Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odzivi na odločitev arbitražnega sodišča, kako do slovenskega vrtca na Reki, s slikami Proti nasilju, Judje Terske doline, Zeleni park na Dolnjem Seniku
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama.
Vasja Simonič, ne pričakuje nič, ker se, kot pravi, lahko le v politiki zgodi, da se ne morejo dogovoriti.
»Vedno, ko gre za Piranski zaliv, se pojavijo komentarji proti Slovencem. Ob vsakem slabšanju odnosov med Hrvaško in Slovenijo jih dobimo po glavi in imamo težave. Ker živimo v relativno urejenem okolju, te niso tako hude, ni pa vedno prijetno.«
Milenko Zugan, opozarja, naj se dogovorijo v Ljubljani in Zagrebu.
»Mi, ki živimo na sami meji, s tem nimamo nič. Moji so iz Slovenije, vsi smo povezani in to so zgolj administrativne neumnosti. Če imajo malo soli v glavi, to ne bi smel biti problem. Nekega dne se bodo morali dogovoriti in to rešiti.«
Eduard Primožič:
»To je vse politika, mali človek pa nastrada. Ko nekomu koristi v Sloveniji, zakuhajo tam, ko na Hrvaškem, pa zakuhajo naši. To je katastrofa za malega človeka.«
Nika Stock pričakuje, da bosta obe strani tolerantni in bosta spoštovali rešitev, zavezujočo za obe strani.
»Prečkam mejo vsak dan in danes ni bilo nič drugače kot prej. Pričakujem, da bo tako tudi ostalo in da smo ljudje dovolj pametni, da ne bomo delali težave, kjer jih ni treba, in da se bo dogovorno vse rešilo.«
Med novinarji, ki so pred objavo arbitražne odločitve menili, da jo bo Hrvaška tako ali drugače vsekakor morala upoštevati, je dolgoletni novinar reškega dnevnika Novi list Denis Romac. Marjana Mirković se je z njim pogovarjala o arbitražni odločitvi.
Denis Romac je s Slovenijo povezan še iz osemdestih let, prek številnih vezi – z glasbo, književnostjo in kulturo nasploh. Od leta 2004 za Novi list redno vsakodnevno spremlja dogajanja v Sloveniji. Glede arbitražne odločitve meni, da bo skoraj v celoti upoštevana, Denis Romac:
“Ta odločitev je za Hrvaško veliko bolj sprejemljiva, kot to kažejo odzivi v javnosti. Menim, da je občutno bolj nesprejemljiva za slovensko stran glede na izhodiščne zahteve, kot se prikazuje, in menim, da je ta odločitev lahko odlična podlaga za bilateralni dogovor. Ne bo namreč mogoče, da se s hrvaške strani ta odločitev začne neposredno upoštevati. Hrvaška tega gotovo ne bo sprejela zaradi umika iz arbitražnega postopka. Prepričan pa sem, da bo ta sporazum v skoraj celotni obliki na koncu implementiran, če bo dovolj pameti na eni in drugi strani.”
Arbitražna odločitev je večinoma uravnotežena, je prepričan novinar Novega lista:
“Ključno vprašanje, torej vprašanje slovenskega izhoda na odprto morje, je v obliki, kot to predvideva arbitražna odločitev, pravzaprav zelo zanimivo in uravnoteženo rešeno. Tisti na Hrvaškem, ki si želijo nekakšno rešitev, menim, da ne bodo imeli nič proti tej odločitvi. Tisti pa, ki delajo hrup, za te ljudi pa tako ali tako nobena rešitev ne bo zadovoljiva. Prepričan sem, da bo za vse dobronamerne ljudi ta odločitev sprejemljiva. Hrvaški se ničesar ne odvzema, in ničesar hrvaškega se ne daje Sloveniji, medtem ko ima Slovenija vse tisto, kar si načelno želi. Edina točka, kjer ta odločitev ni uravnotežena, je Piranski zaliv: vedeli smo, da bo več kot pol zaliva pripadlo Sloveniji, vendar me je to razmerje zelo presenetilo in menim, da je v tem pogledu to slabo edino za ribiče na hrvaški strani. Če bo dovolj razuma, pa se tudi to lahko reši.”
