Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z Ines Stupica, podjetniško svetovalko iz Celovca, in Daliborjem Udovičem, inovatorjem in podjetnikom s Hrvaške, tudi o priložnostih za čezmejno sodelovanje. Kakšna pa je porabska potica?
Ines Stupica je po končani Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, na katero se je vpisala zaradi omejitve vpisa v Sloveniji, ostala na avstrijskem Koroškem. Na celovški univerzi je, da bi izboljšala svoje znanje nemščine, študirala publicistiko in komunikologijo. Že zgodaj se je soočila tudi z vprašanjem identitete:
“Kaj sem, sploh jaz, kam spadam, kje sem zaželena? Tu na Koroškem nebodigatreba in v Sloveniji kot, ja, izdajalec lastnega naroda.Zato iščeš priložnosti drugje, se identificiraš z drugimi.”
Splet okoliščin jo je pripeljal do tega, kjer je zdaj. Gospodarstvo jo je vedno zanimalo, toda številke ji nisi prav posebej ljube. Ko so na Slovenski gospodarski zvezi ustanavljali mladinsko organizacijo, so jo povabili k sodelovanju:
“Tako sem začela svojo poklicno pot in poklicanost.”
Po večletnem delu na SGZ se je odločila za samostojno podjetniško pot kot podjetniška svetovalka, čeprav še vedno sodeluje tudi s SGZ. Svetuje tako slovenskim podjetjem, ki iščejo posle na avstrijskem Koroškem, kot avstrijskim podjetjem, ki želijo poslovati v Sloveniji. Prav slednjih je, tudi na njeno presenečenje, veliko, kar polovica.
Ines Stupica vedno znova ugotavlja, da smo preveč obremenjeni s stereotipi. Ljudje se bojijo izgube kadrov, v smislu, mi mlade izobrazimo, nato pa gredo delat za tujce. Prepričana je tudi, da bi regija Alpe Jadran lahko dejansko zaživela, če bi le imeli ustrezno strategijo:
“Razno razna povezovanja in sklepanja nekih pogodb o sodelovanju nimajo smisla, če ni konkretnega koncepta in nekoga, ki prevzame vajeti v roke in izpelje projekt.”
Priložnosti je veliko, pravi:
“Jaz sem primer uspešnega izvoza ali pa kroženja gospodarstva, ker dejansko to regijo živim. Sem zavedna Slovenka in povezana z različnimi ustanovami in zbornicami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Sem nek most, povezovalni člen, ki dokazuje, da se da, če se hoče.”
Pa se bo Ines Stupica kdaj vrnila v Slovenijo?
“To je zelo čudno vprašanje. V Sloveniji sem bila včeraj, v Slovenijo grem jutri, potem se vrnem za en dan in grem spet nazaj. Slovenije ne vidim kot tujo državo, ampak kot del regije. Tu (v Celovcu) me nihče ne vpraša, kdaj bom šla v Beljak. Slovenija je pol ure stran in jaz res živim to regijo.”
Kako pa so jo sprejeli v organizacijah koroških Slovencev? Tudi o tem v daljšem pogovoru v oddaji. Prisluhnite!
Med uspešnimi podjetniki slovenskega rodu na Hrvaškem je štiridesetletni Dalibor Udovič z Reke, magister gradbeništva, ki končuje doktorski študij. Več let je bil dejaven v obeh manjšinskih svetih, na mestni in županijski ravni ter v društvu Bazovica.
Leta 2011 se je podal v samostojne podjetniške vode. Njegovo podjetje, ki zaposluje 70 delavcev, ima danes poslovalnice na Reki, v Samoborju, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Beogradu, Banjaluki in Prištini. Je strokovnjak in na področju geotehnike in geomehanike ter inovator na področju protipoplavne zaščite. Reški Novi list ga je marca letos po uspešnem posredovanju v Karlovcu javnosti predstavil kot “človeka, ki je rešil mesto pred poplavo”. To ne drži, pravi v pogovoru z Marjano Mirković, Karlovec so rešile Hrvatske vode, ki so jih najele:
“Mi smo inovatorji in smo pomagali z novim protipoplavnim sistemom. Njegova prednost je, da se ga lahko zelo hitro sestavi in razstavi. Sestavljen je iz jeklene mreže in geotekstila, v enem tednu pa lahko postavite 2, 3 kilometre obrambnega nasipa, ki ga, ko se vode umaknejo, hitro razstavite.”
