Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poklon Bazoviškim junakom - prvim antifašistom v Evropi, boj(kot) štirih Selanov zoper preštevanje slovenske manjšine, mladi in soočanje s preteklostjo na Hrvaškem, začetek šole v Porabju
“Brez bazoviških žrtev bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.”
Tako je na slovesnosti v spomin na štiri rojake – Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča -, ubite leta 1930 na Bazoviški gmajni, dejala slavnostna govornica, senatorka Tatjana Rojc.
Slavnostni govornik na prireditvi je bil tudi predsednik novinarskega krožka v Trstu Pierluigi Sabati, ki med drugim opozarja, da Italija nikoli ni obračunala s fašizmom:
“Tako danes v Italiji mirno uporabljajo fašistična gesla in simbole. Grozljiva 20. leta so pokopali in vračajo se podobe rasizma. Vztrajno je slišati, da Italijani niso rasisti in to kljub njihovemu odnosu do priseljencev in nasilja nad njimi od juga do severa države. Italijani, ki ne poznajo niti svoje zgodovine, so bili in so še vedno rasisti!”
Več o pomenu ohranjanja spomina na prve antifašiste v Evropi, ki so padli pod streli italijanskih krvnikov, v tokratni oddaji.
“Sine Legibus – po poteh 1976” je naslov nagrajenega dokumentarnega filma Milene Olip, ki pripoveduje o četverici koroških Slovencev iz Sel, ki so svoje nasprotovanje preštevanju slovenske manjšine izrazili s krajo glasovalne skrinjice in zažigom lističev.
Film je bil v Mariboru na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc nagrajen z nazivom izbrani 2018. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisal Vlado Škafar: » ta lepi film prihaja v pravi čas, ko Slovenci v matični domovini množično zapirajo vrata in srca današnjim “brezzakoncem“, ki so koroškim Slovencem pravzaprav bratje po usodi.«
V filmu je Milena Olip predstavila tudi svojo družinsko zgodbo, saj je bil eden od četverice njen oče. Govori pa o ljudskem štetju posebne vrste.
“Dogodek v spominu tudi koroških Slovencev ni tako zasidran, kot je leto 1972 in znani Ortstafelsturm s podiranjem tabel in trganjem dvojezičnih napisov. Je pa njegova posledica, da se je štiri leta pozneje zgodilo, kar je vsebina mojega filma.”
Da bi avstrijske in koroške oblasti rešile problem, so se odločile za ljudsko štetje, pojasnjuje Milena Olip, štetje posebne vrste, za preštevanje manjšine. Da bi vse skupaj delovalo lepše, so štetje izvedli v celotni Avstriji, kar je še dodaten absurd. Slovenska narodna skupnost se je odločila za bojkot in pri tem imela podporo širom države.
“Tako je bilo v Innsbrucku in Salzburgu, kjer ni avtohtono govorečega prebivalstva, bilo več Slovencev kot v Celovcu, kar je še en dokaz absurdnosti. Koroški Slovenci so štetje bojkotirali na različne načine, tudi z zažiganjem lističev. V Selah pa so se odločili za bolj radikalno, dramatično obliko bojkota in ukradli glasovalno skrinjico ter zažgali lističe. Seveda je sledil proces in bili so obsojeni.”
Sojenje je bilo prestavljeno na Dunaj, kjer so obtoženi tudi ob pomoči Slovencev iz Italije zavlačevali samo sojenje. Na koncu so bili vsi štirje pomiloščeni, kar je bilo tudi nenavadno, pravi Milena Olip, ki se je tudi sama znašla v razmerah, da so jo označili za človeka, ki ne spoštuje zakonov. In tudi to je bil eden od povodov za snemanje filma.
Kar sedem let je trajalo, da je film prišel na platno, saj so scenarij morali vložiti kar nekajkrat, gre pa za povsem slovensko produkcijo in tudi to je zanimivo:
“Če bi šla s tem projektom na Dunaj, verjetno ne bi čakala sedem let, ampak sedemnajst.”
Veliko potrpljenja in srečnih naključij je bilo potrebnih, da je bil film na koncu posnet, pojasnjuje Milena Olip, dvojezična učiteljica, ki se je po končani pedagoški akademiji v Celovcu odločila za študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGFRT.
“Ta korak, da sem šla v Ljubljano, je bil doslej v mojem življenju najpomembnejši.”
