Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z zelo dejavnimi in delavnimi rojaki, odlikovanimi tudi z državnimi priznanji
Tokratno oddajo zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge.
Za prizadevno delo za ohranitev slovenskega jezika, kulture in zavesti je medaljo za zasluge prejel Giorgio Banchig, novinar, publicist, zgodovinar, dolgoletni urednik mesečnika oziroma štirinajstdnevnika Dom ter vsestranski kulturni delavec, ki velja za enega najboljših poznavalcev zgodovine beneške Slovenije. Kot je povedal po podelitvi priznanja ni pričakoval.
“Vse tisto, kar sen pisal, raziskoval in objavil, sen napravil iz ljubezni do maternega jezika, do naše slovenske kulture in kot dolžnost, ker sen videl, da veliko naših ljudi ne pozna naše zgodovine, kulturnih vrednot…. Ni poznalo pomena našega jezika.”
Za uspešno umeščanje slovenistike v madžarski visokošolski prostor in podporo Slovencem na Madžarskem v skrbi za ohranjanje maternega jezika in kulture je medaljo za zasluge prejel doktor Karel Gadanyi, ki je svoje intelektualno življenje in delo posvetil jezikoslovju, predvsem proučevanju in poučevanju slavistike in slovenistike.
Za zasluge pri krepitvi sodelovanja med slovenskimi in avstrijskimi strokovnjaki humanističnih in pravnih znanosti pa je bil z medaljo za zasluge odlikovan profesor doktor Gernot Kocher, ki si tudi danes zelo prizadeva za razvoj študija slovenskega jezika na graški univerzi in je bil je med najbolj vnetimi podporniki slovenistike v Gradcu, je zapisano v utemeljitvi odlikovanja.
Tržaški odvetnik Drago Štoka je medaljo za zasluge dobil za neomajno prizadevnost pri delu v dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti. Svojo globoko zakoreninjenost v slovenstvu ter zavzetost za nacionalno emancipacijo in enakopravnost Slovencev v Italiji, ki jo je Štoka izkazoval v vsem svojem življenju in delu, pa je odlikovani še enkrat dokazal tudi v svoji zahvali ob prejemu nagrade, ko je opozoril na pomen vrednot, brez katerih bi naš narod težko obstal v svoji razmeroma kratki, a intenzivni zgodovini od Brežinskih spomenikov prek Prešerna in Slomška do današnjih dni.
“Ena teh vrednot je nedvomno zvestoba. Zvestoba svojemu jeziku in koreninam, zvestoba zemlji in tradicijam, zvestoba svojemu slovenskemu narodu.”
Podjetnik iz Števerjana Marjan Terpin, ki je pomembno prispeval k ekonomski trdnosti Slovencev v Italiji, je bil z medaljo za zasluge odlikovan za tudi svoj prispevek k uveljavljanju enakopravnega položaja slovenske narodne skupnosti v Italiji in k utrjevanju enotnega slovenskega kulturnega prostora. V svoji zahvali je dejal:
“Jaz sem srečen človek, in danes sem še bolj.”
Na sprejemu po slavnostni podelitvi pa je pojasnil, da na priznanje ni čakal.
“Človek to dela iz srca in ne čakaš na nagrado. Če pa pride, je dobrodošla, saj pomeni dodatno spodbudo tako za mene kot za druge ljudi, sovaščane, sodelavce in družino. Vsi smo zadovoljni, da smo Slovenci in da živimo to narodno življenje.”
In kakšno je to življenje, se vidi prav v Števerjanu, kjer mislite, da ste sredi Ljubljane, pravi Terpin, še boljše:
“Vse je slovensko, v cerkvi, oštariji, povsod se govori samo slovensko, italijansko zelo malo.”
Z medaljo za zasluge sta bila za svoje delo odlikovana tudi novinarja RTV Slovenija, oba tesno povezana z zamejstvom in oddajo Sotočja, ki jo soustvarjata od samih začetkov. Mirjam Muženič je dobila odlikovanja za svoje dolgoletno delo in obveščanje o slovenskem zamejstvu v Italiji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Italiji, Lojze Kos, ki se upokojuje, pa za svoje dolgoletno delo na področju obveščanja o slovenskem zamejstvu v Avstriji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Avstriji.