Denis Romac meni, da sta obe državi veliko izgubili, ker ni zaživel sporazum Račan-Drnovšek:
“Po Račanu in Drnovšku je sledila generacija politikov, ki so se v tem smislu pokazali bolj pragmatični in neodgovorni kot prejšnje generacije. Čeprav tudi v Zagrebu položaj ni bil lep, je bila blokada hrvaških pristopnih pogajanj iz leta 2008, prepričan sem, zagotovo najslabša politična odločitev v slovensko-hrvaških odnosih v zadnjih dvajsetih letih. In to, kar se dogaja danes, z arbitražnim sporazumom, je neposredna posledica odločitve slovenske strani, da hrvaška pristopna pogajanja izrabi za ugodno rešitev mejnega spora. Sčasoma je mejni spor prerasel v mejno zahtevo. O sporu bi lahko govorili, če bi šlo zgolj za spor o denimo svobodnem izhodu na odprto morje. Toda v tem primeru je šlo za zahtevo, da del hrvaškega teritorialnega morja postane del slovenskega teritorialnega morja pod slovensko suverenostjo. Niti arbitražno sodišče ni tako presodilo.”
Pričakuje tudi zaplete, ki pa so, kot pravi, lahko konstruktivni:
“Zapleti prav gotovo bodo, zato ker dobro vemo, kako je v Sloveniji to vprašanje občutljivo. Po drugi strani pa bo to lahko spodbuda za rešitev, po kateri bi bila arbitražna odločitev pravzaprav osnovni temelj za bilateralni dogovor. Menim, da bi bilo tako za Hrvaško kot tudi Slovenijo zgodovinskega pomena, da na koncu to vprašanje rešita sami, brez nadzora zunanjih dejavnikov. Prepričan sem, da bi to bilo dolgoročno dobro za slovensko-hrvaške odnose.”
Ob nedoseženem dogovoru glede arbitražne odločitve na Hrvaškem bi se morali, je prepričan novinar Novega lista Denis Romac, bolj zavedati tudi pomena vstopa v Schengen, saj bi se v sedanjih razmerah v Evropi kaj lahko zgodilo, da Hrvaška ostane na njenem obrobju:
“V razmerah, če se to ne bo zgodilo, kar vsekakor je možno, sem prepričan, da bo Slovenija izrabila vsa razpoložljiva možna sredstva, in dobro vemo, da ta Slovenija zna uporabiti, v primerjavi s Hrvaško, ki je, kot smo videli, dvakrat skušala blokirati Srbijo, a ji to nikoli ni uspelo. Sam nisem zadovoljen zaradi teh blokad, vendar to pravzaprav kaže na kronično nesposobnost hrvaške diplomacije in hrvaških političnih elit.”
Marca so v vrtcu Bulevard na Reki začele potekati Igralne urice kot prvi krajši program v slovenščini na predšolski ravni na Hrvaškem. Spodbudil naj bi zanimanje za učenje jezika med najmlajšimi in pripravo celodnevnega programa predvidoma jeseni. Poleg zadostnega števila otrok pa bo potrebno zagotoviti tudi kader (dve vzgojiteljici), v prizadevanja za oboje bo vključena tudi slovenska skupnost, poroča Marjana Mirković.
Igralne urice, ki so se marca začele v reškem vrtcu Bulevard, kažejo na težave za program na predšolski ravni: prijavljenih otrok je malo, – zaenkrat le šest -, organizacija teh uric v popoldanskem času pa ni najprimernejša rešitev, saj je treba otroke po celodnevnem bivanju posebej pripeljati v vrtec Bulevard, kjer je edina vzgojiteljica z znanjem slovenščine Laureta Španjol, ki sicer deluje po programu waldorfske pedagogike in je ob koncu pedagoškega leta z malčki pripravila prisrčen nastop in za svoje prizadevno delo prejela čestitke staršev in predstavnikov slovenskih organizacij.
Igralne urice od začetka podpira tudi ravnateljica reških vrtcev Davorka Guštin, ki kljub načrtovani reorganizaciji te ustanove ne pričakuje negativnih sprememb. Cilj ostaja celodnevni program v slovenščini, pomembno pa je, pravi, da je storjen prvi korak, Davorka Guštin. Zadovoljna je, saj je glede na število otrok in trenutne okoliščine to velik uspeh.
