Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
O položaju slovenske manjšine na Hrvaškem, tudi v luči ne prav toplih odnosov med državama, se pogovarjamo s slovensko veleposlanico v Zagrebu doktorico Smiljano Knez, ki je prepričana, da si rojaki na Reki zaslužijo tako generalni konzulat kot lektorat. Ustavimo se na letošnjih študijskih dnevih Draga, tokrat posvečenih manjšinski problematiki. Z začetkom septembra je svoja vrata odprl razširjen dvojezični vrtec v Borovljah, ki praznuje 20-letnico delovanja in ga bo letos obiskovalo že 130 otrok. O trnovih začetkih in uspešnem razvoju pove več Melhior Verdel, dolgoletni občinski odbornik. Spregovorimo tudi o slovenskih dijaških domovih v zamejstvu ter se spomnimo porabskega slovenskega župnika Janoša Küharja, umrlega pred 30 leti.
Čestitamo tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju za njegov 104. rojstni dan in gostimo še enega tržaškega slovenskega pisatelja, alpinista in upokojenega novinarja Dušana Jelinčiča. O novostih, ki se obetajo učencem v Porabju, in kadrovskih rešitvah se pred začetkom pouka pogovarjamo z Valerijo Perger, pristojno za slovensko šolstvo na Madžarskem. Tudi številni mladi koroški Slovenci zadnje dneve počitnic preživljajo dejavno. Pridružimo se jim v Ankaranu na poletnih gledaliških in lutkovnih delavnicah ter v Šentjanžu v Rožu prisluhnemo zaključnemu koncertu udeležencev 4. Mladi rod rock delavnice. O čezmejnem slovensko hrvaškem evropskem projektu na področju zdravstva pa pove več doktor Vladimir Mozetič, urolog in predavatelj na reški medicinski fakulteti.
»Doma« je bil naslov tokratnega srečanja na gori Svete Heme pri Globasnici. Trivum/Tri poti/Drei wege, ko se povežejo literatura, likovna umetnost in glasba, je bil vnovič posvečen prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, enemu od pobudnikov tega tradicionalnega čezmejnega umetniškega dogodka. Gostimo mladega reškega violinista Mateja Žerovnika, ki je zastopal Slovenijo na srečanju mladih glasbenikov v Franciji in se ustavimo v Monoštru, kjer je letos potekala že 16. likovna kolonija. Spregovorimo tudi o združevanju dveh uspešnih slovenskih bank v Italiji – Zadružne Kraške banke z Opčin in Zadružne banke Doberdob Sovodnje. O slovenskem kmetijstvu na Južnem Koroškem pa pove več Marjan Čik, svetnik v koroški kmetijski zbornici.
Na Svetih Višarjih so se na že 29. romanju “treh Slovenij” srečali rojaki matične, zamejske in izseljenske Slovenije, mladi rojaki iz Avstrije, Italije in Slovenije pa so se družili na že 47. mednarodni likovni koloniji mladih. Podrobneje tudi o učenju in ohranjanju slovenščine na Hrvaškem, predstavljenim v okviru evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta AThEME, ki se ukvarja z raziskovanjem dvo- in večjezičnosti. Predstavljamo odmevni projekt Mladina proti pozabi, s katerim so se v Celovcu spomnili Judov in njihove tragične usode med drugo svetovno vojno. Člani Kulturnega in turističnega društva Andovci pa so se letos vnovič odpravili na Triglav. A tokrat na najvišjo slovensko goro niso romali od “Malega Triglava” – spomenika slovenstva v Porabju.
Predpraznična Sotočja smo obarvali s sproščenimi notami. Z besedo in predvsem pesmijo predstavljamo Mladinsko vokalno skupini Anakrousis iz Gropade, majhnega kraja v tržaškem zaledju. Anakruza, iz grščine anacrousis, pomeni predtakt in je eden izmed treh ritmičnih načinov, s katerimi se lahko začne neka skladba. Največkrat jo uporabljajo pri swingu in jazzu, glasbenih zvrsteh, ki se jih z veliko zagnanosti loteva Mladinska vokalna skupina Anakrousis. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama. Razsodbo komentira dolgoletni novinar reškega Novega lista Denis Romac. Prepričan je, da je za Hrvaško bolj sprejemljiva, kot to kaže v javnosti. Proti nasilju je naslov razstave koroškega slikarja Franca Rasingerja, ki je do septembra na ogled v Peršmanovem muzeju v Lepeni. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi neoliberalizmu. Odpravimo se v Benečijo, kjer je svoj prvi album predstavil Bardski oktet. Kakšno je življenje v Terski dolini, na skrajnem zahodnem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, se pogovarjamo z Igorjem Černom. V Porabju pa obiščemo Zeleni park, ki so ga slovesno odprli na Dolnjem Seniku.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Neveljaven email naslov