Oba sta bila pomembnega priznanja vesela in ga nista pričakovala. Mirjam Muženič, ki, kot je zapisano tudi v obrazložitvi odlikovanja, sistematično, natančno in skrbno osvetljuje življenje, uspehe in težave Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini vse od Kanalske doline preko Rezije in Benečije do Goriške, Tržiča in Trsta, je bil po prejemu odlikovanja srečna.
Kaj pa ji je v vseh teh letih spremljanja dogajanja v zamejstvu najbolj ostalo v spominu? Veliko je bilo dogodkov, pravi, najbolj pa ji je ostal v spominu sprejem zaščitnega zakona leta 2001:
“Morebiti tudi zato, ker se sama veliko sodelovala v pripravah in v prepričevanju slovenske in zamejske javnosti, da je ta zakon potreben in nujen.”
Lojze Kos je, kot pojasnjuje, eden od očetov oddaje Sotočja, saj je že ob svojem začetku leta 1976 na Radiu Maribor spremljal manjšinsko dogajanje. Krajšo oddajo so kmalu razširili kot slovenski projekt in vključili tudi Radio Koper in takratni Radio Ljubljana. In kateri dogodek se je njemu najbolj vtisnil v spomin? Odgovor je enostaven, pravi:
“Prometna nesreča Jörga Heiderja, ker je bil to politik, ki je zaznamoval obdobje. Čas lahko razdelimo na čas pred in po Heiderju. Tako kot lahko razmejimo čas pred in po osamosvojitvi ali čas pred in po memorandumu.”
Nihče si ni mogel predstavljati, kako pomembno vlogo je igral Heider, šele po njegovi smrti se je pokazalo, kaj je pomenil, še posebej, ko so začeli iz omar padati okostnjaki (Hypo Banka,..) in ti še padajo, tako kot še vedno živi njegov model nacionalizma z veliko posnemovalci, kloni, kot jim pravi Lojze Kos.
V tokratni oddaji gostimo še eno zelo delovno in svojim koreninam zavezano rojakinjo iz Trsta, predsednico Slavističnega društva Trst Gorica Videm, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Za življenjsko delo, za zbornik Alojza Rebule ob avtorjevi 90 letnici in za knjigo esejev o slovenski literaturi v italijanskem jeziku z naslovom Questa Trieste je v domačem mestu pred kratkim prejela 53-to literarno nagrado Vstajenje.
Naklonjenost slovenski literaturi sega v gimnazijska leta, je ugledna rojakinja pojasnila Mirjam Muženič, ko so ji ljubezen do slovenske besede predajali profesorji kot naprimer Alojz Rebula in Pavle Merku. Žal pa njeni poskusi, da bi jo približala tudi italijanskim bralcem, niso prav uspešni.
“Tržaški Italijani, someščani, se bolj malo zanimajo za našo literaturo in kulturo.”
Prvi avtor, ki so ga pred nekaj leti spoznali, je bil prav Boris Pahor in to šele potem, ko je bil že uveljavljen v svetu in Italiji, pojasnjuje profesorica Marija Pirjevec:
“Trst je nekaj posebnega. Odnos do slovenske skupnosti je problematičen, še vedno, čeprav se razmere vidno izboljšujejo.”
Koroški Slovenec, slikar in arhitekt Karl Vouk, je na Dunaju študiral arhitekturo na Tehniški univerzi ter slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti, kjer je diplomiral leta 1986. Že desetletje pred tem se je predstavil na prvi skupinski razstavi v Celovcu, od takrat pa je imel več deset samostojnih in skupinskih razstav v Avstriji in Sloveniji.
Ukvarja se s slikarstvom, ustvarja pa tudi kovinske objekte, ki jih postavlja na različna javna mesta, in tako svoje likovno ustvarjanje poveže z arhitekturo.
Med večjimi projekti, ki jih trenutno pripravlja Karl Vouk je kovinski križev pot v Gospe Sveti, za katerega je naročilo dobil leta 2014.