Če ne bi šla v Ljubljano, ne bi bila v Berlinu, ne bi šla okoli sveta,… Vedno znova pa se vrne k poučevanju, saj to rada počne. Tudi zdaj se je po letu premora, v katerem je posnela film, vrnila v šolo:
“Imam občutek, da vsakič, ko se pridem nazaj v šolo, da sem boljša učiteljica, saj mladim lahko vedno znova posredujem nek dodaten zorni kot. To pa ne more škodovati.”
Na Reki se pogovarjamo z mirovno aktivistko Vesno Trešelič, direktorico Documente, hrvaške organizacije za soočanje s preteklostjo, soorganizatorko mednarodnega tabora mladih “Kraji žrtev, kraji storilcev”, v okviru katerega so udeleženci iz 12 držav med drugim obiskali Vukovar, Jasenovac in Goli otok.
V Porabju se je 3. septembra začelo novo šolsko leto tudi za 110 učencev dvojezičnih osnovnih šol v Števanovcih in na Gornjem Seniku, kjer imajo poleg osnovne šole tudi vrtec s 14 malčki, vrtec v Sakalovcih, ki se jim je pridružil 1. septembra pa letos obiskuje 16 otrok.
Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki upravlja obe šoli, je zadovoljen zaradi uspešnih obnovitvenih del, manj spodbudni pa so podatki o vpisu učencev, saj se njihovo število še zmanjšuje:
“V Števanovcih je nekaj učencev manj in to je slabo. Vodstvo šole mora še več delati. Kar se tiče strokovnosti, pa vemo, da se vsako leto pojavijo kadrovske težave. Upam, da tudi to vodstvo šole reši. Vemo namreč, da je težko najti usposobljene učitelje, ki obvladajo oba jezika, v prvi vrsti seveda slovenskega. “
V Števanovcih je letos vpisanih 5 učencev manj kot lani, ravnateljica Agica Holec pa je zadovoljna, da so se pridobili nove:
“Veseli nas, da imamo v prvem razredu 6 učencev. Vpisali pa so se tudi 4 učenci, ki so se priselili v Števanovce.”
Kako pa je dejansko z usposobljenimi učitelji na obeh dvojezičnih šolah? Tudi o tem več v reportaži Silve Eöry. Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Poklon Bazoviškim junakom - prvim antifašistom v Evropi, boj(kot) štirih Selanov zoper preštevanje slovenske manjšine, mladi in soočanje s preteklostjo na Hrvaškem, začetek šole v Porabju
“Brez bazoviških žrtev bi se naše življenje verjetno nikoli ne razvijalo s tistim prepotrebnim pogumom, uporno ter v spoštovanju do drugih, ki nikoli ni umanjkalo, tudi do tistih, ki ne delijo našega svetovnonazorskega prepričanja.”
Tako je na slovesnosti v spomin na štiri rojake – Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča -, ubite leta 1930 na Bazoviški gmajni, dejala slavnostna govornica, senatorka Tatjana Rojc.
Slavnostni govornik na prireditvi je bil tudi predsednik novinarskega krožka v Trstu Pierluigi Sabati, ki med drugim opozarja, da Italija nikoli ni obračunala s fašizmom:
“Tako danes v Italiji mirno uporabljajo fašistična gesla in simbole. Grozljiva 20. leta so pokopali in vračajo se podobe rasizma. Vztrajno je slišati, da Italijani niso rasisti in to kljub njihovemu odnosu do priseljencev in nasilja nad njimi od juga do severa države. Italijani, ki ne poznajo niti svoje zgodovine, so bili in so še vedno rasisti!”
Več o pomenu ohranjanja spomina na prve antifašiste v Evropi, ki so padli pod streli italijanskih krvnikov, v tokratni oddaji.
“Sine Legibus – po poteh 1976” je naslov nagrajenega dokumentarnega filma Milene Olip, ki pripoveduje o četverici koroških Slovencev iz Sel, ki so svoje nasprotovanje preštevanju slovenske manjšine izrazili s krajo glasovalne skrinjice in zažigom lističev.
Film je bil v Mariboru na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Dokudoc nagrajen z nazivom izbrani 2018. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisal Vlado Škafar: » ta lepi film prihaja v pravi čas, ko Slovenci v matični domovini množično zapirajo vrata in srca današnjim “brezzakoncem“, ki so koroškim Slovencem pravzaprav bratje po usodi.«
V filmu je Milena Olip predstavila tudi svojo družinsko zgodbo, saj je bil eden od četverice njen oče. Govori pa o ljudskem štetju posebne vrste.
“Dogodek v spominu tudi koroških Slovencev ni tako zasidran, kot je leto 1972 in znani Ortstafelsturm s podiranjem tabel in trganjem dvojezičnih napisov. Je pa njegova posledica, da se je štiri leta pozneje zgodilo, kar je vsebina mojega filma.”