Nadaljujejo se tudi priprave na celodnevni program v slovenskem jeziku, z dvema vzgojiteljicama, ki bi izvajali redni program, tako kot je to organizirano za italijansko narodno skupnost:
“To je tisto, za kar si skupaj prizadevamo. Odvisno pa je od interesa staršev. Naše vzgojne skupine v vrtcih štejejo okrog dvajset otrok, seveda pa bi ta program uresničili tudi za manj otrok, vendar morajo zanimanje za to izraziti starši Prepričana sem, da bodo to storili, pri tem pa potrebujemo pomoč in sodelovanje s predstavniki slovenske skupnosti, ki smo ga že začeli in se uspešno uresničuje.”
Do septembra je v Peršmanovem muzeju v Lepeni pri Železni Kapli na ogled razstava del koroškega slikarja Franca Rasingerja z naslovom Proti nasilju/ Wider die Gewalt. Upokojeni učitelj razrednega pouka, slikar samouk, je znan po svojem eksperimentiranju z različnimi tehnikami in material ter z glagolico, ki je sestavni del njegovih slik. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi proti neoliberalizmu.
Je eden bolj kritičnih koroških Slovencev, ki ne mara kompromisov. Po študiju na Pedagoški akademiji je bil več kot trideset let učitelj na različnih koroških dvojezičnih šolah. Kot je povedal v enem od intervjujev, je želel otroke usposobit za življenje v družbi, ki žal dela le še s komolci. Pri 53 letih se je upokojil in začel s svojimi slikami posredovati v svetu odraslih. Glede aktualnega dogajanja na avstrijskem Koroškem pa ni optimist.
Rojaki v Terski dolini predstavljajo skrajni zahodni del slovenskega kulturnega prostora. Ni jih veliko, 700, pravi Igor Černo, toda trudijo se in zato je optimističen. Svoje narečje, ki je nekje med rezijanščino in nediščino skušajo ohraniti tudi prek pesmi. Tako so leta 2008 sestavili Bardski oktet in v začetku julija letos so v Bardu javno predstavili svoj prvi album z naslovom Judje dolin. Kako je bilo, v oddaji pove Igor Černo, vodja okteta, tudi sicer zelo dejaven in to ne le na glasbenem področju.
Green exercise je naslov prvega projekta, ki je bil odobren v okviru programa sodelovanja Interreg Slovenija-Madžarska v obdobju 2014-2020. Gre za projekt, s katerim naj bi poskrbeli predvsem za skupno promocijo obstoječe čezmejne kulturne in naravne turistične ponudbe. V petek so tako v Porabju, na Dolnjem Seniku, slavnostno odprli prvi Zeleni park. Kaj prinaša tam živečim rojakom, lahko slišite v tokratni oddaji.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Odzivi na odločitev arbitražnega sodišča, kako do slovenskega vrtca na Reki, s slikami Proti nasilju, Judje Terske doline, Zeleni park na Dolnjem Seniku
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama.
Vasja Simonič, ne pričakuje nič, ker se, kot pravi, lahko le v politiki zgodi, da se ne morejo dogovoriti.
»Vedno, ko gre za Piranski zaliv, se pojavijo komentarji proti Slovencem. Ob vsakem slabšanju odnosov med Hrvaško in Slovenijo jih dobimo po glavi in imamo težave. Ker živimo v relativno urejenem okolju, te niso tako hude, ni pa vedno prijetno.«
Milenko Zugan, opozarja, naj se dogovorijo v Ljubljani in Zagrebu.
»Mi, ki živimo na sami meji, s tem nimamo nič. Moji so iz Slovenije, vsi smo povezani in to so zgolj administrativne neumnosti. Če imajo malo soli v glavi, to ne bi smel biti problem. Nekega dne se bodo morali dogovoriti in to rešiti.«
Eduard Primožič:
»To je vse politika, mali človek pa nastrada. Ko nekomu koristi v Sloveniji, zakuhajo tam, ko na Hrvaškem, pa zakuhajo naši. To je katastrofa za malega človeka.«
Nika Stock pričakuje, da bosta obe strani tolerantni in bosta spoštovali rešitev, zavezujočo za obe strani.
»Prečkam mejo vsak dan in danes ni bilo nič drugače kot prej. Pričakujem, da bo tako tudi ostalo in da smo ljudje dovolj pametni, da ne bomo delali težave, kjer jih ni treba, in da se bo dogovorno vse rešilo.«
Med novinarji, ki so pred objavo arbitražne odločitve menili, da jo bo Hrvaška tako ali drugače vsekakor morala upoštevati, je dolgoletni novinar reškega dnevnika Novi list Denis Romac. Marjana Mirković se je z njim pogovarjala o arbitražni odločitvi.