Njegova podjetja se med drugim ukvarjajo z zavarovanjem nasipov, sanacijo skalnatih brežin in delajo tudi v Sloveniji. Težava pa je, pravi, da ni dovolj alpinističnih timov, ki bi bili pripravljeni redno sodelovati, kljub temu pa upa, da bo v Sloveniji našel dovolj usposobljenih kadrov.
Zaradi dela ga zdaj vse bolj vleče k Sloveniji, pojasnjuje. Oba starša sta Slovenca. Sam pa se ima za 3/4 Slovenca. Rojen je bil na Reki materi Slovenki in očetu, sicer prav tako rojenem na Reki, s slovenskimi koreninami po obeh starših. Večino življenja je prživel prav na Reki, zaradi dela pa se je nato preselil v Samobor, zdaj pa v Ogulinu gradijo veliko tovarno.
Ena od ljubezni Daliborja Udoviča je petje. Kot prvi tenor je 12 let pel v klapi Kvarner in pogosto popestril tudi številne kulturne dogodke v društvu, vse do preselitve v Samobor. Tja ga je pred osmimi leti povabil legendarni hrvaški muzikolog, skladatelj in dirigent, pomemben za ohranitev klapskega petja, Ljubo Stipišić Delmata (oče Gibbonija). Pel je v tamkajšnji klapi Samobor in nato še v zagrebški klapi Sagena, a se pred letom in pol zaradi družinskih in delovnih obveznosti poslovil od petja.
Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, odprti pred tremi leti, so pripravili kulinarično delavnico o peki potice. Zakaj prav potica? Kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, so idejo za to dobili na tradicionalnem srečanju “Dobrote slovenskih kmetij” na Ptuju, kjer je bila letos razstava potic:
“Testo in nadev poznamo tudi v Porabju, toda pri nas pripravljamo Retaše, nimamo pa potice. Ko smo se pogovarjali o kulinarični delavnici, smo se odločili, da jo tokrat posvetimo prav potici, da bomo lahko naslednjič na Putj prinesli svojo lastno potico, tako kot imamo svojo gibanico.”
Pri peki jim je pomagala strokovnjakinja za dopolnilno dejavnost in kmečko družino Manca Kovačec iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, ki je s sabo prinesla tudi potičnike, brez katerih ni prave slovenske potice, slaščice, ki so jo v preteklosti pekli samo ob največjih praznikih.
Mariborski kmetijski zavod sicer z rojaki iz Porabja sodeluje že pet let. Začelo se je z delavnicami na turistični kmetiji na Štajerskem, zdaj pa pridejo njihovi svetovalci v Porabje, letos so prvič vključili tudi otroke in jih naučili osnov jahanja, pojasnjuje Manca Kovačec, vesela, da se stiki krepijo.
Vse večji pa je tudi obisk na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer imajo prijave tudi za september, ponosno pove vodja Andreja Kovač, zadovoljna, saj so rezultati še nekoliko boljši, kot so bili lani:
“Moramo pa vedeti, da možnosti za povečanje ni več, dosegli smo maksimum. Kmetija mora ostati prava kmetija, ob kakršnihkoli dograditvah bi izgubila svoj čar. Za nas je pomemben tudi obisk zunaj glavne turistične sezone. Na tem delamo in kar se tiče stacionarnih gostov je tudi september že lepo popolnjen. Zanimivo je pa, da imamo rezervacije že za prihodnje leto. Večinoma gre za goste iz Madžarske, tudi iz Slovenije, prvič pa imamo prijave tudi iz Avstralije. Ne vem, kako so prišli do nas, smo pa veselil, da jih bomo lahko gostili.”
