Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.
Foto: Goran Dekleva
830 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni Afriki
Ko so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti.
Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa.
A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki.
Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.
Foto: Goran Dekleva
Ko je Karel Destovnik Kajuh pisal danes znamenite verze o ljubljeni ženski, ki naj mu odlomi en sam dehteč in bel češnjev cvet, ni imel v mislih kar katerekoli ženske. Pa tudi ne katerekoli češnje. Preden je namreč poleti 1943 odšel v partizane, je Kajuh bival v okupirani Ljubljani, kjer se je nesmrtno zaljubil v aktivistko OF, Silvo Ponikvar, ki je živela na Vošnjakovi ulici, v hiši, pred katero je rasla visoka in košata češnja. In čeprav pozaba počasi zagrinja celo čas druge svetovne vojne, je zgodba njune ljubezni še vedno živa. Ohranila se nam je v pismih, ki sta si jih pisala, ko je bila ona v zaporu, on pa v ilegali. In ta pisma – pred nedavnim so pri Mladinski knjigi izšla v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice – pripovedujejo morda najlepšo ljubezensko zgodbo iz okupirane Ljubljane. Kako torej bijejo srca mladih v času vojne, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Saj po svoje je čisto razumljivo, da smo ob nedavni smrti Kajetana Koviča mislili predvsem na to, kako so naši najboljši prijatelji iz otroštva – maček Muri pa muca Maca, medved Piki Jakob in zmaj Direndaj – ostali brez svojega literarnega očeta, a pri tem smo vendarle malce pozabili, da Kovič ni bil le velemojster otroške književnosti. Že vse od leta 1953, ko je luč sveta ugledala zbirka Pesmi štirih, je namreč veljal za enega naših najpomembnejših pesnikov, leta 1976 pa mu je z Labradorjem uspelo izpisati eno sploh najbolj uspelih, umetniško prepričljivih, zaokroženih pesniških zbirk v vsej zgodovini slovenske literature. Zakaj Kovičev Labrador, ki so ga letos poleti ponatisnili pri Mladinski knjigi, brez zadrege lahko postavimo ob bok Prešernovim Poezijam, Župančičevim Samogovorom, Kocbekovi Grozi, Šalamunovemu Pokru ali Jesihovim Sonetom, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Med dopisovanjem samotnega popotnika Vaska Pižame in njegovega prijatelja Kodrčka so nastale posebne zgodbe o pomembnih življenjskih vprašanjih in problemih. Devetindvajset pisem v knjižici »Kodrček piše Pižami« pa je stkalo najboljšo zgodbo od vseh: zgodbo o nenavadnem prijateljstvu dveh literarnih junakov, ki jima je besede pod peresi položil priljubljeni avstralski pisatelj Michael Leunig. »Kako so ta pisma prišla na dan, ostaja skrivnost, naj povem le, da so se preprosto 'pojavila' kot droben sveženj, povezan s tankim modrim trakom – kakršne lahko vidite na otroških škorenjčkih ali klobučkih,« zapiše avtor v kratkem uvodu. V današnji oddaji Sobotno branje bomo knjižico »Kodrček piše Pižami« v slovenski prostor zasidrali s pomočjo profesorice za budizem na univerzi v Sidneyju doktorice Tamare Ditrich. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
»Šestinosemdeset let se sliši staro, enaindvajset kilometrov se sliši mlado, a jaz bi besedi rada združila«. Gospa Helena Žigon je letos dopolnila 86 let in letos odtekla svoj zadnji mali maraton, svojih zadnjih 21 kilometrov. A bela dama se ne preda, tekaške kilometre bo nabirala zgolj zase, saj so bili le-ti njeni sopotniki vse življenje, pomagali so ji v težjih in jo razveseljevali v lepših trenutkih njenega življenja. Bela dama, življenje tekačice Helene Žigon, je zgodba, ki jo je skozi maratonske kilometre zapisala Jasmina Kozina Praprotnik in jo bomo prelistali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravila. Lucija Fatur.