Denis Romac je s Slovenijo povezan še iz osemdestih let, prek številnih vezi – z glasbo, književnostjo in kulturo nasploh. Od leta 2004 za Novi list redno vsakodnevno spremlja dogajanja v Sloveniji. Glede arbitražne odločitve meni, da bo skoraj v celoti upoštevana, Denis Romac:
“Ta odločitev je za Hrvaško veliko bolj sprejemljiva, kot to kažejo odzivi v javnosti. Menim, da je občutno bolj nesprejemljiva za slovensko stran glede na izhodiščne zahteve, kot se prikazuje, in menim, da je ta odločitev lahko odlična podlaga za bilateralni dogovor. Ne bo namreč mogoče, da se s hrvaške strani ta odločitev začne neposredno upoštevati. Hrvaška tega gotovo ne bo sprejela zaradi umika iz arbitražnega postopka. Prepričan pa sem, da bo ta sporazum v skoraj celotni obliki na koncu implementiran, če bo dovolj pameti na eni in drugi strani.”
Arbitražna odločitev je večinoma uravnotežena, je prepričan novinar Novega lista:
“Ključno vprašanje, torej vprašanje slovenskega izhoda na odprto morje, je v obliki, kot to predvideva arbitražna odločitev, pravzaprav zelo zanimivo in uravnoteženo rešeno. Tisti na Hrvaškem, ki si želijo nekakšno rešitev, menim, da ne bodo imeli nič proti tej odločitvi. Tisti pa, ki delajo hrup, za te ljudi pa tako ali tako nobena rešitev ne bo zadovoljiva. Prepričan sem, da bo za vse dobronamerne ljudi ta odločitev sprejemljiva. Hrvaški se ničesar ne odvzema, in ničesar hrvaškega se ne daje Sloveniji, medtem ko ima Slovenija vse tisto, kar si načelno želi. Edina točka, kjer ta odločitev ni uravnotežena, je Piranski zaliv: vedeli smo, da bo več kot pol zaliva pripadlo Sloveniji, vendar me je to razmerje zelo presenetilo in menim, da je v tem pogledu to slabo edino za ribiče na hrvaški strani. Če bo dovolj razuma, pa se tudi to lahko reši.”
Denis Romac meni, da sta obe državi veliko izgubili, ker ni zaživel sporazum Račan-Drnovšek:
“Po Račanu in Drnovšku je sledila generacija politikov, ki so se v tem smislu pokazali bolj pragmatični in neodgovorni kot prejšnje generacije. Čeprav tudi v Zagrebu položaj ni bil lep, je bila blokada hrvaških pristopnih pogajanj iz leta 2008, prepričan sem, zagotovo najslabša politična odločitev v slovensko-hrvaških odnosih v zadnjih dvajsetih letih. In to, kar se dogaja danes, z arbitražnim sporazumom, je neposredna posledica odločitve slovenske strani, da hrvaška pristopna pogajanja izrabi za ugodno rešitev mejnega spora. Sčasoma je mejni spor prerasel v mejno zahtevo. O sporu bi lahko govorili, če bi šlo zgolj za spor o denimo svobodnem izhodu na odprto morje. Toda v tem primeru je šlo za zahtevo, da del hrvaškega teritorialnega morja postane del slovenskega teritorialnega morja pod slovensko suverenostjo. Niti arbitražno sodišče ni tako presodilo.”
Pričakuje tudi zaplete, ki pa so, kot pravi, lahko konstruktivni:
“Zapleti prav gotovo bodo, zato ker dobro vemo, kako je v Sloveniji to vprašanje občutljivo. Po drugi strani pa bo to lahko spodbuda za rešitev, po kateri bi bila arbitražna odločitev pravzaprav osnovni temelj za bilateralni dogovor. Menim, da bi bilo tako za Hrvaško kot tudi Slovenijo zgodovinskega pomena, da na koncu to vprašanje rešita sami, brez nadzora zunanjih dejavnikov. Prepričan sem, da bi to bilo dolgoročno dobro za slovensko-hrvaške odnose.”