Povezovanje različnih umetniških zvrsti je značilno tudi za projekt Trivium – tri poti – Drei Wege. Od leta 2000 naprej se namreč 14. avgusta na gori Svete Heme nad Globasnico združijo glasba, literatura in slikarstvo. Pobudniki glasbenik Janez Gregorič, slikar Rudi Benétik in literat Fabjan Hafner pa vsako leto k sodelovanju povabijo kolege iz svoje umetniške zvrsti.
Likovni umetniki, ki so doslej sodelovali v projektu Trivium (Rudi Benètik, Klementina Golija (SI), Armin Guerino, Gustav Januš, Ivan Klarič, Zorka L.-Weiss, Gerit Loeschnig, Nežika A. Novak, Valentin Oman, Mario Palli (IT), Ulrich Plieschnig, Johann Julian Taupe, Gerhild Tschachler Nagy, Karl Vouk, Johanes Zechner), se tokrat prvič kot ekipa predstavljajo tudi na skupni razstavi v celovškem Domu umetnikov, ki jo je pripravil naš sogovornik Karl Vouk, sicer podpredsednik Društva umetnikov Koroške.
Gre za zelo dejavno društvo z 200 člani, med katerimi jih je tretjina profesionalnih likovnih umetnikov. Za cilj pa so si med drugim zadali, pojasnjuje Vouk, da bodo vsak mesec imeli v Domu novo razstavo.
Zelo dejaven pa je tudi Karl Vouk, ki je tako kot brat Rudi Vouk kritičen do aktualnih razmer na avstrijskem Koroškem pet let po podpisu celovškega memoranduma, saj je ta, je prepričan, zmanjšal raven zaščite, določene z odločbami ustavnega sodišča, ki jih je dosegel njegov brat.
Društvo Bazovica na Reki rojake združuje od leta 1947 in ko je tri leta po ustanovitvi svoj sedež preselilo v vilo z vrtom v središču mesta je Slovenski dom postal priljubljeno zbirališče za cele družine, za nekatere pravi drugi dom. Med temi je gotovo tudi družina Grlica, od prvih let posebej povezana z delovanjem društva in velja za enega izmed njegovih stebrov, opozarja Marjana Mirković.
V društvu so danes dejavne kar tri generacije: starša Boža in Jože – Pepi sta po večletni vključenosti v dramsko in druge skupine ostala zvesta predvsem pevskemu zboru; vsestransko dejavna sta bila tudi njuna sinova: Bojan, ki skrbi za karikature v glasilu, in Milan, ki je že dve desetletji med osrednjimi člani društva, dejavna pa je tudi vsa njegova družina.
Milan Grlica, prometni inženir, zaposlen v Luški upravi Reka, je bil tudi na čelu društva, sodeluje pa še v slovenskih manjšinskih svetih na županijski in mestni ravni, slednjega je v prvem mandatu tudi vodil.
Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju, ki se že vrsto let aktivno vključuje v delo manjšinskih organizacij in je eden pomembnih članov Komornega zbora Monošter.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Z zelo dejavnimi in delavnimi rojaki, odlikovanimi tudi z državnimi priznanji
Tokratno oddajo zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge.
Za prizadevno delo za ohranitev slovenskega jezika, kulture in zavesti je medaljo za zasluge prejel Giorgio Banchig, novinar, publicist, zgodovinar, dolgoletni urednik mesečnika oziroma štirinajstdnevnika Dom ter vsestranski kulturni delavec, ki velja za enega najboljših poznavalcev zgodovine beneške Slovenije. Kot je povedal po podelitvi priznanja ni pričakoval.
“Vse tisto, kar sen pisal, raziskoval in objavil, sen napravil iz ljubezni do maternega jezika, do naše slovenske kulture in kot dolžnost, ker sen videl, da veliko naših ljudi ne pozna naše zgodovine, kulturnih vrednot…. Ni poznalo pomena našega jezika.”
Za uspešno umeščanje slovenistike v madžarski visokošolski prostor in podporo Slovencem na Madžarskem v skrbi za ohranjanje maternega jezika in kulture je medaljo za zasluge prejel doktor Karel Gadanyi, ki je svoje intelektualno življenje in delo posvetil jezikoslovju, predvsem proučevanju in poučevanju slavistike in slovenistike.