Več v tokratni oddaji, v kateri skupaj z Borisom Pahorjem praznujemo njegov 105. rojstni dan in se pridružimo udeležencem jubilejne Kraške ohceti, največje slovenske etnografske prireditve v Italiji, ki praznuje 50 let.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Z Ines Stupica, podjetniško svetovalko iz Celovca, in Daliborjem Udovičem, inovatorjem in podjetnikom s Hrvaške, tudi o priložnostih za čezmejno sodelovanje. Kakšna pa je porabska potica?
Ines Stupica je po končani Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru, na katero se je vpisala zaradi omejitve vpisa v Sloveniji, ostala na avstrijskem Koroškem. Na celovški univerzi je, da bi izboljšala svoje znanje nemščine, študirala publicistiko in komunikologijo. Že zgodaj se je soočila tudi z vprašanjem identitete:
“Kaj sem, sploh jaz, kam spadam, kje sem zaželena? Tu na Koroškem nebodigatreba in v Sloveniji kot, ja, izdajalec lastnega naroda.Zato iščeš priložnosti drugje, se identificiraš z drugimi.”
Splet okoliščin jo je pripeljal do tega, kjer je zdaj. Gospodarstvo jo je vedno zanimalo, toda številke ji nisi prav posebej ljube. Ko so na Slovenski gospodarski zvezi ustanavljali mladinsko organizacijo, so jo povabili k sodelovanju:
“Tako sem začela svojo poklicno pot in poklicanost.”
Po večletnem delu na SGZ se je odločila za samostojno podjetniško pot kot podjetniška svetovalka, čeprav še vedno sodeluje tudi s SGZ. Svetuje tako slovenskim podjetjem, ki iščejo posle na avstrijskem Koroškem, kot avstrijskim podjetjem, ki želijo poslovati v Sloveniji. Prav slednjih je, tudi na njeno presenečenje, veliko, kar polovica.
Ines Stupica vedno znova ugotavlja, da smo preveč obremenjeni s stereotipi. Ljudje se bojijo izgube kadrov, v smislu, mi mlade izobrazimo, nato pa gredo delat za tujce. Prepričana je tudi, da bi regija Alpe Jadran lahko dejansko zaživela, če bi le imeli ustrezno strategijo:
“Razno razna povezovanja in sklepanja nekih pogodb o sodelovanju nimajo smisla, če ni konkretnega koncepta in nekoga, ki prevzame vajeti v roke in izpelje projekt.”
Priložnosti je veliko, pravi:
“Jaz sem primer uspešnega izvoza ali pa kroženja gospodarstva, ker dejansko to regijo živim. Sem zavedna Slovenka in povezana z različnimi ustanovami in zbornicami v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Sem nek most, povezovalni člen, ki dokazuje, da se da, če se hoče.”
Pa se bo Ines Stupica kdaj vrnila v Slovenijo?
“To je zelo čudno vprašanje. V Sloveniji sem bila včeraj, v Slovenijo grem jutri, potem se vrnem za en dan in grem spet nazaj. Slovenije ne vidim kot tujo državo, ampak kot del regije. Tu (v Celovcu) me nihče ne vpraša, kdaj bom šla v Beljak. Slovenija je pol ure stran in jaz res živim to regijo.”
Kako pa so jo sprejeli v organizacijah koroških Slovencev? Tudi o tem v daljšem pogovoru v oddaji. Prisluhnite!
Med uspešnimi podjetniki slovenskega rodu na Hrvaškem je štiridesetletni Dalibor Udovič z Reke, magister gradbeništva, ki končuje doktorski študij. Več let je bil dejaven v obeh manjšinskih svetih, na mestni in županijski ravni ter v društvu Bazovica.
Leta 2011 se je podal v samostojne podjetniške vode. Njegovo podjetje, ki zaposluje 70 delavcev, ima danes poslovalnice na Reki, v Samoborju, Ljubljani, Ilirski Bistrici, Beogradu, Banjaluki in Prištini. Je strokovnjak in na področju geotehnike in geomehanike ter inovator na področju protipoplavne zaščite. Reški Novi list ga je marca letos po uspešnem posredovanju v Karlovcu javnosti predstavil kot “človeka, ki je rešil mesto pred poplavo”. To ne drži, pravi v pogovoru z Marjano Mirković, Karlovec so rešile Hrvatske vode, ki so jih najele:
“Mi smo inovatorji in smo pomagali z novim protipoplavnim sistemom. Njegova prednost je, da se ga lahko zelo hitro sestavi in razstavi. Sestavljen je iz jeklene mreže in geotekstila, v enem tednu pa lahko postavite 2, 3 kilometre obrambnega nasipa, ki ga, ko se vode umaknejo, hitro razstavite.”
