Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


Sotočja

878 epizod


Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


15.10.2018

Sotočja 15.10.2018

Člani slovenskih društev z vse Hrvaške so se letos srečali v Lovranu. Kaj izpostavljajo in na kaj opozarjajo, nas zanima v tokratni oddaji. O psihosocialni pomoči travmatiziranim zaradi vojn in nasilja se pogovarjamo z doktorjem Danielom Wuttijem, ki kot psihoterapevt pomaga tudi koroškim Slovencem, žrtvam nacionalsocializma med drugo svetovno vojno in njihovim potomcem. O Slovencih v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja spregovorita tržaški raziskovalki Norina Bogatec in Zaira Vidau. Pridružimo pa setudi šolarjem na srečanju dvojezičnih osnovnih šol iz Porabja in Prekmurja.


08.10.2018

Sotočja 8.10.2018

Predstavniki krovnih slovenskih zamejskih organizacij so imeli spoznavno srečanje z novim ministrom, pristojnim za njihova vprašanja, Petrom Česnikom. Kot je napovedal ob imenovanju, bodo prav rojaki v sosednjih državah njegova prioriteta. Kakšni so vtisi na obeh straneh? Kaj si lahko avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah obeta od Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu? O tem v pogovoru s predstavniki zamejskih Slovencev in ministrom. Povabimo vas na jubilejno 50. Barkolano. Ustavimo se v Slovenskem domu na Reki, kjer se je začel dopolnilni pouk slovenščine za najmlajše. Kaj spodbudi starše, da se odločijo za vpis svojih malčkov? V Porabju pa preverjamo, ali je letina jabolk tako dobra kot v Sloveniji. Prisluhnite!


08.10.2018

Sotočja 8.10.2018

Predstavniki krovnih slovenskih zamejskih organizacij so imeli spoznavno srečanje z novim ministrom, pristojnim za njihova vprašanja, Petrom Česnikom. Kot je napovedal ob imenovanju, bodo prav rojaki v sosednjih državah njegova prioriteta. Kakšni so vtisi na obeh straneh? Kaj si lahko avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah obeta od Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu? O tem v pogovoru s predstavniki zamejskih Slovencev in ministrom. Povabimo vas na jubilejno 50. Barkolano. Ustavimo se v Slovenskem domu na Reki, kjer se je začel dopolnilni pouk slovenščine za najmlajše. Kaj spodbudi starše, da se odločijo za vpis svojih malčkov? V Porabju pa preverjamo, ali je letina jabolk tako dobra kot v Sloveniji. Prisluhnite!


09.10.2018

Sotočja 8.10.2018

Predstavniki krovnih slovenskih zamejskih organizacij so imeli spoznavno srečanje z novim ministrom, pristojnim za njihova vprašanja, Petrom Česnikom. Kot je napovedal ob imenovanju, bodo prav rojaki v sosednjih državah njegova prioriteta. Kakšni so vtisi na obeh straneh? Kaj si lahko avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah obeta od Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu? O tem v pogovoru s predstavniki zamejskih Slovencev in ministrom. Povabimo vas na jubilejno 50. Barkolano. Ustavimo se v Slovenskem domu na Reki, kjer se je začel dopolnilni pouk slovenščine za najmlajše. Kaj spodbudi starše, da se odločijo za vpis svojih malčkov? V Porabju pa preverjamo, ali je letina jabolk tako dobra kot v Sloveniji. Prisluhnite!


09.10.2018

Sotočja 8.10.2018

Predstavniki krovnih slovenskih zamejskih organizacij so imeli spoznavno srečanje z novim ministrom, pristojnim za njihova vprašanja, Petrom Česnikom. Kot je napovedal ob imenovanju, bodo prav rojaki v sosednjih državah njegova prioriteta. Kakšni so vtisi na obeh straneh? Kaj si lahko avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah obeta od Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu? O tem v pogovoru s predstavniki zamejskih Slovencev in ministrom. Povabimo vas na jubilejno 50. Barkolano. Ustavimo se v Slovenskem domu na Reki, kjer se je začel dopolnilni pouk slovenščine za najmlajše. Kaj spodbudi starše, da se odločijo za vpis svojih malčkov? V Porabju pa preverjamo, ali je letina jabolk tako dobra kot v Sloveniji. Prisluhnite!