Za zasluge pri krepitvi sodelovanja med slovenskimi in avstrijskimi strokovnjaki humanističnih in pravnih znanosti pa je bil z medaljo za zasluge odlikovan profesor doktor Gernot Kocher, ki si tudi danes zelo prizadeva za razvoj študija slovenskega jezika na graški univerzi in je bil je med najbolj vnetimi podporniki slovenistike v Gradcu, je zapisano v utemeljitvi odlikovanja.
Tržaški odvetnik Drago Štoka je medaljo za zasluge dobil za neomajno prizadevnost pri delu v dobrobit zamejskih Slovencev v Italiji ter za krepitev njihove narodne in jezikovne zavesti. Svojo globoko zakoreninjenost v slovenstvu ter zavzetost za nacionalno emancipacijo in enakopravnost Slovencev v Italiji, ki jo je Štoka izkazoval v vsem svojem življenju in delu, pa je odlikovani še enkrat dokazal tudi v svoji zahvali ob prejemu nagrade, ko je opozoril na pomen vrednot, brez katerih bi naš narod težko obstal v svoji razmeroma kratki, a intenzivni zgodovini od Brežinskih spomenikov prek Prešerna in Slomška do današnjih dni.
“Ena teh vrednot je nedvomno zvestoba. Zvestoba svojemu jeziku in koreninam, zvestoba zemlji in tradicijam, zvestoba svojemu slovenskemu narodu.”
Podjetnik iz Števerjana Marjan Terpin, ki je pomembno prispeval k ekonomski trdnosti Slovencev v Italiji, je bil z medaljo za zasluge odlikovan za tudi svoj prispevek k uveljavljanju enakopravnega položaja slovenske narodne skupnosti v Italiji in k utrjevanju enotnega slovenskega kulturnega prostora. V svoji zahvali je dejal:
“Jaz sem srečen človek, in danes sem še bolj.”
Na sprejemu po slavnostni podelitvi pa je pojasnil, da na priznanje ni čakal.
“Človek to dela iz srca in ne čakaš na nagrado. Če pa pride, je dobrodošla, saj pomeni dodatno spodbudo tako za mene kot za druge ljudi, sovaščane, sodelavce in družino. Vsi smo zadovoljni, da smo Slovenci in da živimo to narodno življenje.”
In kakšno je to življenje, se vidi prav v Števerjanu, kjer mislite, da ste sredi Ljubljane, pravi Terpin, še boljše:
“Vse je slovensko, v cerkvi, oštariji, povsod se govori samo slovensko, italijansko zelo malo.”
Z medaljo za zasluge sta bila za svoje delo odlikovana tudi novinarja RTV Slovenija, oba tesno povezana z zamejstvom in oddajo Sotočja, ki jo soustvarjata od samih začetkov. Mirjam Muženič je dobila odlikovanja za svoje dolgoletno delo in obveščanje o slovenskem zamejstvu v Italiji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Italiji, Lojze Kos, ki se upokojuje, pa za svoje dolgoletno delo na področju obveščanja o slovenskem zamejstvu v Avstriji in za prispevek k večjemu razumevanju problematike slovenske manjšine v Avstriji.
Oba sta bila pomembnega priznanja vesela in ga nista pričakovala. Mirjam Muženič, ki, kot je zapisano tudi v obrazložitvi odlikovanja, sistematično, natančno in skrbno osvetljuje življenje, uspehe in težave Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini vse od Kanalske doline preko Rezije in Benečije do Goriške, Tržiča in Trsta, je bil po prejemu odlikovanja srečna.
Kaj pa ji je v vseh teh letih spremljanja dogajanja v zamejstvu najbolj ostalo v spominu? Veliko je bilo dogodkov, pravi, najbolj pa ji je ostal v spominu sprejem zaščitnega zakona leta 2001:
“Morebiti tudi zato, ker se sama veliko sodelovala v pripravah in v prepričevanju slovenske in zamejske javnosti, da je ta zakon potreben in nujen.”
