Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.
Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.
Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen, bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.
»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«
Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.
»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«
Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.
Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.
»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«
Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.
Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.
»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«
Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica, dovolj.
»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«
To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.
Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.
Na izdelke iz porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.
»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«
Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.
»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«
Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.
Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.
»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«
Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.
K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.
»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«
Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.
In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?
Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.
»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«
Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.
»Malo se je treba tudi hecat.«
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.
Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno. Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).
Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.
Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.
Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.
»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«
Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.
Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.
Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen, bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.
»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«
Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.
»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«
Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.
Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.
»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«
Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.
Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.
»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«
Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica, dovolj.
»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«
To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.
Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.
Na izdelke iz porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.
»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«
Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.
»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«
Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.
Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.
»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«
Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.
K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.
»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«
Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.
In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?
Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.
»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«
Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.
»Malo se je treba tudi hecat.«
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.
Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno. Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).
Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.
Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.
Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.
»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«
Prisluhnite!
O sodelovanju na različnih področjih, tudi v gledališču. Gostimo nekdanjega senatorja v Rimu in dozdajšnjega vodjo gledališča Rossetti Miloša Budina, ki mu je potekel triletni mandat. Z Lojzetom Kerbitzem, dušo vogrških gledališčnikov, se pogovarjamo o Jurčičevem Domnu, z Milanom Pikom, vodjem Kulturnega doma v Pliberku in koreografskega centra Johann Kresnik, pa o dolgi noči plesa. Zanima nas, kakšno je sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko na področju čezmejnih projektov v okviru programa Interreg. Na Reki pa preverjamo, kakšni so rezultati sodelovanja študentov, ki so iskali ideje za preureditev in oživitev zapuščenih objektov.
S poslanko v italijanskem parlamentu, tržaško Slovenko Tamaro Blažina govorimo o vroči politični jeseni, ki rojakom v Furlaniji Julijski krajini ne obeta kaj spodbudnega. Več besede tokrat dobijo pripadniki mlajše generacije, za katere starejši pogosto ugotavljajo, da jih sodelovanje v krovnih političnih zamejskih organizacijah ne zanima. Je temu res tako? Odgovor iščemo na mednarodni konferenci v Monoštru, kjer so se pod geslom »Povezujemo« zbrali mladih zamejski Slovenci. Ustavimo pa se tudi na Grobniku nad Reko, kjer je pod vodstvom Zdravka Plešeta potekal tradicionalni festival komorne glasbe. Letos ga je sklenil mednarodno uveljavljeni slovenski skladatelj in kitarist mlajše generacije Nejc Kuhar, gost tokratne oddaje.
Tudi rojaki iz sosednjih držav opozarjajo, da v Sloveniji ni vse tako lepo, kot so pričakovali ob osamosvojitvi. Priložnosti za sporočila najvišjim predstavnikom države, kaj si želijo, te dni ni manjkalo. Kakšni pa so odgovori, ki so jih dobili? Kaj si rojaki lahko obetajo v prihodnje? Z Eriko Köleš Kiš, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu, potegnemo črto pod opravljenim v prvi polovici leta in preverimo, kakšni so načrti za jesnen. Na Reki smo prisluhnili finalistom tekmovanja mladih opernih pevcev, za katerega je pobudo dala uveljavljena slovenska in hrvaška sopranistka Vlatka Oršanič. Gostimo zmagovalki, slovenski sopranistki Mojco Bitenc in Elviro Hasanagić.
Delitve, ki smo jim priča ob praznovanju 25. obletnice osamosvojitve Slovenije, vplivajo tudi na rojake v sosednjih državah, ki so pred četrt stoletja enotno podprli samostojno državo. Velika pričakovanja in upi, so se razblinili, ugotavlja danes Stojan Spetič, nekdanji rimski senator. Spomine na prelomne čase obujata koroška Slovenca, novinarja Janko Kulmesch in Franc Wakounig, ki je za avstrijske medije poročal iz Slovenije tudi v času desetdnevne vojne. Rojaki iz Porabja so pred 25 leti dali kri za matično domovino. Dobesedno, saj so pripravili krvodajalske akcije in zbirali zdravila. Danes pa si želijo predvsem več povezovanja. Veliko zaslug za povezovanja pa ima Marija Langer, predsednica sveta slovenske manjšine v Pulju, ena od ključnih pri združevanju rojakov v Istri.
Koroški Slovenec Karel Smolle je bil v času osamosvajanja kot vodja predstavništva Slovenije na Dunaju eden najdejavnejših zamejskih rojakov. Kako na dogajanje pred 25-imi leti gleda danes? Spomine obujata tudi predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in Jože Hirnök, ki vse od ustanovitve leta 1990 vodi Zvezo Slovencev na Madžarskem. Zaznamujemo pa tudi prvo leto delovanja knjižnega središča v Trstu, ki je, ugotavljajo rojaki, zgodba o uspehu. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
V Porabju ni motivacije za pouk slovenščine, ugotavljajo strokovnjaki, zato je strokovna pomoč iz Slovenije nujna. Pa bo to dovolj, nas zanima v tokratni oddaji. Pouk se končuje in z njim tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Kako so ga sklenili v Pulju in Buzetu, lahko slišite v Sotočjih. V Borovljah pod okriljem slovenskega prosvetnega društva deluje dvojezični vrtec Jaz in ti. Prijav je vsako leto preveč, pojasnjuje ravnateljica Beatrix Verdel. Gostimo pa tudi modno oblikovalko Leo Pisani, rojakinjo s Tržaškega, strokovnjakinjo za kulturo oblačenja. Prisluhnite oddaji Sotočja!