Ob nedoseženem dogovoru glede arbitražne odločitve na Hrvaškem bi se morali, je prepričan novinar Novega lista Denis Romac, bolj zavedati tudi pomena vstopa v Schengen, saj bi se v sedanjih razmerah v Evropi kaj lahko zgodilo, da Hrvaška ostane na njenem obrobju:
“V razmerah, če se to ne bo zgodilo, kar vsekakor je možno, sem prepričan, da bo Slovenija izrabila vsa razpoložljiva možna sredstva, in dobro vemo, da ta Slovenija zna uporabiti, v primerjavi s Hrvaško, ki je, kot smo videli, dvakrat skušala blokirati Srbijo, a ji to nikoli ni uspelo. Sam nisem zadovoljen zaradi teh blokad, vendar to pravzaprav kaže na kronično nesposobnost hrvaške diplomacije in hrvaških političnih elit.”
Marca so v vrtcu Bulevard na Reki začele potekati Igralne urice kot prvi krajši program v slovenščini na predšolski ravni na Hrvaškem. Spodbudil naj bi zanimanje za učenje jezika med najmlajšimi in pripravo celodnevnega programa predvidoma jeseni. Poleg zadostnega števila otrok pa bo potrebno zagotoviti tudi kader (dve vzgojiteljici), v prizadevanja za oboje bo vključena tudi slovenska skupnost, poroča Marjana Mirković.
Igralne urice, ki so se marca začele v reškem vrtcu Bulevard, kažejo na težave za program na predšolski ravni: prijavljenih otrok je malo, – zaenkrat le šest -, organizacija teh uric v popoldanskem času pa ni najprimernejša rešitev, saj je treba otroke po celodnevnem bivanju posebej pripeljati v vrtec Bulevard, kjer je edina vzgojiteljica z znanjem slovenščine Laureta Španjol, ki sicer deluje po programu waldorfske pedagogike in je ob koncu pedagoškega leta z malčki pripravila prisrčen nastop in za svoje prizadevno delo prejela čestitke staršev in predstavnikov slovenskih organizacij.
Igralne urice od začetka podpira tudi ravnateljica reških vrtcev Davorka Guštin, ki kljub načrtovani reorganizaciji te ustanove ne pričakuje negativnih sprememb. Cilj ostaja celodnevni program v slovenščini, pomembno pa je, pravi, da je storjen prvi korak, Davorka Guštin. Zadovoljna je, saj je glede na število otrok in trenutne okoliščine to velik uspeh.
Nadaljujejo se tudi priprave na celodnevni program v slovenskem jeziku, z dvema vzgojiteljicama, ki bi izvajali redni program, tako kot je to organizirano za italijansko narodno skupnost:
“To je tisto, za kar si skupaj prizadevamo. Odvisno pa je od interesa staršev. Naše vzgojne skupine v vrtcih štejejo okrog dvajset otrok, seveda pa bi ta program uresničili tudi za manj otrok, vendar morajo zanimanje za to izraziti starši Prepričana sem, da bodo to storili, pri tem pa potrebujemo pomoč in sodelovanje s predstavniki slovenske skupnosti, ki smo ga že začeli in se uspešno uresničuje.”
Do septembra je v Peršmanovem muzeju v Lepeni pri Železni Kapli na ogled razstava del koroškega slikarja Franca Rasingerja z naslovom Proti nasilju/ Wider die Gewalt. Upokojeni učitelj razrednega pouka, slikar samouk, je znan po svojem eksperimentiranju z različnimi tehnikami in material ter z glagolico, ki je sestavni del njegovih slik. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi proti neoliberalizmu.
Je eden bolj kritičnih koroških Slovencev, ki ne mara kompromisov. Po študiju na Pedagoški akademiji je bil več kot trideset let učitelj na različnih koroških dvojezičnih šolah. Kot je povedal v enem od intervjujev, je želel otroke usposobit za življenje v družbi, ki žal dela le še s komolci. Pri 53 letih se je upokojil in začel s svojimi slikami posredovati v svetu odraslih. Glede aktualnega dogajanja na avstrijskem Koroškem pa ni optimist.
Rojaki v Terski dolini predstavljajo skrajni zahodni del slovenskega kulturnega prostora. Ni jih veliko, 700, pravi Igor Černo, toda trudijo se in zato je optimističen. Svoje narečje, ki je nekje med rezijanščino in nediščino skušajo ohraniti tudi prek pesmi. Tako so leta 2008 sestavili Bardski oktet in v začetku julija letos so v Bardu javno predstavili svoj prvi album z naslovom Judje dolin. Kako je bilo, v oddaji pove Igor Černo, vodja okteta, tudi sicer zelo dejaven in to ne le na glasbenem področju.