Lojze Kos je, kot pojasnjuje, eden od očetov oddaje Sotočja, saj je že ob svojem začetku leta 1976 na Radiu Maribor spremljal manjšinsko dogajanje. Krajšo oddajo so kmalu razširili kot slovenski projekt in vključili tudi Radio Koper in takratni Radio Ljubljana. In kateri dogodek se je njemu najbolj vtisnil v spomin? Odgovor je enostaven, pravi:
“Prometna nesreča Jörga Heiderja, ker je bil to politik, ki je zaznamoval obdobje. Čas lahko razdelimo na čas pred in po Heiderju. Tako kot lahko razmejimo čas pred in po osamosvojitvi ali čas pred in po memorandumu.”
Nihče si ni mogel predstavljati, kako pomembno vlogo je igral Heider, šele po njegovi smrti se je pokazalo, kaj je pomenil, še posebej, ko so začeli iz omar padati okostnjaki (Hypo Banka,..) in ti še padajo, tako kot še vedno živi njegov model nacionalizma z veliko posnemovalci, kloni, kot jim pravi Lojze Kos.
V tokratni oddaji gostimo še eno zelo delovno in svojim koreninam zavezano rojakinjo iz Trsta, predsednico Slavističnega društva Trst Gorica Videm, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Za življenjsko delo, za zbornik Alojza Rebule ob avtorjevi 90 letnici in za knjigo esejev o slovenski literaturi v italijanskem jeziku z naslovom Questa Trieste je v domačem mestu pred kratkim prejela 53-to literarno nagrado Vstajenje.
Naklonjenost slovenski literaturi sega v gimnazijska leta, je ugledna rojakinja pojasnila Mirjam Muženič, ko so ji ljubezen do slovenske besede predajali profesorji kot naprimer Alojz Rebula in Pavle Merku. Žal pa njeni poskusi, da bi jo približala tudi italijanskim bralcem, niso prav uspešni.
“Tržaški Italijani, someščani, se bolj malo zanimajo za našo literaturo in kulturo.”
Prvi avtor, ki so ga pred nekaj leti spoznali, je bil prav Boris Pahor in to šele potem, ko je bil že uveljavljen v svetu in Italiji, pojasnjuje profesorica Marija Pirjevec:
“Trst je nekaj posebnega. Odnos do slovenske skupnosti je problematičen, še vedno, čeprav se razmere vidno izboljšujejo.”
Koroški Slovenec, slikar in arhitekt Karl Vouk, je na Dunaju študiral arhitekturo na Tehniški univerzi ter slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti, kjer je diplomiral leta 1986. Že desetletje pred tem se je predstavil na prvi skupinski razstavi v Celovcu, od takrat pa je imel več deset samostojnih in skupinskih razstav v Avstriji in Sloveniji.
Ukvarja se s slikarstvom, ustvarja pa tudi kovinske objekte, ki jih postavlja na različna javna mesta, in tako svoje likovno ustvarjanje poveže z arhitekturo.
Med večjimi projekti, ki jih trenutno pripravlja Karl Vouk je kovinski križev pot v Gospe Sveti, za katerega je naročilo dobil leta 2014.
Povezovanje različnih umetniških zvrsti je značilno tudi za projekt Trivium – tri poti – Drei Wege. Od leta 2000 naprej se namreč 14. avgusta na gori Svete Heme nad Globasnico združijo glasba, literatura in slikarstvo. Pobudniki glasbenik Janez Gregorič, slikar Rudi Benétik in literat Fabjan Hafner pa vsako leto k sodelovanju povabijo kolege iz svoje umetniške zvrsti.
Likovni umetniki, ki so doslej sodelovali v projektu Trivium (Rudi Benètik, Klementina Golija (SI), Armin Guerino, Gustav Januš, Ivan Klarič, Zorka L.-Weiss, Gerit Loeschnig, Nežika A. Novak, Valentin Oman, Mario Palli (IT), Ulrich Plieschnig, Johann Julian Taupe, Gerhild Tschachler Nagy, Karl Vouk, Johanes Zechner), se tokrat prvič kot ekipa predstavljajo tudi na skupni razstavi v celovškem Domu umetnikov, ki jo je pripravil naš sogovornik Karl Vouk, sicer podpredsednik Društva umetnikov Koroške.