Pravice narodnih skupnosti se na Hrvaškem vse pogosteje kršijo, ugotavljajo pristojni pri Svetu Evrope, ki opažajo krepitev nacionalizma in političnega radikalizma. Kaj se v državi, kjer vse več ljudi protestira zaradi ravnanja oblasti, dogaja z manjšinami, tudi slovensko, nas zanima v tokratni oddaji. V Furlaniji-Julijski krajini preverjamo, kakšne so posledice reforme krajevnih uprav. Gostimo koroškega podjetnika Felixa Wieserja, pobudnika za ustanovitev gospodarske koordinacije in predsednika upravnega odbora Zveze Bank iz Celovca, ki se preoblikuje. V Porabju pa skupaj števanovskimi ljudskimi pevkami praznujemo 25-letnico delovanja.
Tokrat več o pričakovanjih in vtisih rojakov po prvem delovnem posvetu Sveta vlade za Slovence v zamejstvu in prvem obisku državnozborske komisije, pristojne za Slovence v zamejstvu, v Trstu. Gostimo novo predsednico slovenskega društva Istra v Pulju Danico Avbelj. Prisluhnili smo koncertu zborov iz Pulja in Repentabra v Splitu in nastopu komornega zbora iz Borovelj na Bogenšperku. Pridružili pa smo se tudi učencem dvojezične osnovne šole na Gornjem Seniku, ki so predstavili svoje kulturne dejavnosti.
Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, so opozorili udeleženci okrogle mize ob 25-letnici samostojnosti države, ki jo je pripravil generalni konzulat v Monoštru. V oddaji potegnemo črto pod 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija - Furlanija-Julijska krajina in ugotavljamo, da obe krovni slovenski organizaciji v Italiji delujeta vse bolj usklajeno. Gostimo rojakinje, ki so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so med drugim raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in slovenska narečja na avstrijskem Koroškem. Zanimala nas, zakaj je bilo v tem študijskem letu podeljenih manj štipendij za rojake iz zamejstva, pa tudi, zakaj je študij v matični državi še vedno zelo zanimiv. Prisluhnite oddaji!
Slovenska zamejska društva prek Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz proračuna te dni dobivajo denar za svoje delovanje in načrtovane programe. Pristojni na Uradu priznavajo, da je zaradi likvidnostnih težav včasih bolj kot sama višina pomembna hitrost dodeljevanja denarja. Več o letošnjem financiranju, tudi slovenskih zamejskih medijev, v tokratni oddaji. Preverjamo, kaj dela Agraslomak – slovenska manjšinska kmetijska koordinacija in gostimo rojaka iz Matuljev, vodjo tamkajšnjega slovenskega manjšinskega sveta Roberta Bavčarja. S koroško literatko Majo Haderlap se pogovarjamo o mejah, ki zaznamujejo njeno najnovejšo pesniško zbirko Dolgo prehajanje. Obiskali pa smo tudi porabske malčke, ki sta se jim pridružili vzgojiteljici iz Slovenije.
Oddajo tokrat zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge. Med odlikovani sta bila tudi novinarja, ki desetletja poročata o življenju rojakov v sosednjih državah, Mirjam Muženič in Lojze Kos. V oddaji gostimo dobitnico nagrade Vstajenje – rojakinjo iz Trsta, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju. Pogovarjamo pa se tudi z zelo dejavnim Milanom Grlico, nekdanjim predsednikom Slovenskega doma Bazovica z Reke.
Pet let po podpisu za mnoge zgodovinskega celovškega memoranduma nas zanima, kaj je kompromisni dogovor dejansko prinesel koroškim Slovencem. Skupaj z rojaki v Italiji proslavljamo 70-letnico vnovičnega delovanja tamkajšnjega slovenskega šolstva. V Monoštru se pridružimo učiteljem iz sosednjih držav na 7. srečanju s kolegi iz Slovenije. Vabimo pa vas tudi na Reko, kjer so Slovenci pustili pomembne sledi, ki pa jih večina od nas običajno spregleda ali pa za njih niti ne vemo.
Kakšni so odzivi prvega srečanja predstavnikov Slovenske manjšinske kooridnacije (SLOMAK) s komisijo državnega zbora za odbose s Slovenci v zamejstvu in po svetu? Odgovor slišite v tokrtani oddaji. Odpravili smo se v Tipano, dvojezično občino v Benečiji, kjer v uradnih dokumentih namesto slovenščine uporabljajo hrvaščino, čemur so se rojaki odločno uprli. Na avstrijskem Koroškem postajajo vse popularnejša domača narečja, tudi v dolini Zilje, kjer so rojaki najbolj asimilirani. Veliko je zanimanja tudi za narečne pripovedke, uspešen projekt pobude Slovenščina v družini. Več lahko izveste o turizmu v Porabju in tradicionalnem srečanju planincev Prijateljstvo brez meja, ki so ga rojaki z Reke pripravili na bližnjem Liscu.
Kako v slovenske zamejske krovne organizacije privabiti mlade, se pogovarjamo s tremi rojaki mlajše generacije iz Avstrije, akademskim slikarjem Mirkom Mallejem in pesnikoma Dominikom Sriencem in Aljažem Pestotnikom. Preverjamo, kaj se dogaja z goriškim tednikom Novi glas, kjer so skoraj polovici ekipe skrajšali delovni čas. Skupaj z učencem slovenskega dopolnilnega pouka iz Pulja obiščemo vrstnike v Ilirski Bistrici, in se pridružimo najbolj dejavnemu društvu rojakov na Madžarskem, porabskim slovenskih upokojencem.
O težavah organizacij Slovencev v Italiji zaradi zamud pri izplačilih podpor iz Rima in Ljubljane in spodbudnem zanimanju za vpis v italijanske srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom ocenjujemo njegovo enoletno vodenje občine ter potegnemo črto pod peto obletnico podpisa celovškega kompromisnega dogovora. Dvojezičnost postaja samoumevna, pravi. Več lahko slište tudi o sodelovanju in pomoči rojakov z Reke pri uspešni kandidaturi mesta za evropsko prestolnico kulture leta 2020. Gostimo pa še znanega porabskega glasbenika Lacija Korpiča, dobitnika Pavlove plakete Železne županije.
Krščanska kulturna zveza iz Celovca v začetku marca tradicionalno pripravi revijo Koroška poje. Letošnji koncert je bil ob 25-obletnici osamosvojitve Slovenije posvečen domovini in takšen je bil tudi izbor pesmi. V Sotočjih tako lahko med drugim slišite slovenske narodne pesmi in pesmi znanih slovenskih koroških avtorjev v izvedbi Rožanskih muzikantov, mešanega pevskega zbora Daníca iz Šentprimoža, ženskega zbora Blače in tenorista Maria Podrečnika. Občinstvo sta navdušila tudi združeni zbor klubov slovenskih študentk in študentov iz Celovca, Gradca in z Dunaja in akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. Koncert v celovškem Domu glasbe so sklenili bratje Smrtnik, kvintet, ki je lani praznoval 30-letnico. Kako? Prisluhnite oddaji!
Kakšna bosta, če sploh bosta, v prihodnje zamejska tednika Novice iz Celovca in goriški Novi glas, oba v velikih finančnih težavah? Zakaj je Narodni dom v Trstu postal simbol tam živečih Slovencev? Na Hrvaškem trenutno ozračje manjšinam ni najbolj naklonjeno. Ga je otoplil obisk predsednika državnega zbora Milana Brgleza ali mogoče Piranski zaliv, skupni abonma reškega in ljubljanskega mladinskega gledališča? Kdo je bil duhovnik in pisatelj Lojze Kozar in zakaj se je vse življenje vračal v Porabje? Prisluhnite tokratni oddaji Sotočja!
Svoj prispevek k varovanju okolja je te dni s fotovoltaičnima elektrarnama dala občina Železna Kapla in v projekt aktivno vključila občane, ki so ju sofinancirali. Več o tem »zelenem« zasebno javnem partnerstvu v tokratnih Sotočjih. Božji nasmeh je naslov predstave Zdravka Haderlapa, ki je, pravi, zadnji poskus, dati Koroški glas, preden vse zamre. Ustavimo se tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst in nazdravimo Miroslavu Košuti, dolgoletnemu ravnatelju tega gledališča. Na Gornjem Seniku so odprli vrata dvojezične osnovne šole, da bi staršem in otrokom predstavili svoje delo in jih spodbudili k vpisu. Je to rešitev za ohranitev slovenske besede, nas zanima v tokratni oddaji. Skupaj z reško Zvezo za tehnično kulturo pa praznujemo 70-letnico njihovega delovanja in pomembnih izumov. Tudi tu sodeluejo rojaki iz Bazovice
V slovenskem dijaškem domu Srečka Kosovela v Trstu s programom Ptički brez gnezda že skoraj četrt stoletja skrbijo za mladoletne prebežnike brez spremstva. Kaj so največji izzivi, nas zanima v tokratni oddaji. Rojaka, koroška Slovenca, Rozi in Marjan Štikar iz Šentpetra v Rožu pa sta v svoj dom sprejela družino iz Sirije. Njihovo zgodbo lahko slišite v oddaji. Pridružili smo se tudi zbranim v celovškem Domu glasbe na tradicionalni reviji Koroška poje. Kakšna je vloga žensk v politiki na Madžarskem, pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiš, ki je obiskala rojake v najmanjši porabski vasi, v Andovcih. Obeležujemo pa tudi 20-letnico izhajanja Novega odmeva, glasila Slovencev v Zagrebu.
Neveljaven email naslov