Green exercise je naslov prvega projekta, ki je bil odobren v okviru programa sodelovanja Interreg Slovenija-Madžarska v obdobju 2014-2020. Gre za projekt, s katerim naj bi poskrbeli predvsem za skupno promocijo obstoječe čezmejne kulturne in naravne turistične ponudbe. V petek so tako v Porabju, na Dolnjem Seniku, slavnostno odprli prvi Zeleni park. Kaj prinaša tam živečim rojakom, lahko slišite v tokratni oddaji.
Čestitamo tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju za njegov 104. rojstni dan in gostimo še enega tržaškega slovenskega pisatelja, alpinista in upokojenega novinarja Dušana Jelinčiča. O novostih, ki se obetajo učencem v Porabju, in kadrovskih rešitvah se pred začetkom pouka pogovarjamo z Valerijo Perger, pristojno za slovensko šolstvo na Madžarskem. Tudi številni mladi koroški Slovenci zadnje dneve počitnic preživljajo dejavno. Pridružimo se jim v Ankaranu na poletnih gledaliških in lutkovnih delavnicah ter v Šentjanžu v Rožu prisluhnemo zaključnemu koncertu udeležencev 4. Mladi rod rock delavnice. O čezmejnem slovensko hrvaškem evropskem projektu na področju zdravstva pa pove več doktor Vladimir Mozetič, urolog in predavatelj na reški medicinski fakulteti.
»Doma« je bil naslov tokratnega srečanja na gori Svete Heme pri Globasnici. Trivum/Tri poti/Drei wege, ko se povežejo literatura, likovna umetnost in glasba, je bil vnovič posvečen prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, enemu od pobudnikov tega tradicionalnega čezmejnega umetniškega dogodka. Gostimo mladega reškega violinista Mateja Žerovnika, ki je zastopal Slovenijo na srečanju mladih glasbenikov v Franciji in se ustavimo v Monoštru, kjer je letos potekala že 16. likovna kolonija. Spregovorimo tudi o združevanju dveh uspešnih slovenskih bank v Italiji – Zadružne Kraške banke z Opčin in Zadružne banke Doberdob Sovodnje. O slovenskem kmetijstvu na Južnem Koroškem pa pove več Marjan Čik, svetnik v koroški kmetijski zbornici.
Na Svetih Višarjih so se na že 29. romanju “treh Slovenij” srečali rojaki matične, zamejske in izseljenske Slovenije, mladi rojaki iz Avstrije, Italije in Slovenije pa so se družili na že 47. mednarodni likovni koloniji mladih. Podrobneje tudi o učenju in ohranjanju slovenščine na Hrvaškem, predstavljenim v okviru evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta AThEME, ki se ukvarja z raziskovanjem dvo- in večjezičnosti. Predstavljamo odmevni projekt Mladina proti pozabi, s katerim so se v Celovcu spomnili Judov in njihove tragične usode med drugo svetovno vojno. Člani Kulturnega in turističnega društva Andovci pa so se letos vnovič odpravili na Triglav. A tokrat na najvišjo slovensko goro niso romali od “Malega Triglava” – spomenika slovenstva v Porabju.
Predpraznična Sotočja smo obarvali s sproščenimi notami. Z besedo in predvsem pesmijo predstavljamo Mladinsko vokalno skupini Anakrousis iz Gropade, majhnega kraja v tržaškem zaledju. Anakruza, iz grščine anacrousis, pomeni predtakt in je eden izmed treh ritmičnih načinov, s katerimi se lahko začne neka skladba. Največkrat jo uporabljajo pri swingu in jazzu, glasbenih zvrsteh, ki se jih z veliko zagnanosti loteva Mladinska vokalna skupina Anakrousis. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Oddaja je že tradicionalno v znamenju glasbe. Prisluhnete lahko posnetku prvega dela letošnjega koncerta Koroška poje, ki ga je Krščanska kulturna zveza iz Celovca pripravila 12. marca v tamkajšnjem Domu glasbe. Posvetili so ga pesnici z libuškega polja Milki Hartman. Letos namreč mineva 115 let od njenega rojstva in 20 let od njene smrti. Na koncertu so tako letos nastopili solisti, skupine in zbori, povezani z Milko Hartman. Vrhunec je bila krstna izvedba skladbe Romana Verdela za mešani pevski zbor, solista in orkester z naslovom To bo moja pesem pela. In tudi del te skladbe lahko slišite v tokratni oddaji, ki je tako kot koncert posvečena pesmim Milke Hartman. Prisluhnite
Neveljaven email naslov