Gre za zelo dejavno društvo z 200 člani, med katerimi jih je tretjina profesionalnih likovnih umetnikov. Za cilj pa so si med drugim zadali, pojasnjuje Vouk, da bodo vsak mesec imeli v Domu novo razstavo.
Zelo dejaven pa je tudi Karl Vouk, ki je tako kot brat Rudi Vouk kritičen do aktualnih razmer na avstrijskem Koroškem pet let po podpisu celovškega memoranduma, saj je ta, je prepričan, zmanjšal raven zaščite, določene z odločbami ustavnega sodišča, ki jih je dosegel njegov brat.
Društvo Bazovica na Reki rojake združuje od leta 1947 in ko je tri leta po ustanovitvi svoj sedež preselilo v vilo z vrtom v središču mesta je Slovenski dom postal priljubljeno zbirališče za cele družine, za nekatere pravi drugi dom. Med temi je gotovo tudi družina Grlica, od prvih let posebej povezana z delovanjem društva in velja za enega izmed njegovih stebrov, opozarja Marjana Mirković.
V društvu so danes dejavne kar tri generacije: starša Boža in Jože – Pepi sta po večletni vključenosti v dramsko in druge skupine ostala zvesta predvsem pevskemu zboru; vsestransko dejavna sta bila tudi njuna sinova: Bojan, ki skrbi za karikature v glasilu, in Milan, ki je že dve desetletji med osrednjimi člani društva, dejavna pa je tudi vsa njegova družina.
Milan Grlica, prometni inženir, zaposlen v Luški upravi Reka, je bil tudi na čelu društva, sodeluje pa še v slovenskih manjšinskih svetih na županijski in mestni ravni, slednjega je v prvem mandatu tudi vodil.
Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju, ki se že vrsto let aktivno vključuje v delo manjšinskih organizacij in je eden pomembnih članov Komornega zbora Monošter.
Slovenci v Italiji so vitalna skupnost, ponosna na svoje umetniško ustvarjanje. V Cankarjevem domu v Ljubljani so 13. decembra 2023 predstavili delček svoje poezije in jo obogatili še z gledališko umetnostjo in glasbo.
Doma sem tam, kjer srce gori, se sonce smeji, življenje cveti, tam sem doma, v eni od svojih pesmi poje Katarina Hartmann, tesno povezana s Slovenskim kulturnim društvom Celovec.
Ne le šolstvo in kultura tudi šport je pomemben za krepitev slovenskega jezika. O jezikovnih projektih športnih zvez iz Trsta in Celovca z njunima predsednikoma, Ivanom Peterlinom in Marjanom Velikom.
Pridružimo se, času primerno, najmlajšim na miklavževanju v Porabju. Koroška Slovenka Marica Hartmann,
V Kanalski dolini je zaživel eksperimentalni večjezični pouk, za katerega so si tam živeči rojaki prizadevali več let. Njegovo izvajanje pa je velik izziv, saj usposobljenih pedagogov z znanjem slovenskega jezika primanjkuje.
Dvojezično šolstvo od vrtca naprej je ena ključnih zahtev koroških Slovencev, razočaranih zaradi neuresničenih koalicijskih zavez avstrijske vlade. Da se v skoraj 100 letih zahteve koroških Slovencev niso bistveno spremenile, ugotavljata dr. Danijel Grafenauer in Janez Stergar, predsednika mariborskega in ljubljanskega Kluba koroških Slovencev. Bistveno pa se niso spremenile niti naloge obeh Klubov, ki praznujeta 95-letnico delovanja.
Predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji so zadovoljni s slišanim na seji stalnega vladnega omizja za vprašanja slovenske manjšine. Kako pa je z načrtovanim krčenjem ravnateljstev?