Njegova podjetja se med drugim ukvarjajo z zavarovanjem nasipov, sanacijo skalnatih brežin in delajo tudi v Sloveniji. Težava pa je, pravi, da ni dovolj alpinističnih timov, ki bi bili pripravljeni redno sodelovati, kljub temu pa upa, da bo v Sloveniji našel dovolj usposobljenih kadrov.
Zaradi dela ga zdaj vse bolj vleče k Sloveniji, pojasnjuje. Oba starša sta Slovenca. Sam pa se ima za 3/4 Slovenca. Rojen je bil na Reki materi Slovenki in očetu, sicer prav tako rojenem na Reki, s slovenskimi koreninami po obeh starših. Večino življenja je prživel prav na Reki, zaradi dela pa se je nato preselil v Samobor, zdaj pa v Ogulinu gradijo veliko tovarno.
Ena od ljubezni Daliborja Udoviča je petje. Kot prvi tenor je 12 let pel v klapi Kvarner in pogosto popestril tudi številne kulturne dogodke v društvu, vse do preselitve v Samobor. Tja ga je pred osmimi leti povabil legendarni hrvaški muzikolog, skladatelj in dirigent, pomemben za ohranitev klapskega petja, Ljubo Stipišić Delmata (oče Gibbonija). Pel je v tamkajšnji klapi Samobor in nato še v zagrebški klapi Sagena, a se pred letom in pol zaradi družinskih in delovnih obveznosti poslovil od petja.
Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, odprti pred tremi leti, so pripravili kulinarično delavnico o peki potice. Zakaj prav potica? Kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje direktorica Razvojne agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, so idejo za to dobili na tradicionalnem srečanju “Dobrote slovenskih kmetij” na Ptuju, kjer je bila letos razstava potic:
“Testo in nadev poznamo tudi v Porabju, toda pri nas pripravljamo Retaše, nimamo pa potice. Ko smo se pogovarjali o kulinarični delavnici, smo se odločili, da jo tokrat posvetimo prav potici, da bomo lahko naslednjič na Putj prinesli svojo lastno potico, tako kot imamo svojo gibanico.”
Pri peki jim je pomagala strokovnjakinja za dopolnilno dejavnost in kmečko družino Manca Kovačec iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, ki je s sabo prinesla tudi potičnike, brez katerih ni prave slovenske potice, slaščice, ki so jo v preteklosti pekli samo ob največjih praznikih.
Mariborski kmetijski zavod sicer z rojaki iz Porabja sodeluje že pet let. Začelo se je z delavnicami na turistični kmetiji na Štajerskem, zdaj pa pridejo njihovi svetovalci v Porabje, letos so prvič vključili tudi otroke in jih naučili osnov jahanja, pojasnjuje Manca Kovačec, vesela, da se stiki krepijo.
Vse večji pa je tudi obisk na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer imajo prijave tudi za september, ponosno pove vodja Andreja Kovač, zadovoljna, saj so rezultati še nekoliko boljši, kot so bili lani:
“Moramo pa vedeti, da možnosti za povečanje ni več, dosegli smo maksimum. Kmetija mora ostati prava kmetija, ob kakršnihkoli dograditvah bi izgubila svoj čar. Za nas je pomemben tudi obisk zunaj glavne turistične sezone. Na tem delamo in kar se tiče stacionarnih gostov je tudi september že lepo popolnjen. Zanimivo je pa, da imamo rezervacije že za prihodnje leto. Večinoma gre za goste iz Madžarske, tudi iz Slovenije, prvič pa imamo prijave tudi iz Avstralije. Ne vem, kako so prišli do nas, smo pa veselil, da jih bomo lahko gostili.”