Vse odkar je pred petnajstimi leti Vladimir Putin prevzel vajeti ruske države v svoje roke, velja za enega najbolj enigmatičnih, odločnih, sposobnih pa tudi strah zbujajočih državnikov na svetu. Ta vtis se je slej ko prej le še poglobil v času ukrajinske krize. Toda zanimanja vredna ni le njegova vse bolj imperialna zunanja politika; v poldrugem desetletju pod Putinom se je korenito spremenila tudi ruska družba. Kako se torej živi od Kaliningrada do Vladivostoka, kateri pravzaprav so aduti, ki jih v igri globalnega geostrateškega pokra drži v rokah Putin, in kje iskati rusko Ahilovo peto – to so vprašanja, ki si jih zastavljamo vsi, ki se z nelagodjem v zadnjih mesecih oziramo proti vzhodu. In tu nam je lahko v precejšnjo pomoč Pax Putina, knjiga, v kateri je Andrej Stopar zbral najrazličnejše članke, ki jih je pisal, ko je bil med letoma 2005 in 2013 dopisnik RTV Slovenije iz Moskve. O Putinovi Rusiji, kakršna se je razkrila Stoparju, bo tekla beseda tudi v tokratnem Sobotnem branju. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Včeraj je 17-letna Malala Jusafzaj, neustrašna borka za pravico deklic do izobrazbe, postala najmlajša Nobelova nagrajenka za mir v zgodovini. Ob tej priložnosti bomo v današnjem Sobotnem branju ponovili oddajo, ki smo jo letos aprila posvetili avtobiografski knjigi Jaz sem Malala, v kateri je novopečena lavreatka spregovorila o svojem odraščanju v pakistanski odročni gorski dolini Svat, pa o tem, kako se je spremenil svet tamkajšnjih deklet, ko so v njihove šole prikorakali oboroženi talibi, in o tem, zakaj smrtni nevarnosti navkljub ni mogla molčati, ko bi morala opustiti šolanje. Oddajo o delu Jaz sem Malala je pripravila Martina Černe.
Pesnik Arthur Rimbaud je ob koncu devetnajstega stoletja zapustil Francijo in se odpravil v vzhodno Afriko, v Etiopijo. Slikar Paul Gaugin je prav tako ob koncu devetnajstega stoletja zapustil Francijo in se nastanil na tihomorskem Tahitiju. In tudi mikrobiolog Alexandre Yersin je ob koncu devetnajstega stoletja zapustil Francijo. On se je ustalil v Vietnamu. A če sta se Rimbaud in Gaugin v naš kolektivni spomin zapisala kot nesrečni figuri, je Yersin, znameniti odkritelj povzročitelja bubonske kuge, živel bistveno srečnejše in polnejše življenje. Kako mu je to uspelo, je v romanu Kuga in kolera popisal francoski pisatelj Patrick Deville. O tem romanu pa bo beseda tekla tudi v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V današnjem Sobotnem branju, ki ga pripravlja Tina Lamovšek, predstavljamo knjigo Roberta Galbraitha. To ime številnim ni znano, gre pa za psevdonim britanske pisateljice J. K. Rowling, knjižne mame čarovnika Harryja Potterja. S prvo iz serije knjig o detektivu Cormoranu Striku, imenovano Klic kukavice – izšla je že druga, The Silkworm, ki še nima slovenskega prevoda –, se odpira tudi vprašanje o razlogih za izid romana slavne pisateljice pod izmišljenim imenom in o njeni poklicni poti v pisateljsko odraslost. Foto: morgane-magnifique (Flickr)
Neža Maurer je pesnica, ki z vsako svojo pesniško zbirko znova in znova pusti neizbrisen pečat v slovenskem literarnem prostoru. V njej opus spada več kot 20 zbirk za odrasle in prav toliko za otroke. Mi vam bomo tokrat predstavili eno od njenih najnovejših pesniških zbirk, ki nosi naslov Vsi moji dnevi so sobote. Kje je dobila navdih za pesmi v tej zbirki, ve samo njena podzavest, v tokratni oddaji Sobotno branje pa vam bosta omenjeno pesniško zbirko skušali približati Petra Tomše, ki jo je souredila, in pesnica Neža Maurer. Njune misli je ob izbranih pesmih, ki jih je interpretirala Maja Šumej, strnil novinar Boštjan Močnik.