Slovenska narodna skupnost v sosednjih državah se spreminja in na te spremembe se morajo odzvati tudi pristojni, opozarjajo strokovnjaki. To velja tudi za Slovence, ki živijo v Trstu. V mestu, kjer je nekoč živela največja urbana slovenska skupnost, prihaja do deasimilacije, ugotavlja dr. Milan Bufon. Kaj to pomeni?
Gospodarsko ministrstvo naj bi v prihodnjih letih za razvoj slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah namenilo bistveno več denarja. Po vzoru Porabja, ki je dobilo 2 milijona evrov, naj bi podobne zneske dobili tudi drugod, napoveduje državni sekretar Dejan Židan.
Pisanje Florjana Lipuša, jezikovna vzgoja v dvojezičnem vrtcu v Špetru, Narodni dom v Trstu - perspektive, potrebe in cilji skupnosti, ki bivajo v mestu. To so teme najboljših doktorskih, magistrskih in diplomskih del na temo Slovencev iz sosednjih držav, ki so prispela na 21. nagradni natečaj Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsako na svoj način odraža aktualne razmere, v katerih živijo rojaki onstran državne meje. Kakšne so te razmere?
Za Slovence na Tržaškem je bilo slovesno odprtje Narodnega doma pri Svetem Ivanu praznično, polno optimizma. Žal ga je, vsaj v medijih v Sloveniji, zasenčila nespretna izjava predsednice države Nataše Pirc Musar o domovini. Kaj vse pa se bo dogajalo v svetoivanskem narodnem domu? Kakšne načrte imajo? V Celovcu so tudi uradno odprli novo kulturno središče koroških Slovencev – iKult – Interkulturni prireditveni center, še en prostor sožitja in dialoga. Na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku so se prvič družili malčki iz vseh slovenskih porabskih vrtcev. Povabimo pa vas tudi na sklepno dejanje tokratnih dnevov slovenske kulture v Istri. Foto (Silva Eöry): Porabski mlački na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku
Natko Štiglić, akademsko izobraženi kitarist, aranžer in skladatelj, v svoj glasbeni program vključuje flamenko, filmsko in klasično glasbo, v duetih pa doda še druge glasbene žanre; od fada do džeza in etnoglasbe. Na koncertu v Slovenskem domu Bazovica se mu pridruži Nina Fakin. Tudi njo glasba spremlja do najzgodnejših let. Sodelovala je na različnih festivalih in skupaj s simfoničnim pihalnim orkestrom Hrvaške vojske nastopila tudi na koncertu v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu. Na koncertu pri rojakih na Reki lahko prisluhnemo priredbam velikanov flamenka, kot sta Paco de Lucia in Paco Pena, in znanim tudi slovenskim in hrvaškim melodijam; od Cvetja v jeseni Urbana Kodra do Gibonnijeve Tempere. Pa ne le to. Foto: Marjana Mirković
Število učencev na avstrijskem Koroškem, vpisanih v dvojezične ljudske šole, še naprej narašča. Velik upad pa je v srednjih šolah, saj se večina ne odloči nadaljevati učenja slovenščine. Kako spodbuditi zanimanje? Tudi o tem se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroški izobraževalni direkciji. Gostimo Regino Labritz, mlado porabsko Slovenko, ki je v novem šolskem letu prevzela poučevanje slovenskega jezika na monoštrski gimnaziji. Čestitamo Radiu Agora, ki praznuje 25-letnico delovanja, in športnemu društvu Zarja, ki že 100 let povezuje rojake v Furlaniji - Julijski krajini. Z nekdanjima balerinama Sonjo Kern Svoboda in Dalijo Rot Benac pa obujamo spomine na reško gledališče, kjer sta bili članici ansambla, in na Slovenski dom Bazovica, kjer sta pustili neizbrisne sledi.