01.10.2018

Sotočja 1. 10. 2018

Osrednji tednik koroških Slovencev Novice ne bo več tednik. Zaradi finančnih težav bo v prihodnje izhajal vsakih 14 dni. Je to začetek konca? Kaj se dogaja z Novicami in kakšne so možne rešitve, nas zanima v tokratni oddaji. Pridružimo se pevkam in pevcem, ki bodo v Ljubljani in Trstu nastopili na koncertu slovanske sakralne glasbe. V združenem zboru rojakov iz Slovenije, zamejstva in sveta je tudi 17 pevcev iz Furlanije Julijske krajine. V Zagrebu preverjamo, kako pestra bo jesen v tamkajšnjem Slovenskem domu. V Števanovcih pa si ogledamo premiero Dohtarke, nove predstave Veselih pajdašev.


24.09.2018

Sotočja 24.9.2018

Novo šolsko leto tudi rojakom v sosednjih državah prinaša številne izzive. Kako je z vpisom v šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji in ali se obetajo kakšne spremembe? Preverjamo, kaj prinaša razvojni program slovenskega Porabja in gostimo predsednika ljubljanskega Kluba koroških Slovencev Janeza Stergarja, zaslužnega, da je Ljubljana dobila park Ángele Piskernik. Ena prvih slovenskih univerzitetno izobraženih žena, naravoslovka in pedagoginja ter mednarodna priznana varuhinja narave je bila, kljub svoji pomembni vlogi, v Sloveniji prezrta. Zakaj? Nekaj minut namenjamo tudi poeziji. Reška rojakinja Marije Šenk je namreč izdala svojo 8. pesniško zbirko.


17.09.2018

Sotočja 17. 9. 2018

Z Vesno Teršelič, direktorico Documente, organizacije za soočanje s preteklostjo, in enim vodilnih mirovniških imen na Hrvaškem, o soočanju z aktualnim dogajanjem na Hrvaškem in širše v Evropi. Ustavimo se v Podkloštru v Ziljski dolini, kjer je koroška konsenzna skupina v spomin na konec prve svetovne vojne pripravila Veliko srečanje kultur. Na prijateljskem in mirovnem srečanju so nastopile kulturne skupine iz Avstrije, Slovenije in Italije. Kakšno je njihovo sporočilo? O mladih zamejskih kulturnih delavcih in izobraževalnem tečaju, ki so ga zanje pripravili v Kanalski dolini, se pogovarjamo s tržaško Slovenko Nežo Kravos in se v Porabju pridružimo upokojencem, ki se ukvarjajo z rokodelstvom.


10.09.2018

Sotočja 10.09.2018

Ustavimo se na Bazovici pri Trstu, kjer so se tradicionalno poklonili »bazoviškim junakom«, štirim rojakom, zaradi upora proti fašizmu ubitim leta 1930. Koroška slovenska režiserka Milena Olip se je s filmom »Sine Legibus – Po poteh 1976” poklonila štirim Selanom, ki so ukradli glasovalno skrinjico in zažgali lističe ter tako skušali preprečiti preštevanje slovenske manjšine v Avstriji. O epilogu te zgodbe, s katero je družinsko povezana tudi sama režiserka, več v tokratni oddaji. Na Reki se pogovarjamo z mirovno aktivistko Vesno Trešelič, direktorico Documente, hrvaške organizacije za soočanje s preteklostjo, in soorganizatorko mednarodnega tabora mladih »Kraji žrtev, kraji storilcev«. Udeleženci iz 12 držav so v štirih dneh med drugim obiskali Vukovar, Jasenovac in Goli otok. Ob začetku šolskega leta pa se pridružimo mladi rojakom na obeh porabskih dvojezičnih osnovnih šolah. Prisluhnite!


03.09.2018

Sotočja 3.9.2018

Kmetijske organizacije Slovencev iz sosednjih držav imajo pomembno vlogo povezovalca narodne skupnosti. Kako pa je z mladimi na kmetijah? V oddaji se tokrat ustavimo tudi na Opčinah, kjer je društvo slovenskih izobražencev v Trstu letos poskrbelo za 53. študijske dneve Draga. V Ankaranu, na tradicionalnih gledaliških in lutkovnih delavnicah Krščanske kulturne zveze iz Celovca, je letos svoje predstave pripravljalo 13 skupin in sodeč po videnem in slišanem se koroškim Slovencem obeta pestra gledališka jesen. Nekaj minut bomo vnovič posvetili tudi športu in preverili, kaj za to jesen rojaki z Reke pripravljajo v Slovenskem domu Bazovica.