Alessandro Baricco, eden najbolj priljubljenih italijanskih pisateljev zadnjih dveh desetletij, v romanu Mr Gwyn (Cankarjeva založba, 2014) v poetičnem jeziku išče poti do samoizpolnitve posameznika preko najbolj nelogičnih možnih vzorcev, ki v okolju bizarnih likov sestavljajo harmonično in estetsko celoto. Delo je prevedel Janko Petrovec. Pred mikrofon ga je povabil Matic Jerman.
Haruki Murakami je eden pomembnejših sodobnih japonskih pisateljev. Mednarodni uspeh je dosegel z deli, kot so Norveški gozd, Ljubi moj Sputnik, Kafka na obali, 1Q 84 in Kronika ptiča navijalca, ki ga bomo predstavili tudi v današnjem Sobotnem branju. Roman je prevedel Iztok Ilc in je pred kratkim izšel pri Mladinski knjigi. O Murakamijevem delu pa se je Barbara Belehar Drnovšek pogovarjala tudi z dr. Jonathanom Dilom z japonske univerze Keio, ki je Slovenijo nedavno obiskal v okviru 14. Mednarodne konference Evropskega združenja za japonske študije.
Asistent doktor Peter Mikša je eden tistih, ki jim je uspelo združiti svojo strast s poklicem. Alpinist in inštruktor športnega plezanja je hkrati profesor zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Rezultat združitve obeh področij je knjiga Zgodovina slovenskega alpinizma, ki jo je izdal s publicistom in plezalcem Urbanom Golobom. Oče treh otrok zelo dobro ve, da je čas za branje knjig dragocen. Tudi zato je njegov izbor poletnega branja premišljen in nadvse zanimiv.
Suzana Tratnik. Sociologinja, antropologinja, lezbična aktivistka, pisateljica, prevajalka. Doslej je napisala dva romana – Ime mi je Damjan in Tretji svet – ter objavila šest zbirk kratke proze: Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku, Dva svetova in Rezervat. Za zbirko Vzporednice je leta 2007 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada. Tokrat pa Suzana Tratnik gostuje v oddaji Sobotno branje, da bi z nami delila nekaj nasvetov za pozno-poletno branje. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Zdi se, da v napovedi kar ni dovolj prostora, da bi ustrezno predstavili gosta, ki smo ga tokrat povabili pred mikrofon Sobotnega branja. Z nami bo namreč eden naših najbolj vsestranskih kulturnih delavcev, esejist, kolumnist, urednik, založnik, programski vodja mariborske Evropske prestolnice kulture, Mitja Čander. Kakšne knjige je najbolje vzeti s seboj v hladno senco na poletno razbeljen dan, pa bo v pogovoru z Mitjem Čandrom preverjal Goran Dekleva.
Gabriela Babnik je gotovo eno najopaznejših imen med mladimi literarnimi ustvarjalci na Slovenskem. Za svoj prvi roman, Koža iz bombaža, je leta 2007 prejela nagrado za najboljši prvenec. Njena naslednja romana – V visoki travi in Sušna doba – sta se prebila med kresnikove polfinaliste, Sušna doba pa je lani jeseni dobila ugledno Nagrado Evropske unije za književnost. No, Babnikova pa piše tudi zelo odmevne literarne kritike, ki so ji pred letom dni prinesle Stritarjevo nagrado. Vse to daje slutiti, da bomo v tokratnem Sobotnem branju, v katerem gostuje prav Gabriela Babnik, lahko slišali nekaj zelo tehtnih priporočil za kakovostno poletno branje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
V Sobotnem branju bomo poslušalkam in poslušalcem tudi tokrat ob pomoči zagrizenih bralcev svetovali, po kakšnih knjigah kaže poseči, ko je dan dolg, zračna temperatura visoka in ko tišino borovega gozdička prekinja le cvrčanje škržatov. Za današnjo oddajo je novinarka Tina Lamovšek govorila z Ireno Cerar, urednico revije National Geographic Junior, publicistko in pripovedovalko ter tudi avtorico priljubljenih izletniških vodnikov Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino. Priporočila izbrane sogovornice nas bodo najprej odpeljala na 1800 kilometrov dolgo in mogočno Pacifiško gorsko pešpot, na kateri je glavna oseba dokumentarne pripovedi Divja: Izgubljena in najdena na pešpoti življenja in hkrati tudi avtorica Cheryl Strayed iskala in našla samo sebe. Za pridih skandinavskega poletja na otoku v finskem zalivu bo poskrbela Poletna knjiga pisateljice Tove Jansson. Oddajo Sobotno branje bomo končali v preteklosti, natančno na prelomu stoletja leta 1800; glavna junakinja Alma Whittaker v knjigi Elizabeth Gilbert Pečat stvarjenja odkriva poklicne in osebne plati življenja v znanstveno sicer razburljivem, a splono zatrtem okolju.