Več v tokratni oddaji, v kateri skupaj z Borisom Pahorjem praznujemo njegov 105. rojstni dan in se pridružimo udeležencem jubilejne Kraške ohceti, največje slovenske etnografske prireditve v Italiji, ki praznuje 50 let.
Po dobrih treh letih se je sestal koordinacijski odbor ministrov Slovenije in Italije pod vodstvom zunanjih ministrov obeh držav. Bilateralni odnosi so prijateljski in Italija je za Slovenijo pomembna trgovinska partnerica. Kaj pa obe narodni skupnosti? Kako ministrsko srečanje ocenjujejo Slovenci v Italiji?
Zgodovinske dogodke moramo obravnavati vključujoče z vseh plati in zornih kotov, opozarjajo strokovnjaki, in tega se dobro zavedajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Te dni mineva 70 let od vrnitve Trsta Italiji, kar so slovesno obeležili konec tedna na Velikem trgu v središču mesta. Kako so Slovenci na Tržaškem doživljali vnovičen prihod italijanskih vojakov v mesto in kako se je mesto spremenilo z množičnim priseljevanjem, ki je sledilo? Zgodovinar dr. Jože Pirjevec poudarja, da je Trst takrat doživel veliko gospodarsko krizo in posledično selitve na tisoče ljudi v čez oceanske države.
Pregon koroških Slovencev z domov leta 1942 je le ena izmed epizod v njihovi zgodovini, ki so jo zaznamovali nešteti poskusi ponemčevanja in hkrati upora proti načrtovani asimilaciji. Vrsta koroških slovenskih literatk in literatov v svojih delih priča o tragičnem odhodu, boju za preživetje in vrnitvi na opustošene domove, o borbi za ohranitev maternega jezika in obstoj narodne skupnosti.
Ob 104. obletnici koroškega plebiscita so v Borovljah pripravili prvo alternativno proslavo z zgodbami koroških Slovencev, njihovem doživljanju praznovanja 10. oktobra in uporu proti ponemčevanju. Na Reki se pridružimo učiteljem slovenskega jezika na Hrvaškem. Tudi tam je največji izziv, kako dobiti usposobljene kadre, še posebej ob vse večjem zanimanju za pouk slovenščine. Kako daleč pa je priprava kurikuluma za učenje slovenskega jezika? Sodelavcev vse bolj primanjkuje tudi na Radiu Monošter, opozarja direktor Attila Bartakovič. Ustavimo se na tržaškem nabrežju, kjer so ob znameniti regati priložnost za promocijo izkoristili tudi rojaki v Furlaniji - Julijski krajini in pripravili Slovenski pozdrav Barkovljanki. Kaj vse so predstavili? Prisluhnite!
Kako Slovenija in Madžarska skrbita za razvoj svojih manjšin? O tem so se predstavniki različnih ministrstev obeh držav pogovarjali na zasedanju skupne mešane slovensko madžarske komisije. Kaj se dogaja s skupnim skladom, bo po dveh letih priprav zdaj vendarle zaživel? Porabski Slovenci verjamejo, da bo, čeprav se sklepi in priporočila na tovrstnih zasedanjih pogosto ponavljajo.
Kaj dejansko pomeni tako velika podpora volivcev svobodnjakom tudi na avstrijskem Koroškem in njihova zmaga na zveznih volitvah za koroške Slovence? O tem se pogovarjamo z Olgo Voglauer, ki je bila na listi Zelenih vnovič izvoljena v avstrijski parlament.
Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport v prihodnjih letih napoveduje korenito zvišanje pomoči za gospodarski razvoj Slovencev v sosednjih državah. Zamejskim športnim organizacijam in klubom pa naj bi prihodnje leto pomagali s trenerji iz Slovenije in za to namenili dodatnih 200.000 evrov. Kako, pojasnjuje državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Dejan Židan.