27.08.2018

Sotočja 27.8.2018

Z Borisom Pahorjem praznujemo njegov 105.rojstni dan in se pridružimo udeležencem jubilejne 50. Kraške ohceti, največje slovenske etnografske prireditve v Italiji. Z Ines Stupica se pogovarjamo o vključevanju v organizacije koroških Slovencev, spremembah v zadnjih letih, pa tudi o gospodarskem svetovanju in priložnostih, ki se ponujajo podjetjem z obeh strani meje. O podjetništvu spregovori tudi rojak z Reke Dalibor Udovič, ki zaposluje 70 delavcev, njegovo podjetje pa ima poslovalnice na Reki, v Samoborju, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Beogradu, Banjaluki in Prištini. Ustavimo se še na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer so pripravili kulinarično delavnico o peki potice. Je bila dobra? Prisluhnite!


13.08.2018

Primorska poje

Med rojake iz sosednjih držav se tokrat odpravimo s pesmijo. 50 let mineva od prve revije pevskih zborov Primorska poje, ki že od samih začetkov povezuje ljubiteljske zbore iz matične domovine s slovenskimi zbori iz sosednjih držav. Pevska revija je ena največjih in najbolj množičnih manifestacij ljubiteljske kulture v Sloveniji pa tudi v evropskem merilu. Že pol stoletja dokazuje, da je enotni kulturni prostor Slovencev vrednota, ki je čas ne more izbrisati. V Sotočjih tokrat ponujamo izbor nastopov slovenskih pevskih zborov iz sosednjih držav na letošnji pevski reviji Primorska poje. Prisluhnite!


20.08.2018

Sotočja 20.8.2018

Senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc pripoveduje o svojih prvih »rimskih« izkušnjah. Ustavimo se tudi v Reziji, kjer je rojake ob velikem šmarnu obiskal kardinal Franc Rode. Predstavimo ugotovitve SLORI-jeve raziskave med mladimi na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, ki kaže, da je pomembna vrednota med mladimi dvojezičnost. V Monoštru obiščemo že sedemnajsto mednarodno likovno kolonijo, ki jo je pripravila Zveza Slovencev na Madžarskem. Na Reki pa se pogovarjamo z umetniškim fotografom, članom Slovenskega kulturnega društva Bazovica, Istogom Žoržem.


06.08.2018

SOTOČJA, 6. 8. 2018

V tokratni oddaji Sotočja boste med drugim prisluhnili reportažnemu zapisu s Svetih Višarij, kjer so se na 30. srečanju Treh Slovenij zbrali romarji iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Med pripadniki narodnih skupnosti na Hrvaškem buri duhove predlog za spremembo ustave, po katerem bi predstavniki manjšin izgubili pomembne pravice. Odziv smo poiskali pri predsednici Zveze slovenskih kulturnih društev na Hrvaškem, Barbari Riman. V Monoštru so pripravili Zgodovinske dneve, v spomin na spopad med združeno krščansko vojsko, v kateri so bili tudi Slovenci, in turško vojsko, ki se je odvijal prvega avgusta leta 1664. V Posočju smo obiskali tabor slovenskih otrok, ki živijo izven meja matične države. Predstavili pa vam bomo tudi najmočnejši nogometni klub na avstrijskem Koroškem, Slovenski atletski klub. Iz njegovih vrst prihaja najbolj priljubljenega nogometaša v deželi. Kapetan Darjan Aleksič je v spletnem glasovanju Koroške nogometne zveze in časopisa Kleine Zeitung zbral največ glasov. Vabljeni v družbo rojakov iz sosednjih držav!


30.07.2018

Sotočja 30.7.2018

Gostimo profesorja doktorja Milana Bufona, tržaškega Slovenca, avtorja znanstvene monografije »Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem«. Delo, rezultat večletne raziskave, v katero so bili vključeni tudi Slovenci v Furlaniji Julijski krajini, prinaša presenetljive ugotovitve. Odpravimo se v Sveče na avstrijskem Koroškem, kjer se je konec tedna končal 37. slikarski teden. Na Reki prisluhnemo mlademu kitaristu Natku Štigliču in se ustavimo pri porabskih Slovencih. Te dni sta jih obiskala mariborski nadškof Alojzij Cvikl in državni sekretar, ki je v uradu madžarskega premiera zadolžen za cerkveno in narodnostno področje. Kaj sta povedala? Prisluhnite!