Tudi v tokratnem Sobotnem branju vam bomo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, s pomočjo zagrizenih bralcev prišepetavali, po kakšnih knjigah velja poseči, ko je dan dolg, zračna temperatura visoka in ko tišino borovega gozdička prekinja le žužnanje škržatov. Tokrat bo svoja priporočila za poletno branje, ki segajo od najnovejše antologije sodobne slovenske poezije do cele kopice knjig o prvi svetovni vojni, z nami delil legendarni urednik Cankarjeve založbe, Zdravko Duša. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Včasih se zdi, da je edini pravi čas za branje dobre literature dopustniški čas - še posebej poletni. Če že vzamete v roke knjigo, naj vam jo priporočijo najboljši bralci in najboljše bralke! Katere knjige bi kot nujen del dopustniške prtljage svetovali prijatelju ali prijateljici? Poslušalkam in poslušalcem Prvega programa bo pri izbiri literature danes svetoval novinar in kolumnist Sobotne priloge časnika Delo Lenart J. Kučič. Da je ljubezen eden najpogostejših motivov tako v knjigah kot v vsakdanjem življenju, nakazujejo 3 biografije po izboru našega sogovornika: 'Voltaire in love' pisateljice Nancy Mitford, Jacqueline Raoul-Duval in njeno delo 'Kafka, večni zaročenec' ter 'Pač mulca' avtorice in glasbenice Patti Smith. O podrobnostih je za oddajo Sobotno branje spraševala Tina Lamovšek. foto: 1. program/Jure Čokl
Včasih se zdi, da je edini pravi čas za branje dobre literature dopustniški čas - še posebej poletni. Če že vzamete v roke knjigo, naj vam jo priporočijo najboljši bralci in najboljše bralke! Katere knjige bi kot nujen del dopustniške prtljage svetovali prijatelju ali prijateljici? Poslušalkam in poslušalcem Prvega programa bo pri izbiri literature danes svetoval novinar in kolumnist Sobotne priloge časnika Delo Lenart J. Kučič. Da je ljubezen eden najpogostejših motivov tako v knjigah kot v vsakdanjem življenju, nakazujejo 3 biografije po izboru našega sogovornika: 'Voltaire in love' pisateljice Nancy Mitford, Jacqueline Raoul-Duval in njeno delo 'Kafka, večni zaročenec' ter 'Pač mulca' avtorice in glasbenice Patti Smith. O podrobnostih je za oddajo Sobotno branje spraševala Tina Lamovšek.
Včasih se zdi, da je edini pravi čas za branje dobre literature dopustniški čas - še posebej poletni. Če že vzamete v roke knjigo, naj vam jo priporočijo najboljši bralci in najboljše bralke! Katere knjige bi kot nujen del dopustniške prtljage svetovali prijatelju ali prijateljici? Poslušalkam in poslušalcem Prvega programa bo pri izbiri literature tokrat svetoval režiser in scenarist Nejc Gazvoda. Njegov izbor nakazuje žanrsko pestrost njegovega branja, ki se razteza od psihoanalitičnega priročnika in s Pulitzerjevo nagrado nagrajenega romana do knjige, ki cilja na najstniškega bralca. Nejc Gazvoda je za vas izbral: knjigo The Examined Life pisatelja Stephena Grosa, roman pisateljice Donne Tartt The Golfinch, mladostniško naravnano delo Johna Greena Krive so zvezde in še zgodobo o potovanju v času Stephena Kinga z naslovom 11/22/63. Zakaj bi posegli ravno po naštetih, je preverila Tina Lamovšek. foto: rtvslo.si
Neveljaven email naslov