V Celovcu je z gledališko predstavo Viktor Polnori Teatra Rampa zaživel iKult – interkulturni prireditveni center -, s katerim Slovenska prosvetna zveza (SPZ) postavlja novo kulturno središče koroških Slovencev v osrčju prestolnice avstrijske Koroške. Predsednik SPZ Mitja Rovšek je prepričan, da je skrajni čas. Ob začetku novega šolskega leta nas zanima, kako je z vpisanimi v šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji – Julijski krajini. Prav iz Italije prihaja največ rojakov na študij v Slovenijo. Kako je z letošnjimi štipendijami za študente iz zamejstva, ki jih podeljuje javni štipendijski sklad? Gostimo pa tudi Marijano Fodor, predsednico porabskih slovenskih upokojencev, dejavno na številnih kulturnih področjih; od gledališča do glasbe. Foto (Novice.at): Vili Ošina in Mitja Rovšek (SPZ) pred novim slovenskim kulturnim središčem v osrčju Celovca
Slovenci iz sosednjih držav množično zbirajo denar za pomoč prizadetim v poplavah. Kako pa je z odpravljanjem posledic ujme na avstrijskem Koroškem? O tem z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom. Povabimo vas na Slofest – festival Slovencev v Italiji, ki bo vrhunec dosegel med 15. in 17. septembrom. Kaj rojakom pomeni ta festival, pojasnjuje Živka Persi, predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji. Gostimo nekdanjega porabskega župnika, rojaka, Ferenca Merklija, ki odhaja v Rim. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman pa predstavi načrte zveze in ključne izzive, ki rojake čakajo jeseni. Foto (USZS): Minister Matej Arčon in Adriano Kovačič, predsednik Zadružne kraške banke Trst Gorica
Čeprav književnosti v slovenskem Porabju ni v izobilju, je ta dragocena pričevalka zgodovine. Zgodovine, ki je preostalim Slovencem malo znana. V literarno-glasbenem večeru "Srebrni breg" se posvetimo porabski literarni ustvarjalnosti. V prepletu porabske besede in etnoglasbe skupine Edna predstavljamo pisatelja, dobitnika letošnje zamejske literarne nagrade vstajenje Dušana Mukiča, literarno besedo Franca Mukiča in Irene Barber, nastopajo dejavna porabska rojaka Marijana Sukič in Karel Holec ter dramska igralka Irena Varga. Scenarij je napisal vsestranski kulturni delavec in gledališki ustvarjalec Milivoj Miki Roš, tesno povezan s Porabjem. Režiser večera, ki je povezal Prvi in program Ars ter oddaji Sotočja in Ars teatralis, je Alen Jelen. Foto(Silva Eory) - nastopajoči na literarnem večeru v Monoštru
Na pomoč prizadetim v vremenski ujmi, ki je pustošila po Sloveniji in avstrijski Koroški, so priskočili tudi rojaki iz sosednjih držav. "Pomoč Sloveniji" so solidarnostno akcijo poimenovali Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. "Skupno.Pomagamo. – Gemeinsam.Helfen" je naslov akcije, s katero zbirajo denar koroške slovenske organizacije. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem bo prizadetim v poplavah namenila denar, ki bi ga porabili za tradicionalno vseslovensko srečanje. Srečanje bo letos, kot so soglasno sklenili, odpadlo. Spomnimo se tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu ob 110. obletnici rojstva poklonili z novima izdajama; s slovenskim prevodom avtobiografije "Nikogaršnji sin" ter italijanskim prevodom risoromana "Nekropola" mladega ilustratorja Jurija Devetaka. Ozremo pa se tudi dobrih 40 let v preteklost, na začetke oddaje Sotočja.
Slovenska narodna skupnost v Furlaniji – Julijski krajini se spreminja, spreminjajo se tudi slovenske šole, vendar si manjšina zatiska oči, pravi Igor Giacomini, vodja urada za slovenske šole. Verjame pa v mlade, ki imajo veliko idej.
Slovenska čitalnica v Gradcu praznuje 10-letnico delovanja. Kakšen pečat je pustila? Preverjamo, kako bo novi učni načrt vplival na pouk na javni dvojezični ljudski šoli 24 v Celovcu, kjer tedensko menjavajo učni jezik in ima pomembno vlogo glasba.
Novi avstrijski učni načrt za ljudske šole prinaša korenite spremembe tudi pri pouku slovenščine. Novi predmetnik, ki določa dve uri manj pouka slovenščine kot nemščine, je razburil predstavnike koroških Slovencev.
Neveljaven email naslov