23.07.2018

Sotočja 23.7.2018

Alpinist Roman Benet iz Trbiža je skupaj s soprogo Nives Meroi osvojil vseh 14 osemtisočakov. 15. je bil huda bolezen, ki jo je uspešno premagal. O alpinizmu, ki je njegov način življenja že od mladosti, in boju z boleznijo več v tokratni oddaji. Gostimo rojaka mlajše generacije iz Avstrije, Manuela Juga, politično dejavnega koroškega Slovenca, in predsednika kluba slovenskih študentov in študentk v Gradcu Aljaža Pestotnika. Pridružimo se folklorni skupini z Gornjega Senika, ki je nastopila na festivalu v Beltincih, in vas povabimo v Pulj, kjer je na ogled retrospektivna razstava del slikarja Martina Bizjaka, umetnika, ki je pomembno sooblikoval kulturno dogajanje v Istri in pustil velik pečat v tam živeči slovenski narodni skupnosti.


16.07.2018

Sotočja 16.7.2018

Začetek julija je tradicionalno v znamenju različnih šol, na katerih rojaki iz zamejstva izpopolnjujejo svoje znanje slovenskega jezika. Na že 54. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, končanem v petek, smo med drugim srečali Tamaro Peteani iz Gorice in Matijo Kralja iz Trsta, študenta in tutológa. Kdo je tutolog oziroma kaj počne, več v tokratni oddaji. Gostimo tudi študenta slavistike v Gradcu Aljaža Pestotnika in Francisko Bruner ter Miriam Galop iz Beljaka. Na Reki se pridružimo rojakom na zaključnem nastopu 2. Poletja v Bazovici, ki ga je za najmlajše pripravilo društvo EU korak. Z direktorjem in glavni urednikom Radia Monošter Franckom Mukičem pa se med drugim oziramo v prihodnost edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, ki je letos postala polnoletna. Vse več težav imajo s sogovorniki, pravi. Zakaj? Prisluhnite!


09.07.2018

Sotočja 9.7.2018

Med manjšinami na Hrvaškem skrb zbuja referendumska pobuda za spremembo volilne zakonodaje, s katero bi okrnili njihove pravice v saboru. Kaj je v ozadju, sprašujemo Vojka Obersnela, reškega župana, ki ima tudi slovenske korenine. Vodja poslov v krovnem Narodnem svetu koroških Slovencev Marko Oraže pojasnjuje, kako so potekale volitve v njihov najvišji organ ter kakšno je dejansko zanimanje mladih koroških Slovencev za sooblikovanje narodnostne politike. S pobudnico kulturnega projekta Postaja Topolovo Donatello Ruttar se pogovarjamo o letošnjem dogajanju v sicer zapuščeni beneški vasici in začetkih pred četrt stoletja. Željni pobega boste lahko kmalu obiskali tudi Andovce v Porabju. Tamkajšnje kulturno in turistično društvo namreč končuje še enega od projektov, s katerim želijo privabiti turiste. Za kakšen projekt gre? Prisluhnite!


02.07.2018

Sotočja 2.7.2018

Skupaj s Slovenci v sosednjih državah praznujemo 30-letnico delovanja kulturnega društva Člen 7 - Pavlova hiša, ki povezuje rojake na avstrijskem Štajerskem, in 20-letnico njihovega središča v Potrni. V Celovcu se pridružimo praznovanju ob 40-letnici delovanja slovenske glasbene šole na Koroškem, ki je v svoji zgodovini prestala več zahtevnih preizkušenj. Obudimo nekaj spominov na pol stoletja Kraške ohceti, največje kulturno etnografske prireditve Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Gostimo predsednico društva EU korak z Reke Marijano Košuta Banković, ki optimistično gleda v prihodnost in računa na nadaljnjo podporo iz Slovenije. Več stikov s Slovenijo pa si želi tudi zagovornica Slovencev na Madžarskem Erika Köleš Kiss. Zakaj?Prisluhnite!


25.06.2018

Sotočja 25.6.2018

Kako o svoji narodni pripadnosti in odnosu do Slovenije razmišljajo mladi rojaki iz zamejstva? O njihovih identitetnih opredelitvah se pogovarjamo z raziskovalcem Milanom Obidom iz Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu. Mlajši generaciji rojakov v Furlaniji Julijski krajini pripada novinar Andrej Marušič. Kako razmišlja o dogajanju v Italiji, Sloveniji in EU? Gostimo tolmačko in prevajalko v slovenščino Diano Jenul z Reke. Je ena redkih rojakinj na Hrvaškem, ki je, kljub temu, da ni dobila slovenskega državljanstva, ohranila pripadnost slovenski narodni skupnosti. Porabski Slovenec Akoš Dončec, ki je v prekmursko narečje prevedel Malega princa, pa tako kot mnogi njegovi vrstniki ugotavlja, da bo verjetno moral zapustiti Porabje. Zakaj? Prisluhnite oddaji!


Stran 15 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov