Bogdano Herman, Tomaža Pengova ter Evo Hren z Big bandom RTV Slovenija pod taktirko Tadeja Tomšiča. Vsebinska motivika ljudskih pesmi se prepleta s tematskimi nasloni poslikav na panjskih končnicah.
”Ljudska pesem je povezana z življenjem ljudstva po eni strani tako, da nastopa kot spremljevalka njegovih delovnih in prazničnih dni, po drugi strani pa je zrcalo, ki zvesto odseva njegovo podobo.” Tako o ljudski pesmi v knjigi z naslovom Pesem slovenske dežele razmišlja slovenska etnomuzikologinja Zmaga Kumer. Da je bila ljudska pesem v preteklosti nepogrešljiv del bivanjske izkušnje na Slovenskem, je nekaj, kar je ob pogledu na širok izbor danes zbranega gradiva in pričevanj neizpodbitno. Onkraj prazničnih dni je bil tako tudi delovni vsakdanjik tisti, ki je bil osnova za spontano ali bolj organizirano muziciranje slovenskega prebivalstva. Petje ob kmečkem delu, delu v rudniku in kasneje celo v tovarniškem okolju je predstavljalo poživitev počasnega, mukotrpnega ali monotonega dela ter hkrati zagotavljalo, da se je ljudsko pesemsko znanje uspelo prenesti tudi na mlajše generacije. Ob oziru na to pravzaprav ni nič nenavadnega, da delo za ljudsko pesem ni predstavljalo le predstavitvenega okolja, temveč tudi nepogrešljivi vir motivnih, tematskih ali pa širše kontekstualnih zatičev. Kot zapiše Zmaga Kumer: ”Podobi življenja, kot se nam kaže v besedilih ljudskih pesmi, bi manjkalo nekaj bistvenega, če ne bi bilo omenjeno tudi vsakdanje delo, pa čeprav še tako bežno, morda samo kot okvir ali stranski motiv.” Prav vprašanju motivike dela znotraj ljudske pesmi posvečamo tudi današnjo oddajo. V oddaji pojejo in godejo: Aleš Hadalin, Slovenska gruda, Kranjski furmani, Terlep ansambel, MPZ OŠ Franceta Bevka Tolmin, Skupina pevk - Željne, Zakonca Černivec, MPZ RTV Slovenija, Oktet Sava, Mariborski ženski vokalni kvintet, Godbeno društvo rudarjev Idrija, Folklorna skupina Dragatuš, Bogdana Herman, Zvezdana Novaković, Maroltovke.
Izbor ljudskih pesmi in viž – za petje in ples! Pojejo in godejo: ljudski godec iz Vinice, Davorin Cej iz Trnovega pri Gorici, Nediški puobi, Betka Božank, Trstenke, Volk folk trio, Marko banda, Vruja.
Pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu je leta 2022 izšla glasbena zbirak ''Kaj vam pa jaz povem'', ki v petih zvezkih prinaša glasbeni opus priredb in izvirnih skladb Egija Gašperšiča. Egi, čigar polno ime je Egidij Gašperšič, je vsestranski galsbenik, zborovodja, organist in več kot tri desetletja ravnatelj Glasbene šole Radovljica ter vztrajen zapisovalec ljudske glasbe. V slovenskem in tudi koroškem glasbenem svetu pušča globoko sled, saj s svojim delom vpliva na več rodov. Ljubezen do glasbe je prinesel že iz svoje družine, kjer je bilo dvanajst otrok. Njegov oče, Jože Gašperšič, je bil dolgoleten organist in z vso vnemo predan glasbi, to pa je prenašal tudi na svoje otroke. V pogovoru z Egijem sta se nam pridružila še Zalka Kelih-Olip in Martin Kuchling, predstavnika Krščanske kulturne zveze v Celovcu, ki s svojo bogato založniško dejavnostjo skrbi za glasbeno dejavnost ne samo na avstrijskem Koroškem, marveč po vsej Sloveniji. V oddaji slišimo ljudske pesmi v priredbah Egija Gašperšiča in izvedbi Ljutomerskega okteta, Ženskega in Mešanega pevskega zbora Sele, Mešanega mladinskega pevskega zbora Šolskega centra Velenje, Mešanega pevskega zbora Radiše, Moškega pevskega zbora Svoboda Podnart, Poljanskih orgličarjev in Akademskega pevskega zbora Kranj.
Posebna tematska razstava v Slovenskem etnografskem muzeju, posvečena delu znamenitega Borisa Orla in terenskih ekip. V oddaji gremo na pot po razstavi
Pripovedne pesmi so imele v iskanju nacionalnih reprezentacij izjemno pomembno vlogo, utemeljeno tudi v estetskem vrednotenju. Zapisi pesmi iz prve polovice 19. stoletja so bili osredotočeni na besedila, zato se je presoja ustvarjalcev pripovednih pesmi in njihovih nosilcev oblikovala na podlagi stanja iz časa, ko so bile te pesmi ohranjene le še na podeželju. Ta pogled se je skladal s predstavo o kmečkem prebivalstvu kot ustvarjalcu ljudskega izročila. Iskanje geneze pripovednih pesmi, oprto na družbene razmere, na dokaze o obstoju letakov, na besedilne in glasbene značilnosti pa kaže na to, da je bila ustvarjalnost določenih pripovednih pesmi v veliki meri profesionalna, oprta tudi na tisk. V času svojega nastanka so bile te pripovedne pesmi kot popularne pesmi odmevne tudi med mladino in tudi v mestnem okolju, kar kaže na pomen mest pri tem izročilu ne le v sodobnosti, temveč tudi v preteklosti. Pogovor z doktorico Marijo Klobčar vodi Simona Moličnik.
Neveljaven email naslov