Da bi avstrijske in koroške oblasti rešile problem, so se odločile za ljudsko štetje, pojasnjuje Milena Olip, štetje posebne vrste, za preštevanje manjšine. Da bi vse skupaj delovalo lepše, so štetje izvedli v celotni Avstriji, kar je še dodaten absurd. Slovenska narodna skupnost se je odločila za bojkot in pri tem imela podporo širom države.
“Tako je bilo v Innsbrucku in Salzburgu, kjer ni avtohtono govorečega prebivalstva, bilo več Slovencev kot v Celovcu, kar je še en dokaz absurdnosti. Koroški Slovenci so štetje bojkotirali na različne načine, tudi z zažiganjem lističev. V Selah pa so se odločili za bolj radikalno, dramatično obliko bojkota in ukradli glasovalno skrinjico ter zažgali lističe. Seveda je sledil proces in bili so obsojeni.”
Sojenje je bilo prestavljeno na Dunaj, kjer so obtoženi tudi ob pomoči Slovencev iz Italije zavlačevali samo sojenje. Na koncu so bili vsi štirje pomiloščeni, kar je bilo tudi nenavadno, pravi Milena Olip, ki se je tudi sama znašla v razmerah, da so jo označili za človeka, ki ne spoštuje zakonov. In tudi to je bil eden od povodov za snemanje filma.
Kar sedem let je trajalo, da je film prišel na platno, saj so scenarij morali vložiti kar nekajkrat, gre pa za povsem slovensko produkcijo in tudi to je zanimivo:
“Če bi šla s tem projektom na Dunaj, verjetno ne bi čakala sedem let, ampak sedemnajst.”
Veliko potrpljenja in srečnih naključij je bilo potrebnih, da je bil film na koncu posnet, pojasnjuje Milena Olip, dvojezična učiteljica, ki se je po končani pedagoški akademiji v Celovcu odločila za študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGFRT.
“Ta korak, da sem šla v Ljubljano, je bil doslej v mojem življenju najpomembnejši.”
Če ne bi šla v Ljubljano, ne bi bila v Berlinu, ne bi šla okoli sveta,… Vedno znova pa se vrne k poučevanju, saj to rada počne. Tudi zdaj se je po letu premora, v katerem je posnela film, vrnila v šolo:
“Imam občutek, da vsakič, ko se pridem nazaj v šolo, da sem boljša učiteljica, saj mladim lahko vedno znova posredujem nek dodaten zorni kot. To pa ne more škodovati.”
Na Reki se pogovarjamo z mirovno aktivistko Vesno Trešelič, direktorico Documente, hrvaške organizacije za soočanje s preteklostjo, soorganizatorko mednarodnega tabora mladih “Kraji žrtev, kraji storilcev”, v okviru katerega so udeleženci iz 12 držav med drugim obiskali Vukovar, Jasenovac in Goli otok.
V Porabju se je 3. septembra začelo novo šolsko leto tudi za 110 učencev dvojezičnih osnovnih šol v Števanovcih in na Gornjem Seniku, kjer imajo poleg osnovne šole tudi vrtec s 14 malčki, vrtec v Sakalovcih, ki se jim je pridružil 1. septembra pa letos obiskuje 16 otrok.
Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave, ki upravlja obe šoli, je zadovoljen zaradi uspešnih obnovitvenih del, manj spodbudni pa so podatki o vpisu učencev, saj se njihovo število še zmanjšuje:
“V Števanovcih je nekaj učencev manj in to je slabo. Vodstvo šole mora še več delati. Kar se tiče strokovnosti, pa vemo, da se vsako leto pojavijo kadrovske težave. Upam, da tudi to vodstvo šole reši. Vemo namreč, da je težko najti usposobljene učitelje, ki obvladajo oba jezika, v prvi vrsti seveda slovenskega. “
V Števanovcih je letos vpisanih 5 učencev manj kot lani, ravnateljica Agica Holec pa je zadovoljna, da so se pridobili nove:
“Veseli nas, da imamo v prvem razredu 6 učencev. Vpisali pa so se tudi 4 učenci, ki so se priselili v Števanovce.”
Kako pa je dejansko z usposobljenimi učitelji na obeh dvojezičnih šolah? Tudi o tem več v reportaži Silve Eöry. Prisluhnite!