Pouk v slovenskem jeziku je ključen za rojake v sosednjih državah in razvoj njihovih skupnosti. Kako so v novo šolsko leto vstopili v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem? So zadovoljni z vpisi? Kako pa je s kompetentnimi učiteljicami in učitelji? Dobitnik kristala vilenice Dóminik Srienc pripoveduje o svoji poeziji, s katero prehaja med jeziki in prostori. V nacionalne jezike pa, kot pravi, ne verjame. V Porabju preverjamo, kaj bodo ključne teme tokratnega zasedanja mešane slovensko madžarske komisije. Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec opozarja, da se sprejete zaveze vseskozi ponavljajo, uresničitve pa ni. V Slovenskem domu Bazovica na Reki so imeli slovesno prvo trgatev stare trte iz Maribora. Kako je obrodila? Prisluhnite!
Kaj pripovedujejo in na kaj nas danes opozarjajo bazoviški junaki, četverica antifašistov, ubitih na bazovski gmajni pred 94 leti?
Sprehodimo se skozi glasbeno zgodovino skupine, ki ji na avstrijskem Koroškem ni para.
Na avstrijskem Koroškem so pred kratkim sprejeli zakon o energetskem prehodu. Kaj dejansko prinaša, pojasnjuje deželnozborski poslanec Franc Jožef Smrtnik, prepričan, da . brez vetrnih elektrarn ne bo šlo, toda ne povsod. "Potrebna je pametna politika, da ne dobimo več nasprotnikov kot zagovornikov," pravi poslanec Team Kärnten in podžupan Železne Kaple.
»Enkrat še videl bi rad dim nad Itako rodno«, je bil naslov slovesnosti, ki so jo ob 100. obletnici rojstva Alojza Rebule pripravili v njegovem rodnem Šempolaju. Kako so se poklonili velikemu rojaku, ki je med Slovenci v Italiji pustil neizbrisno sled, slišite v tokratni oddaji.
Narodna domova v Trstu sta bila nekoč središči tam živečih Slovencev, simbola njihove prisotnosti v večkulturnem mestu pa tudi fašističnega pogroma nad njimi. Kaj se bo v prihodnosti dogajalo v njih? Kakšna bo Fabianijeva palača v središču mesta in kaj bo v obnovljenem domu pri Svetem Ivanu?
Šolsko leto se je končalo tudi na avstrijskem Koroškem in zanima nas, kakšne so izkušnje s spremenjenim učnim načrtom na dvojezičnih ljudskih šolah pa tudi, kako je s pripravo predlogov sprememb manjšinske šolske zakonodaje. Kakšne so možnosti za dejanske spremembe, pojasnjuje Danilo Katz, predsednik strokovnega pedagoškega združenja in član posebne delovne skupine, ki jo je ustanovila dežela Koroška.
Potegnemo črto pod 20. Vseslovensko srečanje v državnem zboru, vnovič posvečeno mladim rojakom iz zamejstva in sveta. O projektih Slovika – slovenskega izobraževalnega konzorcija -, ki povezujejo mlade rojake iz Furlanije – Julijske krajine, pripoveduje predsednica Martina Budin, ena od nastopajočih v parlamentu.
Veliko je bilo narejenega v zadnjih letih za razvoj Porabja, je na tradicionalnem druženju Slovencev na Madžarskem dejala predsednica krovne zveze Andrea Kovač, zadovoljna, saj se je Porabskega dne udeležilo 350 rojakov z vse Madžarske.
Tonč Feinig in Andrejka Možina sta vrhunska, uveljavljena in zelo dejavna glasbenika. Prvi prihaja z avstrijske Koroške, druga s Tržaškega.
Skupaj z evropskimi volitvami bodo v več občinah v Furlaniji - Julijski krajini potekale lokalne volitve, tudi s slovenskimi kandidatkami in kandidati različnih strank in gibanj. Županja Števerjana Franka Padovan pa na evropskih volitvah kot edina Slovenka v Italiji kandidira na listi južnotirolske Ljudske stranke.
Število slovenskih govorce v Kanalski dolini na skrajnem severu Furlanije – Julijske krajine se je v dveh desetletjih prepolovilo, poudarja raziskovalka dr. Nataša Gliha Komac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob obisku na avstrijskem Koroškem pozvala pristojne, naj določijo časovnico za uresničitev določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. Kaj so ključne težave?
Neveljaven email naslov