O položaju slovenske manjšine na Hrvaškem, tudi v luči ne prav toplih odnosov med državama, se pogovarjamo s slovensko veleposlanico v Zagrebu doktorico Smiljano Knez, ki je prepričana, da si rojaki na Reki zaslužijo tako generalni konzulat kot lektorat. Ustavimo se na letošnjih študijskih dnevih Draga, tokrat posvečenih manjšinski problematiki. Z začetkom septembra je svoja vrata odprl razširjen dvojezični vrtec v Borovljah, ki praznuje 20-letnico delovanja in ga bo letos obiskovalo že 130 otrok. O trnovih začetkih in uspešnem razvoju pove več Melhior Verdel, dolgoletni občinski odbornik. Spregovorimo tudi o slovenskih dijaških domovih v zamejstvu ter se spomnimo porabskega slovenskega župnika Janoša Küharja, umrlega pred 30 leti.
Čestitamo tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju za njegov 104. rojstni dan in gostimo še enega tržaškega slovenskega pisatelja, alpinista in upokojenega novinarja Dušana Jelinčiča. O novostih, ki se obetajo učencem v Porabju, in kadrovskih rešitvah se pred začetkom pouka pogovarjamo z Valerijo Perger, pristojno za slovensko šolstvo na Madžarskem. Tudi številni mladi koroški Slovenci zadnje dneve počitnic preživljajo dejavno. Pridružimo se jim v Ankaranu na poletnih gledaliških in lutkovnih delavnicah ter v Šentjanžu v Rožu prisluhnemo zaključnemu koncertu udeležencev 4. Mladi rod rock delavnice. O čezmejnem slovensko hrvaškem evropskem projektu na področju zdravstva pa pove več doktor Vladimir Mozetič, urolog in predavatelj na reški medicinski fakulteti.
»Doma« je bil naslov tokratnega srečanja na gori Svete Heme pri Globasnici. Trivum/Tri poti/Drei wege, ko se povežejo literatura, likovna umetnost in glasba, je bil vnovič posvečen prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, enemu od pobudnikov tega tradicionalnega čezmejnega umetniškega dogodka. Gostimo mladega reškega violinista Mateja Žerovnika, ki je zastopal Slovenijo na srečanju mladih glasbenikov v Franciji in se ustavimo v Monoštru, kjer je letos potekala že 16. likovna kolonija. Spregovorimo tudi o združevanju dveh uspešnih slovenskih bank v Italiji – Zadružne Kraške banke z Opčin in Zadružne banke Doberdob Sovodnje. O slovenskem kmetijstvu na Južnem Koroškem pa pove več Marjan Čik, svetnik v koroški kmetijski zbornici.
Na Svetih Višarjih so se na že 29. romanju “treh Slovenij” srečali rojaki matične, zamejske in izseljenske Slovenije, mladi rojaki iz Avstrije, Italije in Slovenije pa so se družili na že 47. mednarodni likovni koloniji mladih. Podrobneje tudi o učenju in ohranjanju slovenščine na Hrvaškem, predstavljenim v okviru evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta AThEME, ki se ukvarja z raziskovanjem dvo- in večjezičnosti. Predstavljamo odmevni projekt Mladina proti pozabi, s katerim so se v Celovcu spomnili Judov in njihove tragične usode med drugo svetovno vojno. Člani Kulturnega in turističnega društva Andovci pa so se letos vnovič odpravili na Triglav. A tokrat na najvišjo slovensko goro niso romali od “Malega Triglava” – spomenika slovenstva v Porabju.
Predpraznična Sotočja smo obarvali s sproščenimi notami. Z besedo in predvsem pesmijo predstavljamo Mladinsko vokalno skupini Anakrousis iz Gropade, majhnega kraja v tržaškem zaledju. Anakruza, iz grščine anacrousis, pomeni predtakt in je eden izmed treh ritmičnih načinov, s katerimi se lahko začne neka skladba. Največkrat jo uporabljajo pri swingu in jazzu, glasbenih zvrsteh, ki se jih z veliko zagnanosti loteva Mladinska vokalna skupina Anakrousis. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama. Razsodbo komentira dolgoletni novinar reškega Novega lista Denis Romac. Prepričan je, da je za Hrvaško bolj sprejemljiva, kot to kaže v javnosti. Proti nasilju je naslov razstave koroškega slikarja Franca Rasingerja, ki je do septembra na ogled v Peršmanovem muzeju v Lepeni. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi neoliberalizmu. Odpravimo se v Benečijo, kjer je svoj prvi album predstavil Bardski oktet. Kakšno je življenje v Terski dolini, na skrajnem zahodnem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, se pogovarjamo z Igorjem Černom. V Porabju pa obiščemo Zeleni park, ki so ga slovesno odprli na Dolnjem Seniku.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Neveljaven email naslov